Dejansko ni nujno, da nekdo občuti, da je nekaj narobe. Pride obdobje, ko imamo vsi ljudje mogoče pa zelo veliko dela z drugimi zadevami (bodisi v službi, bodisi težave v družini - huda bolezen staršev recimo) in v takih obdobjih nismo dojemljivi za tovrstno čutenje te "povezave", ker smo preprosto preokupirani z drugimi zadevami, ki jih takrat preprosto dojemamo kot prioriteto (tako smo ljudje pač narejeni, nihče ni popoln) . Se drugače strinjam, je res povezava med partnerjema.
Moja zelo zelo dobra prijateljica recimo ni niti slutila (niti malo), ker je bila preveč zaljubljena in naivna, da jo partner vara, ko je bila ona v 7. mesecu nosečnosti. Pa je vedela cela njegova družina in še nekaj okrog. Je rekla, da ji je bilo takrat, ko je šla skozi to trpljenje, najbolj hudo, ker ji nihče ni povedal (izvedela pa je na najbolj podel možen način drugače) in da se je ravno zato počutila kot največji osel (njene besede). Zato pravim. Tudi tako, eni so bolj dojemljivi za take zadeve, eni manj. Eni zaupajo 100% partnerju, tudi če vidijo, da se dogajajo čudne, sumljive zadeve. Drugi so hitro skeptični. Zato lililana ni nujno, da vsaj zadevo tako občuti, kot jo nekateri.
Kot rečeno, jaz bi si tudi želela, da bi mi izvedela, če bi se kaj takega dogajalo. Seveda, najprej od partnerja, logično. A če nekdo počne tako zahrtbno zadevo, dvomim, da ti bo šel kar tako povedat direkt. Teorija je nekaj, praksa pa pač le drugo.
In jaz če bi izvedela neko tako zadevo, ki bi se tikala mojega brata (pa pustimo zdaj način, kako bi dio tega odkritja prišla), jaz ne bi mogla mirno živeti, če mu ne bi povedala oz. bi se kot že omenjeno najprej pogovorila z ženo in zahtevala, da mu ona pove (če seveda je kaj na stvari). Kakorkoli, iskrenost je čisto podcenjena. Iz vseh možnih strani.