Patrino se je bolj omejila na učiteljski del sprejemljivosti motenj......jaz pa sem dodala, da je s strani staršev potrebna tudi sprejemljivost in razumevanje......da ne gre to tako, da to zahtevaš zgolj na eni strani oz. da istočasno zahtevaš od sistema obravnavo enakosti in drugačnosti.......in to ni prepucavanje, če nam nekdo predstavi tudi drugo plat zgodbe.....ne zgolj tisto, ki je nam lastna in bližja......

Glej ne vem kolikokrat moram še zapisati, da sta sodelovanje, razumevanje in pa sprejemanje vedno neka osnova in to v vseh primerih, da boš ti to prebrala. Res pišem razvlečeno ampak v mojem "nakaladanju" in v mojem delovanju je to osnova, ker drugače niti ne gre. Ampak to mora biti na obeh straneh. Tudi pri starših seveda. Na prvi strani sem celo napisala, da se vedno najdejo starši, ki bi mogoče zaradi lastnega ugodja raje videli disleksijo, kot karkoli drugega in da je težko izluščiti kaj je na stvari, sploh ker ni nekih začetnih smernic. Govorim iz starševskega vidika in kot starš sprejemam tudi take komentarje. Tudi take, ki so popolnoma kontra mojim. To definitivno ni prepucavanje. Prepucavanje pa postane, ko se začnejo meriti moči, sistem kdo bo koga in kontriranje do nezavesti, kljub dejstvu, da nekako obe strani pišeta če ne že enako pa vsaj podobno. Ko se začne pasti samoljubje (tudi moje, da ne bo pomote).

Tudi glede obravnavanja enakosti in drugačnosti v enem sem ti razložila in Skuštrana tudi. Ampak najprej je potrebno vedeti kaj disleksija sploh je, kako tak otrok deluje, da dojameš, da se to dvoje ob primerni obravnavi, primernem ravnanju ne izključuje. Verjamem pa da tebi to dvoje ne gre skupaj, ker tega ne prakticiraš oz. ne vidiš izvajano v praksi in ti mogoče niti ne bo nikoli šlo skupaj. Saj tudi meni verjetno ne bi šlo skupaj, če tega ne bi prakticirala.

Ja Patrino pa govori kot pedagog in pove, da niso tu pomembni samo starši ampak tudi učitelji, predvsem pa na prvo mesto postavi otroka.

Pa lep deževen dan še naprej



< Sporočilo je popravil oka -- 20.4.2014 11:39:08 >

Oka....moj mož ima cerebralno paralizo......motnjo......in vem, da vsega kar drugi, ki CP nimajo, ni sposoben....in tudi on ter njegovi starši to vedo....čeprav je njegov IQ krepko nad povprečjem.......marsikaj je lahko dosegel (se je pa moral truditi krepko bolj kot ostali in to mu je pustilo sigurno določene "travme") vsega pa kljub svojemu trudu ne bo nikoli dosegel......ne glede na to, kako prijazen sistem bo in ne glede na to, kako sposobne izvajalce bo tak sistem imel in ne glede na želje staršev, da gre zgolj za motnjo in da otrok z motnjo lahko vse......iz enostavnega razloga, ker ni sposoben, ker ima motnjo delovanja možganov, ki je trajna....

Razumem kaj želiš povedati ampak mislim, da je med cerebralno paralizo in disleksijo ogromna razlika. Pri dislektiku ne gre, za to, da ni sposoben, gre za to, da na drugačen način pride do rezultata. Dislektik ni fizično oviran (popravi me prosim, če cerebralna paraliza ne zajema fizičnih omejitev), niti umsko.

Tako kot sem rekla, jaz nekih blaznih matematičnih operacij nisem zmožna izvesti pa nimam nobene motnje, niti nisem butasta (vsaj upam ). Se pravi, da sem na nek način omejena in na tem področju ne bom poskušala doseči nemogoče in se preleviti v matematičnega genija samo zato, ker bi to od mene nekdo pričakoval. Še manj bi v kaj takega silila otroke. In če bi Madam zanimalo slikarstvo, je niti pod razno ne bi silila v medicino. Po drugi strani pa če bi jo veselila medicina in bi bila študij sposobna dokončati, ne vidim razloga, da bi ji rekla: tega pa ne moreš ker imaš disleksijo. Sem se spomnila na enega fantiča, ki je napisal knjigo o disleksiji. Kot dislektiku mu pisanje in branje nista ravno mala malica in po logiki "ni sposoben, ker ima tu težave" niti pod razno knjige ne bi zmogel napisati. Pa jo je, ker ga je to zanimalo in veselilo.

Tako, da več kot razumem kar želiš povedati. Rada bi rekla samo to, da ni nujno, da nas omejujejo neke motnje. Vsi smo na nekem področju dobri, na drugem slabi. Ko pa se pojavi neka motnja pa le-ta lahko zakrije tudi močna področja.

Primer: moja hči normalno reši test iz poštevanke, reši ga pravilno, kljub temu, da se poštevanke ni in se ne bo naučila na pamet. Se pravi, da je test sposobna rešiti ampak na svoj način. Res je, dela več kot ostali, ko pa bo osvojila metode kompenziranja se bo količina dodatnega dela bistveno skrčila, samo pustiti ji je treba, da razvije te svoje metode.
Res je, da dela več kot ostali ampak zaradi tega nima nobenih travm. Še več, ko vidi, da ji uspeva je bistveno bolj mirna. Travme so bile prej, ko se je zaletavala v nevidni zid. Delala in delala pa ni bilo rezultatov.

In za konec: ne vem kam se bo usmerila moja hči. Še sama ne ve. En dan bi delala to kar delam jaz, drug dan to kar dela njen oče, tretji dan bi rada bila dreserka psov, četrti dan učiteljica... Ne vem. Če bo ta forum aktiven čez 20 let sporočim. Niti ne vem kaj nas čaka. Vem pa samo to, da je ne bom omejevala in kolikor jo poznam sama ne bo pustila, da jo nekaj omejuje. Sploh pa ne ena disleksija.

< Sporočilo je popravil oka -- 20.4.2014 13:44:16 >

Oka, tele so sicer plačljive, ne vem, koliko je uporabno, ker ne poznam motnje, ampak mogoče vseeno pride prav.
Pa tukaj imaš recimo za učenje matematike za prve razrede nekaj takih senzoričnih metod. Tisti ulomki so prav simpatični, upam, da mi nekoč uspe naredit kaj podobnega.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja HVALA

Priznam, nisem podrobno brala celotne teme, tako, da če je že kdo objavil tale link, se opravičujem.

Društvo BRAVO je izdalo eno fajn knjigo o disleksiji: http://www.drustvo-bravo.si/web/index.php?option=com_content&view=article&id=169:disleksija-vodnik-za-stare&catid=12:gradiva-publikacije&Itemid=36. Ena od avtoric je profesorica na pedagoški fakulteti, smer specialna in rehabilitacijska pedagogika.


Še ena knjiga za pomoč pri disleksiji: 100 idej v pomoč učencem z disleksijo (avtor: Reid, Gavin, 1950-Green, Shannon).
Tu je pa še recenzija te knjige: http://www.scientis.si/index.php/recenzija-dobre-knjige-100-idej-v-pomoc-ucencem-z-disleksijo

Še nekaj zelo koristne literature v zvezi z disleksijo:

Katarina Kesič Dimic: Priporčnik o branju (ni to njena edina knjiga o disleksiji, jih je še kar nekaj, tudi zgodb za otroke)

Davis Ronald D.: Dar disleksije

Tereza Žerdin: Nesrečko - knjiga za otroke, ki ne želijo brati (ni samo za disleksijo, je pa fajna, če ima otrok težave z branjem, konkretna)

Društvo Bravo - spletna stran (veliko nasvetov, staršev itd.) - sem že v prejšnjem prispevku govorila o njem, pa škodit ne more, če omenim še enkrat.

Upam, da sem kaj pomagala.

Oka, zanima me, ali je barva ozadja pri testu pomembna zaradi stresne situacije ali zaradi česa drugega?
Ker večina ostalih besedil, ki jih mora otrok prebrati, je kljub odločbi še vedno na beli podlagi in so kot takšna verjetno tudi moteča?

Meni so rekli, da gre za koncentracijo. Lažje se skoncentrirajo, ker jih belina moti. Z branjem na beli podlagi pa je tako, da se lahko dobi nekakšna barvna ravnilca, ki se polagajo na tekst. Sem pa našla tale članek, zanimivo in marsikaj pojasni:

http://www.viva.si/Nevrologija/5896/Disleksija-Te%C5%BEave-pri-branju-pisanju-in-%C4%8Drkovanju

Hvala