jabček, to jaz delam tudi pri drugi hčeri, to ne mine ...zadnjič sem brisala nakupovalni voziček- tisti del , kjer sem predvidevala, da se bo držala, mičkena se pa obrne in začne lizat naslonjalo

res je , ampak kaj ko se je teško umirit , ko si sploh ne uspeš odpočit.

Drugi otrok, druga pesem ... tako kot je bilo od poroda naprej, bi lahko imela celo četico otrok ...po porodu sem bila euforično srečna, da bi mičkeno kar spakirala in bi odšli domov. V porodnišnici sem spala mogoče 5 ur. Zaspala sem za 20min in se mi je zdelo, kot da sem spala par ur. Ko sva prišli domov, je spala od 21 ure naprej....ponoči se je dojila ob 3eh in pol ob 5:30...to vem , ker sva podirali kupček. Čez dan se je dojla, spala. Po 11 dneh je dobila kolike, ki smo jih z Bownovo terapijo odpravili v parih dneh. Od takrat naprej....ma milina ti pravim

< Sporočilo je popravil mika -- 7.4.2014 20:58:40 >

Nisem brala prejšnjih odgovorov. Ti pa polagam na srce da prebereš mojega:

Popolnoma isto obdobje sem dala sama z 1. sinom skozi. Kot bi bral moje misli l. 2011. Te razumem in sočustvujem s teboj. Imaš zahtevnega sina, sama si, v depresiji, neprspana, brez moža,....

Naj ti pošljem en žarek upanja. Vem, da mi zdaj ne boš verjela, ampak: s tvojim sedanjim trpljenjem samo poglabljaš vez s sinom. Bo minil čas te pretirane navezanosti in boš zadihala. Takrat ti bo žal da sedaj tako razmišljaš, celo verjala ne boš da si lahko tako mislila. Otroci so fenomen - povzročajo nam ogromno odrekanja, paranja živcev, žalosti, ampak veš kaj........... ko pa ti sončki zasijejo, pa so njihovi žarki tako močni in topli, da je takoj vse pozabljeno. Stisni sina k sebi in se cartajta. Ko se dere, ne vzemi to, kot nervirano dretje, ampak ga vzemi v naročje, vsedita se na posteljo in se dojita, cartajta. S tem boš počivala in on bo zadovoljen. Ta čas naj ti ne bo "DOLGČAS", ampak počivaj. Imej ga ob sebi, glej TV in mu daj npr. kakšen krožnik v roke, da se bo zamotil, mogoče posodo ki ropota,...... Imej ga ob sebi in ne bo se drl. On zahteva sedaj tebe. Ti pa potrebuješ počitek. Olajšaj si zadeve in se ne ženi. Sedaj pač mora tako biti in se s tem sprijazni. Hitro mine, čeprav se tebi zdi dan dolg kot večnost, če pa so še noči neprespane, pa je tako ali tako en sam pekel. Si na tleh. A ljudje se zmeraj poberemo. Zberi moč in voljo. Mama si in me smo neverjetne, kadar gre za naše otroke. Bodi močna in prebrodi ta čas.

Še 1x : Minilo bo in takrat ti bo otrok veliki, če ne edini smisel življenja.
Veliko bi ti lahko napisala kako si pomagaj in če rabiš pomoč, kar piši na ZS.

_____________________________

Pa imamo svoj sonček

Poporodna depresija, hormonsko neravnovesje ..... najbrž pa nič takega, čemur strokovna pomoč ne bi bila kos.

moj mož cele dneve dela, sama sem z dvema otrokoma, sin star 16mescov se skos doji, skos visi na meni, mala je doma in se bi cel dan stiskala z mano... mali je pravi žlehtunček, nič ne uboga...
ker sem kr mlada moje sošolke oz. prijateljice še vedno lovijo tipe nimam niti neke družbe... a za nič na svetu nebi zamenjala niti najbolj utrujene, živčne,jokave dneve ki jih preživim s svojima otrokoma...
najboljše da se naročiš pr nekem psihologu oz. psihiatru če je psiholog premil...otrok čuti vsako čustvo ki mu ga tisti trenutek nameniš...
predn da greš se zamisli kaj boš povzročla s tem...otroka maš zato da se mu posvečaš, se z njim igraš, ga učiš, ne pa da ga odrivaš stran in ga imaš zato ker pač se je zgodilo ali pa si imela obdobje ko si ga želela. otrok ni stvari ki ga lahko zavržeš...je živo bitje ki naredi tvoje življenje lepše, je razlog za tvojo srečo...bodi srečna da ga imaš!

Bodi srecna da imas sluzbo....
Bodi srecna da imas moza...
Bodi srecna, da te moz ne tepe...
Bodi srecna, da imas kaj za jesti...
Bodi srecna, da nimas treh rok...
Bodi srecna, da inmas samo eno oko sred cela kot kiklop...

Sploh kdaj pomislite kako nesrecne so tovrstne misli in kako inteligencno omejeni tovrstni stavki?



_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Kar je za nekoga sreča, je za drugega breme. Ne znajo vsi tega razumet, nekateri so pač srečni v svojih "okvirčkih". Slika je pa precej širša in ja, res je potrebna stopnja inteligence (tudi čustvene), da jo vidiš.

Predvsem je lahko tudi nekaj krasnega breme, če je preveč naenkrat. Otroci so tak primer - super je bit z njimi ,ampak vsake toliko rabiš oddih od njih. Eni več, eni manj, ampak vsi ga rabimo, pa če so še taki srčki. To ni nič narobe in ne pomeni, da jih nimamo radi. Če si zgarana do konca in neprespana, jasno, da si želiš spat, ne pa igrat z otrokom, to je biološka potreba.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ob tem "še sreča" se spomnim ene taščine sosede. Tašča je zvedela, da ima raka maternice, njena soseda pa teden kasneje, da ima raka jajčnika in je tašči rekla:"Še sreča, da imaš raka na maternici in ne na jajčnikih kot jaz". No, leto in pol kasneje je tašča umrla, soseda pa je še tri leta po diagnozi živa. Ampak ona najde vedno en "še sreča". Ja, taki pač ne pomislijo na nič drugega kot sebe oziroma sebe postavijo za primer. Ampak depresivnemu človeku to zagotovo ne pomaga.
Sama sem sicer imela možeka in lepega, zdraveha, pridnega.... sinčka, ampak ko so mi 3 tedne po porodu postavili eno tako hudo diagnozo, mi to ni bilo mar. Vsi so mi zatrjevali, da sem lahko srečna, ker imam in enega in drugega in koliko je to vredno. Saj je res, anpak meni se je v tistem trenutku rušil svet kot sem ga do takrat poznala in mi nekako ni bilo mar. Saj poskrbela sem za tamalega, itak, ampak nekako se mi je zdelo, da fizično nisem poleg, kot da spremljam življenje od daleč.
Ja, ni bilo fajn. Po eni strani sem vedela, da to kar občutim, ni ok, ampak nekako pa tudi nisem prepoznala, da gre za nenormalno stanje. Ne vem kako naj razložim. V glavnem, po parih terapijah niso niti bili potrebni AD, in življenje se je nekako obrnilo na bolj in začela sem uživati, živeti. Še sreča

lp

Konec dober - vse dobro.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Dejansko obstajate mame, ki se materinstva učite iz knjig?
"Ker je pisalo, da ga skozi pristavljam, sem ga"?????

Avtorica je očitno v depresiji, za katero je potrebno obiskat psihiatra. To je vse, kar je.
Pa nehaj dojit!!! Če ima pa tvoj možek občutek, da 1.letnik potrebuje tudi nočne obroke, naj si ga pelje v svojo sobo in ga hrani celo noč...glavno, da se boš ti naspala.

Veš, nismo vse super mame, tudi meni včasih poči pisker in bi se najraje vsedla v avto in šla nekam za 1 teden....pa si rečem, saj bo...in tudi je lažje. Vsi tisti lepi trenutki prevagajo vse in ko jo zvečer gledam med spanjem, bi jo najraje objela, pocartala, polubčkala.

Je pa res, da tisto tahujše obdobje šele prihaja...pri 2.letih je vrhunec, če mene vprašaš. Sama bi takoj imela 5 dojenčkov, ampak samo tam do 1.leta ali pa otroke od 5.naprej...kaj čem.

In še nekaj za tiste, ki mislite, da imate pravico eni mamici z velikim problemom, metat v obraz, kako bi pa ve naredile vse, da bi lahko vsaj zanosile, ona pa sovraži zdravega otroka.
Kaj kmalu se boste našle v isti situaciji in verjemite, tudi vam bo kdaj ta težko pričakovan sonček pokvaril dan, popil živcev, iz glave potegnil kup kletvic in grdih besed, kup pomislekov, kup skrbi...imam pupo iz epruvete, ki najeda in najeda, je super živahna 2-letnica, ki se še kako zaveda, da je in mora biti vse po njeno. In ni lahko, čeprav je bila hudo željena in je hudo ljubljena.

a pol so vsi taki??? ker moj tudi najeda in najeda

no, valda pa so se zato rodili....ker so tak vztrajni

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pozdravljene vse. Rada bi se vam zahvalila za spodbudne besede in nasvete. Dejansko mi je uspelo in to brez strokovne pomoči. No, najbrž ste izkušene mamice neke vrste strokovna pomoč. Z možem sva imela en tak dolg pogovor, kjer sem ga postavila pred dejstvo, da sina pač ne bom več dojila in da mu tudi on ne bo več dajal za jest ponoči in konec. Sicer ni bil najbolj navdušen, a je bil pripravljen še enkrat poskusiti. In je uspelo! Dve noči sta bili grozni, sploh prva, ko se je tako drl, da sem komaj zdržala. Zbudil se je kakšnih štirikrat in potem, jok, jok, jok in premetavanje po postelji. Zdaj, po približno dveh tednih pa je nepredstavljivo boljše. Sicer se še vedno zbuja dva do trikrat na noč, ampak zdaj je dovolj že požirek vode ali pa samo duda in se v trenutku umiri in zaspi nazaj. Od srca se mi je odvalila ogrooooomna skala. Končno sem se naspala. Ne vem kdaj sem nazadnje tako dobro spala. Zjutraj se zbudim kot rožica, da me kar razganja od energije. Včasih se zbudim že ob 6h in se mi zdi, da sem se že dovolj naspala. Tudi križ me je nehal boleti. Poleg tega sem si uredila triurno dnevno varstvo, da si lahko tudi čez dan vzamem nekaj časa zase. Življenje je zdaj popolnoma drugačno. Mislim, da bo zdaj pa res vse vredu z nami. Res najlepša hvala vsem, ki ste me razumele in me podprle pri ukinjanju nočnega dojenja. Moža je bilo precej lažje prepričati, ko je videl, da vse mamice podobno razmišljate. In tudi s sinom zdaj voziva povsem drugače. Zdaj imam dovolj energije za to njegovo neizmerno potrebo po bližini. Sicer je še vedno naporno, ampak znatno manj kot pred tremi tedni. Zdaj, ko se ponoči ne doji več, se tudi čez dan manj, počasi pa bom ukinila tudi dnevno dojenje. Res najlepša hvala za razumevanje. Če bo šlo tako naprej, mislim da bom počasi pozabila na te grozne mesece. Zagotovo pa bom od zdaj naprej bolj poslušala notranji glas. Če bi ga že prej, bi morda sina že prej odstavila in bi ne zabredla tako globoko. Lep pozdrav vsem!

na, viš....na RR se najde rešitev za vse težave

To je pa super slišat! Ja, če je človek totalno neprespan in zmatran, je svet precej drugačen videt. In preden posežeš po antidepresivih, se gotovo splača najprej samo naspat. Če to ne pomaga, pa dalje. Če to pomaga, je pa sploh super!
Krasno, da sta se z možem zmenila, verjetno samo ni vedel, kako zelo globoko si padla od vse zmatranosti. Glavno, da sta se zmenila in da ste spet srečni skupaj, tako imate vsi več en od drugega:)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Lepo!


Čestitke!
Verjamem, da ni bilo enostavno, a kot vidiš, je bilo potrebno.
Ko se bodo njegovi možgani dokončno od-vadili nočnih priklopov, pa si zmagala! Oz. kar cela družina.


Spanec pa tudi dela čudeže ...

Sedaj pa srečno naprej!

Pa le ostani na RR, tako s težavami kot z nasveti drugim.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

_____________________________