IZVIRNO SPOROČILO: lili25
banana_ana: to je najhuje, ta teror! ne moreš nikoli 100% ubežati! tašča in tast sta takšna, se sicer dobro razumemo, a zna on tako najedat živce, z neko paniko in potrebo po kontroli, da bi kdaj najraje ušla! pa niti ne živimo skupaj! če bi, bi se mi ali zmešalo ali pa bi pridobila sladkorno zaradi utopitve v sladkorju, da bi si vsaj malo umirila živce.
Točno to - javljanje skoz, kje sem, kdaj pridem domov (pa ne k njima), zakaj sem nedosegljiva, če se slučajn ne javim takoj - panika, zakaj bom menjala zdravnika - "mami, ker zdaj živim v Lj in se ne bom vozila 30 km, če bom mela 40 vročine" - nemogoče razumet... Vesela sem, da mam sestro, ker brez nje bi se mi pa res že zmešal.
Evo, ravokar me je klicala:
"nč ne prideš domov"
"mami, js mam službo do 16h in se mi ne da hodit, prid ti k delaš sam 4 ure"
"ja js pa ne morem, morem atiju kosilu skuhat"
"aja, kokr vem ati v službi je mu ne paše jest k pride domov"
"ja vseeno je lepš, če sm doma k pride"
"ja, mojmu je tud lepš, da sm doma k pride"
"vidva sta še mlada, sej če nočeš povej"
"vidva sta pa 25 let poročena pa bi loh bla eno uro narazen. Ok, nočem pridt"
"sej, celo življenje sva ti pomagala, zdej pa tud tok nisva vredna da prideš na obisk" .....in tako dalje in tako naprej....mi pokvari dan takoj zutri.