To verjetno zato ker so mu vsiljene predstave kaksno, koliko in kdaj se otroku mora posvecari pozornost.
IMO za mnoge otroke bi bilo bolje, ce bi jim starsi namenjali manj pozornosti.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Izabelina, vsekakor ima smisel, kar si napisala in po moje je boljše, če greš v službo, če nisi srečna tako. Dokler pa službe ne dobiš, pa lahko delaš kaj honorarno, to meni prav pride za ta občutek, da delam še kaj drugega (ok, trenutno je še preveč drugega:D).


Čeprav sem že nekaj časa uradno brezposelna, pa nimam pojma, kako postane, če ne delaš... Pa ne vem, a je to dobro ali slabo (da ne vem).

Meni je fajn to, da sem trenutno doma fajn zato, ker
- se tako upam podat v čisto nekaj drugega, počasi, ampak saj zgubit nimam kaj:)
- imam čas za tamale, kadar me rabijo
- se ne sekiram, če nimam časa zanje ves čas, ker sem tako vedno nekje okoli in potem ne rinejo vame toliko in lahko dejansko še kaj naredim

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Seveda ima smisel. Čeprav res nikoli nisem bila v takem položaju. To potrebo po intelekutalne razvoju imamo pravzamprav vsi, samo ni nujno povezana z službo. Če tako čustiš je verjetno res najbolje, da greš v službo.

_____________________________

Jaz pa nekako mislim, da smo ljudje pač take "živali", da vedno za nečim stremimo, česar nimamo. Ko smo v službi se nam nemalokrat blede od želje po frej dnevu ali dopustu, če službe dlje časa nimamo, smo siti čepenja doma in si želimo v službo. Res je da smo si različni, toda jaz sama pri sebi vidim, da mi predolgo čepenje doma ne koristi preveč. V duševnem smislu mislim. Od nekdaj sem precej finančno neodvisna, uživam v svojem poklicu, ki mi zato hkrati prazni in po drugi strani polni baterije. Ko sem bila nekaj dlje časa doma, sem tudi ugotovila, da veliko manj naredim , se posvečam otrokom, itd, če sem doma, kot pa če zraven hodim v službo. Pri meni je pač tako, da se moram takrat, ko hodim v službo zelo zorganizirati in na tak način, nekako za vse najdem čas. Ko pa sem bila doma, mi je tisti občutek, da se mi nikamor ne mudi, zbrkljal dan včasih tako, da sem počela sto stvari naenkrat, pa hkrati nič preveč skoncentrirano.
Moji otroci imajo v bistvu več od mene, če hodim v službo in se jim namerno in 100 % posvetim le določen del dneva, kot pa če sem ves čas doma in počnem svega i svašta, pa nikjer nisem čisto 100% prisotna.
Drugače pa- vsaka stvar je po svoje izziv, če tako gledaš nanjo. Nova služba, nov partnerski odnos, nov način prehranjevanja...starševstvo. Vse to kar je nekomu izziv, pa je lahko nekomu drugemu veliko breme.
Mislim, da se vsi, ki imamo otroke srečujmo z nekim vražičkom v sebi, ki nas žgečka od znotraj in nas sprašuje, če se nam zdi, da se dovolj ukvarjamo s svojim otrokom. Prav tako se ta vražiček oglasi, ko se sprašuješ, če si do vseh svojih otrok enako pozoren, se jim enako dovolj posvečaš, se kdo nehote počuti manj ljubljenega...Ali pa se oglasi, ko nas dete s svojimi kokeršpanjelskimi očkami nažica, da mu kupimo zadevo, ki ni najbolj zdrava, je pa huuudo zaželjena...Ta vražiček, se po moje rodi skupaj z otrokom in nam ostane v srcu. Če kdo ugotovi kako se ga znebiti, naj se oglasi

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

strinjam se z vami, da je najboljše če grem v službo, samo se služba očitno ne strinja s tem in je ni...

in to, da nism zaposlena ne pomeni da ne delam, samo delam zvečer (recimo zdele) in ne delam tisto za kar sm se pripravljala v življenju in v čemer sm dobra... to je pa še večje breme, kot to, da sm doma...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Kaksni so kriteriji in merila za - dovolj se ukvarjati z otrokom?


_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Če te kaj potolaži: tudi jaz delam nekaj, za kar se nisem izobraževala in v čemer (še) nisem dobra. Ampak zato se pa učim, a ne? Pa saj nismo dobri samo v eni stvari, no! Lej, biologov trenutno ne iščejo, bom delala pač kaj drugega:). Zdaj še nisem dobra, bom pa, če se naučim. Učit se je pa fajn:).

patrino, hecno, meni se pa glih obratno dogaja: ko sem po 2. p. šla nazaj v službo, sem mislila, da mi bo grozno - bit stran od malih, pa služba pa vse... pa sem uživala 100/h! Ok, je bilo naporno, ampak se spomnim, kako mi je bilo noro, da sem lahko v miru pojedla malico - ob delu, itak, ampak nihče me ni motil! In da sem lahko napisala stavek do konca . In še kup takih zadev! Sem bila ful presenečena, kako fajn mi je in sem to tudi sodelavkam povedala:)
Zdaj, ko sem doma, kar sem mislila, da mora bit grozno, je pa spet super! Končno lahko delam še kaj drugega in nimam pri tem non stop slabe vesti, končno mi ni treba delat nečesa, za kar itak nisem plačana:D in iščem delo, za katerega bom plačana, še tamaladva sem vzela iz vrtca in iz tega nekaj tudi "zaslužim" (saj je isto - ali ne porabiš ali pa zaslužiš), njima je vidno fajn, mali se je ful odlepil od mene, komot ga uspavam brez dojenja popoldne, kar je bilo prej nemogoče, maladva sta se ful navezala, čas imam vsak dan se ukvarjat z vsakim otrokom posebej, kar je bilo prej skoraj nemogoče (ne ves čas, zadnjih nekaj mesecev, ampak so se vlekli;)... ma, meni se zdi super! Mogoče je premalo časa od tega, ko sem delala na polno (čeprav nisem bila več uradno zaposlena), pa sem zato še tako evforična, mogoče pa karma, pojma nimam.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Moji kriteriji so oni: ko so zadovoljni na splošno, nimajo nekih izpadov in vse skup teče kolikortoliko na izi, se mi zdi, da je ok. Dveletnik bo mel izpade, pa če bi se samo z njim ukvarjala, zato tega ne štejem tako. Vendar je vseeno razlika v količini in intenziteti, pri starejših otrocih pa sploh. pa takrat ti že povejo:). To ne pomeni, da se ne spičimo, da so ves čas srečni. Samo da ni tistega hrepenenja zadaj ali ko čutiš, da jim nekaj manjka.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se popolnoma stinjam ...

Dobra je tale ja. Žal res v naši preljubi deželi :)

Nihče ne izziva mlade starše. Je le debata o sodobnem dogajanju.

http://mojpogled.net/kariera-materinstvo/

!!
Izabelina, namerno se blokiraš s tem, ko recimo nočeš začet nič novega od začetka (poklic, znanje/izobrazba) in imaš v svoji glavi samo eno stvar kot edino opcijo. pomisli, kar se ronja zdaj na novo uči, da bo lahko res dobra, bo rabila leta da res raztura, samo njo ne moti dolžina, če lahko vmes pač še vedno kaj zasluži s tem (vsi upamo ). in toliko možnosti imamo, točno to kar pravi ronja - VSAK ima več talentov (čeprav se metulj333 ne strinja z mano; sorry stara, tudi ti imaš kak skrit talent ), samo kakor pravijo; par procentov talenta, ostalo pa trdo delo in vztrajnost. tko da jaz bi mal razmislila v tej smeri