IZVIRNO SPOROČILO: Plus minus
Zanima me, kaj bi naredili v primeru, ko starš zboli in ni več sposoben skrbeti zase.
Bi ga vzeli k sebi, ga negovali, mu pomagali pri vsakdanjih opravilih (umivanje, pripravljali hrano, stregli ...)?
Bi ga dali v dom, tudi če ne želi?
Bi ga na njegovo željo pustili v stanovanju in redno vsako dnevno prihajali k njemu?
Ali kaj četrtega?
Recimo, da bi starš bil sam, sami pa bi imeli tudi družino z dvema otrokoma.
Zanima me kaj bi naredili, če se bi vam to zgodilo.
Odvisno od marsičesa. Predvsem pa od lastnega prepričanja, kaj je dom za ostarele in za koga je primeren. Sama nisem imela nikoli stika z varovanci doma, ker smo v našem sorodstvu pač imeli takšno " srečo", da so vsi ki so neozdravljivo zboleli ,po hitrem postopku umrli doma ali v bolnici. Na dom sem gledala nekoliko zastarelo in z odporom.
Potem pa se je postarala naša babi. Kljub petim sinovom in hčeram ( vključno z našo mami) je živela pri nas.Imeli sva se radi za umret, saj je od nekdaj zaradi zaposlenosti mojih staršev ,skrbela zame. Zdelo se mi je prav, da ji to nekako povrnem in smo jo na stara leta, ko je ovdovela vzeli k sebi.V bistvu se ni tako grozno telesno postarala, kot je zbolela psihično, ko je umrl dedek. Padla je v hudo depresijo in z njo je šlo res drastično navzdol.Ni jedla, spala, ni hotela biti sama, jokala...Z malimi otroci in s takim človekom v hiši je agonija. Bili smo priklenjeni na dom, ker je nismo smeli pustiti same, saj je po tekočem traku delala neumnosti. Zažgala pol kuhinje, ker je pozabila lonec na štedilniku, v hišo vabila popolne tujce, vse možne akviziterje, pozabila zapreti vodo v kopalnici in naredila poplavo, ...Če smo šli mi kam na izlet, nas je klicarila po telefonu, jokala in rotila kdaj bomo prišli domov, ker ni želela biti sama. To se je vleklo kar nekaj let. Pripeljalo je tako daleč, da sem spala s telefonom pri glavi in ponoči vstajala in skakala k njej več kot je bilo treba k trem otrokom. Potem je bila enkrat mera polna, saj je bila cela družina in naše življenje podrejeno njej. Na skrivaj sva sklicala vse strice in tete ( njene otroke), če bi kdo prevzel malo več skrbi za bolno mater kot do takrat, pa so se vsi le izgovarjali. Babi za ta pogovor ni vedela, vendar, ker je po svoje videla, da tako res ne bo šlo dolgo, nas je vse presenetila s svojo odločitvijo, da gre v dom. Najprej sva šli tja na obisk. Mene je stiskalo v prsih. Grozno mi je bilo. Verjetno najbolj zaradi občutka krivde, ker je nisem več mogla imeti doma. Babi pa je bila nasprotno prav navdušena. Ker se je v dom preselila čisto pokretna, ni bila tako zelo odvisna od drugih, kot marsikateri varovanec. Potrebovala je pač nekoga, da je ob njej, ko kaj rabi, ji kuha, skrbi za njene osebne zadeve, predvsem pa je bila potrebna družbe v veliki meri. V domu je ob vseh dejavnostih in sovarovancih prav zacvetela. Aktivno je sodelovala pri pletiljah, balinarjih, pevskem zboru, umetniškem krožku, literarnem krožku in drugje. Če si k njej prišel na obisk dopoldne, je bila kar jezna, ker je "zaradi obiska" zamudila kakšen pomemben krožek. V domu je tako preživela še 5 let, potem pa jo je zadela možganska kap. Obležala je in v roku nekaj mesecev umrla.
Ko sedaj gledam nazaj imam po svoje v srcu še vedno grenak priokus, vendar mi zdrava pamet in seveda tudi drugi govorijo, da bi bila doma pri nas veliko bolj nesrečna in ob naši zaposlenosti pač veliko bolj osamljena kot je bila zadnja leta v domu med prijatelji in sotrpini.
Odločitev ni lahka. Nekaj neprecenljivega je, če se za tako stvar odloči človek sam. Žal pa je takih res malo.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...