Če pogovor ne pomaga, potem je možna samo akcija: ok, položnice moraš plačat, razumem. V trgovini pa NE kupi nič, kar ima on rad, ampak nakupuj hrano, ki je poceni in jo imata radi vidva s tamalim. Ko bo 3. zapored jedel grisek za večerjo, mu bo mogoče svanulo, da je treba tudi hrano plačat;). Vsekakor ne plačuj več vsak mesec več, ker to ipak ni fajn. Nekako mora pogruntat in si pošlihtat prioritete. Zaenkrat ne vidi, da ti plačuješ več in pač mora spoznat.

Podpis. Midva se sicer hvalabogu nisva še nikoli kregala zaradi denarja, čeprav sva bila že oba brezposelna v najini dolgi skupni karieri:D. Ampak to ni bil noben problem kar se tega tiče ( ne me narobe razumet, valjda je boljše met zaposlitev in svojo plačo, ampak ne zato, da se ne bi kregala zaradi denarja;). Imava vsak svoj račun, plačuje vse on prek klika, povedal mi je sicer svoje geslo že milijonkrat, mojega pa itak ve, če plačuje:D, ampak ne vem, če bi ga zdaj vedela, ker ga nikoli ne rabim:D. Isto je s številkami od kartic. Se ne ukvarjam kaj dosti s financami. Vprašam, kako stojimo, da vem planirat stroške in pogledava vsake toliko bilanco, da veva, kam plovemo in kaj bi se dalo naredit. Ampak to nama špila, vsekakor to ne bo delalo pri vama, ker tvoj ni tak kot moj lubi. Zmeniva se pred večijimi nakupi in v trgovini navadno plača tisti, ki ima več na računu. Zapravlja noben, šparava skup. Tudi sama nimam minusa na računu, čeprav nimam veliko prihodkov trenutno, ampak ker večino stvari zdaj on plačuje, mi ostane toliko, da lahko kupim kaj, kar pač rabimo. Če želim kupit kaj extra, recimo letos eno drago igračo za tamalo, pa sem extra zaslužila in nisem mela potem nobene slabe vesti, hehe:). Ne gre vedno, včasih pa se vse izide:). Saj ni treba vse takoj - in tega bi se moral tvoj partner naučit.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Sklepala sem pač, da sta oba zaposlena in morata po zakonu imeti vsak svoj bančni račun, da se nanj nakazuje plača......ker ZDR pravi tako:
Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca.

Tako da tako mimo pa spet nisem usekala.....

Pomojem ljudem, ki funkcionirajo na način kot ga opisuje avtorica teme osnovne zadeve pojma"partnerska zveza" niso jasne. Če ste družina, potem se začnite obnašati kot družina. Načinov je več, midva od vsega začetka funkcionirava na način "vse je skupno" nima veze katera kartica se vleče in kolk je kdo dal za položnice. Drugi imajo raje skupen račun na katerega polagajo dogovorjene zneske (pol dohodka se mi zdi fajn dogovor). Važno je, da se razume, da ste družina in ne cimri, ki si res vse delijo do centa.

Tast in tašča se še danes po 40 letih zakona nonstop bockata, kdo je za kaj dal več in podobno, kar je meni od nekdaj največji nesmisel.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 15.1.2016 11:34:50 >

Moja LOČENA starša nimata takih problemov:D. Mami da očteu naročnino na časopis, on pa kupi njej domače olivno olje. Sama si tudi ne predstavljam met tega strogo ločenega. Res pa je, da če si brez dohodkov, nekako nočeš nič zapravljat, čeprav drugi ne bi imel nič proti (sva bila že oba v tej situaciji in enako reagirava).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

V skupnem gospodinjstvu vsak prispeva po najboljših močeh. Eden z denarjem, drugi s hišnimi opravili, ali oba oboje, ... Pa če je to fifiti fifti vsakega, ali 30:70 ... Ali kako drugače. vsak po najboljših močeh.

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

Pri nama je tudi vse naše, res pa je, da nisva pooblaščena eden drugemu. Je pa vse naše in da tisti, ki pač ima. Od vsega začetka je bilo pri nama tako, tudi ko še nisva imela otrok.
Je pa res, da nikoli ni nobeden od naju zapravljal kaj dosti za neumnosti ali "neumnosti". Vedno sva najprej poskrbela, da so plačane vse položnice, nato da ostane dosti denarja za hrano oz. ostale življenjske stvari, šele na to so na vrsto prišle moje ali njegove kaprice. Ampak midva sva še starega kova, pa le-teh niti nimava kaj dosti oz. jih vseskozi prilagajava finančnemu proračunu.

In zaradi denarja se res nikoli nisva kregala. Nikoli.

Tvoja starša sta se ločila, pa mu mama še vedno plačuje naročnino za časopis......? A to za rojstni dan ali za "decemberske dobre može".....? Ali sta še vedno tako povezana, da si kljub ločitvi te zadeve plačujeta....

Sprašujem, ker zadnje čase (tudi na RR) slišim glede ločitev take stvari, da sploh ne vem, zakaj se ljudje ločijo.......če žvivijo praktično še naprej kot družina........in plačevanje naročnine za časopis (razen, če ni kako darilo) se mi zdi taka zadeva, ki vsaj po moje, ni več stvar bivšega zakonca, še posebej, če ima ta novo družino.......

Za darilo:). Ne še vedno, po novem, od lani dalje. Predlani me je vprašala, kaj bi mu lahko dala za rd in novo leto (ima rd tik pred novim letom), ker ga pač zdaj bolj poznam. In potem mu je dala to. On njej vsako leto kupi za celo leto olivnega olja, tako da se strošek vsaj porovna, brez skrbi;). Je pa olivno olje tudi njen novi dragi, očeta to nič ne moti, celo povabil ju je k sebi domov, da se spoznajo, pa si novi ne želi (še za nas (otroke) je dolgo trajalo, da si je to upal, pač tak tip človeka).

Haha, moja mama in oče sta imela dobre razloge, da sta se razšla, verjemi;). Mislim, da nobenemu od nas ni bilo čudno, da sta se, bolj smo se čudili, da sta tako dolgo zdržala skup (33 let), ker sta res zeloooooo različna karakterja z različnimi zanimanji, precej tudi vrednotami, itd... Pač niso vsi za skup, ni pa treba, da se zato sovražiš. Pač v enem obdobju rabiš takega človeka, potem pa drugačnega in ni nujno nič narobe z enim ali drugim. Ali pa šele kasneje spoznaš, da ni pravi zate oz. ne funkcionirata dobro.

Meni sta oba bivša fajn človeka, letos smo se dobili na morju, na nudo plaži (sem se pa spomnila prej vzet kopalke s sabo in nisem bila gola, niti njegova žena ni bila, on je pa bil, pa ni nobene motilo, niti lubija, ki ga sicer ni bilo zraven, ker je delal tu, sem mu pa seveda povedala;). On ve, da nimam nobenega namena bit s katerimkoli od bivših, mislim, da obe ženi tudi to vesta, zakaj bi bilo potem ljubosumni? Otroci so luštni, jaz ne bi mela nobenega problema pazit enih ali drugih:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Glede teh ločitev in povezanosti je pa včasih hecno: poznam ločene pare, ki so spali skupaj manj dolgo tega kot kakšni še poročeni;).

Mojadva sta si do lani še vedno voščila za obletnico poroke (ločena sta že več kot 10 let, bližje 15, ne vem natančno), moj tast se do lani še nikoli ni spomnil (lani smo ga klicali 3je: oba sinova pa še jaz, 3 dni prej, 2 dni prej in na tisti dan, da je končno ratalo, da ni pozabil:D). Različni smo;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ljubiš tudi ne, je pa fajn, da ostaneš človek. Kje je meja, je težko reči, ker smo različni...ampak če ostanemo ljudje, se znamo tudi povleči nazaj, če se kdaj meja prestopi,

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Ha, ha, tole ...
Meni sta oba bivša fajn človeka, letos smo se dobili na morju, na nudo plažiuser posted image (sem se pa spomnila prej vzet kopalke s sabo in nisem bila gola, niti njegova žena ni bila, on je pa bil, pa ni nobene motilo, niti lubija, ki ga sicer ni bilo zraven, ker je delal tu, sem mu pa seveda povedala;). On ve, da nimam nobenega namena bit s katerimkoli od bivših, mislim, da obe ženi tudi to vesta, zakaj bi bilo potem ljubosumni?

Sori men je tole tako smešno ko si predstavljam ...obe ženski- sedanja in bivša- vsaka na eni strani- oblečeni na nudo plaži on pa na sredi nag menca. Vedno se mi zdi malo weird situacija ko butneš skupaj z bivšimi, če pa je v adamovem kostumu je pa to še toliko bolj ubitačno...

no pa tole:
Mojadva sta si do lani še vedno voščila za obletnico poroke (ločena sta že več kot 10 let, bližje 15, ne vem natančno),

Ločena sta že 15 let , onadva pa si še kar voščita za obletnico poroke ?

Oh Ronja, si me nasmejala- takole pred spanjem.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

kaj točno si pa voščijo?

sploh mi ni jasno....
a si voščijo:
- da niso več poročeni?
- da so srečno ločeni?
- namišljena leta poroke (po ločitvi)?
- ker so se vsaj 1x v lajfu poročili?
- v spomin na leta sreče?
- v spomin na poročni dan?

Podpis.

hehe, patrino, verjamem, da je smešno, saj je meni tudi:D. V bistvu pa ni niti opazil, sva ga spomnili, ko smo se s čolnom peljali v bližino pomola, da bi bilo pa zdaj mogoče fajn, da se obleče:D. Sicer pa mislim, da nobeni ni bilo nerodno zato, saj sva ga obe že videli nagega:D in kar se mene tiče, ne bi šla nazaj, kar se nje tiče, pa ne bi zamenjala, tako da ni problema:). Je pa pogovor stekel čisto normalno, brez zadrege ali česarkolitakega. Samo mi smo bili vedno mal odbita familija:D.

Kaj si mojadva voščita? Verjetno, da sta zdržala tako dolgo skup, ne vem -nisem bila nikoli zraven, kadar sta se poklicala. Pokličeta se, ker je pač ta dan in se pogovarjata, kako sta, po moje.
Mateyka, po moje v spomin na srečna leta in da sta srečno ločena. Zakaj pa ne? Meni je to kjut:). Ziher boljše kot ona druga varianta, ko tast pozabi in potem tašča še en mesec mulo kuha:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Nikoli ne bom razumela, zakaj nekateri raje kuhajo mulo, kot uberejo 3. pot - da namesto čakanja sami voščijo partnerju ob obletnici...

No.....moram priznati, da se je nama že večkrat zgodilo, da sva pozabila na obletnico....in se je eden ali drugi spomnil čez mesec ali dva, da sva pa imela obletnico.......

Midva je sploh nimava, pa so vsi problemi rešeni : Pozabila bi pa verjetno oba:D.

Petea, ne vem, verjetno mu celo vošči, vendar ker on nima nič zanjo in ker se ni spomnil, je jezna. Potem se on trudi, vendar njej nič več ne pomeni, ker je pač pozabil (njej pač pomeni ta dan in ne potem, ko mu že ona reče, kaj češ, različni smo). Sta pa nemogoča oba glede tega: ona je jezna vsakič po skoraj 40 letih zakona, on pa pozabi vsakič in ga je bilo res težko spomnit (ker ko sem pred par leti prvič rekla lubiju, naj ga spomni, da imata obltenico, je najprej lubi pozabil (ipak je njegov sin, a ne?:D), potem drugič ga je spomnil, pa je bil tast prepričan, da ni na ta dan in seveda sem mislila, da sem se očitno jaz zmotila - valjda bo on boljše vedel, kdaj se je poročil ko pa jaz. No, žal ni bilo tako in je bila spet užaljenost. Potem je bilo eno leto spet tako, da nekak ni verjel, da je res že to to, no tretje leto pa nam ga je uspelo prepričat s skupnimi močmi, je še svak pomagal:). Zdaj to laufa, da če ga spomnimo, verjame, kupi nekaj in sta oba zadovoljna:). Včasih je tako malo treba, pa tako težko izvest:D.

< Sporočilo je popravil ronja -- 21.1.2016 14:22:44 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mislim, da je tako kot pri večini stvari, tudi pri teh obletnicah tako, da se človek pač potrudi in si zapomni zadevščino, če njemu osebno to nekaj pomeni oz. če to pomeni partnerju. Kajti tudi , če tebi na skrivaj ali pa odkrito dol maha, se mi zdi lepo in prav, da si nekako zapomniš datum, če veš, da partnerju /ki ta dan predstavlja nekaj posebnega. Saj bistvo partnerstva in medsebojna ljubezen je tudi v tem, da narediš nekaj, kar razveseli drugega in ne vedno le tebe. Verjamem, da prihaja do prizadetosti in užaljenosti, če en namerno ignorira oz. brezbrižno leta in leta pozablja te zadeve, kljub temu, da ve, da s tem prizadene drugega. Ni le sama obletnica tisto, v bistvu je to vedenje , da nekdo nekaj stori predvsem zato, ker mu ni vseeno za drugega.
Če se takšna ignoranca in " pozabljivost" vlečeta leta in leta verjetno na nasprotni strani ni le kuhanje mule, temveč tudi resna prizadetost.
Pri nas sva imela dolga leta za "obletnico" dan, ko sva imela prvi randi. Ko sva se poročila, sva k temu dodala še poročni dan. Če se spomniva, "praznujeva" (z večernim izhodom brez mulčkov, dobro večerjo doma, skupnim izletom, čokolado...) obakrat. Se zgodi, da en pozabi, pa se spomni drug. Včasih pozabiva oba in se spomniva čez čas. Iz tega ne delava slona, temveč je ta zadevščina ena mala lepa stvar, ki je vzrok, da malo obujava spomine in se spomniva, kako je bilo takrat, ko ....takrat , ko sva bila še sama in ko se je vse skupaj šele začelo.

Nikoli nisem razumela ljudi, ki partnerja strogo opozarjajo na datum teh zadevščin, hkrati pa mu komandirajo, kaj naj jim kupi v ta namen itd. Tudi ob rojstnih dnevih in podobnih zadevah. Mene to spomni na stalno in konstantno samozadovoljevanje , kljub temu, da imaš zraven partnerja. Do strele! Kaj ga potem rabiš? Če le malo poznamo in opazujemo drug drugega in nam ni vseeno , vemo kaj komu paše in kaj in kdaj si želi.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...