Aja se to sem pozabila dopisat. Jaz imam trenutno tudi eno cudno obdobje. Soseda ima sina starega 2 meseca in pol. S sosedo se vidimo skoraj vsak dan, pogovarjamo se o vseh stvareh, o nosecnosti, o vseh starsevskih zadevah, o razvoju otrok, uglavnem use, ampak otroka pa tut enkrat se nisem pogledala pa ceprav ga je imela zraven v vozicku. Enostavno ne morem. Ne pocutim se prijetno in kar ne morem pogledat, sicer ga vidim po slikah, ki mi jih poslje, v zivo pa sploh ne morem. Upam da me ta odpor kmalu mine. Tako da...nisi edina v tem, nocem te strasit ampak se veliko cudnih stvari se bo dogajalo z nami.
Evo sem se spomnila da sem si ta clanek kopirala v belezko, to so te faze, ki sem jih prej omenjala. Bolecina konec koncev ostane za vedno.
Žalovanje
Splav je izguba. spontani splav je nenadna izguba. Temu sledi žalovanje. Nihče ne more napovedati, koliko časa bo trajal proces žalovanja. Lahko traja dneve, tedne ali celo mesece. Nihče ne gre čez enak proces, kajti intenziteta in čas žalovanja sta različna od posameznika do posameznika in od mnogih drugih dejavnikov: v katerem tednu je bila nosečnica, ko je splavila; osebna moč posameznice; socialne okoliščine; podpora drugih ipd. Vsi pa gredo čez podobne faze.
Zanikanje
Zanikanje je običajno prva faza žalovanja. V tej fazi človek zanika realno stanje in ne verjame, da se je izguba zares zgodila.
Jeza
Jeza je druga faza žalovanja. “Zakaj se je to zgodilo prav meni”, se vpraša skoraj vsak, ki se soočajo z izgubo. Človek se ob tem počuti, da se mu dogaja krivica. Pojavi se občutek jeze. Človek je jezen nase, na vse ostale in na cel svet. Nič hudega, če se človek tako počuti. Jezo je potrebno dovoliti, izraziti, jo sprejeti in se z njo soočiti.
Občutek krivde
Težka čustva se tu še ne končajo. Slej kot prej pride človek v fazo, ko se sprašuje, ali je sam kriv za nastalo situacijo.
Žalost
Ko človek skoraj sprejme situacijo, ko ni več jezen, ko nikogar več ne obsoja, se prične žalovanje. Pojavi se čista žalost. Ne odbijajte pomoči prijateljev in družine, a dovolite si biti žalostni.
Sprejetje
Po nekem času, ko človek izgubo popolnoma sprejme, ugotovi, da je dovolj močan, da to prebrodi. Seveda se izgube nikoli povsem ne preboli, se pa lahko nauči z bolečino živeti. Naprej gre človek le močnejši.