Še ena neučakana tukaj. Danes same nosečnice srečujem, na cesti, v službi. Pa tako bi rada odmislila, da me v nedeljo čaka dan resnice ali bo kaj ali spet ne. Jao. Najslabše je za vikend, ker imam več časa za mislit na to, v službi me druge stvari zamoitijo in celo pozabim.

Ja to pa res, jaz tudi vsepovsod srečujem srečke nosečke ... Potem pa si vsak mesec rečem, ta mesec bom pa tudi jaz, ah pa tega meseca še ni bilo. No upam, da bo mesec marec drugačen. Ja res je najhuje je za vikende, tisočkrat grem na wc in potem vsakič upam in držim pesti, da je ni. Hehe. Sem zadnjič gledala na TLC oddajo o parih, ki ne morejo zanosit in jim je rekla medicinska sestra po IVF, da naj se pogovarjajo s svojimi trebuščki. No tisti punci vseeno ni uspelo tisti mesec, upam pa, da ji bo kmalu.

Upam, da bo marec prinesel veliko plusov :) Mi je tak čudno, da po eni strani pravijo kako je zanositev loterija pa da je težko zanositi ... ene pa že takoj po enem nezaščitenem seksu zanosijo. Brala sem ravno včeraj na tujih forumih, kako so punce mislile, da so neplodne, ker so imele več spolnih partnerjev in so seksale brez zaščite ... nato pa jih je presenetila nosečnost ampak prej pa več let ni bilo nič. Tako,da je to res vse skupaj čudno, ne?:) Ampak ti vlije upanje na nek način ;)

She1 tud pr nam so primeru ( mam npr dve kolegice ), ki sta prvič zanosile z umetno oploditvijo, ker pač niso mel partnerji dobre sperme, pol u drugo pa kr spontano nobeni nč jasn, valda veselje nepopisno ane, sam tko, k prej so jima pa non stop, da ne morta po naravni poti zanosit in tud s prvim so se mučl več let ... pol pri drugem pa brez problema ... pa ne bi rekla, da bi minilo med prvim in drugim več let, ampak razlike 2 leti, kar se men ne zdi npr velik .... tko, da ...
Une Ameriške scene so pa tud ene najboljše, k npr ženske sploh ne vejo da so noseče in pol sam naenkrat rodijo - a je katera gledala kdaj to oddajo ( naslov je biu neki v tem smislu NISMO VEDELE DA SMO NOSEČE ) ...

Jaz poznam dve kolegici, ki nista mogli na noben način zanositi - niti umetno. In potem sta obe posvojili in kaj je bilo potem, v roku enega leta še naravno zanosili. In imata sedaj obe posvojenčka in svojega biološkega otroka

Meni že nekaj packa od zjutraj, pa bi jo morala dobit šele v nedeljo. Ampak, ko je M je sveža kri. čeprav bolj švoh na začetku. Vgnezditvena pa tudi ni, ker je prepozno po moje. Mislim, da se lahko kar v april selim. Oz. ne, ker je marec tako dolg jo lahko še enkrat NE pričakujem: 29.3.

< Sporočilo je popravil Marčevka2010 -- 27.2.2015 10:30:43 >

Jst gledam te oddaje je in se samo čudim :)

O MauMow to pa je blo presenečenje za ti dve kolegici.

Očitno, ko se sprijaznijo, da ne bo nič in to odmislijo, zanosijo. Ko bi še me tukaj lahko.

< Sporočilo je popravil Marčevka2010 -- 27.2.2015 10:33:04 >

Kok lepo, lih včeri sm se s svojim pogovarjala, da rajš posvojim kt pa da grem čez vse te postopke, ker sem slišala grozno zgodbo o moji sošolki. Stara 29 let, splavila ene 5x, trikrat šla na umetno nikoli ni ratalo, v 4 je ratalo sedaj pa ko je noseča še izvedela da ima raka na dojki :(. Sedaj je noseča in hodi na kemoterapije, nevem kk je to sploh možno ampak ja, grozno in žalostno :(. raka pa naj bi dobila zaradi vseh teh hormonov, ki jih je jemala. Mi je tud sošolka povedala, ki dela na onkologiji da naj nikoli ne grem na umetno, da mi res odsvetuje, ker je teh deklet z rakom zmeraj več :(

Jst sem se udala v usodo predvsem v tem smislu, da ne morem psihe in glave izklopit
Naslednji od mojih okoli mene, ki mi bo reku nej se sprostim, bo dobil eno okol ušes!

Razmišljam, da mogoče preveč to zase držim, ker o tem z nikomer ne govorim. Razen s partnerjem in zdej po dveh letih sem mamic povedala. Ampak kaj ostale briga! Sam na živce mi gre, da sprašujejo ful odkar sva se pol leta nazaj poročila...

Jaz moram itak enkrat aprila na bris in bom prosila, da mi malo z UZ pregleda maternico in jajčnike. Sploh glede na to, da jih bom septembra 37 nimam ravno veliko časa.

Perla saj tukaj pojamraš, bolje kot nič. Jaz nič ne razlagam, mami sem rekla, da bi enega še imela, če bo ratal. Me sedaj nekaj časa nič ne sprašuje. Drugim ne razlagam. Ker uno sprosti se res ne bi poslušala. Čeprav sama vem, da deluje, je že prve dvakrat ratalo takoj. Sedaj pa ne. Je pa res, da sem 6 let skoraj starejša.

Hormonov je pa tudi mene groza, poznam primer, ker je zelo žalostna zgodba, mama bila zelo bolna med nosečnostjo, z hčerko je zelo slabo, ima eni dve zelo hudi bolezni. Resnično upam, da tega ne bom rabila.

Meni se zdi, da bi se lažje odklopila, če bi imela vsaj približno redne cikluse, tako, pa vsak mesec, ko zamuja in je že 40 dni + delam test in potem ko je še vedno ni, čez par dni še enega, pa včasih še tretjega in to "lažno upanje" ob testiranju je tisto, kar me najbolj psihira. Oziroma moj optimizem, ko vsak mesec pomislim, da se je mogoče zgodil čudež.
Jaz najine neplodnosti ne skrivam, mi je lažje če komu povem, tako, da ve moja družina in vse moje prijateljice. Potem me vsaj pustijo pri miru in ne sprašujejo neumnosti v smislu " kaj pa vidva čakata" in podobno. Pa tudi težave s plodnostjo niso nobena sramota, da bi jih mogel človek skrivat, konec koncev nas ni tako malo, ki si želimo, da bi nam ratalo, pa ne rata.