LS nimam pametnega odgovora, ker v bistvu razumem in tebe in njega.
Tudi midva sva se pred približno 3 leti odločila da je zdaj pa čas za otroka. No do danes še ni bilo uspeha. Na vse preiskave je hodil z mano, bil ob meni ob vseh mojih nihanjih razpoloženj zaradi tablet, operacij, preiskav,...vem da sem bila tečna za pop***, znala burno reagirat ob neuspehu, itd. Vem da sem bila čisto nasprotje tega kar je videl v meni preden sva se odločila da se podava v to. Sicer mi ni rekel ravno da noče več, je pa povedal med vrsticami, ko mi je predlagal naj neham s temi preiskavami in tabletami, itd i pustim da narava opravi svoje. Bila sem jezna nanj ko mi je to rekel, ampak zadnji mesec se popolnoma strinjam z njim. Tudi jaz imam dovolj vsega. Vedno bolj razmišljam da vsa ta agonija škodi najinemu razmerju, ker se enostavno ne znam več sprostit in vsak mesec čakam samo na to prekleto in ko pride me vrže in to nisem več jaz. Moj hobi je postal prebiranje forumov o težavah z zanositvijo, kupovanje in delanje testov,... Sita sem že sebe, na kozlanje mi gre ob vseh slikah na fb, kjer mlade mamice objavljajo svoje dojenčke in kako so najsrečnejše na tem svaetu. In VEM da ni prav da tako razmišljam, saj jim v resnici privoščim in bi tudi jaz rada bila na njihovem mestu. Ampak ne grem več v skrajnost in nočem postaviti zaradi tega svoje razmerje v položaj, ki bi pripeljal do razhoda, ker vem da sem našla svojo sorodno dušo. Lahko sva srečna tudi brez otrok.
Mogoče sem se malo preveč negativno razpisala, ampak takšno je moje mnenje zadnji mesec dni in mislim da mi je vso to sekiranje do zdaj prineslo samo slabe stvari, saj ne znam več uživat v stvareh v katerih sem prej. In roko na srce...pogrešam svoje "staro", brezskrbno življenje.

_____________________________

I don`t know where i`m going...but i sure know where i`ve been