dolgo je že časa, ko sem bila na tem forumu, prav tako minilo že nekaj časa, ko sem zadnjič tako jokala, kot sedaj, ko sem brala tvoje (tippi) poste...naj to povem svojo zgodbo...v 6 mesecu sem morala roditi deklico, mojo Z., saj je imela ugotovljenih več nepravilnosti (hidrocefalus)...bolečina, ki sem jo občutila je bila grozna, jokala sem cele dneve, mojo deklici pisala pisma, ki so danes, ko jih še kdaj preberem, prekrita s solzami in razmazano pisavo...pravijo, da ne smeš imeto drugega otroka kot nadomestilo za bolečino, ki jo trpiš...morda res drži...vendar jaz sem se odločila drugače...po treh mesecih sem znova zanosila in v trenutku, ko sem zagledala dve plavi črtici sem se končno, po dolgem času, spet počutile "cela", nasmejana in iskreno srečna...dobila sva zdravega dečka...nosečnosti me je bilo strah, vendar strah je nekaj, kar se da premagat...najin deček je popolen, čeprav ni popolnoma zdrav, ima fenilketunorijo (presnovno motnja), pa vendar sva odločena, da je hrana malenkost in kljub vsem preprekam, čez čas, poskusiva našemu fantku pričarati bratca ali sestrico. Kar želim povedat je to, da nam življenje dodeli prepreke, ker ve, da jih enostavno zmoremo...želim ti čim lažji in lepši vsak prihajajoči dan, čim manj spraševanja kako bi bilo, čim manj solzic ob pogledu na nosečnice in mlade mamice, čim več prazničnih in toplih objemov, skratka spominjaj se svojega otročka, prav je tako, ne pozabi pa nase in življenje, ki te z odprtimi rokami čaka...