Ja......vedno......

Glej, moji hčerki je tudi patronažna 6. prst odrezala, ker ji enega v porodnišnici niso zadosti "povili".......pa ni tega bilo na dolgem seznamu njenih opravil, ki si ga ti podrobno pregledala.......

Drugače pa......avtorica teme je medicinska sestra......in je enako strokovno podkovana kot patronažna sestra........ve kako ravnati s popkom.....ve kako ravnati v primeru mastitisa......ve kako skopati otroka......ve verjetno tudi marsikaj o teži dojenčka, prehrani nosečnice......in v takem primeru tudi jaz ne vidim potrebe zakaj bi po vsej sili morala klicati patronažno sestro......če je v bistvu skoraj iste stroke kot patronažna sestra......zgolj zato, ker je to njena pravica iz zdravstvenega zavarovanja.....?

Ja, patronažna bi naj obiskala nosečnico proti koncu nosečnosti - a glede na to, da zaradi varstva osebnih podatkov več kao ne sme več pravočasno pridobiti podatkov o nosečnicah v njenem rajonu, je izvesti ta obisk praviloma nekako nemogoče, če dobi informacijo o novih rojstvih šele po porodu in še to samo, če jo mamica blagovoli poklicati.

Ja, obiski po porodu so namenjeni tako spremljanju okrevanja dojenčka kot tudi matere - torej je ena izmed nalog tudi spremljanje matere. Kako je s šivi, pa res ne vem, ker jih nisem nikoli imela.


Glede obiskov pa takole - seveda se patronažne razlikujejo, a večinoma so zelo fajn, izjeme pa potrjujejo pravilo.
In imajo veliko izkušenj, informacij, predvsem pa boljši, neodvisen pregled na stanjem, zato lahko svežim staršem praviloma dobro svetujejo, kako postopati pri posameznih zapletih.
In veliko lažje je za starše, če pride nekdo k njim domov pogledat, kakšno je stanje, kot pa da morajo nekaj dni starega otroka voziti za vsako malenkost k zdravniku, ki po možnosti ni ravno v sosednji ulici.

In tudi one se vedno kaj novega naučijo. Vsaj jaz sem se z našima patronažnima (občasno se namreč menjavajo) vedno prav lepo poklepetala, izmenjale smo si določene informacije, novice, razjasnile določene zadeve (ne samo neposredno povezane z dojenčkom) ter se prijazno razšle. Res pa je tudi, da smo se vedno dogovorile za dovolj določen čas obiska ter da sta se tega držali. In sta tudi uvidevno pomagali, če je bilo treba. Ko pa ni bilo, pa pač ne.


Mislim, da je tudi mamam - medicinskim sestram dobrodošel obisk patronažne, sploh po napornejših porodih, težjem okrevanju matere ali težjem privajanju otrok na življenje izven materinega toplega zavetja v trebuščku.
Ker biti diplomirana medicinska sestra ne pomeni, da imaš izkušnje na vseh zdravstvenih področjih - medicinka, ki celo kariero dela s starostniki, nima nič več izkušenj glede nege in razvoja otrok kot ''''običajna'''' mama.


Ker pa je to pravica in ne obveza porodnic, ima vsaka porodnica pravico zavrniti obiske patronažne sestre.
Samo potem takšna mamica po mojem tudi ne more zahtevati od patronažne, da ji bo posodila tehtnico za tehtanje dojenčka ali delala kakšne druge usluge.

< Sporočilo je popravil petea -- 1.1.2014 20:48:41 >

Prvi prvi je hodila, pri drugem je prišla morda dvakrat (ker smo se potem preselili). V državi, kjer zdaj živimo in smo rodili tretjega, tega "običaja" ne poznajo - in to mi je zelo všeč. Sicer bi jo pa verjetno odklonila.
Ti obiski so bili zame precej stresni, prihajala je ob različnih urah, dostikrat zbudila otroka, ker je pač takrat spal. In če je prvič povedala morda kaj uporabnega (uporabnega samo zato, ker sem bila jaz popolnoma neprespana in prestrašena zaradi nove vloge), jo drugič res ne bi več rabila.

In tudi jaz se pridružujem eni od zgoraj pišočih - ne maram, da mi tujci lazijo po stanovanju.

Verjamem pa, da enim paše pomoč v taki obliki, da im kdo kaj pove, pokaže, da koga lahko kaj vprašajo. A obstajajo tudi ljudje, ki jim to ne ustreza oziroma jih celo frustrira in se bolje znajdejo sami. Taki naj patronažno mirne vesti odklonijo.

Glede tehtanja - tukaj, kjer živimo, je tehtnica za dojenčke v vsaki lekarni, lekarna pa povprečno vsakih par 100 metrov. Prva je 20 metrov od našega stanovanja. Tako da tretjega otroka tehtamo in merimo sami, kadarkoli se nam pač zazdi, da bi bilo potrebno prečekirati stanje. Patronažna, ki nas je obiskovala pri prvih dveh, nikoli ni nosila s seboj tehtnice.

ursonok -
v Slo ima patronažna tehtnico praviloma s seboj oz. v avtu; brez nje je samo, če jo je posodila kateri porodnici, katere otrok ne pridobiva teže

Kako pa izgleda tehtanje dojenčka v lekarni?
Malo si težko predstavljam, da je to ravno najbolj idealno - sploh če to poteka kar v istem prostoru, kjer prodajajo zdravila zdravim in bolnim ljudem.

Prideš v lekarno, v kotiček, kjer je tehtnica, vzameš otročka iz rute (ali vozička), slečeš zgornja oblačila (poleti je samo v bodiju, pozimi ima pač žabe in dolg bodi), ga položiš na tehtnico, počakaš, da se številka umiri in jo, če želiš, zabeležiš. Nato vzameš otroka, ga oblečeš, če si ga prej slačil, vtakneš nazaj v ruto, se zahvališ in odideš :)

Glede "zdravih in bolnih" ljudi - v naši lekarni na robu mesta smo zelo redko srečali še koga v času tehtanja. Pa tudi če bi ga, ne vem, zakaj bi zaradi tega delala hudo paniko. Tehtnica je odmaknjena od vrste pred pultom, prav tako mi stranke ne mrcvarijo otroka in ga ne vlačijo po rokah.
Sicer pa z otrokom že od vsega začetka hodimo povsod okoli, doma ima še bratca in sestrico, ki ves čas hodita v vrtec in prinašata domov različne zadeve. Veliko hujše kot tiste morebitne v lekarni.
Skratka, res ne razumem teh skrbi.

Meni ta sistem zelo odgovarja - nisi odvisen od (obiskov) patronažne ali pa od tako imenovanih "posvetovalnic", da izveš, ali otrok pridobiva na teži ali ne. Iz vsega tega so danes naredili cel bavbav, najprej prihaja patronažna, potem moraš ti hoditi na obiske k pediatru, ta pa pri vsakem drugem opazi kakšen čuden "tonus" in piše napotnice za nove specialiste. Ali pa mu ni všeč pridobivanje na teži - ker ne ustreza tabelicam - in je treba psihirati mamo.

Včasih s(m)o bile ženske med sabo bolj povezane in bolj smo znale prisluhniti intuiciji. Danes so nas pa prepričali, da ne znamo več same ne zanositi, ne prenašati nosečnosti, ne roditi, ne skrbeti za otročka. Če ti pediater ne pove, da je otrok ok, potem kar nismo prepričane, ali je res ok ali pa morda ni. Pa smo me z njim 24/7, vsaj prve mesece, pediater pa ga vidi par minut na mesec ali še redkeje.

A kaj hočemo, taki so časi

Drugače pa......avtorica teme je medicinska sestra......in je enako strokovno podkovana kot patronažna sestra........ve kako ravnati s popkom.....ve kako ravnati v primeru mastitisa......ve kako skopati otroka......ve verjetno tudi marsikaj o teži dojenčka, prehrani nosečnice......in v takem primeru tudi jaz ne vidim potrebe zakaj bi po vsej sili morala klicati patronažno sestro......če je v bistvu skoraj iste stroke kot patronažna sestra......zgolj zato, ker je to njena pravica iz zdravstvenega zavarovanja.....?

Mislim, da nihče ne pravi, da bi morala avtorica po vsej sili poklicati patronažno sestro, še posebej pa zato ne, ker ji to kao pripada. Vsak je pač povedal svoje izkušnje v zvezi z njimi in svoje mnenje. Zagotovo imajo ene manj prijetne kot druge. Osebno pač spadam med tiste, ki jim je bilo dano dobiti dobro strokovno usposobljeno patronažno sestro, zato jaz osebno njen obisk podpiram oz. svetujem.

Se pa ob tem podpišem pod Peteo.

Tudi meni se namreč zdi, da če je avtorica istega "foha", še ne pomeni , da vse ve in vse zna. Zato ji jaz obisk patronažne s. pač svetujem. Enako se mi zdi izgovor, da novopečeno mati moti, če kdo čekira njeno stanovanje, neopravičen in kar malo krut. Kot sem že rekla- meni osebno dol maha če kdo malo pokuka po mojem stanovanju, če pride k meni v bistvu zato, da preveri, če je moje dete zdravo.Na račun zdravja otroka pač čisto lahko pogoltnem nekaj firbca patronažne sestre.
Kar pa se tiče stresa- zame in za otročkaje bil kmalu po porodu čisto vsak obisk do določene mere stresen, saj smo se vsi najbolje počutili sami v ožjem krogu družine.
Nekaterim pa se zdi obisk patronažne sestre stresen, če pa pride vse vesoljno sorodstvo ujčkat in od blizu kihat v otročka, pa se jim ne zdi nič spornega. Ne rečem, da je tako pri avtorici ali pri kom tule prisotnem- poznam pa v privat življenju kar nekaj takih.
Hja , sto ljudi sto čudi.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Točno tako.......za vse je potrebno imeti strokovno potrditev......in če si sama iz istega foha ti mora strokovno potrditev dati kolegica iz istega foha,.......

in pri teh treh obiskih patronažne sestre, ki običajno trajajajo 15 minut vsak ali pa še manj, se mi zdi, da se precej pretirava s pomembnostjo teh obiskov......kot da ti pa zdaj patronažne sestre na teh treh obiskih toplo vodo odkrile (itak ti že pred vrati takoj reče, koliko dela ima in da se ji blazno mudi).....še posebno, če se gre za mater, ki je tudi medicinska sestra......in marsikaj več ve o negi novorojenčka in okrevanju otročnice kot laične uporabnice RR......

Seveda je stresen.....še posebno, če ti pove, da pride ob osmi uri zjutraj skopat otroka......potem se pa prikaže ob drugi uri popoldne....... ti pa čakaš kod budalo naj oz. kot vernik na odrešenika.......

Potem ne hodite na nobene posvetovalnice, temveč pelješ otroka k zdravniku le takrat, ko kot laični medicinec oz. mati z medicinsko intuicijo ugotoviš, da je s tvojim otrokom nekaj narobe?
Če je tako...Saj ne rečem, nekaj občutka ima vsaka mati. Vendar je tole malo hudo. Jaz se žal ne bi kar tako zanašala na svojo materinsko intuicijo pri tako majhnem otroku, pa imam tri. Poleg tega se mi zdi, da znam kar realno pogledati stanje mojih otrok. So pa takšne ženske, ki tega niti najmanj niso sposobne.
Imam sosedo, kateri je otrok zaradi dehidracije skoraj umrl pri treh mesecih. Skoraj zato, ker sem sama slučajno pokukala v njen voziček, ko se je špancirala mimo nas in se brezbrižno zaklepetala z mano. Dete je bilo shirano, rumenkasto in čisto otopelo in ko sem jo vprašala kaj je narobe z njim, je rekla, da ji že cel dan driska in nič ne pije in ne je, ter, da bo zagotovo bolje, ko se bo nadihal svežega zraka . Rekla sem ji, da naj ga brž spravi k zdravniku in ker je mencala, sem ju kar sama odpeljala v zdravstveni dom. Od tam naprej pa ju je v bližnjo bolnico peljal rešilec z lučko.
In takšne mamice si jaz brez rednih posvetovalnic žal ne predstavljam , da bi znala preceniti, če je njen otrok vredu.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Ja v takem primeru je brez dvoma stresno. Vendar vse pač niso iste oz. bi taka prišla k meni le enkrat.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Mogoče že ve marsikaj o negi dojenčka. Vendar kot je že ena pred mano omenila- kaj pa če ima ta tako zvana mati iz stroke poporodno depresijo in je vsa sfuzlana? Kot je že rečeno, ona sama in njena okolica velikokrat tega ne zna oz. ni sposobna oceniti. Ona zaradi svoje bolezni, čeprav je iz stroke, bližnji zato, ker so navadni smrtniki in niso iz stroke.
Osebno sem pač mnenja, da ti obisk patronažne definitivno ne škodi. Lahko pa ti krepko koristi.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

jaz imam na obisk patronažne lepe spomine. Se je držala ure, mi pomagala z nasveti. Se mi ni nikoli zdelo, da mi gleda po stanovanju. Obisk tudi ni bil stresen, no vsaj meni se ni zdel

Pri prvi hčeri leta 2008 me je poklicala in se zmenila za prvi obisk, pri drugi leta 2011 sem morala sama poklicat v ZD in sva se zmenili za obisk.

Če je ne želiš, jo enostavno zavrneš. Se moraš pa naknadno sama zmeniti h kateremu pediatru boš vpisala otroka. meni je vse opravila ona in še na naslednjem obisku mi je dala papir z datumom prvega pregleda.

Pri meni je patronažna obakrat prišla pa bi bilo, po pravici povedano, vseeno če ne bi prišla, je bila eno tako zmedeno bitje in če sem jo kaj vprašala, je odgovorila z veliko negotovostjo. O negi dojenčka sem se pred porodom dodobra seznanila preko knjig, revij, interneta, preko prijateljic, ki so že bile mamice, tako da mi ni povedala nič novega. Razen tega, da so se v manj kot 4 letih, kolikor sta otroka narazen, spremenile smernice pri uvajanju GH oz. določenih živil. To se ji je zdelo zelooo pomembno. Drugače pa je tudi meni šlo na živce to, da sem jo vedno čakala, nikoli ni prišla ob uri, za katero sva bili dogovorjeni. Mi je pa po drugem CR pobrala šive ven in ja, patrino, to je njena dolžnost, že v porodnišnici ti povejo, da ti jih bo pobrala ven patronažna.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 1.1.2014 22:46:58 >

Patrino,
ti imaš pa okoli sebe res cel kozmos sumljivih družin in kolegic. Zanimivo, jaz imam okoli sebe same "urejene", ki redno hodijo k pediatrom in drugim "specialistom". In ti povem, da me dostikrat skrbi za njihove otroke.
To, da jih vozijo na preglede, še ne pomeni, da znajo dobro skrbeti zanje. To te še ne naredi "skrbnega" starša. Nasprotno, skrben, resnično skrben starš bi bil tisti, ki mu otrok nikoli ne bi bilo treba voziti k zdravniku. Mar ni to logično?

"Dehidrirane" in kako drugače bolne otroke imajo tudi tisti, ki jih je redno obiskovala patronažna, ki redno hodijo k pediatru! To se dogaja povsod, v vseh časih, vsem ljudem. In nima veze z obiski/ne obiski kogarkoli.

Ja, mi imamo tudi tri. In smo pri drugem ugotovili, da je za nas vse bolje, da ne hodimo k pediatru "kar tako", malo se "posvetovati". Delamo tako, kot se tebi zdi "malo hudo" - peljemo jih ta, ko se nam zdi, da je kaj narobe. A ker do zdaj še ni bilo, jih k zdravnikom pač ne vozimo. Z izjemo homeopata. A ta resnično zdravi in ne išče bolezni/nepravilnosti, ki jih ni.

Ti pač živiš po svoje, izkoriščaš pomoč, ki ti jo nudi zdravstvo - tudi prav. Resno mislih. Tako vam ustreza, tako se dobro počutite. Nekateri se pa bolje počutimo drugače, s čim manj zdravniki, specialisti itd itd. In nam prav tako nič ne manjka, otroci so zdravi, vpeti v šolski sistem, se dobro razvijajo.

A ni lepo, da živimo v svetu, kjer so možni različni modeli funkcioniranja? Zakaj bi bil moj model "malo hud", tvoj pa edini pravilni? Če zadeva funkcionira (in naša funckionira), je pač ok.

In na podlagi zgornjih razmišljanj sem oblikovala tudi odgovor spraševalki - ja, lahko odkloniš obisk patronažne, če se počutiš dovolj suverena ali če ti pomaga kdo drug (mama, babica, mož) oziroma če se v prisotnosti tujcev ne počutiš dobro, sploh v tako intimnem času, kot je čas po porodu. S tem ni nič narobe in ni nič "čudno".

Poporodna depresija se pogosto razvije kasneje, ko patronažna ne prihaja več...

Joj, saj ste čisto zašle s teme.
Rodila sem 4x, imela 2 patronažni. Seveda težko pridejo točno, saj imajo tudi druge bolnike, seveda ni idealno, da ni točna, ni pa to noben greh oz. razlog, da se ji odpovem.
Seveda vse znaš, samo po kakem carskem rezu boš res težko vse delala kot zdrava.
MALO PONIŽNOSTI IN SKROMNOSTI EN BI ŠKODILO.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Ne zivim v Sloveniji in tukaj imamo 'patronazno' doma prvih 8 dni po porodu, 5 do 8 ur na dan. Skrbi zate, dojencka, pripravi kosilo, pospravi hiso, umije kopalnico, wc... Je pa res, da kr nekaj zensk rodi doma in ta patronazna potem asistira, ce pa rodis v bolnici in je vse ok, gres domov se isti dan.
Meni se je to zdelo super pa ne zaradi tega, ker sem bila cisto v temi kaj delat z dojenckom (ok sej ti je jasno, kaj moras) ampak bolj zaradi podpore. Po porodu sem bila kr hitro pri moceh, vsaj toliko, da sem lahko poskrbela zase in za tamalega ampak je bilo fino imet neko podporo, nekoga na voljo za vprasanja ipd. Si tudi nisem znala predstavljat kako bom s tujo zensko v hisi zdrzala ampak je bilo prav fino.

Verjamem, da je bodoca mamica super strokovno podkovana, ampak je fajn vcasih imet se malce custvene podpore, ce se s patronazno seveda lepo razumeta. Ni samo fizicno stanje pomembno po porodu, je fajn met tudi psiho na oceh. To same bolj tezko opazujemo, ko nam norijo hormoni.

Kot sem že rekla, različne izkušnje sprožijo različno mnenje. Vesela sem, da mi je bilo dano dobiti na dom čisto drugačno patronažno sestro s čisto drugačnim odnosom, kot ga ti opisuješ.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Hvala vsem za takšna in drugačna mnenja
Sem se odločila, da počakam na sam porod in glede na svoje in otrokovo počutje precenim kako naprej. Nima smisla prej načrtovat kako in kaj bo takrat. Se pa najlepše zahvaljujem vsem odgovorom

Z večino stvari, ki si jih napisala se ne strinjam, se mi niti pod razno ne zdijo logične tako kot se zdijo tebi in jim žal ne morem potrditi oz. se strinjati z njimi.Žal je tega preveč in se mi ne da pisati. Pa v bistvu sploh ni važno. Važno je, da sem ob branju takih postov po dolgem času res po svoje ponosna na naše zdravstvo, pa čeprav je vse skupaj bolj na cigu migu. Nekako se mi zdi, da pa tu pri nas vseeno malo bolj realno gledajo na komaj rojene otročke in porodnice. Predvsem pa se zavedajo, da vse matere kljub temu , da so morda v svojem svetu zelo samozavestne in prepričane v svoj prav, vsaj v rednih posvetovalnicah "dovolijo" medicincem , da "tu in tam" pravočasno odkrijejo kakšno resno bolezen, težavo, primanjkljaj, pri njihovem otroku,predenj je zanj že prepozno oz. preden jih v roke dobijo takšni in drugačni homeopati.


Katy78
Poporodna depresija se pogosto razvije kasneje, ko patronažna ne prihaja več...

Ne drži vedno.

Bskrle
Joj, saj ste čisto zašle s teme.
Rodila sem 4x, imela 2 patronažni. Seveda težko pridejo točno, saj imajo tudi druge bolnike, seveda ni idealno, da ni točna, ni pa to noben greh oz. razlog, da se ji odpovem.
Seveda vse znaš, samo po kakem carskem rezu boš res težko vse delala kot zdrava.
MALO PONIŽNOSTI IN SKROMNOSTI EN BI ŠKODILO.
Podpis.

Katniss
Verjamem, da je bodoca mamica super strokovno podkovana, ampak je fajn vcasih imet se malce custvene podpore, ce se s patronazno seveda lepo razumeta. Ni samo fizicno stanje pomembno po porodu, je fajn met tudi psiho na oceh. To same bolj tezko opazujemo, ko nam norijo hormoni.

Podpis



_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

No super. Pa je volk sit in koza cela. Želim ti čim lažji porod in poporodno dogajanje, ki bo v prvi vrsti prijazno tebi in otroku.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Tudi mene veseli, da te je ta "danost" tako zelo osrečila........

Vidiš, patrino, jaz se tudi ne strinjam s tabo, pa ne težim, da mi tvoje razmišljanje ni logično, pa da je čudno, pa da je vzvišeno itd itd. Pravim še vedno, da je ok, da živi tako, kot ti ustreza. In da mi, ki živimo drugače, nismo nujno čudni, nelogični, domišljavi, preveč samozavestni in tako dalje.
Imamo pač drugačne izkušnje. In tudi nekaj znanja, čeprav ne okronanega z diplomo s tega področja.

Zakaj je to tako težko sprejeti? Zakaj nas morate nujno označiti, da nismo ponižni? Kaj je zate ponižnost? Sprejemati tisto, kar ti je vsiljeno - ker druge izbire nimaš (= ne moreš iti, na primer, k homeopatu na zavarovanje)? Zakaj mi, ki smo preskusili še kaj drugega kot uradno patronažno, pač raje izberemo kaj drugega? Kaj je s tem narobe? Smo vzvišeni že samo zato, ker nismo kot vi? Kot večina? Ker mi, recimo, po porodu zadostuje samo prisotnost, pomoč in podpora moža? Ki zna za moje psihično in fizično počutje poskrbeti veliko blje kot patronažna.

Vseeno pa ti svetujem, da nisi tako zelo in hitro ponosna na slovensko zdravstvo. Poznam zdravstvo treh držav in ti povem, da slovensko ni tako super-truper dobro. Poznaš ti še kak drug sistem kot slovenski (= si živela še kje drugje kot v Sloveniji)? Če poznaš in še vedno hvališ slovenski sistem, potem ok. Ti je pač všeč, ga plačuješ in koristiš.
Nekateri smo se pa odločili drugače. In zato nismo nič slabši ali bolj čudni od tebe.

Vse to nedopuščanje drugega mnenja, drugačnih odločnitev, drugačnosti nasploh je znak zakompleksanosti in občutka ogroženosti. V osnovi pa tiči tiha misel: morda pa res nimam prav ...