Hvala Lady Jen

Saryka bravo!!!! Cestitam!!!!
Hahaha punce, sem tudi tukaj napisala, da sem modra in se potem zacela sprasevati o pomenu barv, ker se pocutim cisto krvavo rdece

Vau, kaksna sprememba. Joj jaz upam, da nisem sprozila prevelike revolucije s temi novimi kolori. Rdeca mi absolutno bolj sede za nas nesrecnice. Za nosecke pa niti sama ne vem, kaj bi bilo najbolje. Mogoce se kak predlog?

< Sporočilo je popravil Pajama -- 15.2.2015 8:26:38 >

Super barve! Mogoče mi pa prinesejo kaj več sreče!

iiii kako lep seznamček, pa ne smao barve, kar poka od pluskov

jz sem tečko oddelala zdej pa počasi v nove boje, brez obsedenosti s koledarčki, s čimmanj sekiranja...


Vsem en velik objemček in mirno nedeljo,

lp

polhek2 super zate, upam, da ti uspe!
Jaz sem že 100 X rekla nebom se več obremenjevala, pa nikakor ne rata, se mi zdi, da se iz meseca v mesec bolj žrem.
Počasi in vztrajno se bližam 50. dnevu ciklusa in prebolevam, da tudi ta mesec nebo nič in da bioenergetik očitno ne pomaga. Drug teden še enkrat - zadnjič poizkusim z bioenergetikom, to bo tretji komplet 4-ih terapij, če tudi ta ne uspe, pa že pripravljam nov bojni plan!
Takoj po menstruaciji bom začela z refleksoterapijo stopal in fango oblogami prvih 14 dni ciklusa, pa krvomočnico bom spet začela pit, pa z akupunkturo bom spet začela in vztrajala vsaj ene 3 mesece.
Če ne drugega si vsaj nebom mogla rečt, da nisem probala vsega kar se je dalo, preden grem "pod nož" in v filanje s hormoni.
Potem bom pa že na vrsti v Mariboru za "pod nož" oziroma karkoli se pač bodo odločili, da
bi bilo najprej za probat.

chocolatecake, že nekaj časa spremljam tvoje poste in moram reči, da sem dobila občutek, da jemlješ IVF postopek kot nekaj zelo negativnega in da si res ne želiš tega. Moje skromno mnenje pa je, da prej kot boš sprejela, da je pa to mogoče vajina možnost, da prideta do tako zelo zaželjenega otročka in da to ni neko zlo, ampak nekaj lepega, kar daje možnost starševstva tudi takim, ki naravno ne bi nikoli imeli otrok, boljše bo zate. Saj ne trdim, da je to vajina edina možnost, mogoče vama tudi naravno uspe, samo rada bi rekla, da umetna oploditev ni nekaj tako groznega kot ti dojemaš in da če boš šla tako naravnana v postopek (če boš pač morala), da to ne bo dobro za tvojo psiho in mogoče tudi za končni uspeh.
Ponavadi se tega ženske na koncu že veselijo, ker imajo po ne vem koliko letih poskušanja, razočaranj in metanja denarja stran za neke "rešitve", ki nič ne pomagajo, res možnost, da zanosijo in pridejo do otročka. Saj je prav, da probaš tudi druge načine, samo tudi OBMP ni tako grozna stvar .
In tudi iz osebnih izkušenj ti lahko povem, da to res ni tak bav-bav, sploh pa v Mb ne. So res prijazni in sočutni in se zelo potrudijo, da greš skozi postopek brez dodatnega stresa in nepotrebnih bolečin.
Pa brez zamere, moj post je čisto dobronameren . Pa srečno.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

zanimivo kako smo si različne, primeni pa M prišla 26 dni po abraziji, trajala točno toliko časa kot ponavadi. Krvavela tliko kot ponavadi, je pa res da imam jaz vedno nenormalne krvavitve zaradi motnje strjevanja. Meni je G rekla da ti abrazija zresetira ciklus in nekako je pri meni to držalo.

Shana kar pojdi se pokazat, če misliš da ni ok,

uživajte še zandje urice nedelje,

lp

NO jaz sem imela splav s tabletami ampak vseeno ti isto rečejo glede tega kdaj mora priti M! Upam da bo ok!

Grem h G, ker sem itak naročena na kontrolo 6 tednov po abraziji. Drugače ne bi šla, ker vem, kaj bo rekel - 3 mesece izostanka se ne ukrepa.

_____________________________

Enjoy life now, this is not a rehearsal **

Na UZ sluznica močno zadebeljena, drugega ni mogel rečt. Tako da M lahko pride danes ali drug mesec. Vseeno počakati tri M, potem babymachen. Se vam pridružim jeseni enkrat...

_____________________________

Enjoy life now, this is not a rehearsal **

aspera hvala za lepe besede . Nimam nič proti OBMP, groza me je bilo edino, da bi prišla v postopek ICSI, pa bi imel moj preslab spermiogram in bi potem nebi ratalo, ali pa bi bilo z otrokom kaj narobe, na račun določenih genskih preddispozicij na eni in drugi strani. Odkar vem, da spermiogram ni tako katastrofalen, kot je kazalo v prvo, tega strahu več nimam.
Sem vesela, da obstaja ta možnost in jo bom, če nebo druge seveda izkoristila. Lahko bi jo že letos, pa sem se odločila, da jo nebom, ker zaenkrat še nisem izgubila upanja, da nama bo uspelo po naravni poti in se ne čutim psihično pripravljeno za postopke.
Ker roko na srce, čeprav praviš, da ni tako zelo hudo, je pa daleč od tega, da bi bilo enostavno, predvsem iz psihičnega vidika. Mislim, da smo vse zelo vesele, da obstaja možnost umetne oploditve, ravno želi zase pa si je prav nobena. Je pač izhod v sili, zadnja priložnost in poslednje upanje.
Shana86 En velik objemček ti pošiljam , Ne vem kako ti je, vem pa kako je ko ni , pa si jo tako zelo želiš in kako je ko dolgo čakaš. Drži se! Bom najbrž kar s tabo počakala .

No, seveda, tudi jaz si je nisem želela, dokler ne izveš, da je to pač mogoče edina pot, da prideš do otroka, ko imaš za sabo že leta poskušanj, poseganja po vsem mogočem, da bi ratalo, ampak pridejo znova in znova razočaranja, ker ne uspe. Tudi to te sčasoma zlomi in je najbrž za vsako psihično zelo naporno in si na koncu najbrž že želi temu narediti konec in poskusiti z OBMP. V tem primeru sem jaz mislila, v samem štartu si je pa logično nobena ne želi.

aspera Jaz zaenkrat še ne čutim tako, kot opisuješ, ker še ni minilo tako dolgo časa.
Slabi 2 leti sva samo občasno pazila, po principu načeloma še nebi imela , če rata bova, pa vseeno vesela, tako, da tega časa niti ne štejeva tako zelo zares. Odkar sva se odločila, da zares hočeva postati starša, pa bo v kratkem minilo šele ali pa že eno leto.
Za PCOS vem že od 17. leta, zato sem po slabih 6 mesecih ginekologinjo prosila, da bi mi dala nekaj da končno dobim ovulacijo in mestruacijo in zaključim s temi maratonskimi mučnimi cikli, ker sem imela takrat že 80 dni + in grozen PMS, namesto tega sem dobila napotnico za spermiogram. Tako, da sva po dobrih 6 mesecih izvedela še za težave na njegovi strani, potem se je pa itak vse vrtelo samo še okoli joka, obupnega iskanja rešitev v knjigah in na internetu, razmišljanja o OBMP, operacijah, iskanja drugega mnenja, alternativ itd...
Mi je žal, da nisem bolj jasno in glasno povedala, kaj hočem in da nisva imela vsaj tistega enega leta bolj ali manj brezskrbnega , brez pretiranega sekiranja. Zato si bom to leto vzela zdaj, ker verjamem iz dna srca, da mi bo prineslo več uspeha, kot živciranje in letanje okoli zdravnikov.
V MB bom šla pa samo toliko, da se dogovorim kaj bi bilo najbolj pametno za narediti, če v tem času ne rata, da se vem psihično pripravit.

Saj ne me narobe razumet, ne da jaz koga v kaj silim al pa da ti namigujem, da je to tvoja edina možnost. Samo to sem hotela povedat, da tudi če boš mogoče na koncu morala na OBMP, da probaj gledat na to kot na nekaj pozitivnega, kar ti lahko pomaga in ne kot na neko nujno zlo. Ti pa seveda želim, da ti ne bo treba in da vama naravno uspe .

Pozdravljene!

Čestitke vsem novim nosečkam!!

Od moje krvavitve, za katero sem sklepala, da je bila v času ovulacije, bo jutri minilo 3 tedne. V petek in nedeljo sem delal test in je bila sam ena črtica . Pa sem bila prepričana, da ta mesec bo pa uspelo...

Je možno, da bi delala prehitro test? Očitno bo še en dolg cikel...

Imam pa v torek ginekologinjo in upam, da bo kaj ukrepala. Trudiva se že od lanskega marca, vendar nisva imela veliko možnosti, ker moja M pride vsake kvatre enkrat. Zadnje 2 meseca je bilo malo boljše in sem mislila, da se je končno uredila...zdaj me pa spet heca .

Držim pesti za vse, ki boste kmalu lulale

Je prav zanimivo opazovat kako smo si različne (aspera in chocolatecake)

Jaz sem tudi čisto drugače reagirala, ko so naju seznanili z dejstvom, da morava na ICSI. Čeprav je bilo takrat šele slabo leto poskušanja za nama (realno pol leta čist resno in zares), sem si na nek način oddahnila. Seveda nisem bila vesela dejstva, da ne moreva naravno spočeti, ampak mi je po drugi strani bilo pravo olajšanje, da zdej bodo strokovnjaki porihtali zadeve in kmalu dobiva dojenčka. Nekako bolj sigurno sem se počutila, da zdaj bo pa res uspelo. Ker če bi me poslali nazaj domov še naprej poskušat, bi bila po moje vsa izgubljena. Še naprej delati to, kar si že itak do zdaj, pa se nič ni zgodilo.

Ampak to sem jaz, nekako sem tako "narejena", da skoraj vsako stvar pogledam s pozitivne strani. In kar spregledam vse probleme in minuse. Zato pa rabim potem kako chocolatecake, da mi da mislit. Ker tale moj način te velikokrat butne po glavi, ko greš nepremišljeno samo naprej. No jaz pač taka sem in tako najboljše funkcioniram, zato dvomim da se bom kdaj spremenila.

Kot sem rekla že na začetku... kako smo si različne

mony213 vem kako ti je. Če je minilo 3 tedne, potem bi že morala priti , ali bi bil pa test pozitiven. Sporoči kaj zveš pri ginekologu.

1aneja1 Važno je, da vse pridemo do tako noro zaželjenega , pa kakorkoli, eni po daljši, eni po krajši poti, eni po bolj strmi, eni bolj položni, ko ne gre kot bi si želeli, vsak izbere tisto, kar se mu zdi tisti trenutek najbolj prav, nagrada je itak neprecenljiva.
Meni je dalo misliti, ko mi je mami rekla, da je vsak plusek čakala najmanj 2 leti, ampak se 20-30 let nazaj še ni po enem letu spraševalo zakaj ne uspe in skakalo okoli zdravnikov. Pa je vseeno dočakala , brez pomoči zdravnikov! Pa dalo mi je misliti, ko je moj dragi kljub slabim napovedim in kljub temu, da nama po prvem spermiogramu nihče ni dal nobenega upanja imel drugi spermiogram normalen mejni, vse vrednosti je imel večje od minimalnih predpisanih, razen koncentracija je bila minimalna predpisana. Lahko, da se motim in bom čez eno leto še vedno nenoseča, ampak na srečo je čas vsaj zaenkrat na moji strani in se mi še (tako) ne mudi. Če bi imela občutek, da se mi bi se 100% odločila drugače.