zakaj bi recimo "rušil" režim, če sam ne ješ njihovo skupno hrano? saj jim ne braniš da jo kuhajo niti da jo jejo
saj stali lahko jejo skupaj, ti jim nič ne prepoveduješ niti "rušiš". samo sam si skuhaš svoje kosilo. zakaj je pa to tak bav bav? če bi jaz jedla kosila od moje tašče, bi crknila od vse maščobe in mesa, brez kakršnekoli juhe in zelenjave, vseh hrenovk in jajc ter masla. zdej, dam primer, če ne bi hotela "rušit" njenega reda, bi morala jest tako hrano, ker je to njej najlažje kuhat in jaz ne smem sebi skuhat juhe ko mi paše?
glede raporta kam kdo gre - saj ti njim ne prepoveduješ da si vse zraportirajo, če pa tebi kdaj ne paše podat raporta, a to je pa zdaj huda frka in "rušenje ureditve"? zelo harmonično, moram rečt.. sarkastično mišljeno seveda.
ne vem no, to mene bolj spominja na neke vrste despotizem, ureditev ki je zelo toga in ne priznava da so udeleženci individuumi, ki imajo tudi čustva in da niso popolni (recimo da ženska ni mislila, da jo bo ta ureditev tako onesrečila). raje bi imela karkoli že, samo da da osebkom neko indiviualno "dihanje", da vsebuje možnost da se v določenem primeru tudi skupina prilagodi nekemu "manjšemu" delu, če ga želi ob sebi; da v samem sistemu vlada dinamika, namesto da raje pustijo da je človek nesrečen ali da celo zveza razpade, samo da je "sistem" neokrnjen.


se pa strinjam z ronjo, da če si prisiljen v nekaj, potem niti ni važno kak je njihov namen (dobronameren ali ne). če ti ni puščeno osebno odločanje, si tretiran kot otrok, in po moje to nekomu, ki je bil prej samostojen, res daje občutek ujetosti.

Podpis
Sama si takega življenja ne predstavljam , pa tudi moj ne. Oba izhajava iz družin z dovolj veliko hišo, da bi si brez težav lahko ustvarila skupno življenje tam. K sreči sva se oba še precej mlečna dobro zavedala, da to ne bi bilo za nikogar dobro. Zato sva vse na veliko nerganje in nasprotovanje obeh družin odločila, da greva v najem. V stari hiši, ki sva jo vzela v najem čez čas pa odkupila, sva si s kar velikimi ( denarnimi...) težavami ustvarila najino družino. Pa nama bi bilo pri meni ali pa pri mojemu veliko bolj udobno, ceneje, lažje. Toda ...kljub marsikateri prečuti noči v stiski, kje bova napraskala denar za določene zadeve, ob marsikaterem vročem poletju, ki sva ga preživela ob zidanju in beljenju namesto v namakanju na morju, sva nekako uspela. Že od začetka sva na svojem, pa čeprav bolj bridkem in težko prigaranem. Prav zaradi tega sva verjetno v dobrih odnosih s svojimi starši in taščami in tasti.
Sama se nekako dobro zavedam tistega reka, ki pravi, da je najdražje tisto kar je zastonj Ti in tvoja družina pač za svoje udobje, ki so vama ga ustvarili in vama ga še nudijo drugi, plačujeta pač s pomanjkanjem zasebnosti. Če ti je ta cena previsoka, oz. se ne moreš sprijazniti s tem, da si k hiši in ljudem, ki svoj stil življenja na ta način vozijo od nekdaj, prišla zadnja in se moraš v večji meri prlagoditi najbolj ti- hja potem je bolje, da greste na svoje. Pa čimprej.

Nekatere se primerjate z njo, pa v bistvu živite v čisto drugem okolju. Življenje v bloku ali na nekem vikendu kjer cel teden ni potrebno srečati nikogar drugega, je čisto nekaj drugega, kot življenje na kmetiji. To sem napisala že v prejšnjem postu, pa vseeno ponavljam. Če v bloku odhajaš in prihajaš brez razlaganja sosedom kam greš, ni to nobena nenavadnost in škoda, prej nekaj kar je bolj normalno, kot če bi vsem razlagal.. Če pa odideš brez besed in nenapovedano sredi dneva na kmetiji, kjer se ponavadi tare dela in so stvari odvisne od vseh posameznikov, je pa to čisto nekaj drugega. Kot sem že rekla, mogoče avtorica to "vmešavanje, zasliševanje, kontrolo" precej napačno razume, preprosto ne kapira, da mogoče tast in tašča le želita vedeti, kdaj se lahko zaneset_a na njeno ali sinovo pomoč pri delu.


lunica86 mogoče še nasvet, da se vsedeš z vsemi in jih malo poveš, da te moti in da tega nimaš rada, ter da si tukaj doma in da se ne pičutiš srečno. Pogovori lahko tudi naredijo čudeže, če jim poveš na lep način, ne da jih napadeš. Isto s partnerjem.

Podpis.Odkrit pogovor reši marsikaj. Če ne druga, se vsaj pokaže, če se splača vztrajati nekje ali je bolje pobrati šila in kopita. Samo za kaj takega je treba imet kar"jajca", treba je veliko bolj garati, če hočeš doseči nek kompromis, dogovor, kot pa se elegantno obrniti stran, ne komunicirati, se pritoževati in smiliti samemu sebi. Tako, da je vprašanje tu, če je avtorica pripravljena na kaj takega. Nekako imam občutek, da ni tak tip človeka.Želela bi, da bi nehali biti vsi okrog nje tako radovedni, vsiljivi, kontrolfriki...rada bi imela svoje gospodinjstvo, v katerem bi bila vključena le njen družina, rada bi imela svoj vhod...po drugi strani pa se nekako dlje od pritoževanja partnerju in rezerviranosti v odnosu s tastom in taščo, nekako ni zganila.
Zakaj enostavno ne začneš kuhati zase? Če si tega tako želiš in se ti zdi za vašo družino to tako pomembno, zakaj tega preprosto ne narediš? Zakaj ne sezidata lastnega vhoda? Zakaj lepo ob kavici ne poveš tašči, da ne preneseš tega, da ji moraš polagati račune? Mislim, da zato, ker to pač ni čisto enostavno. In ker se tega zavedaš in ker veš, da se bi morala krepko angažirati, hočeš, da namesto tebe zadevo uredi partner, ki ga sedanje stvari sploh ne motijo.

< Sporočilo je popravil patrino -- 22.6.2013 14:28:19 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Nekako se mi zdi, da če si dovolj samostojen, se tudi ne pustiš tako ujeti. Se ne pustiš kar tako tretirati kot otrok, temveč je to , da si ustvari svoje lastno gnezdo oz. vsaj svoje gospodinjstvo, nekaj samoumevnega.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Poznam in razumem, kakor pač lahko
Jaz živim sicer samo z moževimi starši pa je tast gospodovalen za tri :) Trenutno se mi zdi samo smešno, včasih pa tudi meni ornk požene kri po žilah, delamo na tem da gremo kmalu na svoje, sicer bomo še vedno na dvorišču, čez hišo si pa ne bomo hodili.
Jaz mislim, da je preprosto odvisno od moža, on mora razčistit s svojimi sorodniki. Na srečo tukaj nimam težav, je mož na moji strani. Sama kuham za svojo familijo, če vprašajo povem kam grem, saj ni skrivnost načeloma pa tega ne počnejo, številke moje nimajo, se pa niti ne bi oglasila če bi hotela.

Je pa meni hudo če kej že mene govorijo, večino časa neupravičeno ker si po svoje predstavljajo, pa se še vedno sekiram, nevem zakaj

Glede na to, da te tudi v primeru nesreče ali česa res hudega ne morejo poklicati oz. se jim ti tudi oglasila ne bi, se mi zdi da čez tebe čisto upravičeno kakšno pikantno izjavijo.No, o takem odnosu bi se dalo še dosti povedati. Mislim, da imajo še naključni znanci boljšega ne pa člani razširjene družine.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Mene je najbolj zbodlo to, ko si rekla "da boš zbolela". Ker to pa ni več hec. IN če te partner ne sliši, kadar se tako počutiš, pol maš res problem. To ti res lahko prinese bolezen, če ne danes ali naslednji teden, pa čez leta, ko se bo nabralo. Najbolj pametno bi bilo da greš iz te situacije, samo nimam pojma kaj boš naredila, če te partner ne razume in ne podpira.

Jaz sem ravno zaradi tega šla od doma, pa čeprav sva začela iz nič in sva čisto za vse sama. In zdaj gledam mojo mamo, ki že celo življenje živi s svojo mamo in je zaradi nje zbolela. Zaradi vtikanja in psihičnih pritiskov ki jih vidiš samo če jih doživiš. Saj na zunaj je vse lepo in prav....Sam kam bo šla zdaj pri 60!? Ti imaš še čas da greš!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sistem se ruši zato, ker seveda ne bi ona sama jedla, ampak bi potem jedla mlada družina posebej in starši posebej. S tem ni sicer samo po sebi nič narobe, ampak njihova družina funkcionira drugače.

Mislim, saj jaz se s teboj sicer popolnoma strinjam. Zmešalo bi se mi, če bi morala tako živet. Ampak v vseh takih zgodbah je en zelo pomemben element - dogajajo se v teh večgeneracijskih rodbinah, ki nastanejo tako, da se nekdo preseli k partnerju in njegovi familiji. Partner se od svoje družine ne odcepi, ampak se pričakuje, da se bo "priseljenec" vanjo vključil.

Seveda se lahko temu upreš, ampak posledice bodo precej neprijetne, ker bo slaba volja in napeto ozračje v bajti. Precej bolj smiselno je, da v tako sobivanje sploh ne greš, če ti do tega ni.

Ker če si na svojem, je dinamika odnosov drugačna in teh problemov praviloma ni.

Zdi se mi, da pozabljamo, oz. negiramo en pomemben dejavnik......življenje na kmetiji.....življenje na družinski kmetiji, kjer se družinsko življenje in delo bistveno bolj prepletata kot pri življenju v bloku ali v stanovanjski hiši z malim vrtičkom in vrtno utico.....in na kmetiji življenje drugače teče.......če krava breja koti, je treba pač biti dosegljiv, kjerkoli si že, ker 60 letni tast ne more sam opraviti "poroda".....če po nekajtedenskem neustreznem vremenu pride čas, da je treba poškropiti vinograd je to treba storiti takoj (in pač odpovedati svoj dopust), ker se ne more čakati 3 dodatne dni......ko je človekovo delo pač odvisno od muhavosti narave in višje sile je pač fajn, da je dosegljiv, ko se kaka nesreča zgodi pri hiši....in ni to spraševanje kam se gre, kdaj se pride v smislu kontrole, ampak bolj v smislu tega, da se ve, da če si krava zlomi nogo, da bo 100 kg pomoč takoj prišla domov, ker 70 letnik pač sam težko reši tako zadevo.......

Delo in življenje na kmetiji se pač prepleta.......tu so še tradicionalne vrednote......in skupni obroki spadajo k temu (jaz vem za kmetije, ki imajo zaposlene še delavce in imajo zajtke in kosila skupaj cela družina - 2 ali tri generacije in delavci)......in to je pač treba vzeti v zakup, ko greš živet na kmetijo in porabljat denar, ki ga prinaša kmetija......če greš pač na kmetijo, kjer že živijo 3 generacije v isti hiši, na istem dvorišču, je malo preveč idealistično pričakovati veliko mero zasebnosti mlade družine.....tega ni......

Zdi se mi, da pozabljamo, oz. negiramo en pomemben dejavnik......življenje na kmetiji.....življenje na družinski kmetiji, kjer se družinsko življenje in delo bistveno bolj prepletata kot pri življenju v bloku ali v stanovanjski hiši z malim vrtičkom in vrtno utico.....in na kmetiji življenje drugače teče.......če krava breja koti, je treba pač biti dosegljiv, kjerkoli si že, ker 60 letni tast ne more sam opraviti "poroda".....če po nekajtedenskem neustreznem vremenu pride čas, da je treba poškropiti vinograd je to treba storiti takoj (in pač odpovedati svoj dopust), ker se ne more čakati 3 dodatne dni......ko je človekovo delo pač odvisno od muhavosti narave in višje sile je pač fajn, da je dosegljiv, ko se kaka nesreča zgodi pri hiši....in ni to spraševanje kam se gre, kdaj se pride v smislu kontrole, ampak bolj v smislu tega, da se ve, da če si krava zlomi nogo, da bo 100 kg pomoč takoj prišla domov, ker 70 letnik pač sam težko reši tako zadevo.......

Delo in življenje na kmetiji se pač prepleta.......tu so še tradicionalne vrednote......in skupni obroki spadajo k temu (jaz vem za kmetije, ki imajo zaposlene še delavce in imajo zajtke in kosila skupaj cela družina - 2 ali tri generacije in delavci)......in to je pač treba vzeti v zakup, ko greš živet na kmetijo in porabljat denar, ki ga prinaša kmetija......če greš pač na kmetijo, kjer že živijo 3 generacije v isti hiši, na istem dvorišču, je malo preveč idealistično pričakovati veliko mero zasebnosti mlade družine.....tega ni......

Podpis



_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Ronja lej, kaj sem napisala v zvezi s tistim, kar je rekel.
Ja, tudi mene bi zmotilo. In mojega tudi. Midva si med kregom ne rečeva niti ene žal besede, zmerljivke in žaljivke. ampak ja, kot praviš, ljude smo si različni. lahko je bilo res v trenutku slabosti, zato se je pač o tem treba pogovort..

Ti si se odločila, da se preseliš k njim . S tem nisi le zamenjala hiše, temveč celotno družino z vsemi navadami in lastnostmi vred.
Ja, res je, sama sem se odločila, da greva živet k njemu. Dejansko sem si jaz želel življenja v mestu, podnajemniško stanovanje oz. samo da bi bila nekje sama. On mi je že na začetku zveze povedal da iz kmetije ne gre oz. si niti ne predstavlja da bi živel kje drugje kot na podeželju ( doma), ker bi se počutil kot da je v zaporu. Eden v zvezi mora popustit, ker da vlečeva vsak svojega konja na eno stran nikamor ne pele zato sem popustila in pristala na skupno življenje pri njemu. Vendar po pravici povedano sem pričakovala, da mi bo bolje pomagal vpeljati v družino. Imam občutek da se še vedno ni odlepil od svoje družine oz. da prej njim prav in je v večini na njihovi strani. Nisem prišla k njim ker nebi imela kam navsezadnje bi lahko bila pri meni. Zato tudi jaz pričakujem, da se bomo drug drugemu prilagodili in da bojo delno upošteval tudi moje želje.

Da si ne boste sedaj narobe predstavljali…nisem sedaj neka grozna tamlada brez olike. Mi se načelomo lepo zastopimo tudi z obema »taščama« zelo lepo komuniciramo. Kuhamo tako da naprimer jaz skuham, za nas vzamem stran in jem z otrokom takrat ko pride domov mož. Njim pa nesem dol in jejo ko pride tast iz službe. Isto obratno če kuhajo one si vzamem gor oni jejo dol. Zakaj tak način? Predvsem zato ker ko smo jeli dol se dejansko z možem nisva uspela nič pomenit. Po kosilu se je pa šlo takoj delat. Zvečer je prišel okol 20.00 do 21 noter dejansko otroka ni nič videl midva pa se tudi nisva uspela kaj dosti pomenit ker se mu od 8 urnega dela v službi nato še dela na kmetiji ni dalo, kar je čisto razumljivo. Tako si sedaj po službi vzamemo 40 min zase da smo skupi zgorej pojemo kosilo, se pogovoriva kaj o službi in kaj se je dogajalo v toku dneva popijeva kavico se malo poigramo z otrokom in greva vsak na svoje delo. Med vikendi jemo skupej ravno zato da se kaj pomenimo tudi z razširjeno družino. Jaz ne vidim v tem nič spornega, da si želi imeti mlada družina tudi čas zase.

S tem, da nakažeš kam greš oz. pribljižno poveš kdaj se vračaš, je pač nekaj normalnega v družini ( ožji in širši), ker nam pač ni vseeno za druge.

Zadeva je taka, da gremo pogosto ob nedeljah mogoče kdaj tudi med tednom na kak izlet, toplice. Meni je logično, da se pove normalno, če drugega ne zaradi kosila. Ampak mi je dovolj, če povem v soboto, da nas v nedeljo cel dan ne bo in to je to. In naj bolj me moti to da drugi dan zjutrej rabimo na vratih celo društvo da sploh lahko gremo. Zakaj preprosto ne morem jit čez vrata brez da bi se komu prfočkal oz. zakaj ni dovolj samo to da gre mož in reč mi sedaj gremo. Ne… treba otroka iz roke v roke, kam pa greste to, ja kdaj pa boste prišli, kaj greste k tebi domov???…mene to moti to se mi zdi resnično vtikanje. Saj so seznanjeni da gremo, da nas ne bo na kosilu in da bomo prišli proti večeru. Joj pa še en kup drugih stvari je, ki jih je sploh škoda oment.

Zakaj se ne pogovorim?? Hm…dobro vprašanje…zato ker se je težko pogovoriti s tastem in taščo če pa se zdi partnerju da to ni pa ja nič kaj takega da samo kompliciram, in težko če si v tem primeru sam.

Ko ti je bilo svetovano, da pač naredi nekaj fizičnega, da se boš vsega tega rešila ( se odseli, naredi svoj vhod...), si to zavrnila z opravičilom, da ne želiš takoj vnašati nekih novitet v svoj novi dom, če si komaj prišla. Kaj ne želiš.!? Ravno to očitno počneš. V družini kjer so si pač bili navajeni povedati kam gredo, kdaj pridejo, zakaj je z določeno stvarjo pač tako kot je...želiš vnesti nekaj novega. Več ignorance, manj pogovora, manj izmenjavanja informacij. Ti želiš, da se spremeni celotna partnerjeva primarna družina, ti pa ne. To je v mojih očeh precej večja sprememba kot pa ločena vrata.

Joj…ogromno sem se njim prilagodila ogromno spremenila, način življenja, način razmišljanja. Ravno zato ker jim želim ugajat, kar me moti čez eno uho not čez drugo ven, probam bit prijazna…Ampak ne uspeva mi vedno, včasih mi zmanjkuje energije. Največkrat je tako da se nabira v meni in na to v banalnem brez veznem trenutku eksplodiram.
Želim pa tudi da oni sprejmejo novo družino. Zakaj ne pustijo sinu odrast? Zakaj nam ne pustijo da zaživimo? Tudi oni so mogli pričakovat da dejansko s poroko so pridobili novega člana. In da ne bo več tako kot prej. Da bojo male novitete.

(Patrino)Končno je razumela, da njegovih staršev v bistvu ne zanima kam onadva hodita, temveč sprašujeta le zato, da sta na tekočem glede tega, kdaj bo pri hiši dvoje odraslih rok več in se bodo lahko lotili kakšnega večjega opravila.

Naj povem da gre za majhno kmetija. Ampak je le vsaki dan nekaj za delat. Mi se vedno prej pozanimamo glede dela ali je kaj za naredit naslednji dan ali ne. Največkrat imamo proste dneve med tednom ko je dež takrat si privoščimo kake toplice, šoping…pač kar je. Tako da kar se tiče tega vedno pazimo. Večinoma pa gremo ob nedeljah ko se pri nas nikoli ne dela. Tako da ni to problem. Je pa res, da smo na ta račun velikokrat slišali da velik laufuramo okol. Ja pa kaj pač gremo. Na tak način smo malo sami od doma.
Patrino – kar se tiče drugega napisanega se precej strinjam točno tako je in probam tudi to sprejet da se od mene sedaj več pričakuje.

Ronja - Tole je pa mene zmotilo. Ne moreš tako govorit s partnerjem, no! Vidim, da nisem edina, podpišem Izabelino. Mislim, da on malo manipulira s tabo, mogoče nezavedno, vsekakor pa se ne vživi bate in to ni dobro.Moraš dosešt, da te mož vidi, tu sploh ni glavni problem tast in njegov nadzor, čeprav seveda tudi ta ni nezanemarljiv;).

To je res, da se ne vživi vame. Meni se zdi to skrajno nespoštljivo, vendar spet po drugi strani ga razumem glede na to da je njemu tudi težko saj so njegovi starši in stari starši s katerimi je celo življenje živel jih spoštoval in od vsega tega pritiska mu je ušlo čeprav to zdaj že kar parkrat. Jaz vem, da mu tega ne bi mogla nikoli reči.

Ronja - Coolgirl, začni gola hodit po stanovanju oz. ko greš iz kopalnice. Ko te bo parkrat tako dobila, bo verjetno tudi njej postalo nerodno in bo začela trkat;).

Mene je tašča dobila zgoraj brez spodaj sem bila pa v spodnjih hlačkah ko sem se pripravljala da se grem stuširat pa še kar stala je pa gledala. Jojjj kaj me je bilo sram. Ampak še vedno hodi gor sicer malo potrka samo zelo narahlo da je skor neslišim. Kaj čem….saj me moti sam navsezadnje sem pa v njeni hiši. Pregovor »ješ moj kruh poješ mojo pesem« Kaj ji naj rečem da naj ne hodi gor oz naj pozvoni a živim v njeni hiši? Mal hecno je.

Ajsek - Ampak problem je v tem, da ob priselitvi v neko družino (kar se je tu v bistvu zgodilo - avtorica in njen mož nista formirala nove družine, ampak se je ona vključila v njegovo) ne moreš pričakovat, da boš lahko na novo formiral ustaljena "pravila".
V bistvu se imaš pravico sam odločit, če boš v takšno ureditev vstopil, nimaš pa (pomoje) pravice potem rušit ustaljenega režima, ki očitno za to familijo funkcionira.

Jaz sem mnenja da se drug drugemu prilagodi. Navsezadnje so lahko hvaležni da sem prišla k njim, lahko bi njihovega sina prepričala in bi šel drugam živet in ne bil doma. Tu ni več staro prepričanje ko pride tamlada se vrže po hiši.

Patrino - lunica86 mogoče še nasvet, da se vsedeš z vsemi in jih malo poveš, da te moti in da tega nimaš rada, ter da si tukaj doma in da se ne pičutiš srečno. Pogovori lahko tudi naredijo čudeže, če jim poveš na lep način, ne da jih napadeš. Isto s partnerjem.

Kot sem že zgoraj napisala da je malce težko če moti to samo mene partnerja pa ne. Sem pa že velikokrat povedala taščam tako na lep način pri delu ko kramljamo. In se je videlo da me razumejo sam kaj ko jih pa vedno zanese in pozabijo in je ista zgodba naprej. Tastu pa če vam čisto po pravici povem se bojim navezat pogovor na take teme, ker je pravi gospdar in me ga je malo strah tako da za ta korak rabim še čas in me je strah da me ne bi razumel ozirom napačno si to razlagal. Sicer je pa tudi problem, ker so zelo prijazni do mene in mi je sploh težko kaj reč da me moti ker bi zastopili to kot da sem nehvaležna za to kar mi nudijo. Tako da ni lahko. Naj povem da niso neki zmaji so zeloooo prijazni ljudje samo jaz imam pa tudi določene želje in navade. Normalno pa tudi da pride do kakih nesporazumov.

Po tem, kar si zdajle napisala, se zdi, kot da niti ni tako hudo. Če so vsi tako prijazni, pa da samo ti nisi navajena....

Vsi ste samo ena velika družina, živite kot ena velika družina. Ti pa si želiš svoje družine. Problem je v tem, da si je tvoj partner ne želi. Njemu je OK tako, kot je. In mu bo tako lepo še vnaprej. S tabo ali pa brez. Tega nisi predvidela, ker se najbrž s tvojim niti nista o tem pogovarjala. Nista določila pravil že vnaprej, preden si se preselila.

Kaj pa sedaj? Kaj lahko storiš? Če se s svojim prepiraš, je samo še slabše. Zdaj si še noseča, pa je vse še bolj spotencirano v tvojem čustvenem svetu.
Če bi zmogla, bi začela kar sama uvajati takšen stil življenja, kot ti paše. Če ti hodijo v vajin del hiše, ko si naga, se začni zaklepati. Ti ni treba niti pojasnjevati, zakaj so vrata zaklenjena. Presliši, začni se pogovarjati prijazno o čisto drugi temi. Pa se bodo navadili. Podobno se obnašaj pri vseh drugih zadevah. En takšen prijazen protinapad:
"Kam greste, kadaj boste nazaj?"
"Tele vaše rože so tako lepe, kakšne cvetove imajo. Joj, zdaj se nam pa mudi..." In te ni več.

Bodi malo bolj zvita, spelji vodo na svoj mlin. Oni niso nič krivi, če se tvoj ni od njih odcepil. Njemu že tako paše. Ga pa lahko navadiš na drugačno življenje, če boš pogumna in odločna.

Ja nekak tako je. Manjka mi izkušenj;) ne znam se pravilno odzvat poli sem pa slabe volje in to premlevam iz dneva v dan.

Zato pa rabiš eno strategijo, da boš imela pač zadnjo besedo in občutek, da živiš svoje življenje. Če ne, boš samo sebe požrla. Pa tvoj moški bo znorel, njegova žlahta pa bo na smrt užaljena. Poskušaj različne stvari, da boš videla, kaj deluje in kaj ne. Ne pa obupati. Sploh, če praviš, da so drugače super in te imajo radi.

Sej dejansko sem v tem letu in pol naredila kar veliko. Sam tako kot je že ena napisala zgoraj njim sem čudna, da uvajam te novitete. Sam če tako pogledam bolj da sem čudna pa se enkrat zamerim kot pa da sem vedno slabe volje in se z mojim kregam.

Joj težka situacija ... ampak res je to kot so ti že rekle: tebi je normalno da se vate ne vtikajo, tvojemu je normalno da se vanj vtikajo in kakor je tebi nenormalno to vtikanje je tvojemu najbrž nenormalna prošnja naj temu naredi konec ... ok tisti komentar z vrati res ni bil na mestu, pa tudi če je bil v efektu izrečen.
Jaz sicer živim v večstanovanjski hiši z v.d. taščo in tastom in sestro od mojega in njeno familijo ... samo hb tu tega nadzora ni, če se pa že srečamo na dvorišču pa če vprašajo kam grem ali kje sem bila, pa če sem pri volji razložim v podrobnosti, če pa ravno nisem pri volji pa samo rečem da sem šla malo naokrog ... tako da bi jaz v tvojem primeru ubrala to taktiko, ki ti jo je tudi Ronja že namignila ... če se ti ljubi povedat pač poveš, če te vprašajo kam greš, rečeš mal naokrog, če te vprašajo kdaj prideš, rečeš da še ne veš, itd. Pač daš nek splošen meglen odgovor in ni vrag da se ne bodo naveličali spraševat.

lunica86, malo še potrpi. navadili se bodo. oz. se bodo naveličali. moja mama je tudi vstrajala, da kam greste, kdaj pridete. sem rekla, da kam gremo, kdaj pridemo pa še ne vemo. je počasi odnehala, ko je vidla, da iz te moke pa ne bo kruha. kuhamo skupaj, oz. čez teden onadva, ker sva midva po službah, vikendi so pa moji. ok, pri nas je to vse skupaj že ene 10l. sprva smo bili 4l še v istem gospodinjstvu. nato sva si zaprla mansardo. mogoče pa le starši rabijo čas, da ugotovijo, da le njihov sin ni več njihov sinek in bosta obupala. ne rečem, da ni slabih dni, so. a po večini je ok.

še moja pozitivna izkušnja glede skupne bajte. ne rabim otrok vlačit ob 6h v vrtec in šolo, v službi sem večinoma od ve do ve. pokličem fotra, foter pejd po dečico. foter gre, nimam skrbi. no v glavnem je slabo in dobro. sem pa podobno kot ti v nosečnosti bila dosti bolj občutljiva. v tem 1,5l si verjetno bila na porodniški večinoma doma, zdaj nosečka. bo boljše, ko boš nekaj doma nekaj pa odsotna. na službo mislim. meni je bilo boljše.

_____________________________

3 datumi v mojem življenju: 2.8.2005, 24.10.2009 in 22.5.2010.

še ena "klasična" zgodba o skupnem življenu s starši. Povsod ista pesem, najprej so bili okej, potem pa... res je tako. meni so bili od mojega starši super, vse ok, potem sem dobila otroka, smo družina zase s svojimi navadami in hvala bogu, da ne živimo skupaj. Jih imam rada, ko pridejo na obisk, skupaj pa ne bi mogli živeti (tudi s svojimi ne bi želela, da smo si na jasnem). Mislim, da ti je praktičen nasvet dala astrid. Tako jih ne žališ in potem ni slabe volje in ti dosežeš svoje, mogoče bodo počasi tudi odnehali, ko bodo dojeli, da nič pametnega ne izvejo od tebe. Ti dam prav, da imate pravico do svojega življenja, ampak tega v celoti ne bo nikoli, zato se raje natreniraj kako boš krmarila med svojimi željami, možem in starši.

lunica86 te popolnoma razumem, saj imam sama doma podobno situacijo. skupen vhod smo imeli kar 7 let, sedaj smo HB naredili svoje stanovanje, s svojim vhodom, vendar vmešavanja bo vedno.
ko smo živeli skupaj je bilo tako, da je tašča za vsak k težila, nismo se smeli tuširat od 23h naprej, nismo smeli jest, nismo smeli hodit obuti po stanovanju ker s tem smo jo motili in ji kratili spanec. je tak vsiljiv človek pa komandirat mora vse. mene to ni motilo dokler nisem rodila, saj potem je postala neznosna. isto kot pri tebi morava vedno povedat kam greva, kje sva bila...mene pač osebno to moti, ker sem tudi sama iz take družine da nisem ravno za vsak sprehod ali pijačo morala račune polagat, pa ne mislit da jih nebi skrbelo, daleč od tega, vendar vedeli so, ko grem kam za dlje časa jim to povem.
kot so ti že svetovale predhodnice, vztrajaj pri ločenem vhodu, vendar mislim da ti kaj dosti nebo pomagalo, vsaj meni ni, pač taki ljudje se ne spreminjajo, vedno morajo imeti vse na tekočem.
pa odnehaj z nočnim jokom, s tem škodiš sama sebi, sedaj res moraš biti močna, če ne zase pa za bitje ki raste v tebi in otroka ki te potrebuje.
je pa res da potrebuješ 100% podporo moža, sama je niti nisem imela, mi pa nikoli ni rekel da so tam vrata. sama sem bolj zaprtega tipa in sem zaradi situacije(nerazumevanja moža) padla v depresijo, takrat sem se usedla z njim in mu rekla da me ta zveza duši in ne mislim vztrajat v njej samo zaradi otrok, saj se sama več ne vidim z njim ker ne čutim več ničesar do njega. no, takrat se je v njemu nekaj premaknilo in se je pogovoril z taščo. sedaj prihaja še 1x-3x na dan max, kar pa je precejšnja razlika glede na to da je prej prihajala 10x in še več. se je pa tudi mož zelo spremenil in je sedaj dosti bolj razumevajoč in ljubeč.
probaj se usest sama z možem, če ti spet reče kje so vrata pa poberi kufre, sama nisem imela tega poguma za izpeljat, boš videla, če mu res pomeni družina bo prišel za vami, če ga nebo pa je verjetno tako tudi bolje, saj te ni vreden.
ti pa povem en primer od znanke, katera je obiskovala terapevta z možem, seveda isti primer, mož noče od doma, ona pa v totalni depresiji zaradi njegovih staršev. terapevtka je rekla tako: če je mož, ne 100% proti, temveč 1000% proti selitvi, ga niti ne probaj prepričat v to, saj če ti slučajno rata in se preselita, boš ti nosila krivdo za vse slabo kar se vama bo zgodilo, npr. če ostaneta brez denarja, če boš spet najdla kej kar te bo motilo,....vedno ti bo rekel, vidiš ti si kriva da se nama to dogaja, če bi ostala pri mojih se to nebi zgodilo,...
in v primeru da bi se rada vrnila nazaj na kmetijo se bosta lahko vrnila le pod njihovimi pogoji in pravili.

želim ti veliko sreče

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

METULJ333 - podpis pod zadnji post!!

Avtorici teme pa bi položila na srce, da se naj malo poskusi umiriti in za nekaj dni odložiti pogovore s svojim možem. Na forumu je tudi moja tema... imam tudi en problem... in moram reči, da ko sem se včasih prepogosto hotela pogovarjati z njim o tej temi in mu dobesedno gnjavila, je bil ravno kontra učinek. Zato sem nato malo počakala in mu predlagala pogovor enkrat čisto tak, nepričakovano - in sva se lepo pomenila, v samo enem pogovoru!

Strinjam se tudi z vsemi, ki so ti predlagali pogovor z vsemi, s katerimi tvoja družina živi. Res-miren, razumen pogovor lahko marsikaj reši. Samo si prej malo v glavi sestavi, tako vsaj jaz počnem, je potem lažje tudi začeti;)) Želim ti, da dobro uredite, jaz žal tudi z lepim pogovorom nisem prišla nikamor (to mislim na taščo, ne na moža), le do zaključka, da nima smisla in da bom sproti, ko bo kakšna težava, skušala rešiti vse. Je pa res, koliko je kdo dovzeten to spremeniti. Moja tašča namreč ni. Spet tolče po meni in ko odločno kaj povem in rečem, se le nasmehne, vzklikne "no-no" in gre užaljena stran. Kakšna tehnika mi še preostane, res nevem. Pa to je že druga tema...

Svetujem ti tudi kakšen dan za izlet-vi trije sami. Zakaj pa ne? Takšen odklop včasih naredi čudeže, če že orng dopust ni možen. Kar ti pa je mož rekel glede otrok, da ostanejo pri njemu, pa je bilo verjetno v veliki jezi, ker ima že polna ušesa vsega slišanega...ti ga najbolj poznaš, boš najbolj vedela... Mogoče mu to v takšnem mirnem pogovoru tudi poveš, da te je s tem prizadel etc... ni dobro ne zate, ne za otroka, da si tako živčna, nervozna... verjemi, sama to predobro vem!

SREČNO!!

Nisem brala vseh postov, ker...enostavno nimam časa. Želim pa na kratko povedati svojo zgodbo, ki je precej podobno zgodbi avtorice teme.
Živela sem na na majhni kmetiji...se izšolala, zaposlila...in kar dolgo časa čakala oz. iskala očeta svojih otrok. Ker sem edinka sem v času ko sem bila sama s pomočjo staršev gradila prizidek in si potem uredila stanovanje v upanju da bo to enkrat gnezdo moje družine. Res se je kaj kmalu to tudi zgodilo, ampak...mama je hotela imeti NADZOR nad VSEM kar se je dogajalo z mojo družino. Uvedla najemnino za stanovanje ki sem si ga sama uredila, ko nas ni bilo doma prekontrolirala celo stanovanje...v glavnem 100% nadzor nad nami. Z možem sva se počutila kot ujetnika in se odločila da stisneva zobe in pasove in greva gradit in...kupila sva parcelo in uredila papirje in...sedaj smo slabo leto že v svoji hiški in SMO SREČNI.
Ko pišeš da ste srečna malda družini v isti sapi pa napišeš da ti mož reče tam so vrata...hmmm...če bi v kritičnih trenutkih jaz tako rekla možu...verjetno bio res šel in...jaz bi bila še vedno priklopljena na mamino komando.
Mislim da je pred vama še dolga pot pogovorov in usklajevanja!! Mož mora dojeti da ste sedaj vi družina - enota za sebe!!! Prav tako kot si se ti ˝odklopila˝ od svoje družine,prav takpo mora to narediti on. Glede na to da ni fizično ločen od njih bo to malo težje, ampak če želi da je njegova draga srečna, potem...
Vsakemu ki je v dilemi urediti si gnezdo za svojo družino doma ali v bližini doma...svetujem...če želite da ste srečni vsi...pojdite stran!!!! Vsaj nekaj km!!!!Samo stran!!!!