Saj sem mislila omeniti, pa iz preventive nisem......ker so že navedeni ukrepi za marsikoga preveč drastični.......

Jaz bom izhajala iz tega , ko praviš, da si stroga, dosledna. Če je temu tako, potem, bi malo svojo pupo vzela pod drobnogled, če to počne zato, ker te ne šmergla ali resnično ne more, da ne bi počela tega. V bistvu otroci ne marajo biti kaznovani, ne marajo biti grajani, ne marajo , če jim nekdo ves čas kaže ali tako in drugače govori ( verbalno in neverbalno), da je jezen nanj, naveličan, razočaran. Ne me narobe razumeti. Verjamem, da se trudiš in če je vse to kar praviš, da počneš, res, potem bi nekako otrok že skužil, da misliš resno, da se ne izplača dan na dan žnarati za iste stvari itd. Vse to bi prej ali slej otrok doumel, če bi lahko. Punčka ni več tako mala, da ne bi po tvoji sto in eni kazni doumela, da se ji ne splača delati take kot jih opisuješ. Ker omenjaš, da je naporna že ves čas, že od malega, potem bi se mogoče splačalo malo pomisliti, da dečva ne počne vsega iz žlehnobe, da ne dela zgage zato, ker vidva kaj tako drastičnega počneta narobe pri vzgoji, temveč je enostavno taka, da je tista mala zgaga v njej, ki jo tera , da dela bedarije močnejša od njene volje, da bi te ubogala. Ne bom dajala diagnoze, ker sem prekratka v tem, povem le mimogrede, ker imam podoben primer dokaj blizu- take zgage imajo pogosto v sebi ADHD- jevci, saj njihovi starši tudi počnejo vraga in pol, pa imajo vseeno občutek, kot da imajo najbolj podivjanega in nevzgojenega frocka.

< Sporočilo je popravil patrino -- 19.4.2014 21:46:30 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

točno to.

Strogost in doslednost sta subjektivni kategoriji. Kot je subjektivno tudi razumevanje "nemogocega" obnasanja. Opis naloge 5 letnika je, da ne razume in ne uboga. % letnik se ni robotiziran. 1 x raci da ztaleze je dresura - vzgoja je reci 100 x in upati, da bo zaleglo.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Ja res je, vendar me je k pisanju spodbudilo to, ker ob nekaterih komentarjih avtorica verjetno nekako dobiva občutek, da je eno figo vzgojna mami, po drugi strani, pa da je dete treba priviti do skrajnosti in biti v odnosu do njega na pol fašist. Sama menim, da včasih nekako ne delaš nič narobe in dete se tudi trudi, vendar nekateri pač nikoli ne bodo ubogljivi in konec. Vzroki niso vedno le v naši vzgoji in v otrokovi trmi itd, temveč precej globlje. Včasih je dovolj, da razmišljaš tako kot razmišljata Matejka in Paštetka ( s čimer se strinjam, ker s emi zdi, da ko prideš do takšnega sklepa, je to nekaj velikega za starša in otroka), včasih pa ob vsem tem rabiš pomoč.



_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Po tvojem pisanju sklepam, da si dejansko dosledna, a menim, da še nisi pogruntala prave kazni. Kazen je tisto dejanje, ki spravi kaznovanega v nelagoden položaj. Ugotovit moraš, kaj je to pri tvoji hčerki. Pošiljanje v sobo zanjo ni kazen, če se začne po nekaj minutah igrati, torej se iz te izkušnje ne more ničesar naučiti. Tvoje sporočilo je namreč, če nekaj ušpičim, se grem lahko za nagrado sama igrat v svojo sobo.

Ena je napisala, da ne zagovarja sedenja na določenem mestu za nekaj minut. Pri nas se je ta metoda obnesla, saj sta bili prisiljeni razmisliti o svojem dejanju. Za naši punci so kazni še, da gresta brez pravljice v posteljo, da sem ju ignorirala in se nisem hotela z njima pogovarjati, ko sta imeli druga do druge nespoštljiv odnos.

Osebno se mi zdi pomembno, kako kazen izvedemo, da otroka najprej opozorimo, izberemo primerno kazen, ko kazen preneha, pa se moramo z otrokom v miru pogovoriti na štiri oči, zakaj je bil kaznovan in o nadaljnjih ukrepih, če ne bo upošteval pravil. Brez zadnjega dela kazen nima pravega pomena in izzveni v prazno, saj je otrok prej v efektu sicer protestiral in jokal, a se trezno glavo ni soočil z dejanjem in posledicami.

< Sporočilo je popravil lily32 -- 20.4.2014 9:44:58 >

Jaz bi na tvojem mestu peljala otroka na pregled k psihologu, ker to kar ti opisuješ ni normalno za obnašanje petletnika, prej mogoče dvoletnika, petletnika pa vsekakor ne. Ne rečem, da morajo otroci ubogati na prvo besedo, ampak nekaj jim pa pri teh letih že mora biti jasno, kako se obnašajo in starši že lahko to pričakujemo od njih. Naj strokovnjak oceni, če gre tukaj za kakšno čustveno - vedenjsko motnjo in ti primerno svetuje. Ker če gre, ne boš z običajnimi metodami vzgoje dosegla nič. Ker s takšnimi otroci se dela na drugačen način. Pomoč potrebuješ tako ti, kot deklica, v drugačnem primeru se vam bo vsem počasi zrolalo. Ker več kot očitno je da vidve ne "govorita isti jezik" oz. sta vsaka na svoji valovni dolžini - ona ne razume tebe in ti ne nje.

Ja.....pomagaš mu jo brzdati in ga hkrati vzgajati......vseeno ne moreš pustiti tudi "takemu" otroku, da ti pri nekaj letih skače po glavi.......pa čeprav je "taki"......

Seveda.....takoj gre za motnjo, ko je otrok živ, razvajen ali ko ga starš ni sposoben obvladati......ne vem zakaj takoj pomislite na motnjo, na to, da pa bi kot starši kaj spremenili pa ne......ni nam všeč, da nam petletnica skače po postelji v spalnici, zaklenili pa spalnice ne bi......in bi namesto tega peljali otroka k psihologu, da mu naj diagnosticira motnjo, ker 5 letni otrok skače po postelji kljub temu, da smo mu neštokrat razložili, da ne sme skakati po postelji.....ne štekam tega......

liliana, ne vem zakaj bereš samo tisto, kar ti je, preberi cel moj post, brez boldanih zadev. Mama rabi pomoč pri vzgoji otroka, pa če ima ta motnjo ali ne in verjemi mi, da se na strokovnjake obračajo tudi starši, katerih otroci nimajo nobene motnje. Ampak, če jo otrok ima, je potreben drugačen pristop in kot si lahko izbrala iz avtoričinih postov normalni pristopi, ki jih izvaja ne zaležejo. Lahko gre do strokovnjaka, lahko prebere kakšno knjigo, ki jo - glej ga šmenta - pišejo ponavadi strokovnjaki, karkoli, da z deklico najdeta skupen jezik in bo vsem lepo. Ker sem sigurna, da tudi deklica ne uživa v takšnem otroštvu, kjer je non stop kregana, kaznovana in je mama z njo nezadovoljna.

In mogoče bi bilo dobro, da včasih ne izhajaš samo iz sebe in svojih izkušenj starševstva, ker verjameš ali ne, ni samo črno in belo. In če tebi vzgoja ali kakorkoli praviš temu, kaj se greste doma, ne dela nobenih težav, potem še ne pomeni, da je vsem enako. In če bi malce bolj zavzeto prebrala kakšen post od Patrino, bi videla, da če je motnja v igri, se oddahnejo vsi, ko je diagnosticirana, ker do takrat tako otroci, kot starši mislijo da je z njimi nekaj narobe, pa v bistvu sploh ni, samo drugačni so, eni ali drugi in pač rabijo drugačno metode, da lažje funkcionirajo med seboj. In tudi, če ni nobene motnje, ji lahko strokovnjak svetuje kako naprej. In tvoje laično mišljenje, da psihologi, kar vsakemu nevzgojenemu otroku pripišejo diagnozo, je močno zgrešeno, na daleč se vidi, da nimaš pojma o tem.

Ravno obilica, pogosto tudi samozvanih, strokovnjakov in terapevtov danes je pozvročila to, da je marsikateri starš negotov pri vzgoji.....da brez navodil in alinej ni sposoben vzgajati svojega otroka, marsikateri starš se ne upa zanesti na lastnen občutek (ker je itak nepravilen, ker v raznoraznih teorijah o vzgoji (ki pa se spreminjajo vsakih nekaj let) piše drugače.....)

In to zgolj zato, ker smo iz vzgoje otroka naredili celo znanost namesto, da bi jo sprejeli kot nek naraven proces in vzpostavili enostavno hierarhijo starš - otrok......

- Spalnico zakleni - enostavna rešitev, ki bo 100% delala, nikomur se ne more tako nič zgodit in ni nobenega razloga, zakaj ne bi:).
- Kazen naj bo povezana z dejanjem, kadar se le da. Če recimo otrok reže s škarjami nekaj, česar ne bi smel (glihkar mali rezal karte:D), mu vzameš škarje, takoj (in jih recimo daš nekam na visoko, da ve, da zdaj pa ne more več do njih), ne pa prepoveš risanko čez x ur.
- Nagrada naj bo vedno PO dejanju, za katero je, ne vnaprej. To vsi kdaj probamo, čeprav v 90% ne dela, kar vsi vemo:D. Pa nas ne izuči:D. Risanka je po tem, ko je zrihtana, če je to pravi čas. Pika. Mi imamo pravljico na radiu, kar je super, ker je samo ob 19:45 in če do takrat nista zrihtani, je pač ni. Glejte risanko na tvju, kjer je samo določen čas, da ji bo ta princip bolj jasen in da ne boš ti mogla goljufat, ker se ti bo zasmilila
- Ne pričakuj, da bo otroka izučilo od enkrat! Še nas ne! Glej, kolikokrat ti nasedeš njej - zakaj se čudiš, če ona probava? Po tem, kar si napisala, je čisto normalen otrok, ki probava meje, kot vsak zdrav otrok.

Izkoristi to. Naredi tako, da ji bo v interesu ubogat. Risanka na tvju je samo ob... (ne vem, kdaj, ampak a ni pred dnevnikom enkrat - ne vem, kdaj je zdaj dnevnik...) In kasneje je ni. Če bo hotela gledat, bomorala bit do takrat zrihtana. Seveda bo poizkušala, če bi šlo brez, ko bo dojela, da tokrat pa resno misliš, bo ok. Ene 10x brez vmesnih odstopanj (tu sta vidva na potezi;), pa ji bo verjetno jasno:).


Izkoristi to! Pojma nimaš, kako zelo močno orožje imaš v rokah! Vedoželjne radovedne otroke lahko pripraviš naredit karkoli, samo da boste potem delali nekaj... (mam dve taki doma in to je res pesem! "Ok, punci, če hočeta da delamo skupaj ... (topato), potem hitro pospravita, da bo še čas za to" (lahko rečem celo da delamo kaj - niti še ne vem, nimam ideje, kaj bi, večinoma si itak sami zbereta, karkoli), bosta naredili vse. Ma, take otroke je res lahko vzgajat .

Če je to, da radi divjajo okoli, hiperkinetični sindrom, ga ma po moje 99% petletnikov;). Najdi razne mirne aktivnosti, ki so ji zeloooo všeč, da se bo umirila, kadar se ti bo zdelo dovolj divjanja. NI pa nič narobe, če otroci divjajo okoli - vsi smo in to je naravno. Vsak otrok ima kaj. Na L. rdju smo po eni izredno kinetični aktivnosti, čistemu divjanju (kepanje s papirnatimi kepami) delali eno tako umirjeno reč, ki je totalno posrkala otroke. Moram priznat, da sem bila prepričana, da ne bo šlo, ampak se mi je zdela tako lepa, da je vredno poskusit. In veš kaj? ČISTO VSI otroci, veliiiika večina petletnikov, vključno s tistimi, ki so kao težki v vrtcu, se je tako noro umirila in jim je bilo strašno všeč. Z otroki se da, res! NI bila to aktivnost za vsak dan, ampak uvedi en ritual, ki ji je všeč (da skupaj zapojete pesmico, prižgete in upihnete svečko, ma karkoli: nekaj pač, kar ji je všeč in jo bo potegnilo iz divjanja, kadar bo šlo to predaleč). In na to aktivnost jo vedno povabi navdušeno, ne vsa besna: neeehaj divjaaat, pa pridi takoj sem pihat svečko! Ne, reči ji PREJ, PREDEN GRE PREDALEČ. Ko imaš še živce za to. KO se ti zdi - ups, tole gre pa malo divje in bo kmalu šlo čez rob... in veselo pokličeš: "Otroka, pridita, a gremo ...."
Saj vem, vsak dan se nam to ne da, pride dan, ko smo zmatrani in pač pustimo, dokler ne gre vse skup čez vse naše meje in takrat zarjovemo. Se zgodi. Nismo zato slabi starši in niso oni za to razvajeni otroci. Pač pride tak dan. Glavno, da ni to vsak dan:).

.
Kaj v bistvu pričakuješ? Da se bo zrelo zazrla vase: "Mami, res sem ga posrala, zdaj pa ni risanke, ker sem se obirala... Jutri ne bom več taka, naštimala si bom urco, da bom pravi čas gotova" Mal heca - ampak normalno, da se buni, eč ni po njeno. Pač poizkuša. Ko bo 10x (brez vmesnih odstopanj, tu sta vidva na potezi) risanka samo če bo zrihtana, bo gotovo pogruntala sistem in se mu pač prilagodila. če se upirajo, ni slabo - saj nočemo met ovc, ne? Samo pač jih je treba usmerit in naučit, da začnejo razmišljat, kje se splača upirat in kje je vredno se upirat. Do takrat pač tipajo povsod. njej se je pri risanki splačalo, ker so se pravila malo spreminjala, ker tudi vidva nista vedela, kateri sistem bo delal. Normalno, saj ne moremo vedno vedet. Zdaj veš, kateri sistem dela, stoj za njim in ga bo sprejela.

V vrtcu je strog red (v primerjavi z domom mislim, ne mislim, da so v vrtcu strašno strogi, ampak pravila so veliko bolj jasno postavljena in veljajo vedno), zato se otroci v gl. kar prilagodijo temu. Očitno se tudi tvoja mala ZNA prilagodit, če ve, da je res treba. Pri vama še ni ziher, da je treba in probava, če bi lahko bolj na izi skozi prošla. Kar je normalno:). Ko bo ugotovila, katera pravila so zabetonirana, jih bo sprejela.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Majusska, po tem, kar si napisala v drugem postu in po tem, da si pisala, da si imela že prej probleme z njo, ko se je bratec rodil in da je zlata, če njega ni zraven, bi rekla, da ji manjka časa s tabo/vama, SAMA, brez njega. Ni treba, da je tega časa več, vendar ona mora vedet, KDAJ lahko računa nanj, zato ti toplo priporočam, da uvedeš "čas z mami", lahko pa tudi čas z očijem, če bo on za, seveda:). Vsekakor pa čas z mami, to pri nas dela čudeže, dela dobesedno 100%.

Če meni ena pupa začne delat štalo, vem, da je rešitev zelooo enostavna: greva nekam sami, delava nekaj sami, karkoli, sploh nima veze, kaj. In vedno potem ratata super. Ko se je mali rodil, smo hodile punce same v lutke - in že to je bilo dovolj, čeprav sta bili skup. Še zdaj se jima zasvetijo učki, če rečem, da bomo nekaj "punce", fanta, bomo pa pustile doma/v drugi sobi, karkoli. In poturim lepo malega očiju, me pa se zabavamo po svoje. Verjemi, da bš tudi ti uživala , hčerkice so ena tako fajn igračka .

"time-outs don't work without time-ins" Male ne gane, če jo daš v drugo sobo, ker ni tega časa zgoraj. Tisti čas jim pa ogromno pomeni in so pripravljeni svašta naredit zanj. Še mali, gavnar, je ves besen, če ga dam stran od nas, ko teži.

Nekaj, kar bo njo ganilo. Ne gane vsakega otroka isto. Malemu pomeni ogromno njegova pižama, recimo . Moraš dat slinček gor, če ješ, če nočeš, da bo umazana. NOčeš, ok, potem bomo dali pa potem gagico v pranje. Pa ga da gor:D.


Spremeni razlago: ne da ona tega ne sme, ampak da je ona VELIKA SESTRA, od katere se mali uči in se po njej zgleduje in ima za to odgovornost. "Lej, on tebe obožuje, če se mu ti začneš smejat, bo naredil vse, da bi te še nasmejal! Ampak saj nočeva, da bi on metal hrano okoli, ne? Veš, kakšno bi pa bilo, če bi vsi metali hrano okoli! Saj ne bi mogli nič skup delat potem!..." Otrokom se fajn zdi, če so veliki (večini, so izjeme, recimo moja tavelika hoče bit majhna in je zame vedno moja mala punčka, potem je pa vse ok - lahko je pa še vedno velika pametna sestra:D), če so kdaj oni "šefi" - torej da ve, da imajo njena dejanja vpliv na malega;) itd... Izkoristi to.


Ne pusti je predolgo tam - pridi, ko je še razočarana in jo vprašaj, če bi se pogovorila. In se potem v miru zmenita. Če ne, se bo pač naučila sama zabavat in to je vse. To je sicer čisto praktično, vem, vendar ni to to, kar bi jo ti rada zdaj naučila. Tamlega odnesem stran in čez 5 sek. se lahko že zmeniva. Pri taveliki je nikoli niti stran nisem smela odnest, ker je taka mimoza in jo vsaka bedarija ful prizadane in bi naredila vse, samo da bo vedno zraven (kar je ultra nepraktično, ker včasih bi pa JAZ rabila time out:D).

V spalnici mej ključ v vratih in se ga navadi vsakič obrnit. kot ti pozabiš, tudi ona pozabi:)
Ljudje smo, pozabljamo, nimaš kaj. Za nevarnosti je najboljša rešitev, da jih probaš enostavno preprečit, dokler otroci niso dovolj zreli, da jim lahko zaupaš, pa še malo za ziher. Puncama vem, da bi lahko zaupala, vseeno ju ne pustim samih na plažo. Klinc, nočem da se utopita, čeprav R. že plava. Najbolj enostavna rešitev - gremo skup:). In jima povem, da ko bosta pa DOBRO plavali, bosta pa lahko šli sami - in imata motivacijo se naučit - win- win

Ko boste v družini menjavali kak jogi, kdorkoli, akterega jogi ti ni nehigienski, vzami star jogi in ga daj v dnevno na tla - za skakanje. To je najboljša igrača na svetu. Mi smo dali starega iz tamale posteljice - ga obožujejo, vsi trije, skoz skačejo gor - in nikomur se ne more nič zgodit .

Podpis pod mateyko - ne pričakujem, da bojo otroci takoj trznili. Pričakujem pa, da bojo odgovorili, če majo kaj za naredit še prej - kot si odgovoriva tudi z lubijem in njim, kadar kdo kaj reče. Veliiiiiko bolj otroci ubogajo, če jih PREJ opozoriš. "Lubica, do risanke je še 45 minut, treba si je pa še zobke umit, obrazek in rokice, it lulat, preoblečt v pižamico... počasi se bo treba spravit" "joj, mami, a lahko samo še to zrežem do konca?" "ok, samo da se boš potem hitro zrihtala, če hočeš bit pravi čas." Potem tisto zreže in:
a.) se gre zrihtat (zaželjena opcija:D)
b.) najde nekaj drugega, ker seveda pozabi, da bi bilo treba it ali pa se ji še ne da in bi še to stisnila vmes v ta čas (kaj naj bom tu jezna nanjo? Pa jaz sem ista! ) Jo opozorim: "Ej, mala, rekli sva da tisto zrežeš do konca, zdaj pa neki barvaš... Kaj je zdaj to?" "joj, mami, pa če to spada zraven..." (vstavi kirkoli razlog, zmeri nekaj najdejo, saj so brihtni tamali ). "Lej, meni je vseeno - ti veš, kdaj je pravljica/risanka, zdaj pa kakor hočeš." Pri nas fuuuul dela to, da enostvno vso to odgovornost prevalim na njih - oni se morajo zrihtat zaradi sebe. "Ok, bojo pa tebi zobke črvički pojedli, saj bojo tebe bolelo, ne mene. Meni ni všeč, če tebe boli, seveda, ampak ne morem ti pa zob umivat, če tam režeš." In potem tamali to kar sprejmejo, da je to njihova stvar. Seveda ne 2 letniki (no, vsaj ne vsi dveletniki:D).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ronja, lepo si napisala vse skup, na tole samo dodajam: starši se dostikrat ne zadevajo da si otroci največ dovolijo doma. in to je čisto normalno. ker se tam počutijo najbolj komot in ta svet najbolj poznajo. kolikokrat so anglei ko grejo na obisk, doma pa druga zgodba? zaradi tega. ni nič narobe, pomaga pa staršu pri zavedanju, da kljub temu da ni nič narobe, da je nujno sledit domačim pravilom, ker če ne, je kaos.
je pa res da so otroci različni in eni ene stvari prej sprejmejo/zaštekajo/dojamejo kot drugi, pa ni z njimi nič narobe. samo raznoliki smo.

Mogoče to velja za nekatere otroke, ampak za vse ziher ne. Puncama tak sistem ne bi glih pasal. Bi se usedli, samo bi pa izgubila tisto, kar si želi imet - zaupanje in bližino. Onidve morata razumet, ZAKAJ je nekaj dobro (ja, sta mal po mamici ). Pa če sem čisto iskrena, je celo pri naši psički pomagalo, ko sem jo peljala cepit, če sem ji razložila, da je to dobro zanjo, da nočeva, da zboli, da jo imava rada... Je začutila, da ji hočeva dobro in se ni več upirala. Ne vem, sama sem sovražila "sedi" sistem in tega ne bom delala svojim otrokom, če ne bo nujno potrebno.


Kar se mene tiče, vedno starši delamo napake oz. so včasih okoliščine neugodne (da se recimo ne ukvarjamo dovolj z otrokom - in potem se upirajo. KO sva midva obnavaljala, sva bila manj časa z njimi in najprej sta punci lepo artikulirano povedali, kaj ju moti: "Nočem več bit skoz pri babicah, hočem da spet jemo vsak dan skup kosilo,..." Seveda sva jima razložila, zakaj je trenutno tako in da ne bo tako ves čas... in sta potrpežljivo še počakali. KO pa je to predolgo trajalo, sta spet reagirali - vsaka po svoje: mala se je zaprla, večja se je bojevala: začela je težit pri babicah - če bo dovolj nemogoča, je ne bosta hoteli več pazit in bo lahko pri nama. In bili sta super pridni, če sta bili z nama tam (kar pač ni vedno mogoče - da se ob pleskanju, malo težje ob štemanju, ko je povsod prah, kabli, od katerih nisi ziher, da so vsi izključeni, ker moraš met štemarco priklučeno , itd...) Takrat mi je mami rekla, da je nekaj narobe s tamalo. Sem ji rekla, da s tamalo ni čisto nič narobe, da se hvalabogu upira temu, akr je narobe in da mi je žal, da nasrka tudi ona (babica), vendar pa da tega ipak ne sme vzet osebno, ker je ona odrasla, tamala pa ni. No, kasneje mi je mami dala prav, zgleda da še kar dobro poznam svoje otroke . niso vedno otroci krivi, večinoma ga kje serjemo oz. pač trenutno ne moremo drugače. Pomaga pa v tem 2. primeru, če jim razložimo, zakaj je tako in DO KDAJ bo to trajalo.

Ti veš, če imate trenutno kako obsedeno stanje (verjetno pa ni to problem, če traja že več let). Torej poizkusi s tem, da imaš čas SAMO ZANJO, pa da ona VE, kdaj je to in naj bo vsaj 1x na teden več časa ali pa vsak dan 20 minut, recimo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Kar se skakanja po postelji tiče - baje je zelo zdravo za razvoj možganov - skakanje;). Lahko rešiš na dva enostavna načina, enega sem že napisala:
- star jogi na tleh, kjer bosta lahko skakala oba
Če pa nočeš imet starega jogija na tleh (ne vem, zakaj ne, a ni tak lep kos opreme ), pa lahko doličiš čas in prostor, kjer bo ona smela skakat po postelji - če te skrbi samo, da ne bi mali dol padel - recimo medtem, ko ti bratcu umivaš zobke, lahko gre ona skakat po postelji v spalnico . Če ti ne gre za same fedre (ker to se strinjam - skakanje po postelji zelo uniči fedre:D).
- kupiš trampolin z mrežo, nekaj čimbolj varnega.

Ankica, pri nas pa mami vse sliši - ampak ker dobro slišim, je to skoraj res, tako da jima je samo nedoumljivo, kako je to res .
Pred šolo, hehe, ja, to je en superduper čas (not!) Ampak to je zato, ker jaz nisem jutranji tip... Pri nas pali to, da rečem, da je čisto njen problem, če bo šolo zamudila, da se meni osebno nič ne mudi, mudi se njej. In se zrihta, ker valjda v šolo pa ja noče zamudit, to je pravilo, da se pride točno, oh in sploh (mala je usekana na pravila, ne moreš verjet - nimam pojma, kje je to dobila!)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vse lepo in prav, samo tile nasveti so v večini za " trenutne" probleme in otroške klice na pomoč, ko je doma kakšno izredno stanje. Tudi brez sto in enega ukrepa, se v takih primerih ti izpadi končajo sami od sebe, ko se iz družine izredno stanje odmakne ( selitev, prehuda službena odsotnost, bolezen starša itd).
Avtorica je povedala, da je deklica naporna in zahtevna že od kar je bila sama dojenček in ne od prihoda bratca v družino. Vsaj tako sem jaz razumela. Imam tudi občutek iz prebranega, da , večino nasvetov izvaja že od prej.
Čeprav sem tudi jaz med tistimi, ki otrokom kar prevečkrat isto stvar razlagam in iščem vzroke za njihova dejanja in izpade, pa kljub temu, verjamem, da za neprimerno obnašanje ni vedno potreben tehten razlog in vrtanje po glavah za iskanje vzrokov. Sploh če se izpadi ves čas in kljub različnim ukrepom ponavljajo.
Avtorica je zadevščino že stokrat razložila deklici ( govorim v zvezi s spalničnim hopsanjem), pa vseeno isto počne, če se ji le ponudi priložnost. To ni vredu in to ni prav. Tudi jaz sem mnenja, da zaklepanje spalnice ni rešitev iz daljnoročnega vidika. Pri 2-3 letnikih že, nekako nič več pa pri 5 letih. Deklica je dovolj stara, da lahko razume sto in eno razlago in mamičino opozorilo v zvezi s tem. Da tako velikemu otroku preprečimo , da bi počel nekaj prepovedanega le na tak način, da odmaknemo, zaklenemo, odstranimo...zadevo? Tako veliki deklici, ki bo šla drugo leto že v šolo? Kaj bodo potem v šoli zaklenili vsa možna vrata, da je ne bo podurhala ven, odstranili mize, da ne bo slučajno splezala na omaro ali pa se gugala na lustru? Tak otrok mora po tolikih opozorilih in razlagah že razumeti, upoštevati in prenehati s takimi dejanji ali pa se vsaj kesati, če se ne obvlada in tu in tam pozabi na opozorila. Tu tega ni opaziti.
Lepo je po svoje in prav , da se poglobimo v to in poskušamo najti vzroke, zakaj določene zadeve otrok ne more in ne more pregrizti , prebaviti, upoštevati. Vendar le do ene meje. Le do takrat, ko nekako otrok težje razume kar mu želiš razložiti, ker je pač še tako majhen, do takrat, ko vidiš, da otrok še ne razume posledic svojih dejanj...le do takrat, ko ti končno zdrava pamet pove, da otrok s svojim neupoštevanjem nekih dogovorov in raufenkausom izvaja nasilje nad tabo oz. celotno družino.
Meni se zdi, da s tem stalnim iskanjem vzrokov in opravičil za otrokova konstantna neprimerna obnašanja delamo sebi in njemu medvedjo uslugo. Že res, da otrokom velikokrat najbolj udarijo takšni izpadi ven ravno doma, kjer se počutijo varne ( pri nas ni ravno tako, saj so naši bili in so občasno še, velikokrat težki kot macole tudi če smo kje drugje). Ni pa to nujno in stalno. Če otrok dobi občutek, da ima doma pravico imeti izpade vsakokrat, ko je mami preveč odsotna, ko je treba nekaj narediti, kar ni njemu najbolj po volji, ..potem je vprašanje časa, kdaj bo želel takšno obravnavo tudi drugje- pri babici, v vrtcu in v šoli. In ker je doma navajen, da ob njegovih izpadkih,( ki so po mnenju staršev opravičljivi zaradi njihove odsotnosti, )takoj nekdo poklekne k njemu , se mu opravičuje in mu razlaga na sto in en način..bo to pač slej ko prej pričakoval, da bodo ob njegovem izpadu ( ki bo po njegovem mnenju opravičljiv) enako ravnali tudi v vrtcu, šoli itd. Tam mu bo pa padel cegu na glavo, ker se pač tam to žal ne da in ne izvaja . Vsaj ne v taki meri kot je bil vajen do tedaj. In potem se vrstijo klici v šolo in pogovori s starši, da otrok ne upošteva pravil in se buni na sto in en način, da mu je treba vse stokrat razložiti, .

< Sporočilo je popravil patrino -- 20.4.2014 18:48:41 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Jaz pa sem jo razumela, da je bila sicer od nekdaj naporna, vendar se je šele po prihodu bratca tako zelo potenciralo, da je mama poiskala pomoč na forumu.


Glede na to, da v vrtcu nimajo težav z njo, je zelo verjetno, da bo tudi v šoli upoštevala pravila:). Niti ni nujno, da gre drugo leto v šolo, lahko je ravnokar dopolnila 5 let.


Nisem prepričana - kakor sem razumela, je deklici žal, če se ne zrihta do časa, vendar pač tuli, da bi vseeno prišla do risanke. žal je že 18 mesečnikom. Samo potem čez 30 sek. isto naredijo.


Vsaka družina najde sistem, ki jim dela. Pri nas ta sistem dela, ker dejansko ne težita kar tako v tri dni. Ne rečem, da je to odgovor na vse težave, je pa zelo velikokrat rešitev, kadar imajo otroci občutek, da se jim ne posvečamo dovolj.


Patrino, poiskat vzrok ni isto kot opravičevat dejanje. Samo če najdeš vzrok, lažje preprečiš, da bi se dejanja nadaljevala. Ker odstraniš vzrok (če se da). ko naredi nekod nekaj, čerar ne sme, mu seveda ostali povemo, da to ne gre tako. Vendar je veliko lažje sestrici sprejet, da jo je bratec pocukal, če ve, da on tega ne dela zato, ker je ne bi maral, ampak ker je mali pa trapast (ko je mel obdobje, ko je cukal). To ne pomeni, da smo mu pustili cukat sestrice. Vendar je ostalim lažje, če vemo, zakaj se nekaj dogaja. Ko je zlatolaska zmatrana, je grozna - in povem rajavolaski, da naj jo pusti pri miru, sicer se takoj spičita. Mala hoče samo mir, velika bi ji rada pomagala... Nobena ne dela nič groznega, vendar bi bil takoj vik in krik, ki ga lahko preprečim z enim stavkom, če sem dovolj pozorna, da prej opazim, kdaj je to treba (kar niti pod razno ni zmeraj;).

To, da najdeš vzrok, pomaga tebi, da - če se da - odstraniš vzrok, kar ti pomaga za vnaprej. Ali da jim razložiš, zakaj je trenutno življenje bolj kaotično in daš zagotovilo, da ne bo vedno tako in kdaj bo spet normalno. Ker potem mali štekajo in sodelujejo. Ker imajo spet tisto varnost, čeprav še ni normalno. Ne, da otroku pustiš, da teži in nori, ko to ni primerno. Ampak dosti izpadov se da preprečit s čisto malo načrtovanja - recimo vzameš barvice, če veš, da boste nekje čakali 2 uri, recimo. Noben otrok ne bo 2 uri pri miru sedel pritkano in tiho, če nima kaj za počet.

Če mala z vsemi svojimi vragolijami izziva mamo, da bi dobila njeno pozornost, potem bo sistem "čas z mami" delal čudeže. Če ima motnjo, ne bo pomagalo. Ampak glede na to, da je dosledne kazni že preizkusila in ne dela dovolj dobro, nima kaj izgubit. To ne pomeni, da ji dovoli delat štalo - tu dela dalje kot je do zdaj, ne dovoli tega, česar ne dovoli, poleg tega pa si vzame čas samo zanjo. Se ti zdi, da bi to resnično lahko komu škodilo?

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Prilepila sem nekaj avtoričinih povedi, kjer jasno govori o tem koliko se dete sekira oz obžaluje kadar ga kaj biksa. 18- mesečn otroček niti pod razno ni sposoben obžalovati, če ne upošteva navodil mamice ( kot ti praviš)- obžalovanja ni na njegovem repertoarju. Pri 5- letnici pa naj bi že lep čas bil.

Kot sem že rekla, sem skozi avtoričin post nekako dobila občutek, da je večino tvojih nasvetov že zdavnaj sprobala in jih izvajala. Saj ni čisto brez materinskega posluha. Meni se celo zdi, da se čisto vredu spravlja k vzgoji, le da je sedaj videti v slepi ulici, ker se ji nekako noben sistem vzgoje ne obnese do tem mere , oz. kljub vsemu mogočemu stvar ni prinesla ravno nekega uspeha.
Verjamem, da se tvoji nasveti obrestujejo ( vsaj na kratki rok) pri vas oz. pri tvojih otrokih. Vendar po branju tvojih postov, nimam občutka , da bi bili tvoji deklici takšni kot je tale. Pa tudi sama praviš, da nista. Zato je hudo, ker nekako iz tvojega zornega kota ne vidiš, da pri vseh ne pali tak sistem kot pri tebi. Pa tudi to je vprašljivo koliko časa. Verjamem, da je sistem " vse skozi pogovor" lahko izvedljiv in mogoč, če ste večino časa skupaj doma, če imate čas se o istih stvareh na dolgo in široko pogovarjati in analizirati probleme. Če tega ni, če si ti zaposlena oz. če imaš vse v vrtcu in v šoli oz. če sta vidva prezaposlena in so otroci v varstvu drugje, je pri vas takoj drama in kriza. Sama poudarjaš, da imate težave vedno, ko nimaš dovolj časa za njih, da bi se jim lahko posvetila tako kot prej oz . z njimi toliko razglabljala. Žal je to dokaz, da otroci, ki so navajeni da nekdo vsak njihov problem razdela na prafaktorje in jim želi vse v nulo razložiti, pač takrat, ko tega nimajo še posebej trpijo. In kot sem že rekla, v šoli in v vrtcih tega ni v taki meri. In po svoje je še dobro tako. Vsega pač ni treba analizirati, vsega ni treba opravičevati in za vse se enostavno ne da najti razložljivega razloga. Včasih pač kaj mora tako biti in konec. Odrasli v večji meri to preizkušamo sami na svoji koži na vsakem koraku. In odgovor otroku v smislu " tako bo, ker tako pač mora biti" je mogoče malo zastarel, vendar ne nujno čisto za v smeti.
In ne- čas, ki si ga vzamemo za otrok ni nikoli škodljiv, vendar je škodljivo to, če otroka vzgajamo v veri, da si bomo zanj vedno v tistem trenutku, ko si bo to zaželel, pač lahko vzeli čas. In če temu ni tako,živimo mi in on v veri, da je normalno, da ob pomanjkanju časa lahko kar zatravmira in dela galamo dokler si na silo ne vzamemo časa.



< Sporočilo je popravil patrino -- 20.4.2014 21:02:11 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Hvala vsem za komentarje in nasvete, marsikaj mi bo v pomoč zato se čutim dolžno da še malo bolj natančno opišem situacijo. Ja, mala je naporna od vsega začetka, že v porodnišnici je bila najbolj glasna in že tam se je na previjalni mizi ritala, kolikor se pač novorojenček lahko muva. Tudi kasneje je bilo dretje za vsako figo, če ni bilo po njeno, tudi preusmerjanje pozornosti je bilo pri njej težavno zato sva zelo kmalu ugotovila, da bo treba biti dosleden, poleg tega pa tudi nisva pristaša moderne permisivne vzgoje. Zato me zelo zmoti, ko se tukaj vedno najde kdo, ki začne pisat, da zagotovo nisi dosleden ali pa da pod jokom popustiš. To enostavno ni res, z jokom ne doseže ama baš ništa, glede doslednosti pa takole – ja, žal sva samo človeka s polnim delovnikom in še polurno vožnjo do doma in ja, včasih si pač utrujen in popustiš oz. nisi dovolj dosleden pa čeprav se trudiva, kdaj pa kdaj, poudarjam, kdaj pa kdaj, tudi ne uspe in seveda mala na polno izkoristi. Vsaka čast tistim staršem, ki jim to uspeva 100%. Odkar sem zadnjič tu o njej pisala, po moje ca. 2 leti nazaj, ko se je tamali rodil, se je marsikaj spremenilo in to na bolje. Zdaj se ji veliko oz. večino stvari da dopovedat, prej pri nekje 4 letih je bila to misija nemogoče. Rojstvo bratca je zelo lepo sprejela in ne, ne gre za to, da bi po njegovem rojstvu postala bolj problematična, sploh ne. Med porodniško sem bila veliko sama z obema in smo prav lepo vozili, tudi kadar sem ga morala podojiti ali uspavat, se ji je dalo dopovedat in se je takrat ali zamotila z igro ali z risanko. Kolikor so med 4 in 5 letim šle določene stvari na bolje, sploh da ji lahko večino stvari dopoveš in da dejansko uboga, je šlo s tem, ko je bratec malo po 1. letu shodil vse navzdol. No, morda je tole prehuda beseda ampak dejstvo je, da se spusti popolnoma na njegov nivo, z njim bi se igrala in ker mali pač pri še ne 2 letih ni sposoben se ne vem kaj z njo igrat, seveda divjata, to pa tudi mali obvlada v nulo. Sva se ravno prej z možem pogovarjala in se strinjava, da je večina naše kregarije (zagotovo kakšnih 95%) povezanih s tem, da ji enostavno ne moreš dopovedat, da zdaj je pa dovolj norenja. In da v spalnico ne dovolim. Ko tam začneta skakat, ona toliko noter pade, da sploh ne sliši. Isto npr. zunaj če gremo na igrala, tamali ves vesel teče k toboganu ona pa za njim in ga odrine in prehiti, pa ne iz žlehtnobe, to je zanjo vse igra. Isto za mizo, se začne smejat ker ve da se bo on tudi, ona bi se pač zabavala. Če je tamali npr. pri babici ali z očijem zunaj, je z njo čisto ok, ko pride pa tamali domov pa spet akcija. Saj ne rečem, ja, zvečer ji je treba večkrat reči naj se gre slečt in stuširat in je potem vedno panika če zamudi risanko ampak če npr. ne bi imeli tamalega, po moje poleg te večerne rutine, ko bi kar zavlačevala, ne bi imeli še neke druge take situacije, ki bi se pojavljala dnevno. Bi bile seveda tiste občasne, kot so tudi sedaj, ki pa niso tako zelo pogoste. Vzgojiteljica v vrtcu pravi, da je še precej socialno nezrela (v šolo gre 2015), zelo podobna večini fantov za razliko od ostalih punčk, ki so večinoma že zelo resne. Zelo je igriva, naivna hkrati pa vedoželjna in čustvena. Poleg tega pa tukaj, kjer stanujemo, nima otrok za igro, smo bolj ali manj na novo priseljeni, najini prijatelji z otroki so daleč, vidimo se bolj občasno, z otroci iz okolice pa se podruži bolj ali manj na igrišču kamor pa med tednom ne zahajamo, čez vikende pa gremo raje v kakšen hrib ali s kolesi ali k babicam. Tako da ji verjetno tudi družbe manjka in potem si da duška z bratcem. Saj jima pustim da malo ponorita, sploh če pridejo dnevi, kot sta bila ta dva ko smo bili ves čas notri,vendar ena meja pa mora biti, tudi sosedje pod nami si zaslužijo mir. Prav tako je taka, ne vem kako je z drugimi 5-letniki, da bi pri vsaki igri rabila nekoga zraven, sploh se sama ne zna igrat. Zelo rada rešuje razne naloge in večinoma sem pri njej, zadostuje ji že, da jo gledam, k sreči je tamali zelo potrpežljiv in se ali zamoti sam ali pa z očijem (sicer je zelo navezan name). Velikokrat se tamali sam zamoti in sem ji že 100x rekla, da če se igra, naj ga usti pri miru. Pa jo vidim, da gre proti njemu in ji rečem, pusti ga, igra se, ne, ona je že pri njemu in mu vsiljuje svoj način ali bi pa ravno on takrat imela tisto igračo in je spet jok tamalega ali pa začneta noret. Moram pa rečt, da smo današnji dan dobro izpeljali, smo zdaj že 2 dneva notri, ker sta bila oba bolna, sicer je šla danes 2x v svojo sobo in je od takrat naprej kar ubogala na prvo besedo. Vidim pa, da jo to, da jo pošljem v njeno sobo, še nekako najbolj prizadene. Napako sem očitno delala jaz, ker sem jo včasih puščala npr. 10 minut in medtem se je že začela igrati, zdaj sem pa parkrat šla k njej po parih minutah in je sedela kot kup nesreče. Vsakič ji povem, da naj uboga, da ne bom ponavljala v nedogled ker sicer niti jaz, nit oči niti bratec ne bomo poslušali njenega dretja in da bo bila pač v sobi in da naj premisli, kaj ji je bolj všeč, biti sama v sobi ali z nami in je danes obakrat rekla da seveda z nami in potem res popoldan ni bilo problemov. Kar se pa spalnice tiče – ja, večkrat sem jo že zaklenila vendar, tako kot je ena napisala, je to res dolgoročna rešitev? Mislim, da ne. Prav tako se dobro zaveda, kdaj ga je posrala oz. zakaj sem bila huda vendar njen odgovor je da se je hotela samo z bratcem igrati, da ga ima rada, da ji je všeč, ko se ji smeji. In ja, tudi to ji govorimo, da se mali od nje uči, da ga mora pametne stvari naučiti itd. in ja, ji je to v ponos samo kaj ko pri naslednjem norenju na vse to spet pozabi. Upam, da sem nekoliko bolj osvetlila dogajanje pri nas in hvala da ste me brale.

Aja, pa sama z njo tudi grem velikokrat, greva na kolo, v LG, na rogljiček in kakav itd. Tudi ko sem bila na porodniški in je bil mali star 2 meseca, sem velikokrat šla z njo ven za kakšno uro ali dve, kolikor je mali pač spal preden se je spet hotel dojiti. Mislim oz. prepričana sem, da ne gre za pomanjkanje pozornosti, upam, da je to razvidno iz zadnjega sporočila.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ronja, jaz bi te ubogala že iz razloga, da mi ne bi bilo treba poslušati teh neskončno dolgih prijaznih razlag in seciranja zadeve do zadnje črke

prisežem

tako v vrtcu naredijo vzgojiteljice