Pozdravljeni!

S partnerjem imava dva otroka, stara 7 in 3 leta. Otroka nista krščena in v tem je srž problema.  Partnerjeva družina je verna. V nedeljo hodijo obvezno k maši in vsak večer za kuhinjsko mizo skupaj molijo. To včasih ni bilo tako, samo k maši so hodili. Mene to sicer ne moti, dokler vere ne vsiljujejo meni in mojima otrokoma.  S partnerjem in otrokoma živimo na svojem in se videvamo le ob vikendih, bolje rečeno jih obiskuje partner z otrokoma.  Čeprav moj partner ne hodi k maši, pa zadnje čase tudi vedno bolj on sitnari s krstom otrok, ker nanj pritiskajo njegovi. Zaradi tega sem besna. Kaj se imajo oni vtikovat v to, ali bosta moja otroka krščena ali ne. Ko to rečem partnerju, potegne na njihovo stran, češ da je že čas, da ju krstimo. Sama sicer niso apriori proti temu, saj sama proti veri nimam nič. To kar uči krščanski nauk ni nič slabega in če bi se vsi ravnali po božjih zapovedih bi bil svet boljši in lepši. Kar me moti je to, da se s krstom otrok šteje za pripadnika Rimokatoliške cerkve, do katere kot institucije pa ima odklonilen odnos (pedofilija, grabežljivost). Prav tako pa morajo starši in botri menda pred krstom hodim na neke svetovalnice k župniku. Vsaj tako sem slišala in tako tudi piše na oglasni deski nam najbližje cerkve. Ne vem kaj bi mi lahko župnik takega povedal, kar že sama ne vem. Poleg tega se mi upira, da mi bo pri mojih 38 letih in opravljanju poklica, pri katerem sta poštenost in pravična tako rekoč delovna pogoja, župnik govoril o tem, kako moram živeti in vzgajati svoja otroka. Tudi to sem povedala partnerju, pa mi je rekel da potem boljše, da sploh ne grem zraven, ker bo to vse uredil on sam. Si predstavljate, celo pripravljen me je izključiti od tega. Sama sicer imam vse zakramente, vendar pri nas doma nismo tako verni, da bi hodili k maši. Držimo se zapovedanih dveh postov, barvamo pirhe in okrasimo božično drevo. To pa je tudi vse. zakramente imam bolj zaradi tega, ker živimo na vasi in tam je redkokateri otrok krščen zaradi tega, ker so starši tako verni, kot bolj zaradi tega kaj bodo rekli sosedje, če ne bo (vsaj tako je bilo, ko sem bila otrok). Moje prepričanje je, da otrok ne rabi biti krščen, da je božji otrok. Vsak ko sem jaz hodila k verouku, so nas učili, da bog naše molitve sliši kjerkoli. ne vem, zakaj bi zaradi tega morali biti krščeni in hoditi v cerkev. Ne vem pa, kaj naj naredim s partnerjem, saj je ta tema vedno pogosteje razlog za hude prepire med nama. Stvar je v tem, da sama nimam nič proti, da če se bsta otroka sama odločila, da želita biti krščena, ko bosta dovolj stara, da bosta razumela, kaj to pomeni. Sedaj po mojem še nista. Starejši sicer to že omenja oziroma govori o darilu, ki ga bo dobil, ker ga je tašča očitno že poučila, da bo takrat dobil darilo. Moti pa me, da o tem namesto njih odločamo starši namesto njih in jim vsiljujemo nekaj, kar se nam zdi potrebno. Tudi to sem povedala partnerju, vendar tega ne razume ali pa me noče, ker mu je bolj pomembno, da bodo zadovoljni njegovi starši kot pa kaj mislim jaz kot mama, ki imam pravico soodločati o tem. ali je tudi kdo od vas imel enak problem in kako sta ga rešili.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jah, kaj ti naj reče. Tebe ne vodi prepričanje ampak sovraštvo do RKC. V bistu si zmešala podpiranje "grabežljivosti in pedofilije" s pripadnostjo RKC. To je kot da govoriš, da smo vsi verniki RKC takšni ali vsaj aktivni podpiralci tega.

Kolikor razumem si verna. Vera je v bistvu iskanje resnice. Vse poenostavila tako zato, da se ti ni treba zares ukvarjati z vero oz. točneje z odnosom do Boga. In seveda, ker je normalno da vsi ne razmišljajo tako kot ti (pa čeprav si ti že določila, kako drugi razmišljajo).

In ni te pripravljen izključiti. Ti sama si se odločila, da nočeš biti vključena. Pa ne zaradi njega, ne zaradi njegovih ampak zaradi tvojega "razumevanja" vere.

tukaj bo potreben kompromis.....
Preberi si še post enkrat....
Otroka nista krščena, ker JAZ nisem bila za to.... tvoj ego
Sedaj pa nekdo drug hoče krsti, pa ti nisi pripravljena poslušat oz sklenit nek kompromis... on (mož), pa ga je do sedaj, glede na to da sta otroka stara 7 in 3 leta....
Razmisli...

V trenutku ko je en starš proti, je po mojem mnenju moj odgovor, da se s tem počaka do polnoletnosti (ali vsaj do recimo 15. leta) in potem se otroka odločita sama. Nadoknadit se da, povrnit v prvotno stanje pa žal ne, zato takšno mnenje.

Podpis.

bena, tvoj problem ne izvira iz tega ali otroka krstiti ali ne. Če bi bila z možem bolj poenotena, problema sploh ne bi bilo. Tako pa vam fali to, da bi z možem stopila skupaj. Jaz vidim problem v tem, da tebe njegova familija ne sprejme, no ali pa ti nje ne, zakaj se sicer ne bi tudi ti pridružila obiskom. In tako se dogaja da tvoj mož sedi na dveh stolih naenkrat in doživlja dvojne pritiske. In kdo je kriv? Tvoj mož.

Imam podobne izkušnje, ampak sem grda tamlada, ki je mami odtrgala sina. Se je pri nas dogajlo podobno. Jest nisem videla več smisla v obiskovanju, ker je bil vedno nek pritisk, pametovanje, nikoli se nismo sproščeno pogovarjali. In sem se nekega lepega dne odločila, da ne bom več hodila na obiske. Sicer direktno ni več nič letelo name, so bili pa indirektni pritiski. Mojemu in otroku so v tisti uri obiska servirali točno tisto, za kar so vedeli, da gre meni hudo na jetra. In se je dogajalo, da sva se z mojim po vsakem obisku pri njegovih doma, obvezno tri, štiri dni kregala. Za brezvezne zadeve, kot je brezvezna zadeva krst. Zakaj brezvezna. Ker je bolj pomembno, da kot družina delujete enotno in se starša podpirata, zato da lahko podpirata tudi otroke. Vsi boste srečni in takrat bodo otroci tudi krščeni. Ti jih nočeš krstit, ker sovražiš, da njegovi vsiljujejo svoje mnenje.

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

Sem popustila ukazovalni tašči in dala otroka krstiti v njihovi veri.

Moram povedati, da je to največja napaka kar sem jo storila v življenju in mi je prekleto žal.
Mož itak nima časa se ukvarjati z vero oz. otrok vsaj kaj poučit o njihovi veri, molitev ipd...
Jaz ju tako učim pač mojo vero. Zaenkrat smo še pri Svetem angelu, pa beremo otroško sveto pismo (slikanico).
Sem rekla, da ju bom prepisala, če bo tako.

Hahaha Mate0ja, sem morala 2x pogledati, če sem to jaz napisala.

Hvala za odgovore, čeprav sem pričakovala tudi take odgovore kot sem jih dobila, torej od tistih, ki jim je RKC nedotakljiva veličina, ki so prebrali in videli samo tisto, kar smatrajo kot moj napad na RKC. Če bi si  v redu prebrali, kaj sem napisala, bi videli, da proti veri, Bogu in tistemu, kar piše v Svetem pismu nimam nič proti. Zagotovo je vsak od nas v življenju kdaj naletel na takšno stisko, ko se je lahko obrnil s svojo prošnjo na nekaj višjega, nezemeljskega, torej prosil za pomoč Boga. Tudi sama sem se. Je pa res, da ne verjamem v RKC kot institucijo. Pa ne mi reči, da sta vera v Boga, Jezusa in Marijo, isto kot RKC. Moje prepričanje je, da če verjameš v Boga, te bo ta uslišal, ne glede na katerem kraju ga prosim za pomoč. Za to ne rabiš hoditi v cerkev. Kar pa se tiče tega, da je partner dovolj dolgo popuščal, pa mislim, da je pri tako pomembni odločitvi kot je krst otroka potrebno soglasje obeh tako kot pri določitvi naslova otrokovega prebivališča, priimka in vseh drugih vprašanj, ki se tičejo otrokove vzgoje in položaja. Poleg tega pa mislim, da o tem nimamo pravice odločati starši. Če bi se sama lahko odločila, se ne bi dala krstiti, tako pa so me starši porinili v to. Zato menim, da je takšno odločitev bolje prepustiti otrokom samim, ko bodo dovolj stari, da se sami odločijo za to. To ni nekaj, brez česar otrok ne more živeti in odrasti v odgovornega in poštenega človeka. Če pa bo kateri od mojih otrok, ko bo razumel pomen in posledice tega zakramenta, kljub temu za to, pa ga bom pri tem seveda podpirala.

Sej se ni težko najt v tem zapisu. Obstajata samo dve možnosti, ali se razumeš ali pa pač ne. In če se ne obstajajo blaga odstopanja od mojega primera

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

Mateja, da še odgovorim tebi. Razlog, da partner - ni mož, hodi z otrokoma sam k svojim ni ta, da jaz ne bi želela. Z njegovimi starši sicer nimam ne vem kakega globokega odnosa, pa tudi sami so bolj zadržani. Nimam pa nič proti njim in jih spoštujem take kot so. Zakaj jez čez videknd ne morem k njim pa je, da čez teden hodim v službo, skrbim za otroke in partnerja, da imajo skuhano, da so oblečeni, da sta mala dva pravi čas v šoli in vrtcu in pravi čas pobrana od tam, da sta pravi čas na rojstnodnevnih zabavah in športnih aktivnostih, da so opravljeni nakupi hrane in ostalih stvari, da ima starejši narejene domače naloge itd. Ob vikendih pa me žal čaka total razmetano stanovanje in gora umazanega perila. Zato se partner z otrokoma umakne, da lahko to postorim. Običajno pa en dan čez vikend tudi skupaj gremo kam drugam na kakšnem izlet. Grem pa tudi z njimi k partnerjevim staršem.  

Uf tole je never ending story. Žal tuki ni druge, kot da bo eden popustil.
Al ti, al pa on. Tudi midva sva mela te boje... S tem da je bilo pri nama ravno obratno - sem bila jaz tista, ki je želela da je otrok
krščen, on pa je bil proti oz. bi bil za, če bi bili otroci krščeni po pravoslavni veri (tako kot njegova družina).
Tudi midva sva se veliko prekregala okrog tega, pa ja, pa ne... In na koncu je obveljala moja. Otroke sva krstila po moji veri torej po RKC.
Sicer me boste vse popljuvale kar bom v nadaljevanju napisala - ampak saj lahko vsak poda svoje mnenje mar ne?
Skratka - mati bo vedno prva. Mati je tista, ki otroka nosi 9 mesecev, mati je tista, ki otroka rodi. In se mi zdi prav, da se najprej upošteva željo matere, šele nato očeta. Vem, da vas bo zdaj en kup skočilo v luft - ampak moje mnenje je pač tako.
Kot drugo pa sem to želela ker smo v Sloveniji (ok, zdaj bo v luft skočila še druga polovica). Če bi bili pa v Srbiji, potem pa naj bo pravoslavna.
In ja - lahko rečem, da tudi pri nama ni šlo za neko blazno vero. Tudi pri nas je bilo ''kdo bo koga'' in niti pod razno nisem dovolila, da bi z mano upravljala tašča in mojim otrokom vsiljevala svojo vero. Oprostite vsi po vrsti - ampak mati je v vrsti pred taščo

V bistvu s takim načinom razmišljanja oz. v takem razpoloženju, ko si kot tempirana bomba, ne bosta nič pametnega rešila....Bistvo je to, da imata tako ti, kot partner, dokler sta pač otroka še tako mala, da ne moreta sama zase realno odločat, enako pravico odločanja namesti niju. Tu so njegovi starši čisto postranska stvar....Ti si svoje argumente proti krstu navedla tule....verjetno si jih tudi partnerju....kaj pa on...je on navedel kaj argumentov za...ali želi krst le zato, da mu bodo dali mir starši....Če so njegovi argumenti kaj drugega, kot to, potem se morata o tem temeljito pogovoriti...vreči argumente, mnenja...na mizo in premisliti....Niti daleč ni prav, da bi spremljal otroke h krstu le on, ti bi pa bila doma....prav tako ni prav, da bi ti zaradi svojih predsodkov in prepričanj tako stisnila njega v kot, da bi imel vsega dovolj in popustil, čeprav se v srcu ne bi strinjal....
V bistvu sploh nekako ni važno, kakšen bo končni rezultat...ali bo krst ali ne....bistvo je to, če bosta do odločitve prišla z obojestranskim dogovorom in strinjanjem, ali z izsiljevanjem in neupoštevanjem drug drugega.
V partnerskem odnosu velikokrat pridemo do takšnih razhajanj....če vedno nekdo popušča, je vedno isti poteptan, neupoštevan....zagotovo sta bila že kdaj pred podobno dilemo...kako sta jo takrat rešila...sta se dogovarjala....sta si šla naproti...?

Aja pa še to naj povem kakšno je stanje zdaj.. Jaz osebno grem k maši samo za tavelike praznike.
Seveda takrat vzamem otroke sabo - njega pa pač vprašam če želi iti z nami. In ja - vedno gre.
Da ne bo pomote - tudi ko so pravoslavni prazniki, ga vedno vprašam če gre k maši (seveda v svojo cerkev) in da grem
z njim tudi jaz (in otroci afkors), pa vedno reče da ne gre - da se mu ne da.
Tko da.. Še vedno mislim, da je bila vse fora v tašči in ne v njem.

 
Tako tudi jaz mislim.


_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Tudi jaz... najboljše rešitev, če vama le uspe to.

praviš: Stvar je v tem, da sama nimam nič proti, da če se bsta otroka sama odločila, da želita biti krščena, ko bosta dovolj stara, da bosta razumela, kaj to pomeni.

kdaj pa je po tvoje otrok "dovolj star" da se sam odloči??? jaz sem bila stara 9 let, ko sem sama rekla da želim biti krščena (oče in mama striktna ateista in nobenega vernika na splošno ni bilo v moji neposredni bližini). se ti zdi, da sem bila premlada, da se samostojno odločim?

po zakoniku RKC otrok pri 7ih letih "pride k pameti"...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Govorim iz prve roke. naj se sliši še tako trapasto in pravljično, jaz vem, da so tudi takšnee stvari rešljive. če bosta izhajala iz vajine ljubezni en do drugega in iz ljubezni do otrok, bo bodisi en od vaju popustil (zavoljo ljubezni do družine in tega ne bo nikoli obžaloval, ker bo pač nagrajen z ljubeznijo ), ali pa bosta zadeve prestavila na kasnejši čas, ko se bosta otroka sama odločila ali želita biti krščena ali ne. to pomeni, da ju bosta, ko bosta stvari razumela, objasnila vse pluse in minuse krsta.

vem da me ne brriga, ampak a se ti res zdi pospravljanje fleta bolj pomembno od družinskih stikov pri tastu in tašči?

židi majo bar micvo pri 13-ih in takrat postane deček moški; mogoče bo takrat "dovolj" star (če je 7 ali 9 prezgodaj)?

Morda si pa tudi on tega res želi (ne samo starši), pa zaradi tega, ker ve, da si sama tako proti nekako prej ni upal preveč pritiskat s tem nate? Kakorkoli, se bosta morala vsest in resno pogovorit o tej temi. Meni se zdi, da je njemu toliko do krsta kot tebi ni do tega. Nekako iz osebne izkušnje... Upam, da se uspešno dogovorita kakorkoli že pač bo. In morda včasih pomisliš, da niso vsi pripadniki RKC institucije tako zelo slabi (tudi mene namreč zelo moti to kar si napisala).

Po moje leta sploh niso pomembna. pomembno je, da otrok razume kaj to krst je. da razume "osnove" vere, zakramentov in konec koncev, da sam reče, ja, želim si biti krščen, ali ne, ne želim biti krščen. nekdo, ki živi vero (živeti vero ne pomeni le hoditi k maši in praznovati praznike, ampak dejansko je tudi zgojen v tej veri, jo živi. ne da se uči božje zapovedi in jih zna na pamet, naslednji dan, pa krade, laže in preklinja svojo mater) bo to verjetno vedel že mnogo prej, kot nekdo, ki sploh ne ve kaj so to božje zapovedi in je zanje prvič slišal pri petnajstih. morda bo sposoben odločanja šele pri 18, 25...

< Sporočilo je popravil Tippi -- 22.10.2012 16:43:50 >

Tudi jaz počnem vse kar je zgoraj napisala, pa še vedno najdemo preceeeej časa zase.
Kar se pa tiče obiskov pri taščah, bi pa tudi jaz rekla, da imaš prav, čeprav obstajajo tudi take, ko je to enostavno nemogoče. Dokler ne doživiš, ne razumeš.