Pri hčeri je bila zaznana disleksija. Čakamo na odločbo za učno pomoč. Pri šolskem delu vidim, da se "izgubi" ne folga sledit, pozabi stvari. Sama dojemam, da hodim še enkrat v šolo. Potrebno jo je kontrolirat za vsako podrobnost. Stvari pozablja, odlaga na zadnji čas. V beležko si ne piše. ker si bo zapomnila - tako si zastavi- a tako kaj izpusti seveda.

Priznam da sem na robu potrpeljenja, zjutraj zelo težko vstane, lovi zadnje minute..... Meni je to zelo naporno in utrujajoče...

Vmes je še tetka puberteta- hitro so solze, če zastavimo bolj na "oštro"! Se še katera prebija čez kaj takega? ;((

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Disleksija je v prvi vrsti motnja motnja branja in razumevanja le tega. Za vse probleme, ki jih naštevaš nista krivi disleksija in pa puberteta. Ne želim te povoziti, vendar dočakana učna pomoč ne bo vsega rešila. Zanimivo mi je, kako ste do sedaj vozili, če ima deklica disleksijo. Kako je to šlo skozi v dobi ( 2., 3. razred), ko se na branju še intenzivneje dela in so takšne in drugačne težave še bolj očitne? Imamo dislektika v širši družini, pa zaradi disleksije nič težje ne vstaja zjutraj, ne pozablja nič bolj kot drugi... Z diagnozo disleksije so bile zelo dobro rešene težave pri branju, če pa so pri vas prisotne še druge, jih bo potrebno reševati pač drugače. Vse ni za v en koš in zaradi disleksije ni potrebno imeti neorganiziranega in raztrešenega šolarja.




_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Sama točno vem, kako je biti dislektik. Težko je obdobje učenja branja, stres predstavljajo kontrolne naloge pri vseh predmetih, ker nikoli ne veš, ali boš prišel do konca kontrolke v času (mučenje pri branju navodil), ki je odmerjen za pisanje, težko je brati na glas sploh, težko je nastopati... Ja včasih je težko slediti pri pouku. Sem imela pač slabe ocene slovenskega jezika in posledično uspeh, dokler so nam ocenjevali branje.

Neorganiziranosti pa odločba, ki bo prinesla učno pomoč, ne bo rešila, edino malo potuhe bo punca dobila. Prej če bo punca dojela, da se v beležko piše zase, ne za druge, bolje zanjo za življenje. Poiskusite jo usmeriti v to smer, da če ne zapiše stvari, dobi kot posledico več dela, mora potem iskati informacije... Ne pa 100% mislit namesto nje.

Danes poslušam zgodbe, kakšne pomoči so deležni otroci s tako odločbo, pa razmišljam, da mogoče ne bi prišla do uni izobrazbe, če bi imela vse to. Bilo bi lažje, lahko pa bi bila to ena berga, na katero bi se opirala, saj sem bila tudi sama precej sanjava, neorganizirana... tudi ob meni so izgubljali živce, ker nisem napisala obvestila, ker sem celo popoldne sedela ob zvezkih, pa nisem napisala niti enega stavka...

Podpis pod patrino.
Več delat na organizaciji - ne delat namesto nje, naj se znajde sama (odločba tega ne more rešiti). Ko bo dojela, da je sama odgovorna za svoje naloge, bo takoj bolje.
Pa obvezno mora prej ustajat 8in prej iti spat), da ima dovolj časa, da se zbudi in v miru pripravi. Verjemi, pri takih otrocih ne gre nič na silo. Mi ustajamo ob šestih, pogledata jutranje risanke na POP, zraven kakšno malenkost pozajtrkujeta, potem se gresta približno ob sedmih pripravit. Do pol osmih smo ponavadi zrihtani. Ko smo ustajali ob sedmih, je bila to prava živčna vojna, da smo se spravili od doma do osme ure (pa nista zajtrkovali in risank gledali).

< Sporočilo je popravil nyna84 -- 6.11.2013 10:58:12 >

Pri nas se srečujemo oz. smo se že dodobra spoznali z disleksijo. Je podobno kot opisuješ ti. Sploh ta raztresenost. Ponavadi je razlog za to, da gresta disleksija in motnja koncentracije z roko v roki. In kot opisuješ bi rekla, da je pri tvoji hčeri ravno to še dodatni problem. To da se med delom zgubi je posledica tega, da ji v določenem trenutku zmanjka koncentracije ali pa je vsega preveč in enostavno ne more slediti več. TAkrat, ko to vidiš je dobro, da jo umiriš (predvsem ostani sama mirna) in popelješ nazaj v delo. Ko delata doma poskrbi, da bosta delali vedno na istem mestu ob približno istem času, predvsem pa ne tega počet z naveličanostjo ali kreganjem, ker tako ne bosta nikamor prišli.

Ja imaš občutek, da moraš vedno kontrolirati, gledati pod prste itd, itd, itd. Ampak to bo počasi minilo. Pomembno je predvsem, da se otroku pusti, da tudi sam razvije kompenzacijske metode. Verjemi, še vsak z disleksijo jih je razvil. Primer je npr. poštevanka. Pri dislektiku je dejansko največja težava učenje na pamet in naša madam je razvila svojo metodo za učenje poštevanke in je enako hitra kot ostali, le da ona to ne dela na pamet ampak si zapomni določene številke potem pa odšteva in prišteva. Nekateri bi rekli, da poštevanke ne zna, ker je ne zna na pamet ampak to je že druga tema.

Drugo kar je zelo pomembno je sodelovanje med teboj in učitelji. Jaz sem vsak teden ob petkih v šoli, kjer mi razredničarka pove kje so težave, kaj ni naredila, kje ji še manjka... Na tak način sem ji onemogočila "foliranje" saj je bila prva kompenzacijska metoda tista, po kateri se je dobro znala izmaknit delu, poleg tega pa bolj vem kje ji še manjka, saj je včasih znanje doma "boljše" od znanja v šoli. Pa pogovori s specialno pedagoginjo so tudi dobri. Ko ji bo dodeljena dodatna pomoč jo bo ona učila po malce drugačnih metodah oz. z dodatnimi pripomočki. Dobro je, da poznaš tudi te metode in jih potem izvajaš še sama doma.

Redno naj vsak dan vsaj deset minut bere na glas, če se le da naj ima zraven neko barvno ravnilo, da z njim sledi črkam. Naloge če vidiš, da jih ne zmore delati v enem kosu naj dela z vmesnimi kratkimi odmori in nikoli ji raje ne naštevaj vnaprej kaj mora še narediti, ker bo v njeni glavi nastal kaos. Meni je npr. specialna pedagoginja svetovala da ko vadi pisanje oz. prepise, da prepiše štiri stavke, da naj reši deset računov. Ni poanta v količini ampak v kvaliteti in na tak način ji ne priskutiš učenja, saj bo dojela da tisto dodatno delo ni kazen ampak pomoč in ko bojo rezultati dobri bo veselje. To velja za dodatno učenje, domače naloge pa pač morajo biti narejene in tam ne sme biti pardona.

Dodatna pomoč ni in ne sme biti potuha. Ravno tako so mi mimo komentarji, da bo to potuha in da imajo otroci potuho pri pisanju kontrolnih nalog in da dobivajo boljše ocene za neznanje. To ni res in tega ne smeš nikoli verjeti (ker to boš poslušala). Zavedaj pa se, da samo tistih nekaj ur na teden dodatne pomoči ne bo dovolj, da ne bojo naredile čudežev ampak, da bosta morala z možem redno vsak dan sedeti z njo pri pisanju domačih nalog in dodatnih vajah. In nikoli ne smeš namesto nje narediti naloge (niti polovico stavka ne) pa če se ti zdi, da jo dela še tako dolgo.

Uf o tem bi ti lahko še in še napisala. Je kar veliko dela predvsem pa mirnih živcev. Ampak pri nas se že kažejo rezultati. Tudi v vedenju in organiziranosti. In ne skrbi marsikateri dislektik je v življenju dosegel veliko. Bo pač potrebno malce več dela in doslednosti ampak je vredno.

Samo še tole pokomentiram (čeprav se ne nanaša name). V tej dobi se začne kazati da so težave in takrat je ogromno odvisno od staršev in učitelja kako reagirajo. Ker postopki za pridobivanje mnenja so lahko kar dolgi. Čeprav mi je mimo, da otroci nekaj časa v tem obdobju niso bili ocenjeni (meni se je to zdela potuha) sem bila po svoje vesela, ker bi bil odgovor na tvoje vprašanje: NIKAKOR. Jaz imam to srečo, da imam teto, ki je zelo aktivna na tem področju in mi je lahko dala vsaj določene smernice ampak dokler ni točno določeno kje so pomanjkljivosti, kje točno se ustavlja (ni pri vseh dislektikih enako) se loviš. In dokler ni teh smernic tudi učitelji težko sledijo in pomagajo otroku. Lahko rečem, da se je naši madam v tem obdobju šola konkretno priskutila in včasih je bil cel kaos, ker smo se lovili. Npr. učiteljica jo je videla kako "obvlada" poštevanko in ji ni priznala pa čeprav je madam prišla do enakih rezultatov kot ostali in enako hitro. Ampak ne, ker ni bilo na pamet (dokler ni videla da madam uporablja prste je bilo ok) poštevanke po njenih kriterijih ni znala in je nikoli ne bo znala, ker nikoli ne bo delala na pamet pa če se vsi obrnemo na glavo. In zato so lahko v tem obdobju otroci (pa tudi starši)označeni za lene, nezainteresirane, nesposobne in iz tega potem izhaja ves ta stres. Dejstvo pa je, da temu ni tako in da ti otroci niti pod razno niso leni in nesposobni, še več, ponavadi imajo IQ-ja več kot dovolj, le tisto nekaj jim ne dovoli da bi funkcionirali tako ostali mislimo, da bi morali.

p.s. avtorica, zapisala si, da je težava še v puberteti. Ne vem sicer koliko se pri 11-letnem otroku že kaže puberteta ampak solze, ihta in trmarjenje so lahko tudi posledica občutka nemoči, saj se tvoja hči trudi in vidi, da kljub trudu ne pride nikamor. Poleg tega pa verjetno posluša tudi kritike na račun svojega dela, kar ji dodatno zbija voljo, saj si ne more pomagati in ne ve kako se s tem spopasti. Kar predstavljaj si kako bi bilo tebi, če bi npr. morala preskočiti nek visok zid pa tega zaradi fizične nezmogljivosti ne bi morala v določenem trenutku narediti. Zaletavala bi se vanj in verjetno izgubila živce, če pa bi mirno vadila bi nekega dne ta zid lahko preskočila . Tako se počuti tvoja hči. Je pred zidom, ki ga zaradi svoje nemoči trenutno ne more preskočiti, ti pa zaradi premalo smernic ŠE ne moreš dovolj pomagati.

< Sporočilo je popravil oka -- 7.11.2013 9:25:21 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja Oka res je tako.
Mene je v bistvu zanimalo, zakaj je tako dolgo trajalo, da je deklica dobila odločbo oz. je tik pred njo. Zdi se mi namreč, da se v 2. in 3. razredu na branju res toliko dela in da ti otroci s temi težavami takrat najbolj trpijo. Čudno se mi je zdelo, da se stvar ni že takrat uredila ( vem, da se na razne odločbe in potrdila, ki jih rabiš s stotih strani in specialistov kar dolgo čaka, vendar do 6. razreda?), saj je bilo verjetno takrat tudi krepko hudo in se mi zdi nenavadno, kako se stvar ni prej spravila dalje. Pri nas ima disleksijo sestrična in kolegova hči tudi. Pri obeh je od prvih opaženih težav do odločbe minilo manj kot leto dni.
Hudo je namreč, ker ima lahko deklica prav zaradi teh težav, ki so v sodobnem svetu nekaj zelo pogostega, samopodobo na podnu, pa ne bi bilo potrebno, če bi se zadeva prej uredila. Kako je v puberteti in s tem , če si kakor koli drugačen od drugih, pa tako vsi vemo. Takrat imaš slab dan in temu primerno slabše funkcioniraš v šoli in povsod že zaradi enega mozolja- kaj šele, če "ne znaš" brati v 6. razredu.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Okica moja, super si to napisala....

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Pa veš, da niti ni čudno, da so disleksijo odkrili šele zdaj. Če samo pomislim kako sem dve leti trobila (pa sem imela to srečo kot sem rekla, da imam teto, ki obvlada to področje), da tu nekaj ne štima. Pa sem bila vsakič zavrnjena, da to ni to, da se ji ne da, da dela ko hoče, ker je trmasta.... In če ne bi po nekem srečnem naključju nekega lepega dne za en dan razred prevzela naša specialna pedagoginja, ki je takoj zaznala, da nekaj ne štima, bi verjetno še danes trobila svoje.

Je pač žal tako, da se o tem ne ve veliko. Ne ve se niti točno ali je disleksija dedna ali ne. Ni težava v dolgih postopkih, težava je v prepoznavanju. Ker da ti otroka stestirajo mora nekdo od "ta pooblaščenih" rečt da bi bilo to dobro in ta mora najprej težavo prepoznat.
In učitelji žal nimajo nekih predavanj na to temo. In tako se lahko zgodi, da dobiš učitelja, ki o tem ne ve nič, ti kot straš veš še manj in tako lahko minejo leta. Branje in pisanje nekako gresta, ker vsak razvije svoje metode (eni prej eni kasneje), računanje načeloma ni taka težava in matematika je sploh lahka za kompenzirat, otrok pač velja za počasnega, šlampastega itd, itd, itd... Pač zgodba videna velikokrat. In ja potem pride puberteta in uporništvo in ker je bilo toliko zamujenega je še težje nadoknaditi.


p.s. Skuštrana N. pozdravlja A. in Greto

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Uf si kar predstavljam kako ti je in se strinjam s tem kar si napisala, sploh z zadnjim stavkom. Ker ko enkrat prepoznaš disleksijo ali pa ADHD pride do odločbe in s tem ne samo do dodatnega dela za starše in otroke ampak tudi za učitelja. Ko je odločba morajo upoštevati navodila iz te odločbe, izdelati morajo plan dela, ki gre potem v podpis specialne pedagoginje, staršev in učitelja samega. Je pa seveda odvisno od učitelja do učitelja. Nekateri to zavračajo in dejansko to jemljejo kot potuho, naša trenutna učiteljica, ki je res super pa se je s tem že srečala in točno ve kaj je posledica disleksije in kaj dejanske lenobe (ker vse pa res ni posledica disleksije).
Čeprav sta tako disleksija, kot ADHD stara verjetno toliko kot človeštvo pa vendarle nista priznana toliko časa oz. se o tem govori mogoče malo bolj (pa še vedno ne dovolj) zadnjih, kaj pa vem, recimo nekaj let. Po mojem je tu vedno prisoten strah, da bi jo priznali tistemu, ki je resnično nima oz. se še vedno gleda na to kot na potuho za nedelo. In roko na srce, imaš tudi starše ki znajo vse pripisati disleksiji, četudi je otrok nima. Še sama sem na trenutke podvomila o svoji presoji preden so Madam testirali.

Najprej se opravičujem avtorici, ker se moje pisanje ne bo nanašalo nanjo oz. omenjene težave.

Preden začnete udrihati po učiteljih kako ne prepoznavamo in ne priznavamo, se nam ne ljubi hodit na predavanja, seminarje, nočemo odločbe ker pomeni dodatno papirologijo.....

1. Samo poglejte statistiko koliko otrok ima danes odločbe oz. druge oblike individualne oz. skupinske pomoči v šoli, dopolnilni pouk ipd. Vsakemu otroku, pri katerem je zaznan najmanjši sum kakršnihkoli težav na kateremkoli področju se nemudoma prične pomagat. Seveda ne kar takoj z odločbo. Najprej je treba v korak s starši in poskusiti odpravo težav s skupnimi močmi - zastaviti cilje, narediti načrt in mu dosledno slediti v šoli in tudi DOMA. Ne boste verjeli koliko težav bi se lahko odpravilo že na tej stopnji, če bi bilo delo korektno in dosledno izpeljano, pa vendar čez to sito padejo tisti otroci, ki imajo starše ki jim ne znajo/ne želijo/ ne zmorejo pomagati zaradi takšnih in drugačnih okoliščin (dejansko ne znajo, otrok se jim smili in delajo namesto njega, razvajeni...). Nato sledi individualna ali skupinska pomoč, ki jo izvajajo učitelji ali specialni pedagogi v manjši skupini ali individualno (0,5h tedensko na oddelek), šele nato odločba. In če povzamemo - ja, vsak otrok je zase svet in poseben in ne bodo vsi zdravniki odvetniki ipd. pa zato ne morejo vsi imeti pomoči, delal pa dodatno poleg dela v šoli ne bi nobeden in zato je pomoč, v kakršnikoli obliki že je, uspešna in obrodi sadove le takrat, ko se delo nadaljuje še doma in učitelj dela v sodelovanju s starši.

2.Učitelji moramo imeti že tako ali tako širok spekter področij ,ki jih pokrivamo in da, strinjam se, da smo za tovrstne dejavnosti premalo izobraženi.

3. Na izobraževanja že dolgo ne hodimo, ker pač ni denarja, pa čeprav gre za majhne kotizacije. Občasno se jih udeležimo na lastne stroške, če potekajo v našem prostem času, ker tudi dopusta zato ne dobimo.

4. Papirologija pa se mi zdi, da je v vseh panogah narasla, ne samo v šolstvu in je zato brezveze izgubljati besede.

Saralina.... tvoj otrok je zlat, tvoj in nekaj posebnega in zato ga imaš rada... najbolj na svetu. Sprejmi ga takega kot je. Že zdaj si odlična, ker se trudiš in trudi se še naprej. Rutina, odstrani vse moteče dejavnike (urejena delovni prostor, odmori, gibanje, sprostitev, motivacija...). Vem da bo to terjalo od tebe ogromno potrpljenja in živcev, vendar se izplača. Stopi v dober odnos z učiteljem in zastavita konkretne cilje za delo doma (ne količinsko) in postavite skupna pravila, ki bodo veljala v ŠOLI in DOMA.

Obilo uspeha ti želim.

Pudarila bi tale stavek... S tem sem se srečevala cel drugi in tretji razred. S takim načinom razmišljanja dotične učiteljice. In vse kar sem napisala, sem napisala iz lastnih izkuženj. Ne znamo pomagati. To je tako, kot bi jaz enemu učitelju rekla, da naj sestavi bilanco uspeha za eno podjetje, brez da bi mu povedala kaj in kako. Kot starš nisem bila slišana in kot starša sva z možem na neki točki padla v kategorijo "ne želijo" pomagati.
Razumem, da zagovarjaš stališča učiteljev, Metulj in jaz pa zagovarjava stališča staršev. In na žalost se mi zdi, da je velik delež težav s katerimi se oboji srečujemo pomanjkajne poslušanja oz. slišanosti tako s strani staršev (ki pač vidimo svojega otroka), kot s strani učiteljev.
Razumem, da imate veliko dela, da vam je narasla papirologija, da ste omejeni s sto in enim pravilom in predpisom, poleg tega pa nepoučeni o raznih primanjkljajih s katerimi se lahko srečate pri svojih učencih. Ampak dajte tudi vi razumeti, da starši nismo pedagogi, da ni vsako naše opažanje dajanje potuhe in da ne moremo brez vaše pomoči in malce posluha storiti prav veliko.

Se opravičujem, če sem bila ostra, saj nisi pravzaprav ti nič kriva, si le glas učiteljev na tej temi. Razumem tudi, da ni vse črno-belo in da so na obeh straneh ekstremi in da je to zoprna situacija za obe strani. Mi je pa dovolj tega, da se uporabljajo taki stavki.

Mi sicer nismo v kategoriji dislektikov, adha- a, imamo pa spicificni probmleme pri razvoju govora in jezika - po domace povedano zaostaja na govornem podrocju...trenutno letamo od specialista do specialista da dobimo odlocbo, je kar problem ker komisije pri nas na izvide privatnikov gledajo bolj tako, na drzavne institucije se pa caka. Tudi nasa je razstresena, namesto da bi delal nalogomje zmozna celo pop gledati skozi okno in potem je v soli uciteljici rekla da se mora uboga reva cele dneve ucit da jo jaz silim na to....ce ne sedis zraven nje ni narejno nic, v soli ima premalo casa za kontrolke, sploh za tiste kjer je potrebno razumevanje prebranega - tu ji res ni nic jasno. Meni je psihologinja rekal da njej priblizno tako kot da bi jaz morala predstavit nekaj v tujem jeziku, ki ga poznam samo malo. Izgledala bi popolnoma socialno nesposobna, vsi bi mislili da sem neumna, ampak nisem, samo v tem jeziku se ne znam izrazit. Taksno je njeno stanje z maternim jezikom ( v vsem tem je se dvojezicnost, ampak logopedinja mi je rekla da bilo isto ce te dvojezicnosti ne bi bilo).

Je pa res da je teh motenj danes ogromno, ampak jaz mislim da zato ker znamo starsi, ucitelji, strokovnjaki to prepoznat, verjetno je bilo vcasih tega tudi full ampak je bil tak otrok okaraktiziran kao neumen, len, nebodigatreba.... Pri nas so na podrocju celega mesta odprta 2 oddelka v os ki sprejemajo samo taksne otroke ki imajo specificne potrebe...je pa tako, da sta oba razreda polna, tako da tudi tu otroci izvisijo...jez sicer svoje ne bi dala v taksen razred, ker imamo sreco tako s solo, kot z uciteljico. Je pa to taksna loterija da je joj, nikoli ne ves kako te bo ucitelj gledal ko mu omenis da ima tvoj otrok adhd, disleksijo oz. Kakrsnokoli drugo motnjo...mene je nasa uciteljica dolgo tolazila da so vsi taksni, da naj je skrbim, ampak meni vrag ni dal miru tak da sem sla korak dlje...ker da otrok celo pop sedi z nalogami v prvem razredu ( pa jaz poleg nje) in ne odnese od tega nic pa tudi ni ravno normalno....

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Nacelona je po forumih pisat o tem zelo nezahvalno ker nekdo ki nima izkusenj s taksnimi otroci misli da smo vse krivi starsi, da pretiravamo, da ne znamo vzgajat otrok...ker taksnega otroka moras dozivet da bi vedel o cem ti starsi govorijo, to pa nekdo ki se nikoli ni srecal s tem, ki ima pac cisto povprecnega normalnega otroka ne more razumet. Ce bi jaz imela samo srednjega sina bi tudi rekla, ma, dajte prosim vas, o cem trobezljate TAko pa....

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

ce katero zanima teorija REI (knjiga PSI; nekaj casa nazaj se je kar dosti pisalo o njej) in ni lastnica knjige (s katero dobis kodo do razlage in vaj za dislektike-ko to potem BAJE vec niso), naj mi poslje mail na brigita@b3do.com, da ji posljem po mailu.

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Podpis . Mi je pa žal da je tako, ker tako bi si lahko starši izmenjavali izkušnje, se usmerjali pa tudi učitelji bi lahko marsikaj odnesli, če bi zajadrali na tako temo.

Oka..... sva se narobe razumeli (ravno zato imam rajši srečanja v živo)... mislila sem, da ravno takim pripada pomoč. In ja, seveda večinoma staršev ne zna pomagat, saj niso specialni pedagogi in zato tukaj vstopi stroka, ki mora hoditi z roki v roki s starši. Mislila sem predvsem na tiste starše, ki bi s svojo doslednostjo, vztrajnostjo lahko pomagali otroku, tako pa še vedno v npr. 5. razredu namesto njega pripravljajo torbo, šilijo barvice ipd., nimajo izkušenj z domačimi zadolžitvami in ne znajo držati npr. metle, ožeti krpe....seveda se potem težave razširijo še na druga področja in potem je težko prepoznati, kako velike so težave s pedagoškega stališča. In pote tudi taki otroci, zaradi skupka vseh težav, dobijo dodatno pomoč, potem pa ugotoviš, po nekaj mesecih dela, da pomoči sploh niso potrebovali, ampak so samo morali postati samostojni in pridobivati svoje izkušnje.

Skustrana res je, če se še nisi srečal s takim otrokom to težko razumeš.

Pa še ena stvar... ni le ena pot do želenega cilja, ki jo pokaže učitelj prava... poti je več.... in vse so prave (ko ste govorili o posebnih strategijah pri poštevanki ipd.).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Po izobrazbi sem profesorica, vendar tega dela ne opravljam, bi pa nekaj pripomnil. Način dela in strategije dela z otroci, ki imajo raznorazne motnje in posebne potrebe, so za učitelja ravno tako tuje kot sestava bilance. Žal
Na pedagoški fakulteti nismo imeli niti enega predavanja na to temo in te prav nikakor ne pripravijo na delo s takimi učenci.
In se po mojem mnejnu, čeprav nimate pedagoške izobrazbe, snov OŠ pa obvlada večino staršev, s temi otroci bolje znajdete vi, starši, ker jih poznate in veste kako delujejo, kdaj je z njim bolje delati in kdaj je bolje, da ima počitek.
Učitelj ima v razredu 20+ otrok in ni variante, da pozna vse, pa tudi če, kdaj naj se ukvarja z njimi - poleg vseh ostalih učencev in poleg administrativnega in vsega ostalega dela. Zavedati se morate tudi vi, da v razredu je lahko poleg vašega otroka še en kup drugih otrok, ki imajo svoje potrebe in vsak od staršev bo pričakoval, da bo imel učitelja 100% za seboj. Saj tako bi bilo prav, ampak žal v našem sistemu popolnoma nemogoče.

lp

Saralina, tudi mi imam oenega takega škrata doma. Sicer nima odločbe, delam pa sama s takimi in podobnimi otročki s posebnimi potrebami in sem ocenila, da je najverjetneje "to-to". Zdelo se mi je kot bi brala svojo zgodbo-od jutranjega pregovarjanja do nervoze ob priganjanju do stalnega opozarjanja, da kaj ne pozabi, da ima vse... To ni posledica potuhe, ampak dejansko težava otrok z disleksijo. Disleksija niso samo težave z branjem in pisanjem. Težave lahko potegne na vsa ostala področja-ponavadi težave z motoriko (da ne opisujem kakšno pisavo ima naš otrok, kljub vsem napisanim povedim za vajo); težave so večkrat tudi pri matematiki (težko si zapomni podatke, težave pri učenju poštevanke ipd.). Poleg tega ogromne težave z organizacijo potrebščin, učenja...
Vem, težko je. Sama izkušam, kot bi še enkrat delala osnovno šolo. Pa sem iz stroke pa je presneto težko včasih. Ampak taki so ti otročki. Treba jih je sprejeti, kakršni so. Oni tega dejansko ne zmorejo, ne da nočejo, NE ZMOREJO. Potrebujejo pomoč-pri organizaciji, pri učenju. Poskusite ji ponuditi čimveč različnih načinov pomoči pri organizaciji-urnik na vidnem mestu, npr. poštevanka napisana na večji plakat, na vidnem mestu, navodila kako pripraviti torbo-po korakih in NE... ne more s zapomnit kaj je za DN... naj si zapiše... kupite kako kulsko beležko, da ji bo bolj v veselje... ipd. ipd.
Vsako leto bo sigurno več snovi, več učenja, ampak najverjetneje bo počasi deklica dovolj velika, da bo sama našla strategije in načine, ki ji bodo ustrezali in si bo s tem znala pomagati. In na koncu še ohrabrujoč in optimističen primer: imam kolega, ki je kljub disleksiji, pred kratkim, zaključil doktorat! Tako, da... ves trdu in pozornost bosta poplačana. Verjamem pa, da je včasih presneto težko.

< Sporočilo je popravil SU -- 7.12.2013 19:22:47 >

Pupke hvala da se je vsa ta debata razpletla.

Če bo še kateri v pomoč naj prebere članek!

http://www.otroci.si/zakonodaja/disleksija.html

Lahko ga predložite tudi učiteljicam v šoli. Zadnjič ko nam je ravno navedena avtorica zgornjega članka predavala nas je seznanila, da so komaj zdaj začeli na ped. fakulteti- zaenkrat samo v Lj in Kopru- s strokovnim predmetom na to temo. Mb ped. še tega nima! Tako je naša generacija učiteljev- okol 40 l. o tem sploh ni bila izobraževana!

Prva konferenca mimo... gremo veselo v novo. Če bo še katera želela lahko na FB skupino DRUŠTVO BRAVO- je nekaj info!