V takem primeru sem mu jaz dala cel hlebec in topi nož. pA SI ODREŽI, ker ni mogel je ratal histeričen in sem ga vprašala, če rabi pomoč. Če je nadaljeval histerijo, je šel sedet, če je rekel ja, sem pomagala odrezat. Vprašaš ga če bo jedel, če reče ja, odrežeta, če reče ne, ga opomniš, ad se s hrano ne igra, odrežemo, če bomo jedli, če ne pa ne. Če je histerija, spet sedet, če odreže ga poje. Če ne poje, osebno ga ne bom kaznovala, ampak ga poučim, da ko bo lačen bo ta kruh pojedel, drugega danes ni in pika.

Če želi, ga vedno ob kuhanju psoadim na pult. Lahko meša v loncu, lahko seklja, lahko vse dela, ne vidim problema in ne dajem mu lažnih igrač za kuhanje, ker to res ni isto . rečem mu, daj not 3 žlice oke in on šteje ena dve tri.... kaj zdaj, zdaj ap 1 žlico sladkorja..... jajček mu dam ubit v posebej posodico, da pol lupine ven polovim . Zavrti 3 x s kuhalnico itd, itd. Naredi vama zabavno kuhanje, celo če zna štet, preštevajta korenček, kolobarje, žlice..... Bolj mu boš prepovedovala, bolj ga bo vleklo v kuho, daj mu parkrat, pa bo sčasoma ugotovil, da sploh ni tolk zabavno

Prej si napisala da si noseča. Kako si pa ti potem predstavljaš vaš ritem ko bo enkrat še dojenček. Boš dojenčka pustila lačnega jokat ker ti bo mali rekel da njemu ni všeč če dojenčka hraniš. Vem da se kruto sliši samo, če se zdaj izogibaš komfliktnim situacijam se potem nekaterim ne boš mogla zato imaš sedaj čas to urejat. Potem pa prištej še možno ljubosumnost ker naenkrat ne boš več samo njegova, potem te pa šele čaka pekel. Prenežna si! Bodi odločna!

Okapi, preveč mu popuščaš in če ne boš začela z vzgojo sedaj bo prepozno. Otrok bo vse hujši, ti pa čedalje bolj živčna. Končni rezultat bo nevzgojen otrok, ki bo mislil da mu je dovoljeno vse. Naj te ne bo strah postavit mu meje, privzdignit glas,... V vajinem odnosu moraš najprej spremenit sebe, pa bo šlo na boljše tudi otrokovo vedenje. Otrok rabi nekoga da ga vodi, kar pa ti trenutno nisi sposobna, ker mu preveč popuščaš oz. mu ne znaš postavit mej.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Pa še nekaj. Če boš ti tako nervozna, živčna, žalostna, pod stresom.... ti bo prej in še več stvari šlo na živce, hitreje boš reagirala na otroka, manj idej boš imela, manj volje..... In če meniš, da ne zmoreš vsak dan cele dneve preživet z otrokom, te naj ne bo sram tega priznat. In res, daj ga v varstvo ali v vrtec, dovolj je le 3-4 ure na dan, da se ti spočiješ, da nabereš energijo, da otrok menja okolico, da spozna tudi red tam.... četudi si doma, ni nič narobe, da otroka daš za kako uro v varstvo.

Pa verjemi, da imamo vsi take cvetke doma, vsi smo dali to skoz... eni prej uspešno, drugi kasnej, eni neuspešno. In verjemi, da še zdaj sprobavajo in vedno bodo. Nikoli ni konec, ampak vztrajat bo treba dolgo in vedno znova se trudit in trudit, nikoli ni konca

< Sporočilo je popravil Hope2 -- 22.5.2012 14:52:44 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Z dejanji......jaz naši nisem pustila, da je dosegla svoje, ko je trmarila....sem jo vedno stisnila k sebi, jo pockrljala, nisem ji pa pustila, da je s trmo dosegla svoje, nikoli je pa nisem zapirala v drugo sobo in jo dajala na ohladitev ter kako drugače kaznovala z razmišljanjem na stolu recimo....

je imela nekaj obdobij, ki so trajali teden dni ali 10 dni, ko je intenzivno trmarila, nič ni želela, vse je bilo kontra kar je kdo rekel.....samo takrat nisem popustila, pri stvareh, ki so se meni zdele pomembne, da se ne popusti (recimo, odhod v vrtec, oblačenje, dati mami roko na cesti, da zaradi njene trme ne bi mogla k zdravniku recimo, se meni zdi povsem nepredstavljivo), sem ji pa pustila določeno mero samostojnosti pri stvareh, ki si jih je sama želela (oblačenje, kuhanje, pospravljanje....otroci pač radi počno stvari kot starši....še danes kako minuto ali dve (več ne ) briše prah z mano, čisti okna, pometa, sesa......

Postavi si prioritete in vztrajaj pri stvareh, ki so ti pomembne (pri vseh ne moreš biti popolna, ker potem nastane samo kaos), pri tistih, ki pa so pomembne pa je potrebno pač vztrajati.....pri tistih, ki pa niso tako pomembe, pa lahko kdaj popustiš.....

Kot pravim, jaz sem našo vedno pockrljala ob izpadu trme, jo stisnila k sebi, ljubkovala.....popustila ji pa nisem, da bi z izpadom trme dosegla, kar je želela......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Delam enako kot liljana - mam pač srečo, da se zaenkrat da zmenit z njima. Sva se pa ravno včeraj pogovarjali s sosedo, ki ima malo bolj trmasto punčko in jo pač pošlje v kot in sva se strinjali, da je v bistvu skoraj katerakoli (razen ekstremnih, seveda) metoda boljša, kot pa da ne narediš nič in pustiš otroka, da doseže svoje s trmo. Se pa strinjam z Liljano, da ni treba vsakega otroka nekam zapirat, da mu pokažeš, da svojega na ta način ne bo dosegel. Samo pač tistega ne pustiš, pa je. Če smo rekli roke umit, roke umijemo. Če je treba čevlje pospravit, stojiš zraven, dokler jih ne pospravi itd... Samo železne živce rabiš, pa veliko časa na začetku;).

Pri nas se punci radi pocartata, tudi kadar sta jezni - Ronja sploh to rabi že takoj, da se zazihra, da je vse ok, verjetno;), Lejla pa čez kako minuto (hoče pa svojo minuto mira in ji ga probam zagotovit - beri: lovim Ronjo, da ji tačas ne "teži" - beri: ona bi jo potolažla, samo Lejli pa to ne paše ). Vem pa, da niso vsi otroci taki- že malidve sta različni.

Enako je pri nas, edino da kuhali bi skoz z mano, nikoli se ne naveličata in še ko že damo pečt, bo vsaj Ronja še dalje visela tu - včasih si prav želim, da bi dali mir, pa bi jima blo mal bolj dolgčas z mano .

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ankica, hvala, sem dobro!
Z veseljem lahko sporocim, da smo s trmo ze kaksna dva meseca nazaj zakljucili. No, saj sem in tja kaj potrmari ampak ga hitro mine. Ce sedaj gledam za nazaj se mi zdi, da sem sicer "postopala pravilno", kar mi ni dalo uspeha je bilo to, da sem bila premalo vstrajna in sem mislila, da bo razultat viden prej. Ko sem poskusila recimo trmaste izbruhe zatreti s tem, da sem se umaknila v drug prostor oz. sem v druh prostor odnesla otroka, sem po veckratnem poskusanju "ugotovila", da ne pomaga in ga opustila in probala na drug nacin, namesto, da bi vstrajala in vstrajala....
No, na koncu sem se vrnila k zgoraj omenjenemu kaznovanju in vstrajnost se je koncno obrestovala. Fant je krasen in v veliki vecini primerov se vse lepo zmeniva tako, da mislim in upam, da smo s trmo zakljucili. Casa za sprostitev se vedno kronicno primanjkuje (tako kot vecini mamic) ampak se imamo vseeno lepo.
Eh, ponavadi, ko kaj hvalim, se mi vrne nazaj kot bumerang. Upam, da ne bo tako

Hvala vsem za nasvete!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Čisto prav imajo vse ženske kar so napisale.

Mi je pa šlo ful na smeh ko sem prebrala, da, glede na to, da si noseča da otroka res ni treba nesti, da pa ga lahko vlečeš. Evo naš primer:

Jaz noseča, če ga samo poskusim dvignit - krči v trebuhu. Mali se dere ko mala zv...... ko ni kaj po njegovem. Ja nič, najprej sem ga prijela za roke in vlekla do npr. kopalnice in potem pod tuš (tudi oblečenega sem že stuširala, ko sem prebrala da to zaleže ). Pol pa je mali skapiral, da če ne bo hotel sodelovati, da ga bom pač zvlekla do cilja, pa se je najprej začel dreti in ko sem prišla zraven, mi je nastavil noge. Hitro je potem ugotovil, da se ga da vleči tudi za noge, samo da potem pa glava boli, ker drsi po ploščicah . In veš kaj. Skpairal je, da njegovo dretje in upor čist nič ne pomagajo. Ja valda se začne dret, ko kaj noče, ampak ko stopim zraven, pa vstane in gre zraven mene da se npr. umijeva. Pusti se sleči, stopi sam (!) v tuš da ga stuširam in se zraven lepo glasno dere celo s solzicami (ja, tudi to se je že naučil), dokler ni konec. Pol pa, kot da bi ga odrezal, nasmešek in šus iz kopalnice ven . Pa ni nobenih živčkov, nobene nervoze in predvsem nobenega napora. Samo veliko galame!

Upam, da boš tudi ti pogruntala, da obstajajo drugačni načini, kot mu popuščat in da bo tudi v tvojih prigodah kakšna situacija, da se boste lahko čez čas temu nasmejali

Aja, pa malo me je še zmotlo nekaj kar si napisala. Da pri 2,5 letih šteje do dvajset in to še v tujem jeziku in pozna abecedo . Ne vem zakaj me je zmotlo, ampak meni se to zdi ful Einstein varijanta.

_____________________________

Pa imamo svoj sonček

Amii, mislim, da si spregledala moje sporocilo, v katerem pisem, da smo prebrodili trmo (z vstrajnostjo) in da je fant sedaj res priden in razumevajoc.

Ne vem zakaj te je zmotilo oz. zakaj se ti zdi Einstein varianta, ce zna otrok steti do dvajset v dveh jezikih. Konec koncev zivimo v tujini in stevilke in crke so mu pac zelo zabavne. Kaj bi rekla, ce bi ti rekla, da na racunalniku samostojno "upravlja" z misko in igra spomin, sestavlja sestavljanke in barva barvanke. Barve recimo pozna ze zelo dolgo, da ne govorim o zivalih (tudi za nas zelo "eksoticni", pove ti vse kako pride kruh na naso mizo (od sejanja, zetve do mize), kako pridemo do pletenega polovercka, pozna cez dvajaset delovnih strojev oz. vozil.... in se bi lahko nastevala.
Tak pac je, rad se uci, vse ga zanima, poleg tega pa sem jaz doma in se mu lahko posvetim. Ni pa nikakrsen Einstein zaradi tega ima samo zeljo in moznost, tamali pa so itak kot gobe.
Jaz sem nanj sicer zelooo ponosna (kot vsaka mama na svojega otroka) ampak se bolj sem ponosna na njegovo naravo, ker je tak velik veseljak in prijazen fant. Upam, da bo tak tudi ostal.

Vseeno mislim, da otroci, ki pri teh letih pac se ne znajo vseh teh stvari, niso niti najmanj manj pametni, samo nimajo moznosti, ker so starsi prezaposleni.. danes povprecen stars pride iz sluzbe po 16h in v vsem nadaljnem casu mora poskrbeti se, da je oprano, skuhano... ampak za kruh je tudi potrebno zasluziti. Itak bodo vse nadoknadili kasneje....

LP

Okapi, ko berem kaj vse že obvlada tvoj mali zakladek se mi zdi da bi bil lahko "indigo otrok". Preberi malo več o tem na internetu ali kakšni knjigi, če te seveda zanima in verjameš v take stvari. Mogoče ti bo potem malo bolj jasno njegovo vedenje.

dejmo prosim nehat s tem indigo; temu se reče pseudoscience ali kvazi znanost in lahko naredi več škode kot koristi..
http://en.wikipedia.org/wiki/Indigo_children
Mental health experts are concerned that labeling a disruptive child an "Indigo" may delay proper diagnosis and treatment that could help the child.

okapi, na žalost imaš čisto normalnega otroka.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]