Razumem, da so nekatere stvari za vas pač "normalne" oz. da so določene stvari, ki jih jaz vidim, kot "problem", za vas samoumevno rešljive.
Ne sprašujem kakšnih zdravstvenih tem, ker imam pač zdravnika doma. Rad pa dam kak nasvet, ker pač vprašam moža, in če lahko pomagam, zakaj ne bi...
Sprašujem splošne stvari. Stvari, ki se dogajajo vsakodnevno, ko sem z malčico sam doma. Od nasvetov za igro, do manjših in večjih "otroških" dnevnih dilem.
Če je to greh, potem se kesam, ker pa sumim da ni... Je pač tako...
Veliko berem ta forum, ker v določenih elementih vidim v teh dilemicah tudi svojo punčko. Pač jo vidim in marsikateri nasvet mi je že pomagal.
Nisem bil od rojstva vzgajan za kuhinjo, gospodinjstvo in vzgojo manjših in večjih otrok. Vse to je zame novo, čeprav sem si tega tudi želel. Punce, ki ste tu, ste najbrž pri svojih osemnajstih letih že znale skuhati zdravo kosilo, upale popazit manjšega otroka sorodnikov, se znale pogovarjati in igrati z majhnimi. Mogoče je to prirojeno "žensko". Ko sem bil sam star osemnajst, sem bil zgolj anoreksičen mulc, sam sebi komaj priznal, da sem pač z vidom za enak spol... Pa vozil sem se z motorjem po vseh manjših in večjih kuclih.
Ja, ampak otroka bom moral do kruha spravit tako jaz, kot pa vi. In zato mislim, da se ni treba norčevat iz vsakega mojega posta. Lahko ste samo ponosne, da vam je določeno samoumevno, kar je meni tuje. Tiste pa, ki mi resno pomagate s kakšnim nasvetom, pri moji včasih nerodni vzgoji, pa HVALA.
Ne bom blokiral oseb, ne bom ignoriral določenih tem, prosim pa tiste, ki nimate namena podati mnenja in mogoče kanček pomoči, da me raje izpustite. Če ne moreš pomagat, tudi škodit ni treba...
Napisana beseda včasih boli bolj, kot slišana. In tudi jaz imam čustva, ko jo preberem...