Zaradi človek ne jezi se in črnega petra nimaš statusa športnika pozneje v šoli...zaradi šaha pa......

Ja res, jaz ne vem no, a res takšne gluposti sprašujem, ali pa ste tu dejansko malo "napačni ljudje". Pač sprašujem o vzgoji, načinih in odnostih.
Sam recimo sem videl eno temo celo o RAZKAZOVANJU STANOVANJE. Mislim, da je Alda jo postavila. Mislim, to je recimo zame "glupost", kot navaja avtorica...

Amak ok, pač saj tudi ostali potem v odgovorih sami o sebi dosti poveste...

Lulu, spet si speljala temo drugam.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

ja, sami napačni ljudje.

no, tušaka preberi, kaj čakaš..

LOL

pa sploh ni bla ona...


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Kaj ti pa naj odgovorimo......? Sprašuješ o vstopu otroka v vrhunski šport.....a res misliš, da so naša deca vsi po vrsti Anežeti Kopitarji in Tine Maze.....?

Ja v šport, ki lahko prepraste v vrhunski šport. O tem sprašujem. Nikakor pa niso naši otroci nobeni Kopitarji in Mazeti in ne vem kaj še vse.
Moje mnenje, zakaj sta ta dva tako odlična - ne, nista zato, ker sta ROJENA za ta šport. Temveč zato, ker so jih pravilno usmerili v šport in ker so jima izbrali pravilni šport in morebiti zato, ker ni bilo kakega popuščanja v smislu - revček mraz je, boš pa danes doma.
Ja, in zato meni zimski športi ne dišijo, ker točno vem kakšen bom - žabica, a bomo doma danes a ne, da se ne prhladiš...
Šport pa spoštujem na polno, zagotovo in vem, da otrok zraste v bistveno bolj organizirano, predvsem pa socialno razvito osebo prav v športu. Imamo takega v širši družini in priznam, da zavidam staršem. Ja on je začel pri štirih...

Kaj zares trenirati pri še ne 3 letih?

Po mojem mnenju NIČ oz. odvisno od tvojih vzgojnih načel. Če ti paše Suzuki pedagogika, potem ji pač sledi (otrok je itak tvoj in lahko z njim počneš kar koli ti paše, skoraj no).

Meni osebno se zdi veliko bolj kot sistematični trening pri tej starosti otroku privzgojiti veselje do gibanja in narave, brez pretiravanja in v skladu z otrokovimi zmožnostmi.

Naš škrat je sicer leto mlajši, pa me nekateri že nagovarjajo, naj ga vpišem k telovadbi za malčke (same mišice so ga :D), ampak mi je veliko ljubše, da z možem vsak drugi dan po službi skočimo v avto in zbežimo na vsaj 1h sprehod v breg ali gozd. Kaj ga bo pa zagrabilo kasneje, bova pa še videla.

Starost 4 ali 5 let je nekaj povsem drugega kot 3. Otrokovi interesi so že precej bolj izoblikovani in je tudi tovrstno usmerjanje lažje. Pri športnem usmerjanju je precej pomemben tudi karakter otroka - kljub vsemu niso vsi otroci za kaj takšnega. Morajo biti malce "mahnjeni", da pri njih delujejo trenerske finte.

< Sporočilo je popravil magdalenica -- 4.11.2013 15:42:33 >

Moj mi je škilil čez ramo in zdaj mi narekuje kaj naj napišem. Zakaj on? Ker sem sama čisto mimo za šport in ker z vsem kar sem se ukvarjala v meni ni bilo dovolj interesa, da bi ostala.

Torej... evo narek: v našem koncu je bilo, ko sem bil majhen samoumevno, da gremo otroci k gimnastiki. Vpisali so me isto časno kot brata (meni je bilo 4 leta, njemu 2 več). V začetku je bil to vrtec in smo delali vse živo, pri 8 letih pa sem že tekmoval. Pri meni je bila ta sreča, da bi je gimnastika dejansko bila všeč, imel sem motoriko, ki je bila potreba in do 18 leta sem bil lahko rečem precej uspešen v gimnastiki. No potem me je vrgla puberteta in sem vse skupaj pustil. Ampak vse ni tako lepo kot se sliši,... ker sem bil tako zgudaj vržen v na nek način profesionalni šport imam še danes nepravilno zaraščeno hrbtenico in s tem posledično velike probleme. Kot najstnik sem imel operirani obe nogi zaradi obrab in nekih drugih nepravilnosti. Nič kaj prijetnega. Ja, gimnastiko sem imel rad, jo še vedno imam rad... še vedno naredim salto za šalo pa marsikatero prvino na bradlji. Vesel sem, da sem jo obiskoval, si izoblikoval telo in pridobil motoriko takšno kot jo imam. Ampak iz lastnih izkušenj v takšen šport, ki tako specifično obremenjuje telo svojega otroka ne bi nikoli vpisal pred 6 letom starosti. Zakaj... zato, ker telo še raste, se razvija in ne želim otroku narediti z njegovim telesom tega kar se je naredilo meni z mojim. (okej dodatno sem ga tako pohabil potem še skozi ostala leta, z drugimi adrenalinskimi športi )... Vsekakor pa bi otroka vpisal v nekakšno splošno športno šolo kjer bi se spoznaval z različnimi športi, tudi kakšni skupinski športi se mi ne zdijo tako napačni, saj vsi v začetku temeljijo bistveno bolj kot igra. Vsi solo športi pa imajo že v osnovi tendenco k oblikovanju posameznika za "vrhnusko" kariero. Itak na koncu ostanejo samo najboljši in najbolj vzrajni, ampak vsi do stopnje, ko se loči na najboljše in pač povprečne pa si pridobijio določene športne poškodbe, ki za kakšen skupinski šport niso tako pogoste oz značajne.


Okej... konec nareka :D Moram priznati, da se kar strinjam z mojim. Ne vem, kako je pri vas, verjetno je res drugače kot v Sloveniji kjer imamo več opcij teh t.i. športnih šol. Zase vem, da so me vpisali v eno izmed takšnih. V njej smo nekje vsak mesec spoznavali drug šport (vsaj kolikor se spomnim). Jaz sem se takrat potem izredno navdušila za plezanje, ki sem ga potem s 8 leti šla tudi trenirat in ga trenirala kar dolgo časa. Danes mi je ostalo znanje iz tega športa in ljubezen do ljubiteljskega plezanja, nikoli pa se nisem spušlala v poglobljeno treniranje tega. Tudi če imaš občutek, da bi tamala raje šla v ples, saj je ni potrebno vpisati v šolo latinsko ameriških plesov... vpiši jo v skupinsko plesno delavnico, tam ponavadi spoznavajo različne zvrsti, čez 2 leti pa bo toliko stara, da bo verjetno že sama videla kaj jo bo veselilo. In če bo v dotični dejavnosti zelo uspešna, verjami, da ne bo zamrlo ampak se bodo našle opcije kako nadaljevati njeno kariero v čemer koli že to bo. Če ne bo dobra, ji bo to pač ostalo le ljubiteljsko. Vsekakor pa pri 3 letniku ne moreš vedeti kaj mu je všeč in kaj ni, dokler ne poizkusi. Ona ne bere, ne razmišlja ampak enostavno ko nekaj dobi, vidi, občuti določi v svoji glavi ali ji je to všeč ali ne... če pa je za to nadarjena in bo v tem uspela pa je druga pesem. Sama tudi uživam v plesu, sem rada plesala kot otrok pa hitro ugotovila, da pa to ni za mene, ker si z ritmom nisva ravno na ti...

_____________________________

The secret of life is hidden in DNA.

Ja se strinjam. Sicer privzgojiti gibanje mulčkom je zame popolnoma naraven proces in tudi midva s pikico tečeva, se loviva, skrivava, hodiva (v breg sicer ne) hodiva sem pa tja kdaj na plavanje v bazen. Z možem delata različne vaje na blazinah itd.
Saj meni je logično, da pri treh letih ne bodo skakali na veliki skalanici v Oslu. Ampak pač jih usmerjajo v en šport, seveda tudi s kondicijskimi igricami, razgibavanjem itd.

Vsak sport lahko preraste v vrhunski sport. Marsikatera druzina se pozneje, zaradi moznosti treniranja enega clana, celo preseli. Sam si IMO zastavil nezdruzljive kriterije - da je dosegljivo pred hiso, da ni zmiski sport (vsi ostali se pa itak nehajo na neki stopnji in se ne morejo vec "pred hisnim pragom" obiskovat... Pravzaprav, ce clovek sledi tvojim kriterijem - noben sport razen premetavanje daljinca za tv ni primeren.



Morda ne bi bilo slabo ce bi razcistil, da otrok pri 3. letih nima priljubljenega sporta, ker jih niti ne pozna, pa bi bilo pametno otroka dati na neki "abc sporta" kjer bo spoznala vse sporte. Potem se je treba odlociti ali si se TI odlocil, da bo OTROK vrhunski sportnik. Ce si se tako odlocil bos moral na tem vztrajati in nikakor ne poricakovati, da bo otrok tega vesel, posebej, ce ne bos uposteval otrokove zelje in preference, ampak ga usperjal kot psa - za katere tudi velja, da niso vsi psi za vse ne glede na solanja in treninge.
Naslednja stopnja je, da se TI odlocis kateri sport bo OTROK treniral in na tem vztrajal. Na koncu bos pa vseeno moral razcistiti ali so to tvoje neizviete ambicije ali dejansko otrkoova zelja in potreba.



Tako je pri vsakem sportu. Zunaj je mrzlo, otroci po treningu razgreti in spoteni.



Lahko pa zraste v zagrenjeno bitje, ki bo sovrazilo vsak trenutek, ko si ga silil na treninge, vsak trening itn... Zagotovil ni.
Razmisli pa o judu - ko bo dete zadosti staro, ker se , ce nic drugega nacujo padati in delati prevale iz vseh mogocih polozajev, kar pride vedno prav ne glede na to ali naprej trenira ali ne.

Razmisljanja o vrhunskem sportu je treba pustis za kaksnih 10 let v predalu. Dovoli otroku, da bo otrok in da na miru raste brez pritiskov.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

I'm so confused

Doma imaš 2,5let staro zdravo punčko in tvoja glavna skrb je, kaj bo čez, 9,5 let, ko bo stara 12 in ne bo več mogla trenirat plesa, kar ji bo popolnoma skopalo tla pod nogami, ti pa boš revček obtičal doma z zblojeno najstnico.

Čestitam, prislužil si si nagrado za best First World Problem 2013.

@ asyka

Hvala za res izčrpno mnenje. Ravno to je moj pomislek. Če lahko, bi tvojega vprašal še nekaj:

Ali meni, da bi v gimnastiki ostal, če bi jo začel trenirati pri desetih letih? So recimo poškodbe (nepravilnost na hrbtenici) posledice NEPRAVILNEGA treninga oz. nepravilnega trenerskega znanja ali pač to tako je, glede na to, da se tako majhni podajajo v šport?
Sicer sem dobil nekako zagotovilo, da je vse do šestega leta zgolj na bazi igre... Pa vendar? Tudi "igra" v določenem športu lahko poškoduje telo?
Mož mi pravi, da pri zimskih športih pride predvsem do obrabe kolen in do gleženjskih poškodb in obrab...

.

< Sporočilo je popravil pomlad08 -- 4.11.2013 15:46:37 >

Jap. Nič, indeed. Njihov trening naj bo igra.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Evo dogovor: ne, tudi če bi kasneje začel s športom ne bi ostal v gimnastiki. Takrat je bilo pač pomembnejših 1000 in 100 drugih zadev, doma pa tudi niso nikoli pritiskali name, da moram ostati v gimnastiki. Sprejeli so moje odločitve in tako je bilo. Mogoče mi je bilo kasneje malo žal, ker sem vedel, da sem bil res dober in da je trener imel zelo visoke cilje zame. Mogoče, če tako pomislim potem za nazaj, ko sem začel razmišlajti zakaj sem vse skupaj pustil, sem malo zameril staršem, da niso takrat vztrajali in mi pustili na nek način preveč odprte roke. Ampak sem potem se našel v drugih športih, tako sem si potem pričel lomiti rebre na bordanju. Pač ker sem imel znanje iz gimnastike in dobro ravnotežje sem hitro osvojil ta šport in pričel z akrobacijami. Potem so sledili (in so še aktulani) različni manj poznani športi. Polet sem tako ponavadi na dirth surfu (izgleda kot board na kolesih:D), zadnje čase pa večino časa posvečam slacklinu. No, sedaj me že malo leta in stare poškodbe mučijo in sem se posvetil treniranju podmladka v društvu, pred tem pa sem tudi tukaj imel nekaj uspehov na tekmovanjih. Za vse te športe pa mi je res dala gimnastika zelo zelo dobre osnove, ker so vsi ti športi dejansko povezani z ravnotežjem.

Zakaj pride do poškodb je bilo verjetno povezava obojega. Jaz sem gimnastiko treniral od leta 1984 dalje, in takrat se definitivno ni toliko še vedelo o pravilnih treningih oz kakšni treningi so primerni za takšne mulčke. po drugi strani moj brat, ki je začel pri 6ih trenirat (pa če se prav spomnim je tudi pred mano odnehal) on nima nobenih posledic treniranja. Tako, da zagotovo je krivo tudi to, da sem pričel tako mlad trenirat. IMajo pa vsi športi svoje posledice. Moji sotrpini, ki smo skupaj trenirali imamo vsi precejšnje težave s hrbtenico in to pač tako je. Gimnastika vsebuje določene prvine, ki za telo pač niso naravne in te pustijo svoje posledice. Je pa tko pri vsakem športu.

_____________________________

The secret of life is hidden in DNA.

razvile so se neke silne debate-bom najprej odgvorila na uvodni post in potem brala
(ziher je zanimivo branje )

pri treh letih!? NIKAMOR! otrok naj bo otrok, majkomila! moj je ze 3,5 let in iskreno povedano, si ne predstavljam, da ga vpisujem kamorkoli (knjiznica in narocnina na cicido izvzeta. aja, pa delovna terapija zaradi grobe in fine motorike).

tudi v osnovni soli bo vpisan v eno, maksimalno dve interesni dejavnosti-ki si jih bo izbral sam. pa se takrat mocno dvomim, da mu bo cisto jasno, kaj pomeni biti nekam vpisan

*moje skromno mnenje*

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Mene je tole zbodlo. Tega ona ne bo'osvojila' vsaj nekje do 10ih let, kaj šele pri treh. Ona bo šla, kamor jo bosta vidva peljala in ko bosta vidva to rekla; in oblekla, kar ji bosta vidva naštimala. če ne bo oprano, jah, pač ne bo. Pojedla bo tisto, kar ji bosta vidva skuhala in naštimala, ne bo naenkrat začela upoštevat nasvetov trenerjev - če jih bo kdo, jih bosta vidva. smisla za 'usklajevanje' 'obveznosti' pa tako ali tako ne bo dobila do šole, pa še potem vprašanje. da o usklajevanju časa sploh ne govorim (poznam ljudi, ki so jih morali starši še pri 17ih nadzorovat, da so naredili nalogo, ker oni pač ne bi in bi šli na trening).
Kakorkoli, če je ne boš res usmeril v smučarske skoke potem začni s telovadbo oz. neki čemur so pri nas rekli ABC gibanja. Tam se otroci vodeno igrajo, predstavijo se jim prvine športov (od gimnastike, atletike, do iger z žogo, plesa, ...). Point zadeve je, da se otrok giba in pridobi na motoriki. ČE otrok pri kateri prvini močno izstopa, so običajno vaditelji dovolj usposobljeni, da povejo kako in kam naprej ustrezno usmerit tak talent.
Pa še to - medtem ko imaš nekaj zgodb o uspehu (kot omenjaš Mazejevo in kopitarje), kjer se zgodi 'perfect storm' imaš za vsako tako zgodbo nekaj sto nesrečnih. ljudi, ki so delali, se žrtvovali, uspevali, potem je pa prišla poškodba ali pa je zmanjkalo denarja ali pa... ali pa. v moji generaciji je blo kar neki uspešnih športnikov, tako v atletiki kot npr v nogometu in smučanju, pa danes nihče ni... nič. mojo (prirojeno) poškodbo so na srečo odkrili po dobre pol leta brutalnega treniranja (atletika, konec oš), verjamem pa, da če bi začela 10 let prej in bi se mi 'kariera' isto končala bi bla hudičevo bolj besna, kot sem bila sicer (ker bi šlo v nič 10 let dela in ne pol).

_____________________________

Accept certain inalienable truths: prices will rise, politicians will
philander, you too will get old. And when you do you’ll fantasize
that when you were young prices were reasonable, politicians were
noble and children respected their elders.

Otroka se VSAJ do šole ne vpisuje v nek specifični šport. Moj hodi od letos (star je 4 leta) na telovadbo 2 x tedensko, kjer si razvijajo različne motorične spretnosti in spoznavajo osnove določenih športov. V bistvu vse poteka skozi igro, ni nek trening. Kasneje ga bomo pa vpisali v šport, ki si ga bo sam izbral. Ne mislim ga pa vpisovati v več kot 1 obšolsko dejavnost, se mi zdi da se s tem zadnja leta zelo pretirava, otroci imajo dnevno še neke popoldanske obveznosti in meni se to zdi res preveč.

_____________________________

Jure: 23. 8. 2009

Aljaž: 4. 1. 2014

Ja, saj ne mislim pretiravat. Glede te telovadbe imate v Sloveniji zelo dobro organizirano. Pri nas je bolj specifično razdeljeno, čeprav osebno mislim, da jih bodo tudi imeli skozi igro.
Te obšolske dejavnosti sem sovražil tudi sam - en kup dejavnosti od tega pa nič oprijemljivega. Zato pa mi mogoče tudi ljubše zveni to kao "trenira" en šport.
Vse pa ima dobre in slabe lastnosti, to zagotovo. Ko sem se pogovarjal z eno mamico, ki ima otroka v enem od zimskih športov je bilo pa njeno mnenje takole: je sicer majhen, ampak vsaj med vikendom smo na zraku - cela družina. Hodimo na "tekme" in na dogodke, poleg tega pa v celi zimi, razen enega blagega prehlada, nismo imeli. Mogoče pa vendarle tudi za odpornost ni slabo.

trenirati?nič!
bi jo pa vpisala na neko športno gibanje(ala abc gibanja, kot so že predhodniki napisali), kjer delajo pač vse:skačejo, plezajo, plazijo, igrajo z žogo...to je za moje pojme primerna vadba za triletnika. mogoče bo že naslednje leto ali pa pač čez dve ali pa šele v šoli sama povedala, kaj jo najbolj zanima, pa jo boste takrat vpisala tja...kamor bo ona želela, ne kamor želiš ti (ples) ali partner (zimski športi).kaj pa če bo želela na boks?
moja triletnica je letos v vrtcu začela s plesom, sicer je nisem vprašala, če bi želela hoditi, ampak sem vedela, da ji bo všeč-pa nisem zgrešila. če ti otrok vsak dan doma "pleše" in bi non stop poslušal muziko, ima željo gledat balet (ja, včasih ji moram predvajati Labodje jezero-edini balet, ki ga poznam , da zraven pleše), potem že veš, da ima željo plesat. če bo pa to trenirala, pa ne vem...bomo videli, če bo izrazila željo...
poznam tudi punčko, zdaj staro 5 let, ki je začela trenirati smučarske skoke pri treh.tudi na lastno željo, doma ima mamo biatlonko in strica skakalca, tako da od rojstva pozna zimske športe. moj point:ne znajo/ne morejo vsi otroci pri treh izraziti, kaj jim je všeč.nekateri lahko, ker so pač s tem "gor rasli", nekateri pa pač ne.
še eno vprašanje: ali otrok/najstnik MORA nekaj trenirat?šprtno udejstvovanje je zdravo, ja, ampak to lahko vidva s partnerjem poskrbita za to (sprehodi, hribi, kolesarjenje...), trenirati pa ni treba vsakemu otroku. zakaj že?eni smo pač antitalenti za šport in tudi nimamo nobenega veselja do športa...kaj pa če bo vajina polža tudi taka, pa se bo raje zabubila v knjige (mislim leposlovne, za zabavo, ne šolske), kot pa da bi kaj trenirala...

praviš, da je pri vas vse bolj specifično razdeljeno po športih? kaj pa ti fitnes centri (verjetno jih imate...)?pri nas imaš v vsakem takem centru tudi neke telovadbe za otroke...

< Sporočilo je popravil tashq -- 4.11.2013 17:32:26 >

Lukka, pri nas oba šolarja nekaj trenirata in to ne tako hudo, ker bi imeli neke poklicne ambicije , temveč, ker rada to počneta in ker sta pač res dobra v tem. Dečva v plesu, fant v metanju za žogo. Oba imata po štirikrat na teden treninge in marsikateri vikend tekme in tekmovanja. Pa ni vse tako zelo zares, saj marsikateri trening in tekmo prešpricata, če ni prave volje, zdravja ali časa. Šola je pač ena in edina obvezna in najpomembnejša zadeva.
Mali hodi na plavanje skupaj z nama, saj je plavalna šola organizirana na družinskem vključevanju in ne le na otrokovem . Enako sta se vključevala v sport tudi prva dva. Skupaj z nama. Družinsko planinarjenje, družinsko plavanje, družinska tedenska telovadba. Oba sva kar športna tipa, ki sva v otroštvu in najstništvu precej tega bolj zares počela. Mož je bil dober v atletiki, jaz v plavanju in rokometu. Toda nikoli nisva stremela k poklicni zadevščini, pa čeprav sva oba to počela čez deset let in to uspešno. Nekako je bilo to športno udejstvovanje del otroštva, del druženja s prijatelji, del odraščanja. Ko smo se poraztepli po faksih, smo tudi to bolj kot ne opustili.
Strinjam se s tistimi , ki pravijo, da se ti nikamor ne mudi. Zakaj forsirati? Zakaj se zdaj spraševati, kam bi bilo dobro tole malo pupo vtakniti. Iz izkušenj ti povem, da brez veze hitiš. Daj dečvo raje vidva opazujta. Vključujta se v šport skupaj z njo. Več boste športali skupaj, bolj bo deklica spretna, bolj bosta lahko sama precenila kaj ji gre dobro od rok, kje je uspešna, kje res uživa, kaj je zanjo zdravo, primerno, dosegljivo... V prvi vrsti je važno druženje z vama kot z družino. To ona rabi in je zanjo glede na njeno starost in motorične sposobnosti čisto dovolj. Ne se bati, da boš premalo "športen" tip za tvojo hči in je ne boš znal pravilno usmerjati. Gibanje, ki ga potrebuje tako malo dete, ne rabi biti pod nadzorom športnega trenerja, če je dete le zdravo in če ti nisi prehud invalid.
V teh letih je zanjo važno druženje z vama, športno udejstvovanje z vama , preživljanje dragocenih trenutkov skupaj. Vse to so temelji dobrih športnikov. Šport je treba imeti rad. ob njem je resnično treba uživati in to predvsem zaradi lepih trenutkov, in občutkov, ki si jih ob tem udejstvovanju deležen in ne le zato, da pravilno izvedeš neko vajo.
Pa nehaj gledati deset let naprej no. Veš kaj se vse v tem času zgodi, spremeni, obrne. Naj dete poskusi čim več in najde med mnogimi stvarmi nekaj kar ji bo res pri srcu, pa čeprav že na prvi pogled ne bo padla med vrhunske športnike. Važno je da v tem uživa in je zanjo dobro in zdravo.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Meni pa ti abc-ji gibanja pri predšolskih otrokih sploh niso razumljivi......skače, pleza, plazi, igra z žogo se lahko otrok tudi doma.....s starši, starimi starši, bratci, sestricami, sosedovimi otroci.....zakaj mora že malega otroka učiti nek športni pedagog metati žogo, skakati, se plazati, plavati......? A starš več osnovnih gibalnih zadev ni sposoben nuditi otroku......? Ne vem no....meni ta institucionalna vzgoja na vseh področjih od ranega otroštva pač ne leži in ne vidim nekega smisla v njej......je bolj kot ne zgolj modna muha.....

Najprej abc gibanja....potem balet (ker je to zdaj in), nato violina, potem pa še eno treniranje športa 4x na teden, da bo dete lahko prišlo v športno gimnazijo (ki je tudi in).....vsaj pri nas so sedaj te discipline jako popularne......pri osemnajstih pa itak več nič od tega......violina običajno odpade že takrat, ko izposoja ni več možna.......

Počakaj Lukka....kako šele bo, ko boš začel razmišljati še o glasbenem udejstvovanju hčere, poleg vrhunskega športa......Mazetka namreč tudi poje in igra klavir, ne samo smuča...... tam sicer ni vrhunska, ampak zgolj povprečna......