Po svoje je logično. Doma dobi dovolj bližine in se v svetu počuti varen.

Kdaj je bližina navada in razvada, in kdaj potreba, je težko reči, tudi težko je otroku logično razložiti. Mama in ata spita skupaj, on sam, in še majhen je. Tukaj ne kompliciram, ampak mene ne moti,  tudi če kdaj ponoči prileze in se stisne. Jo pač stisnem, in spimo naprej.

Ko so se pri nas zbujali (se včasih še), so enostavno prišli k nama v posteljo - in to do jutra. Nismo nikogar nazaj nosili. Pa nas je bilo pogosto tudi vseh pet v isti postelji :)  Sčasoma pa se otrok nekako udomači tudi v nočni sferi svoje sobe in je tega vedno manj.