Moja je začela trmarit pri letu in 3 mesecih. Bilo je noro, metanje v tla, dretje za vsako stvar. Pa sem jo dala na "ignore" in jo pustila ležat na tleh, ali pa da se je drla... Enkrat sem jih celo v mestu slišala od ene starejše gospe, kaj si mislim, da pustim otroka sedet na tleh, z možem sva bila pa kakšnih 20 metrov stran (to je bilo v sprehajalni coni, tako da ni bilo nevarnosti da bi se kdaj zgodilo, pa bilo je eno nedeljo popoldne, ko itak v Kranju nikjer nikogar ni).

No, ta trma jo je po 2 mesecih trmanja čudežno minila...

Apple, ta trma pa je res lahko celo nevarna. Ko sem jaz enkrat med počitnicami delala v vrtcu, smo imeli enega takega fantka, ki je padel v nezavest, ker ni več zadihal, če se mu je zdelo kaj narobe. Ko je začel jokati. In v nezavesti se je potem vedno polulal, nato pa počasi prišel k sebi in bil potem še nekaj časa ves izmučen. Starši so ga seveda peljali k zdravniku in ta jim je rekel, da se to ne sme dogajati, ker vse skupaj lahko preraste v epilepsijo.
A misliš, da bi tvoj resnično v nezavest padel, da res ne bi zahihal, če bi ga pustila? Pri nas se je tudi nekajkrat tako zgodilo, da sem že mislila, da ne bo, pa potem vedno je. Tudi če sem ga pustila.

Splišni, ne vem če bi padel v nezavest ali ne...ne upam pa ga pustit, ker ti ne moram povedat kaka panika me zgrabi, ko vidim tisti jok oz. začetek, ko samo izdihuje in izdihuje, pol mu ustnice pomodrijo in pol ga obrnem na glavo in poškropim z vodo in pol te vdihne in se dalje normalno zjoka...Ne vem kaj naj. Meni je zdravnica tudi rekla, da ne smem pustit, da se zazeva, ker se mu baje lahko tudi srce ustavi... Problem pa je v tem, da je taka trmica in vse kar ni po njegovo ga iztiri...na srečo pride do takega joka redko...je pa sedaj uvedel novo foro in sicer,da ko nekaj ne mora, se začne z glavo butat ob karkoli pač in pol spet jok  
No, upam samo, da bo čimprej minilo in da mi ne zmanjka idej s čim vse ga zamotit..

Vidim,da nima nobena takih problemov z otrokom,kot mi.Naša tamala pa ,če ji ni kaj prav,isto ne,ne pa ne,kričanje in jok in vedno hujši jok,dokler ne bruha .Seveda od ihte in trme.Tako,da moramo kar paziti,da se preveč ne razburi.

Mateja

Evo še o eni trmi!
Pri Timiju se je tudi začelo pri letu in pol in se stopnjevalo in stopnjevalo,pa mislim,da sedaj pri dveh letih še ni na višku je pa visoka.Skuša nas na vse načine,do kje je meja naše tolerance.Teorija naj kar ostane v knjigah,ker v praksi je čisto drugače.
En primer:
Predučerajšnim v nakupovalnem centru:Timi gre mimo avtomata za vodo in na vsak način jo hoče.Midve obe njegova mamica in jaz:"ne,timi,gremo se vset v bife in ti naročimo vodo.Timi pa v histerični jok in bumf na tla.Katja ga obide,jaz ga kar prestopim,ker se mi je pač vrgel pod noge.
Ljudje grdo gledajo naju dve,midve pa nič totalno ignoriranje.Timi pa se dere,da ga sliši cel center.
Trajalo je kar nekaj minut,pa se je le unesel,vode iz avtomata pa ni dobil.
Pa jutranja trma,ker mu niso všeč hlače,ki sem mu jih oblekla;kričanje,da gre čez ušesa,ves rdeč v obraz,pojema sapo.
Ne vem no,še psi so ušli,da ne oglušijo.
Je potrebno kar sproti poiskat taktiko,pogruntat,kaj tisti trenutek učinkuje.

Joj, Apple, potem pa seveda tudi jaz držim pesti, da ga čimprej mine. Pri kakšnih treh letih so že veliko bolj razumni. Že prej.

Ignoriranje pomaga, pa samodisciplina da postopka ne delaš le takrat ko imaš zivce in si spočita ampak zmeraj.

Glede na to da se ti bliža rok je pametno da to žogico že prej malo umiriš, kot si že sama opazila.

Ne pozabi pa na prvega ko bo največ dela z drugim. Dobro je da tudi po rojstvu novega člana delate še naprej z njim tiste rituale, ki jih imate zdaj, če ne se bo počutil odrinjenega.

Hvala ti splišni...tudi jaz računam na to...

Uh, imam srečo zaenkrat. Ni trmast sicer. Mogoče še pride to. Pa upam, da ne bo prehudo.

Moj prvi ni bil kaj dosti trmast, pa čisto vse se ga je dalo prepričati. Mogoče okrog 2,5-3,5 let je imel svoje fore, pa konec.
Mala se je pri enem letu začela dreti in se dere še danes, pri osmih. Malo pretiravam. Ampak je res zelo trmast primerek. Vse po njeno in pozornost za vsako ceno. Ignore ni pomagalo, ker je bila sposobna tulit tudi po več ur skupaj. Če si jo pustil v nakupovalnem centru na tleh, je ni nič brigalo, če te ni več videla. Če je nakam hotela, je tudi šla, pa jo ni nič brigalo, če si izginil, glavno da je raziskovala svet. Obup, ne vem, kako sem preživela. Take vrste otroci ostanejo taki, smao starši se streznimo in vsega pač več ne pustimo.

Mali je malo trmast. Ampak je zdaj tako hecen, da se mu moraš smejat. Če se začneš nekaj s kom iz družine pogovarjat in se na glas smejiš, pozabi in se začne smejat zraven.
Včasih noče nehat, vrže se na tla, čisto ipično in buta z glavo ob tla (pa od kod jim to ). Potem mu je pa zadnjič moj rekel: dovolj je, takoj vstani! Nehaj! In je res vstal, jokal je pa še vedno, samo butal se ni z glavo. Sem še jaz probala in deluje. Samo reči mu je treba. Hecno, jaz tudi pomislila ne bi, da bi to lahko delovalo, niti probala nisem, sem kar takoj na ignore dala prej. Pa mali tudi ni tak, da bi te za dolgo spustil izpred oči, ne bi šel daleč stran, ni take sorte, zato prilomasti za mano, ker mi hoče kazat, da joka, naj se mi smili... Joj, so hecni ti naši malčki.

Apple, kaj pa če bi še ti strogo z njim probala, ker tole je pa res neugodno, ker te utegne celo življenje takole izsiljevat: če ne boš naredila po moje, bom pa kar v nezavest padel. Sploh ne vem, kaj bi naredila, res zoprno.

Moj je ob teh besedah še bolj začel trmariti, bolj sem mu posvečala pozornost bolj je trmaril. Ko pa sem se delala, da ni nič in ga ignorirala, je pozabil in nehal.

Na žalost je pri vsakem drugače, pravega recepta ni, jaz bi si ga še tako želela.
Vsi so rekli da trma do 3 leta popusti in smo bestrpno čakali tretje leto ko bo bolje, no sedaj pri 7ih je pa še vedno prisotna. Kaj čem, moj je tak karakter, je pa zato najmanjši pravi balzam

Spoznala sem pa to, da bo otrok počel točno tisto na kar boš najbolj občutljiv, torej karkoli že naredi, mne pokazat čustev ali pa da vas je kakorkoli to ganilo. Na zunaj mrtvo hladen in seveda dosleden.

Pred leti se mi je v trgovini metal po tleh zaradi neke igrače in sem stala zraven njega oz par korakov stran in je kar nekaj časa trajalo, sama pri sebi sem se mirila in se delala hladno, ljudje so ga gledali, mene gledali, jaz sem pa še kar stala on pa še kar tulil in ležal na tleh in tolkel z rokami po tleh. Potem pa sem se odločila iti do blagajne, ki je bila nekaj korakov stran in plačala kar sem se namenila, on je pa videl da mu ne preostane drugega kot da pride počasi za mano in tako sva šla počasi tokrat brez joka domov (seveda na očeh vseh okrog, ampak meni je bilo takrat vseeno kaj si mislijo, tako sem se pripravila) in od takrat naprej nisem imela več težav, v trgovini.. no, vsaj tako hudih ne  vedel je da se ne izplača.

Če se nekaj odločiš, moraš potem vztrajati, ne se vmes premisliti. Doslednost je pomembna.

Moj ima 17 mesecev. Kadar joče mu rečem: "Joči, kar joči!"...in takoj neha. Probajte še to varianto, ko se vržejo po tleh in podobne fore. "Kar daj, meči se po tleh!"... ti greš po sveoje in "kao" odobravaš početje. Pa ne nasmejano ampak strogo. To jim da mislit. Kot pravite počnejo stvari, ki vas jezijo, torej?!

Gina vem kaj si želela povedati, ampak zadeva stoji nekako takole...ko npr. trmari za kakšno stvar, ki je ne mora imet, jaz vztrajam pri svojem in če nekaj ne mora, ne mora...tu ni debate..in pri takšnih stvareh se tudi joče normalno...ne moram ga pa ignorirat ali it vstran, ker se v ipiki vrže vznak nazaj ali začne z glavo butat ob nekaj in potem ko ga tako zaboli,potem se začne to izdihavanje in jok, ki vodi v zazevanje...Drugače se ne joče tako, samo ne pali pa varianta, da grem stran, pač zraven sem, strogo mu povem, da nekaj ne mora in ga skušam preusmerit. Od svojega ne odstopam in ni še dosegel tega, da bi popustila zato ker pač ipičari, pazim samo da se ne udari kam. Tako da ne moram rečt, da izsiljuje s tem, ker nič ne doseže z trmo, ipiko, butanjem.....Je pa kr naporno ja tole z doslednostjo, še posebej ker je takooo vztrajen in poln upanja, da mu bo ratalo....
Vem pa kaj si želela povedati in tudi ne vem kaj bi naredila, če bi to namerno počel in s tem izsiljeval...

tud nas eno leto in pol star mulc trmari,da je groza...z razliko, da pri nas nc ne pali..ce ga dam na ignore se dere tolk casa, da ne bruha...klinc

Moj je tudi pomalo začel trmo vzganjati. Jaz ga običajno pustim ali pa mu preusmerim pozornost na kaj drugega, bolj zanimivega.

Zaenkrat se zavedam, da nas čaka naporno obdobje ampak ne prenesem pa ko VSAKA mama, gospa, tašča, soseda, reče da njihov/a se pa res NIKOLI ni po tleh metala in da so danes otroci razvajeni pa preveč jim pustimo in blablabla...takrat pa lahko dobim ošpice!
Valda, potem sem pa čudna jaz in vse mamice tu gor, ker očitno nismo sposobne obvladati svojih otrok. Je pa ta faza očitno ena izmed mnogih kriz, ki jih otrok doživlja. Otrok se začne zavedati sebe, postaja vedno bolj samostojen, shodil je...očitno tako kot mi ne razumemo otroka on ne razume niti sebe!

frutka ampak jaz pa lahko rečem.."moji pa se niso tako obnašali"
Resnično se nikoli niso ob tla metali pa histerijo zganjali.
Ta naš Timi prekaša in nadomesti vse tri

Jaz še nimam teh izkušenj, ker nimam še otrok, ampak jaz se tudi nisem nikoli metala po tleh.

Jaz sem se metala po tleh, pa je moja mami stopila mimo mene. To je bil hladen tuš, baje od takrat dalje nisem več trmarila. Enkrat sem tudi zazevala, pa me je mami po nasvetu ene gospe iz avtobusa udarila po hrbtu in sem zadihala.

Moj mali je začel s trmo pri 11-ih mesecih, ko je hotel vtaknit prst v vtičnico in mu nisem pustila. Nič mu nisem naredila, samo strožje sem rekla NE (nisem se zadrla!) in ga dala sedeti na drugo stran sobe. Mali pa v jok in na koncu je - tkao kot je rekla Mateja26 začel bruhat. Za znoret. Zadeva z bruhanjem se je ponovila še enih dvakrat, potem pa je minila kot se je začela.