v mislih s teboj, Tippi,

Bodi močna!!!

Tudi jaz Danes mi kar ne gre in ne gre iz glave ...

TIPPI

ni besed, ki bi ublažila vajino žalost a vedi, da ti tu vse stojimo ob strani

v mislih sem z vami.

drži se!


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Tippi drži se... zmoreš vse in še več...
v mislih z vami

Tippi iskreno sožalje, tako težko je to brati

Glede prs pa sem jaz imela probleme že po splavih (14. in 16. teden), sicer po moje ni šlo še za pravo mleko, je pa bil izcedek kar močan, tako da sem mogla imet gaze v modrčku, da ne govorim o bolečinah, sem mislila da mi bodo eksplodirale. Meni niso nikoli dali nič, le napotke, da naj si delam ledene obkladke in pa bognedaj stiskat. Po kakšnem tednu dni se je stanje umirilo. Tako da ja, najbrrž bo prisotno tudi to, žal.

Tole pa meni ni čisto jasno. Če premalo dojiš ali črpaš, mleko tik-tako izgubiš, tudi če tega nočeš. Zakaj hudiča se to ne zgodi tudi v takih situacijah?!?! Ni fer! Btw, a so kaj razložili zakaj naj ne bi smela črpati oz. iztiskati? Kot jaz vem - pa nisem malo prebrala o dojenju - bi moralo čisto fajn delovati, če vsakič izstisneš le toliko, da prsi ne bolijo več. Telo s tem dobi informacijo, da je povpraševanja po mleku vse manj in manj, zato začne ustavljati laktacijo. Ja, morda potem ustavljanje proizvodnje traja kak dan ali teden več, a gre mimo vsaj brez bolečin in tveganj za mastitis.

Tippi: btw, ena ideja. Kot vem imajo v LJ porodnišnici (če si od tu) zdaj mlečno banko. Morda lahko prvih nekaj dni mleko izčrpaš in nosiš tja, oni ga bodo sterilizirali in shranili. Kolostrum prvih dni je za otročke zelo zelo dragocen in morda ti bo prijala misel, da si s svojo nesrečo morda kakemu otročku tudi pomagala. Samo predlog pač, nikakor nočem zmanjševati resnosti tvoje situacije. Tudi jaz veliko mislim nate, čeprav te ne poznam, niti si nisva veliko dopisovali!

Se strinjam, da ni fer, ampak gre za to, da telo na začetkku naštima hiperprodukcijo, kasneje pa preide na sistem ponudbe in povpraševanja. Zato kasneje veliko hitreje vse skup perneha kot na začetku - ker narava računa s tem, da se dojenček mogoče ne bo rodil ves čil in bo malo rabil, da se nauči prijet sesek in vlečt in da na začetku ne bo popil toliko kot dejansko rabi. Zato naredimo več kot rabi. Kasneje pa ne in zato se hitro zacikla.
Sicer se pa strinjam, po moje če bi si vsakič čisto malo stisnila, toliko da ne boli preveč, bi se mleko tudi počasi ustavilo, samo da bi malo dlje trajalo, ampak bi bilo pa verjetno malo lažje fizično. Verjetno pa je psihično lažje, če čimprej neha...

Tippi, drži se danes!

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tippi, mislim na vas.

Drage moje. Hvala za vse vzpodbudne besede in tople objeme

Oklep znotraj katerega krvavim. Znova in znova. Ne pustim si več verjeti. in načrtovati Edino kar mi je ostalo je ljubezen. Ja, v njo verjamem. Sem, verjamem in bom verjela v ljubezen. Te mi nihče ne more vzeti. Je večna. Bog? Ne obstaja. Nikoli nisem verjela vanj, zdaj? Jaz še vedno ne verjamem, nikoli ne bom verjela in on tudi ne. Mi je žal, da je moral spoznati na tako krut način, da boga ni.

Rodila sva najlepšega sinčka na svetu. Po celodnevnih popadkih na svet ni prijokal, a bil je prisoten. Tako majhen, tako najin. Zaprte učke in odprta usteca. Drobne dlani in velika stopalca. Po očiju. Dvajset drobnih prstkov in micen nosek po mamici. Tako lep, tako najin in tako mrzel. Pogrela sva ga v svojih dlaneh, poljubila sva ga z mokrimi ustnicami od solza. In se poslovila in ga pospremila v nebesa. V ta verjamem. Če so kje nebesa, so zanj.

Borim se z bolečino. Kamorkoli se obrnem, naju vse spominja nanj. Povsod so načrti zanj, ob njem, z njim. Pridejo dobre ure, ko pogledam dnevnik. Sindikati stavkajo? Kaj so sindikati, kaj hočejo? Komu mar. Poslušam in se čudim. Potem spet planem v jok. Nekontroliran. In ko preneham mi je lažje. Dobim sms od prijateljice. Poboža me. In sem globoko hvaležna, da se ne izmika moji žalosti. Hvaležna sem, da me ne pusti na miru, ker moram govoriti, ker moram deliti svojo bolečino in žalost. In si dopisujeva. Pokliče me T. Tudi ona se ne izmika tej tragediji. Bodri me na svoj način. In mi pomaga. Govoriti, podoživljati in se spominjati. Joka z mano. Spoznam kako zelo malo je takih ljudi, ki zmorejo sočustvovati in ki zmorejo mojo bolečino razumeti. Tisti, od katerih bi to pričakovala, so tiho, ali pa govorijo neumnosti. Kot da je najin sin omarica, ki se je pokvarila in ali bova čez par mesecev kupila novo in vse bo pozabljeno? M. je nenadomestljiv. Je najin otrok. Sva starša, ki nimava kaj pokazati, a kljub vsemu sva starša malemu angelčku.

In prsa, polna mleka čakajo na drobna usteca. A jih ni. V trebuhu ni več poskočnosti. Fizično sva ločena, a še vedno skupaj. V neki drugi dimenziji. Nam so ostale slikice, in odtisi malih dlančic in stopalc. In večna ljubezen!

In se bojim. Vame se je naselil strah, ki mu ni videti konca. Trepetam, ko gre hči zvečer na pijačo, da se ji ne bo kaj zgodilo. Trepetam, ko gre dragi z avtom v trgovino, da se ne bo zaletel. Trepetam zase, da me ne bo bolečina zlomila. In ves čas trepetam in se sprašujem ali je najin sin na toplem? Mora biti. Nebesa so vendar mehka in topla.

In kljub vsemu gre življenje dalje. Moje, najino, naše. Z bolečino. Ne mislim na prihodnost. Ne delam načrtov. Nič več. Pomemben je danes, zdaj.

Bodi pogumna... Točno take misli in besede so meni rojile po glavi takrat... in še mi. Nikoli ne moreš izbrisati tega dogodka, vedno bo v tebi... ampak te naredi močnejšo. Zdej še tega ne čutiš, čas pa bo prinesel svoje.
Želim ti, da čimprej prideš h sebi. Ne boj se žalovati, izjokaj solze in kriči, če je treba. Taki občutki so močnejši od nas, treba jih je dat ven. Odpri se, govori o tem, če moraš. Pusti ob strani ljudi, ki mislijo da je otrok nadomestljiva stvar. Ne razumejo te bolečine. Za njih otrok ni bil nikoli realen, ker pač nikoli ni živel. Ti si ga pa imela v trebuščku in še kako dobro veš, da je obstajal, da je živel... ma hude so to stvari, vem kako boli, zato žaluj in vzami si časa kolikor rabiš.