Se kar precej strinjam s TT glede te teme; če v dveh desetletjih otroka ne naučiš, da je zmožen preživeti s svojimi sposobnostmi, si slabo opravil svojo starševsko nalogo.

Mi je pa zelo zanimivo razmišljanje, da če gre otrok v tujino, je samoumevno, da bo starš po potrebi na daljavo še vedno skrbel za otroka, če pa gre zdaj starš v tujino, pa kao več ne bo skrbel (ali mogel skrbeti) za otroka - ja pa saj smo ja v dobi spleta, elektronskega bančništva in ostalih zadev, ki močno olajšujejo komunikacijo in morebitno finančno podporo!

Človek pri 22-ih letih je odrasel, samostojen, poln energije in zagona ter je sposoben delat in se predvsem naučiti na lastnih napakah in porazih, kako funkcionira naš svet. V primeru težav pa lahko še vedno prosi za nasvet ali pomoč starše, kjerkoli že živijo.

Glede na zakonsko dolžnost starša, da mora vzdrževati otroka do zaključka njegovega šolanja pa tudi ni nikjer zahtevano, da mora biti le-ta nastanjen na domačem, slovenskem naslovu in kot cankarjanska mati vdano čakati, kdaj bo prišel njegov potomec po novo porcijo njenega denarja.

Js bi šla v tujino ampak bi finančno poskrbela za otroke, pošiljali bi jim denar, predvidevam tut, da imata rešeno stanovanjsko vprašanje... sami bi si morali plačevati samo svoje lastne potrebe (telefon, kavice itd.)

No to seveda v primeru, da bi bili pridni študentki (js sm študirala in vem, da če bi zraven še delala ne bi imela takega povprečja in ne bi končala študija v doglednem času - sm pač taka oseba, moja prijateljica je študirala, delala v dveh službah in diplomirala veliko pred mano, je pač taka oseba), če pa ne bi študirali in niti ne bi iskali zaposlitve pa bi poskrbela samo za stanovanjski problem ostalo pa bi bilo na njiju...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!