To sem jaz opazila pri Madam. Čisti primer so bile računske naloge v delovnem zvezku. Sploh tiste, ki so bile stisnjene čisto na dnu strani in je bil en del zapisan na levi strani, drug del pa na desni. Levo stran je rešila hitro, brez napak, ko pa se je preselila na drugo stran je bilo konec, tema, megla... Pa so bile vse naloge po istem kopitu.
Ja otroci imajo svoje dneve. Koncentracija niha, odvisno je tudi od utrujenosti, količine in pa definitivno tudi od tega koliko jih neka tema potegne.
Branje je enako. Bere in bere, veliko ugiba in ker ima toliko dela s tem, da ugiba in poskuša spraviti črke v celoto pozabi kaj je sploh smisel stavka. Meni je specialna pedagoginja razložila, da je tu problem v tem, da hči nima sposobnosti besede razdeliti po zlogih. Ona vidi vse kot celoto. Celo to ima svoj naziv: holistik. Njej črke dobesedno skačejo okoli in ko jih v svoji glavi lovi nastane zmeda. To rešujeva tako, da ko hodiva s koraki deliva zloge, enako se poskušava učiti poštevanko (tu ima svojo metodo da si zapomni prve tri ali zadnja dva rezultata in potem prišteva in odšteva) , tako sva se učili mesece v letu, pesmice. KO se vozimo v avtu beremo napise na krajevnih tablah. Branje poskušava izboljšati tudi tako, da bere v rahlo pojočem ritmu.
Ko so imeli pri predmetu NIT vodovod in elektriko sva šli ven, poiskali daljnovod, mu sledili do doma in potem po hiši vse do likalnika... Družbo se učiva tako, da veliko delava na primerih in skoraj nič na pamet. Veliko se je naučila preko opazovanja in primerov, učenje na pamet pa je zanjo en velik NE. Predvsem pa se ta dva predmeta poskušava učiti sproti.
Pisanje logičnih stavkov oz. neke zgodbe... Madam ima v glavi zasnovo, ve kaj hoče povedati. Ampak tega je toliko, da v glavi nastane taka zmešana štrena volne in rabi čas, da jo razvozla. Tu ne pomaga nič drugega kot dodaten čas in kolikor je možno oz. dopustno sugestija. In pa ko piše, ji je pri vseh predmetih, razen pri slovenščini (pa še to samo pri spisih) dovoljeno, da piše z malimi tiskanimi črkami.
Pri matematiki zna računati čisto vse in to na prste. Ne vem kako ji uspe pravilno izračunati npr 217-125. Prsti ji šibajo kot nori in rezultat je vedno pravi. Ko pa more zadevo narediti pisno (sploh zdaj ko imajo pisno deljenje) pa se ustavi, ker nikakor ne zmore tega zapisati razčlenjeno. Tu imamo srečo, da učiteljica pravi, da njo čisto nič ne briga kako pride do tega rezultata, njej je pomembno samo, da do rezultata pride. Ji pa včasih uspe izračunati ravno kontra: npr. pri 350+150 bo kot rezultat napisala 200, namesto 500. Izračun je na nek način pravilen, le operacija je čisto falena
. Jaz ne vem ali je tvoj učenec dislektik in si tega niti ne bi upala trditi. Ti pa polagam na srce, da ko vidiš, da ga tvoja navodila begajo oz. je prenehal slediti, mu daš vedeti, da se boš vrnila do njega in mu boš še enkrat razložila tisto kar mu ni čisto jasno. Da mu pustiš, da do rešitve pride na "svoj" način. Nikakor pa ne smeš spustiti meril in ga ujčkati. V prvi vrsti pa svoja opažanja posreduj specialni pedagoginji in pa staršem.
Finta vsega tega je, da si ti otroci znajo sami pomagati bolj kot mi sami mislimo, da si lahko. Edino kar jih lahko zaustavi je nerazumevanje, zmerjanje z lenuhi, zatiranje njihovih lastnih metod, ker se ne ujemajo s predpisanimi.
O tem bi lahko pisala in pisala. Mogoče se bere, da imamo doma eno samo garanje in stres pa temu ni tako. Z zamenjavo učiteljice in njenim pristopom je prišla volja do učenja, z dobrimi rezultati je prišlo veselje. In roko na srce ene trojke sem včasih ravno tako vesela kot petice. Tudi starši moramo dojeti, da ni vse samo v dobrih ocenah in da ni najbolj pomembno, da je naš otrok najboljši v razedu.
< Sporočilo je popravil oka -- 18.4.2014 10:01:43 >
18.04.2014, 12:09
liliana
10282
Daj patrino....deluješ kot zakompleksana vzgojiteljica, ki ji ni bilo dano biti učiteljica......
Drugače pa pretiravate in se predstavljate kot žrtve sistema vse......tako matere otrok z motnjami kot učiteljice......
Obstajajo otroci z montnjami (in seveda odločbami)....ja.....in take morajo učiteljice pač sprejeti sprejeti (in ne postavljati svoje diagnoze, ker učitelj ni tisti, ki diagnosticira motnja, vsaj po mojem mnenju).....starš pa mora pač sprejeti, da ima njegov otrok določeno motnjo......in če je pač otrok z določeno motnjo ga ne boš silil v gimnazijo (poznam tak primer in otrok grozno trpi) po vsej sili in pričakoval od učiteljev, da bodo storili vse, da bo šel tvoj otrok z motnjo v gimnazijo, ker komot lahko konča kakšno drugo, poklicno srednjo šolo, za katero se ne zahtevajo super druper odlične ocene in je taka srednja šola bolj "prirejena" otrokovi motnji.......
Ker to, da ima otrok določeno motnjo (in odločbo) še ne pomeni, da mora v šoli biti tak otrok povsod enak (dobivati petice na vseh področjih) tistim, ki nimajo monje....po drugi strani pa se nujno mora v pristopu razlikovati od otrok, ki motnje (in odločbe) nimajo......istočasno bi starši tudi radi dve stvari naenkrat.....enakost in razlikovanje.....to pa ne gre......
18.04.2014, 15:25
patrino
2142
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Daj patrino....deluješ kot zakompleksana vzgojiteljica, ki ji ni bilo dano biti učiteljica......
Drugače pa pretiravate in se predstavljate kot žrtve sistema vse......tako matere otrok z motnjami kot učiteljice......
Obstajajo otroci z montnjami (in seveda odločbami)....ja.....in take morajo učiteljice pač sprejeti sprejeti (in ne postavljati svoje diagnoze, ker učitelj ni tisti, ki diagnosticira motnja, vsaj po mojem mnenju).....starš pa mora pač sprejeti, da ima njegov otrok določeno motnjo......in če je pač otrok z določeno motnjo ga ne boš silil v gimnazijo (poznam tak primer in otrok grozno trpi) po vsej sili in pričakoval od učiteljev, da bodo storili vse, da bo šel tvoj otrok z motnjo v gimnazijo, ker komot lahko konča kakšno drugo, poklicno srednjo šolo, za katero se ne zahtevajo super druper odlične ocene in je taka srednja šola bolj "prirejena" otrokovi motnji.......
Ker to, da ima otrok določeno motnjo (in odločbo) še ne pomeni, da mora v šoli biti tak otrok povsod enak (dobivati petice na vseh področjih) tistim, ki nimajo monje....po drugi strani pa se nujno mora v pristopu razlikovati od otrok, ki motnje (in odločbe) nimajo......istočasno bi starši tudi radi dve stvari naenkrat.....enakost in razlikovanje.....to pa ne gre......
A res
? No mogoče, tebi delujem tako, spet nekomu drugemu kot razočaran starš, nekomu tretjemu kot zdelana proizvodnja delavka, ki ji gre pedagoško jamranje na živce, spet komu kot nekdo, ki vedno jamra ali pa kot nekdo, ki vedno pametuje, ali pa kot učiteljica, ki se vsakodnevno med jamrajočimi sodelavkami sprašuje, kaj sploh počnejo v tem poklicu, če jim je taka muka v službi biti...Kdo ve, kaj je v resnici zadaj.
Pa tako ni važno. Bistvo je to, kaj zagovarjam in hočem povedati.
In to bistvo ni nič veliko drugačno, kot tisto, ki si ga ti ti naštrikala
. Da je otroke s pp potrebno vzeti take kot so in z njimi temu primerno delati. Če ti je to težko oz. če tega ne zmoreš kot starš ali kot pedagog, je treba vzroke v prvi vrsti poiskati pri sebi in ne na vrat na nos vsepovsod drugje ( neprimeren sistem, izobraževanje, ..) _____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
18.04.2014, 15:37
mateyka
13812
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Daj patrino....deluješ kot zakompleksana vzgojiteljica, ki ji ni bilo dano biti učiteljica......
A res
No mogoče, tebi delujem tako, spet ...nekomu tretjemu kot zdelana proizvodnja delavka,
niti pod razno (z j-jem ali brez)
18.04.2014, 15:54
patrino
2142
No vidiš- moja slaba slovnica je lahko čisto fajn dokaz, da sem lahko kakšen razočaran in zgaran proizvodni šljakar
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
19.04.2014, 08:56
oka
1773
Podpis pod Skuštrano.
In replika Liliani
: ti otroci niso drugačni v ničemer drugem, kot procesiranju podatkov in zlaganju le teh. Če bi videla mojega sina v družbi vrstnikov ne bi niti pod razno ugotovila, da je "drugačen", če bi videla mojo hči v družbi vrstnikov bi dobila vtis, da je živahna, ki ji je treba večino stvari povedati večkrat (ampak ali niso vsi otroci taki?). Če bi pregledovala njen test v poštevanki ne bi opazila nič, ker bi bil tak kot ostali testi, samo do rešitev je prišla na drug način. Vedno se mi ob takih izjavah, da ti otroci niso za v gimnazijo ali za na kak težji faks v misli vsili Gojimir Lešnjak. Igralec, ki se mora svoje tekste učiti na pamet in ima disleksijo. Kakšno metodo ima ne vem ampak očitno je pogruntal na kak način mora delati, če želi delati to kar dela. In to je tisto. Osnovna šola je splošna. Nekateri predmeti otroke bolj zanimajo, nekateri manj. Otroci še ne vejo kaj bi radi bili, ko bojo "veliki". Ko pa se jim to razjasni, ko najdejo svoje področje pa naj bo to pravo, medicina, igralstvo... pa se posvetijo nečemu kar jih veseli, se pravi se skoncentrirajo bolj na eno področje. In v tej dobi imajo razvite že vse kompenzacijske metode, razvite možgane, bolj razumejo svet okoli sebe. Ne gre za to, da niso sposobni, gre za to, da se naučijo na drugačen način. To pa je velika razlika. In ravno zato, ker jim sistem dovoljuje učenje na drugačen način dosegajo rezultate kot vsi ostali.
Kaj si bosta moja otroka izbrala za svoj poklic ne vem oz še sama ne vesta. Sin se je sam odločil katero srednjo šolo bo obiskoval, ravno tako se bo hči. Niti pod razno pa jima ne mislim postavljati omejitev, ker sta kao neko šolo manj sposobna narediti, še manj pa ju siliti v šolo po moji izbiri. Ampak ali ne bi morali tako ravnati vsi starši?
Je pa težko vse skupaj razložiti nekomu, ki se z disleksijo še ni srečal oz mogoče pozna eno, dve osebi, ki jo imata. Jaz opažam, da je reakcija večine najprej: "Kaj pa to je?"in potem: "Boooga. Pa saj se ji nič ne vidi". Vem, da ne mislijo nič slabega ampak moja dva nista čisto nič uboga, z njima ni potrebno ravnati v rokavicah.
Citat, ki ga je posredovala Ronja pove vse:
"If a child doesn't learn the way we teach maybe we should teach the way he learns."
19.04.2014, 13:37
oka
1773
Ronja hvala za linke. Vidiš to sem pogrešala s strani učiteljic. Pa pustimo stat, je mimo...
Glede govorjenja mimo: če povzameš obe strani skupaj dobiš en tak miks, ki je zdrav. Upam .
Seveda vem, da ima vsak omejitve. Jaz sem slaba v matematiki, dobra pa v jezikih (no delam pa s številkami
). In niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da grem študirati matematiko, fiziko, kemijo... Meni je vse to kristalno jasno. In vse to okoli šolanja, pričakovanj staršev, sposobnosti... po mojem mnenju velja za vse. Ker ravno tako nedislektik, ki ni domač v jezikih verjetno ne bo šel študirati francoščine in nemščine, pač pa si bo poiskal tisto, kar ga veseli. In roko na srce, v tem primeru se nihče ne bo spraševal o njegovih zmožnostih. Vsakomur bo logično, da se je odločil za to, kar ga zanima. Jaz sem sprejela že svoje omejitve in hudimano nepravično bi bilo, da jih ne bi sprejela pri svojih dveh potomcih . Vem pa, da so starši, ki se jim trojka zdi slaba ocena, primerna za kazen. Spomnim se sošolke na faksu, ki je dobesedno jokala, ker je dobila 8 namesto 9. Vidiš meni pa se smilijo taki otroci oz,. mladostniki. In tu se strinjam z Liliano: vsak tiso, za kar je sposoben. Vsak, ne samo dislektik.
Glede ede reakcije da je hči boga: večinoma sem morala pojasnjevati, da disleksija ni duševna motnja, tako, da o tem (razen tu gor) sploh ne parlamentiram več. Je pa res, da je mala prda poskusila to usmiljene izkoriščati. Zato pa pravim, da nobenega rokovanja v rokavicah, nobenega pomilovanja in ujčkanja, še manj pomilovanja. Samo sprejemanje in priložnost. In če je to tista dvojnost, ki jo je omenila Liliana,je jaz ne dojemam kot take: priznati rezultat, čeprav je npr. poštevanka izračunana po prstni tehniki, nikakor pa ne spregledati neznanja. To dvoje se meni ne izključuje. To bi v nekem idealnem svetu moralo veljati za vse šolarje. Ker roko na srce, to kar je nastalo iz našega osnovnega šolstva, pa disleksija gor ali dol ni več podobno ničemur. Pa mislim, da to ni smo moje mnenje.
< Sporočilo je popravil oka -- 19.4.2014 13:48:09 >
