Ne, se ne strinjam. Nikoli nisem dala mojemu otroku občutka, da če sedi v sobi, da ga ne maram. Ko se kazen izteče, mu povem zakaj je sedel, ga objamem in rečem, da ga imam rada.
Sicer ne vem zate, ampak, da se jaz z nekom skregam, pa četudi je to moj mož, otrok, šef, se najhitreje, in najboljše umirim, če sem sama in ne s tistim dotičnim v istem prostoru. 
. Jaz bi to dojemala kot provokacijo. Poleg tega ne moreš razmišljati, kaj si naredil narobe, če si s to dotično osebo skupaj.
Poleg tega pa tudi jaz rabim 5 minut miru, da se umirim in ne znorim.
In zakaj sedenja ne bi smel jemati kot kazen? Naj se nauči-sprijazni, da kazni obstajajo.
15.10.2012, 14:40
ronja
15289
Saj meni je bilo všeč, da data tudi sebe na odmor. Samo kot si napisala: za naju to ne bib ilo vzgojno bi non stop traparije delala,d a bi imela mir:D. Sicer pa so tudi pri nas pravila za vse enaka, samo da smo pri vseh mal manj strogi
. Podpis, razen da se meni ni zdelo za prazen nič - sem pa videla, da se to odraslim tako zdi. Mogoče je fora v tem, da sem še tak otrok, ap mi je izi čutit z njimi, da je ful pomembno, kaj ima katera punčka oblečeno;). Njim je pač to cel svet. Saj mi tudi včasih doktoriramo iz tega, kateri odtenek je boljši za nekam, a ne?;) Se še spomnim, koliko so meni pomenile /mi še pomenijo kake male bedarije... In se zelo lahko vživim v to, da tudi njim... Res me potem kdaj čudno gledajo, ko prideta zelo zanimivo oblečeni (imata zelo radi 80 leta
), ampak se pa smejita:). Če je pa nevarno, pa ni pardona. JIma pa potem povem, da je to nevarno (ali kar tako ali za zdravje) in da ju imam preveč rada, da tu ne bi težila. Haha, bom lubiju povedala, da sta za dopust
, se mi zdi, da se ne bo čist strinjal .No, verjetno res ne vesta - mislim kar se tiče te "heavy artilery" - ala zapiranje v sobo, na hodnik, dajanje pod mrzl tuš, tepež itd... Se pa zaderem nanju, to pa definitvno, nisem tako super duper skulirana mama , žal - mogoče bom pri Svitu že, haha. Ampak pazi to: zdaj sem 2 tedna že brez glasu in se enostavno ne morem zadret nanju! To je ful zoprno, ker včasih se ti reeees ne da it do njiju in bi se najrašji zadrl iz druge sobe, da naj data mir, pa tudi če pali samo za par sekund
... Ampak ker nisem mela te možnosti, sem pač vsakič, ko mi je bilo dovolj oz. sem videla, da so šle zadeve nekam, kamor nočem, da grejo, dvignila rit in šla zrihtat situacijo. In malidve naenkrat ful angela ratali . Tako da kakorkoli obračamo, veliko smo si sami krivi;). Nekaj je pa tudi karakter otroka, verjetno. Vem, da imam srečo s puncama (in tudi s tamalim zaenkrat), ker so taki sončni karakterji, da se radi smejejo in ne cmizdijo ves čas nekaj kar v tri dni. Je pa res, da kadar ga začne katera srat, se vprašam, kaj delam narobe oz. kaj jo muči. In navadno pridem do kake zelo blesave malenkosti, ki pa je njim cel svet oz. jim pomeni varnost. IN tisto zrihtam in imam svoje nasmejane otročke nazaj:) Dostikrat pomaga že to, da po pravici poveš, kadar veš, da si nekje zamočil. Recimo če sem zamudila v vrtec po tamali (in to govorimo o 5-max 10 min, ma tamala notranjo uro!), je tamala vedno dobila napad histerije. Zaradi navidez "niča" - se ni hotela preobut, ni bil prav puloverček obešen, karkoli, pač nekaj je našla, ni bilo važno, kaj je... Takrat te vsi gledajo, kao, pa ja ne boš pustil otroku, da terorizira... hkrati pa čutiš, da mu je res hudo. Meni se je v teh situacijah najboljše obneslo, da sem bila iskrena. Ona meni, da puloverček ni prav obešen. Jaz njej: L, vem, da si jezna in žalostna, ker sem bila pozna. Oprosti, želela sem si prit prej, pa nisem mogla (poveš vzrok). Se bom potrudila, da pridem jutri prej, ok? Skratka: ignoriraš povod in napadeš vzrok. To je meni res vedno dobro delalo.
R. je nekaj časa non stop (ampak res vsakič!) ko sem šla dojit in dat spat malega, prišla tja in ga seveda s tem zbudila... In sem mela tega poln kufer, bolj ko sva bila midva zmatrana, bolj je ona težila, na koncu sem vztrajala, da se zmeniva. In sva prišli do tega, da ona sicer ve, da ga bo zbudila, ampak ona bi se tudi rada takrat stiskala z mano. Potem sem ji povedala, da takrat ne morem, ker ga moram dat spat in da se mi tako mudi s tem zato, da bi bila čimprej spet pri njima, da bi se dostikrat rajši z njo crkljala kot z njim, samo on mora jest... In je bilo ok. Ne moreš verjet! Prej smo imeli milijon pogovorov o tem, kako se bo revež zbudil, če pride čebljat ko ga uspavam, pa kako je treba bit takrat tiho, pa da se ji splača, da zaspi, itd... Ne, nič ni pomagalo, dokler se nisva res u iber počli in da je povedala, da hoče v bistvu ona bit takrat z mano. Potem je čisto sprejela, da takrat točno ne more bit in od takrat naprej ga ni še enkrat zbudila (vsaj ne nalašč)! Tamala na srečo prej pove, je mela eno krizo, ko sva šla v bolnico, ker ni vedela, da bova šla, sva se tudi zmenili in je bilo ok.
Zadnjič je zaradi njegove bolezni spet malo zamajalo njen svet (pa še ona je bila tudi malo prehlajena) in je postala težka, ampak pri mojih otrocih dela to, da jim pokažem, da si jaz želim bit z njimi tudi kadar so nemogoči. Torej ravno obratno. Včeraj je L. naredila isto kot tvoja mala: hotela se je crkljat, ko sem dojila in uspavala malega zvečer (ja, zdaj pa tamala:D), ji oči ni pustil not, zato je užaljeno šla jokat na svojo posteljo. Sem ga uspavala in šla takoj potem k njej, ji povedala, da bi se rada pocartala z mano, če želi - si je želela, ampak ni hotela priznat, ker je bila še jezna. No, sem bila še malo tam, enkrat me je probala odrinit, pa sem rekla, da če me noče, naj pove, pa bom šla - da če me odriva, to pomeni, da noče, da sem tam in ji bom dala mir. Da bi se jaz rada crkljala z njo, ker jo imam rada, prej sem morala dat malega spat, da imamo zdaj mir, da ne joče, ampak da sem mislila nanjo (ker sem res) in jo imam rada, ne glede na to, kaj počne - tega ne more spremenit. Da ji pa nočem težit, če bi rada imela mir. Potem me ni odrivala in čez minutko se je v trenutku čisto spremenila: me objela, se hotela cartat,... skratka vse, kar je v resnici hotela dosešt s tem svojim teženjem.
Pri mojih otroci pomaga to, da jim pokažem, da si JAZ želim bit z njima, tudi če sta tečki. POtem kar nehata bit tečki, ker ni treba
. Ne vem, če to pomaga pri vseh otrocih, nočem bit pametna, ker nimam težkih otrok, ampak dokler gre na mehko, zakaj bi šla na trše? Saj bi bilo meni glih tako hudo ju nekam zapirat kot njima, zakaj bi si komplicirala življenje (si ga že tako dovolj;)? NIso pa vsi otroci enaki in čisto možno, da tole softy ne pali pri vseh in je boljša skoraj kakršnakoli vzgoja kot nobene vzgoje. Vsak najde nekaj, kar dela pri njih, eni niti glasu ne povzdignejo, meni to recimo ne rata (razen če sem brez glasu ).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
15.10.2012, 14:49
ronja
15289
Paštetka, otroci so različni. Tudi mi, vsi ostali smo enaki kot ti, samo starejša pa ne. Ona se sama ne more umirit! Oz. se lahko, ampak ji bo zelo hudo. Rabi nekoga, navadno mene. Zato je bilo meni z njo najtežje, ker sva se kaj kregali in sem JAZ rabila time out (bi ga šla z veseljem odsedet), ampak to dete je že od malega takj lezlo za mano! Nikoil kadar ni vse tipitopi, ne da mira človeku. Ima senzorje za tistega, ki je najbolj sesut in točno nanj se spravi. NIč hudega mu noče, verjetno nas res hoče razvedrit, ampak sitnemu to ne paše in je bila cela umetnost jo naučit, da drugi niso vsi taki kot ona (oz. da večina ni taka glede tega;), da rabimo mir, če smo sitni... Ker tamala je taka kot midva - hoče mir, njej moraš dat minuto, da se sama razjezi, gre stran in bognedaj, da jo takrat tikaš, ker znori, takoj potem pa si seveda želi, da prideš k njej ali pa pride sama k tebi. Tavelika pa tega nima, ona v najhujšem prepiru nujno rabi fizičen kontakt, kar je mene včasih spravljalo na rob živčnega zloma, ker sem si tako zelo želela, da mi da miiiiir! Ampak ona to rabi! Zdaj ji to pač dam in zato rabi veliko manj:) IN počasi je tudi dojela, da sitne ljudi pustimo pri miru - ampak je morala to racionalno dojet in še vedno instinktivno reagira drugače - tako kot bi si želela, da reagiramo mi, kadar je ona sitna - da pridemo do nje, jo božamo, itd...
Ok, moram it: Svit je našel steklenico z bučnim oljem... Lubi je ni zaprl... Koga naj pa zdaj najurim oz. pošljem sedet na stolček?
Sori, ampak s humorjem gledat tole črno lužo je ful lažje
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
15.10.2012, 15:04
Paštetka
7346
Se absolutno ne strinjam. Dam ga sedet, ker krši pravila, za katere so se zmenili, da so za nas "zakoni". Če en drugega udari...kaj imam jaz tu? Če se mi upa zlagati v obraz...kaj imam jaz tu...če pove kletvico, kaj imam jaz tu?
Pa saj ne gresta sedet za vsako figo. Vsako pravilo, ki ga imamo ima tudi svojo dolžino sedenja- kazni. Prekleto dobro vesta, kaj sledi inkako dolgo bosta sedela za kaj. Sama se odločata o tem ali ga bosta kršila ali ne.
15.10.2012, 15:46
Matejusska
172
ronja - ja, dobili smo dojenčka, star je malo manj kot 5 mesecev. Ampak, to njeno obnašanje se je začelo že prej. Ja, saj vem, verjetno je čutila, da prihajajo spremembe. Ko se je mali rodil, sem si res vzela dovolj časa zanjo, tudi sama sem šla kdaj z njo na kratek sprehod, igrišče, definitivno pa dobi nekaj manj pozornosti kot prej, ker enostavno drugače ne gre. Se lahko še toliko trudim, pa je ne bo dobila v enaki meri kot prej, pa tudi otroci so različni. Ampak, ker je prišel nov član, to še ne pomeni, da ji bom pustila, da nas terorizira, tašča je namreč rekla, da ji naj malo pogledam čez prste, ker je novi član pa tudi zaradi ljubega miru. Ampak, pri nas vem, da to ni ok na dolgi rok ker mala je taka, da ji ponudiš mezinček, ona zagrabi do rame. Če ji bom zdaj popuščala in gledala čez prste, si bom v tistem trenutku mogoče olajšala lajf, ker ne bo teženja, trme, ipike, ampak na dolgi rok si bom nakopala samo še večje težave.
Torej, konkreten nasvet, kaj naredit, ko npr. utruja in teži zaradi neke stvari, npr zaradi tistega drevesa. Povem, zakaj nekaj ne bo tako, kot želi, zakaj nekaj ne bo dobila, da ne bom več risala, pač, karkoli že je na tapeti, in potem, če lazi za mano in najeda, naj enostavno ignoriram?
Še glede brcanja in suvanja - če me brcne, rečem, da se to ne dela, da mi ni všeč, da me boli in da jaz nje tudi ne brcam, ampak ona še naprej se zaganja vame - kaj nardit, ko povem, da mi ni všeč, da se to ne dela, da me boli, potem nadaljnje suvanje, brcanje, vlečenje ignorirat ali kaj? Ker se mi zdi, da bolj kot govorim, da naj neha, bolj se zaganja. 
Kaj konkretno naredit? Bi ve poslale v zgornjem in v tem primeru na ohlajanje ali kaj druzga?
15.10.2012, 16:10
LuLu
8910
IZVIRNO SPOROČILO: Matejusska
Ker se mi zdi, da bolj kot govorim, da naj neha, bolj se zaganja.
Jaz bi prvo to nehala.. govoriti namreč- Tudi moji mali govorjenje ni nič pomagalo. Pa saj me sploh ni slišala, sama sebi sem govorila in enkrat sem si tak dosadna postala, da sem to nehala.
Uporabila sem, meni zelo uspešen sistem, ki ga je moj ata imel. Ponavadi, nasploh mame, govorimo, ene se derejo, ene kričijo,... moj ata je stišal glas. Ko je že skoraj šepetal, sem vedla, da je jezen
In tako sem jaz tudi, čeprav mi je včasih tak nabijalo, da bi explodirala, ampak mislim, vem, da je najpomembneje, da se starši prvo za 10 sekund umaknejo in zadihajo, potem pa nadaljujejo. V tem času ne bo nobenih sprememb, ampak naredili bomo nekaj premišljenega in nam potem ne bo žal. Npr. za kako po riti...
Danes parkrat kaj tiho ponovim, če me želi slišati, mora sama utihniti in potem pustim, naj zaključi svojo dramo. V roku enega leta so se zelo skrajšale.
15.10.2012, 16:49
pelin
1701
oprosti, vem ,da ni smešno, samo si kar predstavljam tale mali tornado, ko dobi zalet...v bistvu mi doma nismo imeli nikoli z nobenim od obeh takšne huronske scene, pa ne zato, ker bi bila midva tako super starša in bi bila najina vzgoja tako perfektna ( splošno znano pravilo: otroci pedagoških kadrov so najbolj odpuleni), temveč, ker sta oba najverjetneja drugačna karakterja...ali pa je vseeno kaj na tem, da sem jaz bolj zagamana od niju...Mož je v bistvu bolj skuliran in preudaren, jaz pa ...eh takšna kot tu gor ...seveda so se v teh letih, v katerih je sedajle tvoja ( bajdevej...temu obdobju se reče mala puberteta....)tudi pojavile trmice in gluha ušesa, pa dolgi rilčki...vendar je bilo v primerjavi s tvojo nekako vse skupaj milejše..Najverjetneje sta pač manj vztrajna karakterja ali pa sta že kmalu videla, da se ne izplača terat svoje v nedogled, če to ni sprejemljivo...Veliko podobnih scen, pa sem doživela v vrtcu in včasih mi je ( in mi še) pošteno teče po hrbtu...Zate lahko rečem, da te občudujem, če resnično počneš to kar pišeš...s tvojo bibo ni nič narobe, le nekak prostor kot oseba si očitno išče v družini, posebej sedaj ko ste bogatejši za novega družinskega člana...najverjetneje v iber preizkuša meje in dela zato takšne scene...Nekateri so ob napadih svoje trme tako agresivni, da te je groza...agresivni do drugih, do sebe, bruhajo od joka in kričanja, prenehajo dihati...grozljivka za starše...toda vse to mine...boš videla...ti kar pogumno in vztrajno naprej...tako kot sedaj...ne imej moralnega mačka , če si kdaj res huda, ostra....ona v bistvu to pričakuje in ve, da si zasluži....samo nekaj še...ne govori ji, da se boš jokala ( ali oči bo jokal, bo žalosten...), ker to je za njih dosežek...uspeh...dosežen cilj...V svoji jezi, ker ji nekaj ne dovolite, ona želi narediti vaju jezne, žalostne...želi se nekako maščevati in zato niti pod razno ne bo končala, če ji boš rekla, da boš jokala...nje to v svoji mali egocentrični glavici nič ne gane...zanjo je važno le, da ne bo jokala ona oz. da se bo svet vrtel okrog in zaradi nje...
15.10.2012, 18:17
ronja
15289
Ali pa je razlog še bolj enostaven: ko smo visoko noseče, navadno nismo več tako zelo poskočne in polne energije za skakanje okoli z malim otrokom in še precej imamo za pripravit za dojenčka, pa dostikrat sledijo še kake večje rušade pohištva, da se naredi prostor še za eno bitje... In je tako že takrat malo manj časa/pozornosti kot je bilo prej... NE vzet tega kot napad, to ni mišljeno kot da je to narobe, samo da veš, od kod nekaj pride, ne da bi lahko to naredila drugače. Ene stvari je pač treba naredit, četudi našim otrokom niso všeč. Meni se tudi mariskaj ne da, pa moram. Samo je pa fajn, da vejo, da sem tečna, ker nečesa ne maram delat, pa me potem mal pocrkljajo, recimo;). Navadno je dovolj že to, da poveš, da veš, kje je problem. Otroci so brihtni:). Oni se nočejo kregat, če je vse ok. Samo če nekaj ni, potem hočejo videt, da ti tudi to veš in da boš popravila - oni pač mislijo, da lahko vse popravimo;).
Te popolnoma razumem: če se raztrgamo, ne moremo dat svojim otrokom toliko pozornosti kot je dajo mame edincem (čeprav dokler si na porodniški dejansko profitirajo:). Vendar pa dobijo ti otroci še sestrsko in bratsko pozornost, tako da se jim vseeno splača. Dokler je bratec še majčken dojenček, verjetno še ne, kasneje pa vedno bolj:). Kaj pa do takrat?
Tako da ne misli, da ti hočem kaj pridigat, sem na tvoji strani:). Opozorila bi te samo na to, da si vse te ukrepe pozornosti napisala v pretekliku... Saj te čisto razumem: na začetku, ko se novi član rodi, smo vsi starši strašno pozorni na starejše otroke, se jim posvečamo, da ne bi bilo preveč ljubosumja, da bi se čim lažje družina spet sestavila in vsak našel svoje mesto, da bi starejši otroci vedeli, da jih imamo še vedno enako radi, itd... POtem se nekak ritem ustali, mali se navadijo in me smo vse srečne, da se je dobro izšlo (in izmozgane)- zdaj je pa čas, da se lahko še me malo spočijemo... In takrat pride potem kriza pri starejšem otroku...
Mislim, da bi lahko taščin nasvet videla drugače (tudi če ni bil tako mišljen): ne da ji popuščaš, da vas terorizira, ampak da vidiš, da je tudi njej hudo v vsej tej situaciji, da te rabi, da išče svoje mesto, kot pravi pelin. Da jo malo več pocrkljaš, ne da ji pustiš, da terorizira.
Ko se je L. rodila, je bila R. do nje super, ampak name pa besna ko ris - ker sem šla v p. in me par dni ni bilo. HOTELA je naredit stvari narobe. NI bila zadovoljna, če sva ji nekaj dovolila, ker ona se je HOTELA SKREGAT! Čisto nesrečna je bila, če sva ji nekaj dovolila. Se spomnim, ko je našla posodo z orehi. Jih je vzela in naju izzivalno pogledala. Midva se spogledava: "Ja, pa jih imej." Ona besna ko ris, ker se ni mogla skregat, začne trest posodo, da rožlja. Je bila srčkana in sva se ji nasmejala, če trese orehe. Takrat je videla, da to tudi ni prepovedano in besno odprla posodo, vzela orehe in jih jezno treščila po tleh. NO, to pa ni bilo dovoljeno in sem prav videla, da ji je odleglo, da je prišla do tega, da se lahko skregamo. Bere se mogoče ful čudno, ampak ona je RABILA DAT VEN FRUSTRACIJO. In zato se moraš skregat, mora bit konflikt. Zato ga izzovejo in zato se zapičijo v to, kako je drevo narisano. Briga njih drevo, nekaj drugega je v tisti mali glavici, kar jo muči... Takrat so mi vsi rekli, da probava meje, jaz pa sem čutila, da se ji podira svet... In pri njej je delalo to, da sem jo močno močno stisnila k sebi in ji povedala, da jo imam zelooo rada, pa ne glede na to, kake bedarije dela. Baje da otroci v navalu jeze lahko slišijo 1 - max 2 informaciji. Sama sem si izbrala, da ji bom torej povedala 2 stvari, ki se mi zdita v takem najvažnejši: da jo imam rada in da naj se umiri. Šele ko se je umirila, sva se dalje zmenili. Ampak mala je bila še mičkena - razlike med njima je leto in pol... IN je težko kaj dosti povedala, pri tvoji bo verjetno lažje:).
Ko se je rodil S., je imela R. večjo krizo kot L., čeprav je starejša (takrat je bila 4,5). Tamala ni mela krize, dokler nisva enkrat nenapovedano zginila v bolnico (pač nismo vedeli, da naju bojo pošibali in obdržali not). Težko napoveš, ker je veliko odvisno od karakterja. Tamala ni imela nobene krize, ko se je mali rodil, v bistvu ji je celo zelo pasalo, da se je kdaj starejša sestra zamotila še z bratcem in je kdaj kaj delala v miru
. Torej: v tvoji situaciji bi napadla vzrok, ne posledice. Toliko stari otroci tudi že zelooo veliko razumejo. POvej ji po pravici: da je res, da je zdaj še bratec tu in da odžira ful pozornosti, pa da te zato mogoče pogreša. Da to veš in jo razumeš. Da bo boljše, da bo bratec vedno več lahko sam in ti boš imela vedno več časa (to je dejansko res:), da je zaenkrat zanjo res še precej neuporaben, ampak da se ji bo kmalu že splačal, ko bosta skupaj... (vstavi to, kar rada dela), da je ona njegova velika sestra, ki jo on občuduje in se od nje uči, da jo ima strašno rad,... Otroci čutijo, kdaj iskreno govoriš in ko ji boš vse to iskreno razložila, bo pomirjena. Ker bo vedela, da se ji bo v končni fazi splačalo. Pa povej ji, da zdaj dojenček veliko rabi in da moraš zanj poskrbet, ker še nič ne zna sam, vendar ne bo vedno tako. Pa da si tudi zanjo tako skrbela, pa še bolj, ker si imela samo njo. To se jim ful fajn zdi:). Pa povej ji, da bi doooostikrat rajši z njo brala knjigice kot malega previjala (to se ji bo sploh strašno fajn zdelo in je tudi pogosto res;). Vsaj poizkusi, saj nimaš kaj izgubit
Kako naj reagiraš v konkretni situaciji z drevesom? Nehaš risat, kot si in predno pop*izdi, ji poveš, da bi ti RADA z njo risala, ampak tako, da se imata luštno, da sta prijazni ena z drugo, da ti lepo pove, itd... Če si zamudila trenutek, ko bi se še dalo zmenit in je mala že penasta, potem se ne moreš it teh razgovorov in jo stisneš, če se pusti in rečeš, da jo imaš rada, ampak da si pa tega ne pustiš. (Trudila si se, pa ji nič ni bilo všeč, kaj naj? Pač nehaš in počakaš, da neha težit
). Ignoriraš njeno dretje, ne pa nje. To se čudno sliši, ampak se da: vsake toliko ji mirno poveš, da jo imaš rada in da bi se rada zmenila, ampak lepo in ko bo pripravljena, naj pove. In vsake toliko vprašaš, ali bi se rada zmenila. za brcanje pa sem ti že napisala. Mora čutit, da se to ne sme, da si močnejša, pa tega vseeno ne uporabljaš proti njej. S tem dobi zaupanje in avtoriteto naenkrat - dve muhi na en mah:D.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
15.10.2012, 18:17
Stanislava_
4004
Sem morala kar po spominu pobrskat
- torej, najprej v tolažbo - mine 
. Zadnji izpad je imela pred slabim letom, ko me je iz ljubega miru povlekla za lase v trgovini s čevlji (ker sem se bolj ukvarjala s svojimi kot njenimi). Takrat sem jo boso odnesla iz trgovine, pred vrati pa sem jo ne natepla, ampak nasekala po riti z vso ihto, impulzivno in brez razmišljanja.
Niti pisnila ni, trmala se je dva dni, trgovka ni rekla nič, razen da je prinesla čevlje za nami.
Torej, kako reagirati? Mirno, dokler se da (in večinoma se), ampak, ko se preseže meja, ne imej slabe vesti, če narediš tudi tako kot najraje ne bi.
15.10.2012, 18:53
ronja
15289
Ali pa je razlog še bolj enostaven: ko smo visoko noseče, navadno nismo več tako zelo poskočne in polne energije za skakanje okoli z malim otrokom in še precej imamo za pripravit za dojenčka, pa dostikrat sledijo še kake večje rušade pohištva, da se naredi prostor še za eno bitje... In je tako že takrat malo manj časa/pozornosti kot je bilo prej... NE vzet tega kot napad, to ni mišljeno kot da je to narobe, samo da veš, od kod nekaj pride, ne da bi lahko to naredila drugače. Ene stvari je pač treba naredit, četudi našim otrokom niso všeč. Meni se tudi mariskaj ne da, pa moram. Samo je pa fajn, da vejo, da sem tečna, ker nečesa ne maram delat, pa me potem mal pocrkljajo, recimo;). Navadno je dovolj že to, da poveš, da veš, kje je problem. Otroci so brihtni:). Oni se nočejo kregat, če je vse ok. Samo če nekaj ni, potem hočejo videt, da ti tudi to veš in da boš popravila - oni pač mislijo, da lahko vse popravimo;).
Te popolnoma razumem: če se raztrgamo, ne moremo dat svojim otrokom toliko pozornosti kot je dajo mame edincem (čeprav dokler si na porodniški dejansko profitirajo:). Vendar pa dobijo ti otroci še sestrsko in bratsko pozornost, tako da se jim vseeno splača. Dokler je bratec še majčken dojenček, verjetno še ne, kasneje pa vedno bolj:). Kaj pa do takrat?
Tako da ne misli, da ti hočem kaj pridigat, sem na tvoji strani:). Opozorila bi te samo na to, da si vse te ukrepe pozornosti napisala v pretekliku... Saj te čisto razumem: na začetku, ko se novi član rodi, smo vsi starši strašno pozorni na starejše otroke, se jim posvečamo, da ne bi bilo preveč ljubosumja, da bi se čim lažje družina spet sestavila in vsak našel svoje mesto, da bi starejši otroci vedeli, da jih imamo še vedno enako radi, itd... POtem se nekak ritem ustali, mali se navadijo in me smo vse srečne, da se je dobro izšlo (in izmozgane)- zdaj je pa čas, da se lahko še me malo spočijemo... In takrat pride potem kriza pri starejšem otroku...
Mislim, da bi lahko taščin nasvet videla drugače (tudi če ni bil tako mišljen): ne da ji popuščaš, da vas terorizira, ampak da vidiš, da je tudi njej hudo v vsej tej situaciji, da te rabi, da išče svoje mesto, kot pravi pelin. Da jo malo več pocrkljaš, ne da ji pustiš, da terorizira.
Ko se je L. rodila, je bila R. do nje super, ampak name pa besna ko ris - ker sem šla v p. in me par dni ni bilo. HOTELA je naredit stvari narobe. NI bila zadovoljna, če sva ji nekaj dovolila, ker ona se je HOTELA SKREGAT! Čisto nesrečna je bila, če sva ji nekaj dovolila. Se spomnim, ko je našla posodo z orehi. Jih je vzela in naju izzivalno pogledala. Midva se spogledava: "Ja, pa jih imej." Ona besna ko ris, ker se ni mogla skregat, začne trest posodo, da rožlja. Je bila srčkana in sva se ji nasmejala, če trese orehe. Takrat je videla, da to tudi ni prepovedano in besno odprla posodo, vzela orehe in jih jezno treščila po tleh. NO, to pa ni bilo dovoljeno in sem prav videla, da ji je odleglo, da je prišla do tega, da se lahko skregamo. Bere se mogoče ful čudno, ampak ona je RABILA DAT VEN FRUSTRACIJO. In zato se moraš skregat, mora bit konflikt. Zato ga izzovejo in zato se zapičijo v to, kako je drevo narisano. Briga njih drevo, nekaj drugega je v tisti mali glavici, kar jo muči... Takrat so mi vsi rekli, da probava meje, jaz pa sem čutila, da se ji podira svet... In pri njej je delalo to, da sem jo močno močno stisnila k sebi in ji povedala, da jo imam zelooo rada, pa ne glede na to, kake bedarije dela. Baje da otroci v navalu jeze lahko slišijo 1 - max 2 informaciji. Sama sem si izbrala, da ji bom torej povedala 2 stvari, ki se mi zdita v takem najvažnejši: da jo imam rada in da naj se umiri. Šele ko se je umirila, sva se dalje zmenili. Ampak mala je bila še mičkena - razlike med njima je leto in pol... IN je težko kaj dosti povedala, pri tvoji bo verjetno lažje:).
Ko se je rodil S., je imela R. večjo krizo kot L., čeprav je starejša (takrat je bila 4,5). Tamala ni mela krize, dokler nisva enkrat nenapovedano zginila v bolnico (pač nismo vedeli, da naju bojo pošibali in obdržali not). Težko napoveš, ker je veliko odvisno od karakterja. Tamala ni imela nobene krize, ko se je mali rodil, v bistvu ji je celo zelo pasalo, da se je kdaj starejša sestra zamotila še z bratcem in je kdaj kaj delala v miru
. Torej: v tvoji situaciji bi napadla vzrok, ne posledice. Toliko stari otroci tudi že zelooo veliko razumejo. POvej ji po pravici: da je res, da je zdaj še bratec tu in da odžira ful pozornosti, pa da te zato mogoče pogreša. Da to veš in jo razumeš. Da bo boljše, da bo bratec vedno več lahko sam in ti boš imela vedno več časa (to je dejansko res:), da je zaenkrat zanjo res še precej neuporaben, ampak da se ji bo kmalu že splačal, ko bosta skupaj... (vstavi to, kar rada dela), da je ona njegova velika sestra, ki jo on občuduje in se od nje uči, da jo ima strašno rad,... Otroci čutijo, kdaj iskreno govoriš in ko ji boš vse to iskreno razložila, bo pomirjena. Ker bo vedela, da se ji bo v končni fazi splačalo. Pa povej ji, da zdaj dojenček veliko rabi in da moraš zanj poskrbet, ker še nič ne zna sam, vendar ne bo vedno tako. Pa da si tudi zanjo tako skrbela, pa še bolj, ker si imela samo njo. To se jim ful fajn zdi:). Pa povej ji, da bi doooostikrat rajši z njo brala knjigice kot malega previjala (to se ji bo sploh strašno fajn zdelo in je tudi pogosto res;). Vsaj poizkusi, saj nimaš kaj izgubit
Kako naj reagiraš v konkretni situaciji z drevesom? Nehaš risat, kot si in predno pop*izdi, ji poveš, da bi ti RADA z njo risala, ampak tako, da se imata luštno, da sta prijazni ena z drugo, da ti lepo pove, itd... Če si zamudila trenutek, ko bi se še dalo zmenit in je mala že penasta, potem se ne moreš it teh razgovorov in jo stisneš, če se pusti in rečeš, da jo imaš rada, ampak da si pa tega ne pustiš. (Trudila si se, pa ji nič ni bilo všeč, kaj naj? Pač nehaš in počakaš, da neha težit
). Ignoriraš njeno dretje, ne pa nje. To se čudno sliši, ampak se da: vsake toliko ji mirno poveš, da jo imaš rada in da bi se rada zmenila, ampak lepo in ko bo pripravljena, naj pove. In vsake toliko vprašaš, ali bi se rada zmenila. za brcanje pa sem ti že napisala. Mora čutit, da se to ne sme, da si močnejša, pa tega vseeno ne uporabljaš proti njej. S tem dobi zaupanje in avtoriteto naenkrat - dve muhi na en mah:D.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
15.10.2012, 22:23
mateyka
13812
ni nujno, naša ne more slišat ne videt, če ji rečeva da bova žalostna ali bova jokala - sploh če jokava (kao) istočasno kot ona; uuuu, kaj hujšga - ONA ma pravico jokat, kaj bova neki midva, se skor razpoči takrat; ne prenese
15.10.2012, 22:32
LuLu
8910
mateyka, ti si majstorica za linke na vse možne teme tega sveta
Obstaja en posnetek na Youtube, ko se mali cmizdri v trgovini, meče po tleh in se mati tudi vrže in isto dela, kot on... ful dobro.
In celo sem enkrat to uporabila, ko sta oba tečnarila. Mala2 sta me tako pogledala
Nič jima ni bilo jasno, kaj se z mano dogaja. Meni pa tak na smeh, ampak sem morala resna ostati
16.10.2012, 08:53
Izabelina
1911
IZVIRNO SPOROČILO: mateyka
ni nujno, naša ne more slišat ne videt, če ji rečeva da bova žalostna ali bova jokala - sploh če jokava (kao) istočasno kot ona; uuuu, kaj hujšga - ONA ma pravico jokat, kaj bova neki midva, se skor razpoči takrat; ne prenese
naša reče: "Ne mami jokala, Eva samo" in to sred njenega dretja s popolnoma mirnim glasom, potem pa joka naprej...
_____________________________
Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!
16.10.2012, 09:06
Najaa
16801
IZVIRNO SPOROČILO: mateyka
ni nujno, naša ne more slišat ne videt, če ji rečeva da bova žalostna ali bova jokala - sploh če jokava (kao) istočasno kot ona; uuuu, kaj hujšga - ONA ma pravico jokat, kaj bova neki midva, se skor razpoči takrat; ne prenese
Naši dve tudi ne. Že če me sam vidita žalostno, jima je še bolj hudo kakor meni.
LuLu obstaja pa še en zapis o sicer mal starejšem otroku in o tem, kako se je mama obnašala kakor on; zdolgočaseno gledala, preklinjala, se drla... in mu tako dala lekcijo, saj je bilo njega zelo sram. Varianta ogledalo, ko se obnašaš tako kot on.
16.10.2012, 09:17
Češnca
2423
Ja, v temle prepoznam najinega starejšega.
Opazila sem tudi, da je problem, če mu je dolgčas, rad bi, da se ves čas dogaja in zelo rad ima pozornost. Zdaj je že nekaj časa bolje; tam po 4. letu se je začelo izboljševat. Je pa zato mlajšega (večnega dobrovoljčka) zadela trma pri treh letih in je spet pestro.
Treba je vztrajat in bit dosleden. Zna bit
naporno, ampak edino to učinkuje. Ja, pa še to... Pri nas je veliko bolje, če sem mirna. Ga mirno ustavim, povem, kaj je narobe... Prej obvezno štejem do 10, da se umirim.
< Sporočilo je popravil Češnca -- 16.10.2012 9:23:37 >
_____________________________
18. julij je prav poseben dan!
16.10.2012, 10:07
Ajra RR
705
Punce slo ti že super odgovorile
Če pa želiš še kak strokoven nasvet, pa vprašanje zastavi dr. Saši Poljak Lukek, vedno super odgovori. Tukaj: http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki/Seznam-strokovnjakov/dr-sasa-poljak-lukek_43
_____________________________
Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.
http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki
16.10.2012, 16:26
tehnofil
3160
To govorim. Otroci ne delaj kr nekaj, ampak imajo vedno razlog, samo ne zmorejo ga opredelit. Kaj oni, še mi imamo težave.
IZVIRNO SPOROČILO: mateyka
...a - sploh če jokava (kao) istočasno kot ona; uuuu, kaj hujšga - ONA ma pravico jokat, kaj bova neki midva, se skor razpoči takrat; ne prenese
mateyka, to kar delaš je zafrkavanje iz njenih čutenj. Ne zna ti povedati, ampak to zelo dobro čuti (pa čeprav ti tako ne misliš). Otroku moraš pomagati, da najde vzrok, ne pa da mora čutenja potlačiti. in to zato, ker ravno tista, ki naj bi jo najbolj razumela, se iz njih "norčuje".
Otrok ni ti. On nima zmožnosti, orodja, da bi to predelal. Besede so nepomembne. Pomembno je kaj čuti (pa če za to obstaja realna osnova ali ne). Tudi nima orodja da bi se znal umiriti. In začne uporabljati načine (z orodji, ki jih ima), ki ga pripeljejo do pomiritve, A ZATO NERAZREŠENE KONFLIKTE ČUTENJ POTISNE V PODZAVEST. Otrok izgrajuje samopodobo na podlagi odziva okolja na njega. Drugega nima. Ti samopodobo že imaš, otrok pa jo nima. In ko se ta čutenja v pozavesti nabirajo, ne zleze kmalu ven, ko odraste. Te stvari v podzavesti postanejo afekti, ki pa se ne kontrolirajo preko misli ampak se odzivaš organsko, impulzno.
Saj ne govorim da gre pri vas tako, ampak več in več nerazrešenih konfliktov daje dobro podlago za težave pri ustvarjanju kasnejšega partnerskega odnosa, mislim, da če je zraven še mati neobčutljiva za otrokova čutenja, pa še kakšna zloraba zavrženosti, ... se hitro naberejo težave. Če pa pri zdravi materi kdaj sedi na stolu sam v sobi, pa tudi ni kakšen velik problem. Kot pri vseh stvareh. Težave nastanejo v ekstremih. Če bo začela neobčutljiva mati dajat otroka tako na stol, težave ne uidejo - otroku.
To tudi meni dvigne pritisk v sekundi, ampak bolj pomembno je vprašanje ZAKAJ MENI TAKO HITRO DVIGNE PRITISK.
Tu pa imaš veliko. Laganje je lahko velik problem vendar KAZEN NIKOLI NE VPLIVA NA ZMANJŠANJE LAGANJA. Ga kvečemu poveča. Laž je posebna kategorija in ni kar tako enostavno rešljiva. Zopet govorim o patološki laži ne o kakšnem zlaganju kdaj. Morda lahko sedenje malo usmerja, ampak če otrok pride do resnične potrebe do laganja, je to nastalo iz stiske in ne iz pomanjkanja vrednot.
16.10.2012, 19:44
tehnofil
3160
Veš kaj sem pa jaz enkrat naredil. Ustavil sem se in mu povedal moje občutke (mu je bilo všeč) - ga prosil da ne joka, cvili in mu povedal da me to neverjetno zaživcira in bi ga najrajši fino po riti, ker mene, to da on joka tako zelo boli da ne morem zdržat. Da mi nič ni tako hudo kakor ko on joka, da bi jaz najrajši iz kože skoču. Da ne morem zdržat če on joka, ker me tako boli in me zato to tako razjezi...
Pa je zaleglo.
moreš mislit. Je razumel. Še ene dvakrat sem ponovil (ob dveh različnih dogodkih) in se je umirilo. Vsaj meni ni več jokal in cvilil - mislim, ne ko je žalosten da joka, ampak ni več tistega cviljenja ki izsiljuje.
< Sporočilo je popravil tehnofil -- 16.10.2012 19:47:11 >
16.10.2012, 19:56
ronja
15289
Se strinjam s tehnofilom, vsaj kar se mojih malih tiče: oni so res zoprni samo z razlogom. Vsak ima kdaj tečen dan, ampak da bi pa neke hude krize zganjali, pa samo, če je kaj narobe. Meni se zdi najlažje vzrok zrihtat, sem lenčina;).
Se strinjam, sama sem to vedno sovražila in zato ne maram tega delat. Jima pa povem, če sem res žalostna (ker to je možno, da smo vsi žalostni, če se kregamo).
tehnofil, meni pa dvigne pritisk, če mi malega zbudita. Pa ti lahko komot povem, zakaj: ker ga moram potem jaz uspavat nazaj
in to traaaaja, pa prsi me bolijo, pa dostikrat mu ne rata in je potem tečen ko driska in ga moram non stop nosit okoli... Sem jima prav rekla, da če ga zbudita, rata mami zmaj . Ne vem, če je to glih vzgojno, ampak glede na to, da se režita ko pečena mačka, ko to povesta, se mi zdi, da jima kakih hudih traum ni moglo pustit. Včasih se prav vprašam, kaj vse mi bojo očitali, pa se mi sanja ne, da ga serjem... Ankica, ti kar pridi, sem že na dobrem glasu
, sem enkrat spala več kot 6h, pa je občutno boljše . In sem se že tudi zadrla na tamale... NIsem glih ponosna, ampak 2 sta se naenkrat drla, da nisem nobenega slišala, pekla sem palačinke in se bala, da bi malega zraven spekla, skratka... pogrešam lubija ... No, zdaj so pa vsi trije cukri, samo da so se najedli (ja, to majo po očiju:), pa da se je mali nacrkljal (ko že takooo dolgo ni bil v rokah - beri: cel sprehod v slingu ). Zbiram energijo, da jih spravim spat
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
16.10.2012, 20:26
mateyka
13812
ne, ni. to da na RR forumu humorno zapišem en del situacije, še zdaleč ne pomeni da je bilo moje ravnanje v situaciji humorno, niti da sem opisala celotno situacijo. odgovarjala sem pelin na:
..ona želi narediti vaju jezne, žalostne...nje to v svoji mali egocentrični glavici nič ne gane...zanjo je važno le, da ne bo jokala ona oz. da se bo svet vrtel okrog in zaradi nje...
odgovarjala sem samo (in samo to!) da temu ni nujno tako, da pri naši ni nikoli tako. da ona ne želi naju jeznih, niti žalostnih, da jo ganejo stvari (ob določenih pogojih). to da jaz ne jokam realno ampak preden res pride do tega, je samo moj prikaz (njej) kako to izgleda. se mi zdi to bolje, kot da me zares v jok spravi. in s tem ji skušam prikazat, da določena njena dejanja imajo posledice, najino žalost recimo. če pa to zapišem na zabaven način, pa zakaj bi sklepal kaj več, preden imaš več informacij?
tvoja predpostavka je tko kot bi rekel, da zlorabljam otroka, ker slišiš njeno dretje iz našega stanovanja. in če opišem kasneje del situacije z dozo humorja namesto z dramo travme otroka v dani situaciji, jo zafrkavam? s čim že, ker teb ne opisujem preveč dramatično al zato ker si sklepaš celotno zgodbo na podlagi mojega odgovora v dveh stavkih nekomu drugemu na nekaj specifičnega?
dej no, mal reale pri vsem skupaj prosim..
< Sporočilo je popravil mateyka -- 16.10.2012 20:35:22 >
16.10.2012, 22:19
uškinamama
3841
16.10.2012, 22:38
uškinamama
3841
Kako , da ne? Citirala sem res narobe ( mi ne gre in ne gre) samo mi je bilores čudno , da se strinjaš s tehnofilom, da se mateyka zafrkava iz čutenj tamale. Zdaj, ko si napisala, da verjameš, da gre za nesporazum mi je bolj jasno
_____________________________
Najina Uš : staršem prijazen otrok.
Zadnji članki
Pes na otroke vpliva zelo pozitivno
Pes je lahko hitro otrokov najboljši prijatelj, poleg tega pa krepi njegov imunski sistem, prepre...
Otrokov razvoj
Vodnik za preživetje za novopečene očke
Ko v vaše življenje končno pride malo bitje, se vse spremeni. Večinoma na bolje, vendar boste pot...
Nasveti za očke
DARILNI PAKETI
Vsak mesec podarjamo bogata darila nosečkam, družinam z novorojenčki, malčki in otroki, parom, ki si želijo otroka in ženskam, ki bi se razvajale.
Klikni in izberi svoj darilni paket!
Ringaraja.net je vodilni specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
