Vidim, da je debata zašla v popolnoma napačno smer. Ok, priznam, da sem tudi sama kriva za to, pa vendar.
Če se vrnemo na izhodiščno vprašanje - kako smo kaj zadovoljni z našo "drugo Švico". V svojem prvem postu sem napisala, kako jaz vidim to zadevo in jo postavila v luč oz. ob bok sistemu, katerega del smo postali, pa če ga imenujemo turbokapitalizem, neoliberalizem, kakorkoli pač, neke skupne točke imamo skoraj vse države, ki smo se znašle v tem mlinu.
Nadalje sem napisala, kdo je v tem sistemu v najboljši poziciji. Ni to na mojem zeljniku zraslo, to so dejstva, ki jih lahko danes preberemo, vidimo, slišimo skoraj na vsakem koraku, sploh če smo se znašli na strani tistih, ki smo iz takih ali drugačnih razlogov izpadli iz sistema (pa se skušamo vanj vrniti ali pa ne).
Christin je potem moj post komentirala takole:
IZVIRNO SPOROČILO: CHRISTIN
Meni pa se ne zdi res tako kot pravi moja predhodnica, vsi ne moremo bit uspešni in nimamo vsi super duper poslovnih idej. Smo tudi taki ali pa so taki ki, beri- morajo/ moramo delat za minimalca,in če nimas hiše staršev ali pa stanovanja pri starših si en navadn revež, zalostno je pa to da smo/ so slovenci ali tiho kot riti ali pa kradejo. In zalostno je to da se ne znamo zase postavt ( js sm sicer za svojo rit vedno probala poskrbet cimbolje in tudi da nebo pomote, za ljudi okoli sebe, naj bojo to sodelavci, druzina ali pa frendi) zalostno res da se pustimo je***** oni se nam pa u glavo režijo. Še bolj žalostno, zelo, mogoce za nekoga rasisicna izjava ali pa bizarna je pa vseeno resnična, za slovenske otročke zbiramo pokrovčke,
V bistvu je potrdila moje trditve, Sploh z boldanim stavkom. Torej potrdila je mojo trditev, da tistim, ki niso inovativni, fleksibilni, poslovni, tržno usmerjeni, ki znajo izstopiti iz povprečja in so oh in sploh ipd. ostane bore malo možnosti za boljše življenje.
In v bistvu je tudi sama napisala, da je žalostno, da smo tiho kot riti, se ne znamo postaviti zase itd.
Jaz sem potem samo napisala, kakšen je moj osebni upor zoper ta sistem, sistem, kjer posameznik ni vreden nič več, je samo še delovna sila, velikokrat izkoriščana do onemoglosti, slabo plačana, v negotovih oblikah zaposlitve, celo okradena in predvsem prestrašena, da izgubi še to malo, kar ima. In kot taka še mnogo lažja žrtev.
Vsekakor je res, da niso vsi delodajalci taki, da najdemo tudi poštene, nekateri so celo izredno dobri in človeški, toda tukaj ni govora o posameznikih, ampak o sistemu kot takem. O sistemu, ki gleda samo na profit, o sistemu, ki v delavcu ne vidi več dodane vrednosti , ampak strošek.
Čeravno ne hodimo na RK ali ne poznamo nikogar, ki bi tja hodil, to še ne pomeni, da ljudje ne hodijo na RK. Tudi zaposleni. Edino če mediji lažejo. Edino če laže Anita Ogulin
In osebno mi je grozno, da živim v državi in sistemu, kjer se dogaja to, o čemer je bil zadnjič članek v enem od medijev:
- družina A, oba zaposlena na minimalcu
- družina B, oba nezaposlena
in na koncu mnogo bolje pride čez familija B. Za kozlat.
Komu naj torej tukaj ploskam?
Možu in ženi družine A, ki pošteno delata za minimalca in životarita? Ja, moj poklon za pridnost in poštenost. Vendar ploskanje? Čemu? Saj vendarle izpadeta kot dva navadna cepca. Naj torej ploskam neumnosti? Ali naj raje ploskam sistemu, ki iz ljudi dela budale?
Če ploskam družini B, jim lahko dejansko ploskam zaradi njune iznajdljivosti. In hkrati ploskam tudi sistemu, ki to njuino iznajdljivost nagrajuje. Ne, ploskala ne bom, ker bi s tem še bolj ponižala zakonca A in hkrati pristajala na sistem, ki vse to podpira.
Če pa potegnem črto, zakonca B živita v skladu s sistemom - sta iznajdljiva, tržno usmerjena in inovativna (iz nič dobiti nekaj), sta drzna (ali pač predrzna) ... skratka sta vse tisto, kar sistem hoče in nagrajuje.
Kakorkoli jaz živim ali pa Christin, nima veze, vsaka na svoj način skušava v tem svetu preživeti. Najbolj pomembno od vsega je, da imava obe čisto vest. In jaz jo imam, za Christin pa tudi verjamem. Razlika med nama je samo v tem, kako se katera odziva in spopada v sistemu, v katerega smo vrženi.
In za konec še ena lepa misel italijanskega filozofa Nuccia Ordina:
" Še vedno mislim, da lahko utopična gesta posameznika, na videz nepotrebna in nekoristna, ustvari verigo, ki bo spremenila svet."