Jaz sem na to temo že pisala, pa bom še enkrat. Ker je bilo moje mnenje prvič narobe razumljeno...
Tud jaz mam dva splava za sabo, SS in zamujen splav v 9 t.
Pa enega otroka, dveletnika, pa vse je preko umetne. Tko da dejansko na naraščaju/ih delava od leta 2012.
Vem da je lažje, res lažje, če se ti to dogaja, ko enega otroka že imaš. Zato ne morem pametovati tistim, ki ste imele splave, pa nimate še nič v naročju.
Meni je zdaj, po zadnjem splavu, ki je bil res pač svojevrstna izkušnja, postalo jasno, da na to nimam vpliva.
Vsa vprašanja zakaj midva, zakaj jaz, zakaj te izkušnje...so samo stres in slaba volja, ker odgovora nikoli ne bo.
To je res ena stvar kjer lahko samo čičaš in čakaš in probaš čimbolj dat na stranski tir, da zraven sploh lahko normalno živiš.
Ful je težko, samo tudi vsa leta in izkušnje te toliko okrepijo oz ti toliko spremenijo pogled na vse skupaj da z vsem lažje živiš.
Jaz bi mogla bit toliko noseča zdaj kot Sofie. Mogla bi biti že skoraj na morfologiji z eno nogo. Pa nič od tega.
Pa ajde, zaradi sebe bi še rekla ok, imam enega otroka...Ampak moj fantek ima tako rad dojenčke in tako nežen je do njih, da se začnem kar jokat ko pomislim, kako dober bratec bi bil.
Občasno se vidim s prijateljico, ki ima dojenčka, starega dva meseca... Nič ni ljubosumen, ko ga imam v naročju. Polg pride in ga boža in lupčka in govori da ga ima rad. Mene pa toliko boli poleg da povedat ne morem.
Sam pač, mora že biti tako.
Mogoče še ni pravi čas, mogoče pa nikoli ne bo :(
_____________________________
"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."