Živjo :)
Opozorilo: dolg post :)
Meni je še vedno slabo! In sem zadovoljna Zakaj? Spomnim se pri prejšnji nosečnosti, ko sem SS, da mi dva dni ni bilo več slabo potem pa sem splavila. V soboto mi ni bilo pa nič slabo in sem že malo zapaničarila v svoji glavi. No in zdaj sem vsa vesela, da mi je slabo :) Tako da ne tečnarim ampak samo še jamram
Kako je s korono v zgodnji nosečnosti? Tako kot je s korono kadarkoli v življenju. Ni pravila. So se pa ginekologi tudi nekaj ukvarjali s to temo in verjetno so tudi znanstveni članki na spletu. Konec koncev pa spremenit sedaj ne moreš nič, tako da pomoje ne rabiš brat pa se psiherat :)
Jaz imam zelo dobro izkušnjo s skupino na FB. Je pa kolikor mi je znano nastala na podlagi tega foruma - so se potem preselile na FB (me je dodala prijateljica), in so dekleta sprejemala le preverjene članice in ne vse povprek. Tako da nas je še zdaj le 40 v skupini (50 so dale limit). Punce so spoštljive in kakšne debate so bile res produktivne in podpirajoče. Skupina je skrita, kar pomeni, da je ne najdeš, če iščeš. Meni je to ustrezalo, ker lahko odgovarjam tudi prek telefona in je bolj pregledno kot forum (tukaj samo preko računalnika, ker ne najdem gesla ). Druga skupina, ki je javno dostopna oz se lahko včlani vsak, pa mi ni bla všeč in sem jo zapustila - preko 200 članov in nobene intime pa sam pametovanje.
Midva sva povedala za nosečnost zelo kmalu. Čisto na podlagi prejšnje slabe izkušnje. Pri sinu nisva povedala do nuhalne nobenemu. Pa sem cele popoldneve spala, ampak se je izšlo ker sem ravno zamenjala službo in me je kao tok utrujala. Pri naslednji pa sem imela SS v 10.t in enako nisva mislila nič povedat do nuhalne. Kar je pa pomenilo, da v službi nisem mogla odvrniti težjega dela in sem delala naprej in dvigovala težke predmete večino dneva, se vozila 100 km na dan in premalo pazila nase. Tudi doma raznih opravil in pomoči nisem mogla zavrniti, ker sem skrivala. Potem pa sem ob 3 ponoči klicala mami, naj pride k nam, da bo prevzela sina, ker moram na urgenco in da ne bo dojenčka. Mislila je da sanja in nič ji ni bilo jasno o čem govorim. Tako malo na kruto je bila seznanjena. V službi so me vsi spraševali zakaj me ni (po SS), vodja je rekla, da če bi vedela bi me pazili in dali na drugo delovno mesto, kar verjamem. Torej tokrat sva povedala staršem takoj, ko sva izvedela in v službi tudi. Zdaj me vsi pazijo doma, v službi ter prijateljice (tesne) in razumejo, da nečesa ne morem, ne želim. Priznam, veliko bolje se počutim in nimam slabe vesti, če grem kakšen dan prej domov, ker mi je tako slabo ali pa ne pridem, ker se preslabo počutim, ter ko zavrnem meni ljube ljudi, me vsak razume. Ti ljudje bi v vsakem primeru izvedeli, kaj se z mano dogaja, naj bo dobra ali slaba novica, a tako me vsaj lahko razumejo :)