IZVIRNO SPOROČILO: lidik
Anonimna, vem kako se počutiš. Vem, da zdajle ti lahko reče karkoli, ko ti te bolečine ne more nič zmanjšati. Ampak sčasoma se boš pobrala. Jaz gledam na to tako, da pač nekateri se moramo za otročka malo bolj potruditi kot drugi, in ja vem da ni pravično, da me ki si želimo otročka in ki bi znale za njega lepo skrbeti, pri nas ki bi imel vse kar potrebuje, ki bi ga cartale, razvajale, ščitile, me moramo iti skozi marsikaj težkega. Naj ti povem en delček moje zgodbe. Midva z mojim sva si vedno želela veliko družino z veliko otroci. Rekla sva da bova imela najmanj štiri. Tudi ko sva gradila hiško sva z otroškimi sobami nekako računala na to številko. Ok, sva rekla vredu, zdaj bova pa midva tudi malo začela delati v tej smeri, da bo prišel kakšen otročiček. In prvi mesec nič, drugi nič, .... deset_i nič....no po trinajstem krogu nama le uspe in zagledava plusek, ki se je dejansko obdržal malo več kot en teden. Kajti vmes je že bilo nekaj pluskov, ampak vedno kakšen teden po testu krvavitev (menstruacija) in seveda nato test negativen. V glavnem nosečnost se začne super. Skoraj ne moreva verjeti. V sedmem tednu izcedek - itak panika in hitro k G. Dobim dabroston, vse ok. Moram priznati, da sploh nisem vedela da sem noseča - razen tega seveda da mi je trebuh rastel. In potem šok. Bil je petek, grem v službo kot ponavadi, cel dan v službi, zadnje pol ure v službi me začne boleti trebuh. Se z mojim odločiva da greva se pokazati v bolnico, glede na to da je potem vikend in da ne bo ravno za vikend kaj narobe. Bolečina vedno hujša in neznosnejša, v bolnici sem bila itak tretirana kot panična nosečnica, čeprav je iz mene tekel pot, bleda kot stena in kar naenkrat močna krvavitev (aja naj povem da sem bila 29t2d). Končno pride moj preljubi zdravnik, ki ga ne morem več videt in najprej zelo "prijazno" (v obratnem smislu) reče, kaj paničarim, da on ima tu ženske ki rojevajo. Me pusti še kakšne 15 minut in nato se me končno usmili in me pogleda (naj povem, da sem v bolnici bila že 3 ure) in po izrazu ko me je pogledal sem videla da je nekaj hudo narobe. Namreč spremenil se je za 1000% ne samo za 100. Sam od sebe leti po telefon, pokliče rešilca in na nosilih pred rešilcem mi reče, dejte držat notri, da ne boste rodili v rešilcu. Eno uro po tistem, ko sem prišla do Ljubljane, sem tudi rodila fantka - nedonošenčka. Ok, takratnih občutkov se ne da opisat. Smo dali to čez, smo šli čez to in zdaj imam doma zdravega in nasmejanega skoraj 2 letnika. Po enem letu se spet opogumim in rečem mojemu ok, bova probala spet delati na otročku. V prvem poskusu uspe. Skoraj nisem mogla verjeti. Plusek, veselje, hkrati pa strah, po 10-dneh krvavitev. No fino sem rekla spet. Krvavitve konec, po parih dneh spet izcedek, seveda pokličem G, ki mi reče, da naj naredim naslednje jutro test. In šok - test pozitiven, hitro h G, izvenmaternična nosečnost - odstranijo desni jajcevod. Ok, spet se ne da opusati občutkov, straha, žalosti, bolečine. Ok, po več kot pol leta spet zberem pogum poskusiva ponovno. Uspe v tretjem poskusu, nosečnost, izcedek (spet strah, bolečina, skrb), dobim dabroston vse ok. Vidi se plod, vidi se srček super izcedka ni več. No in zaključek - v nedeljo (noseča 9t6d) grem na wc (nisem imela nobene bolečine, nič, kar bi nakazovalo na to kar bo), zagledam kri - panika, v bolnico, kjer mi ugotovijo, da ploda ni več. In danes sem dobila prvo tabletko, v četrtek grem po naslednje štiri v upanju da se bo sčistilo po tabletkah in ne bo spet treba kakšnega posega. Mislim, da je odveč če povem, da sem spet čisto na tleh. Ampak vem, da se bom pobrala, vem da me bo tudi ta izkušnja naredila še močnejšo in vem, da bom po določenem času, ki ga bom pač potrebovala spet pripravljena za nove boje.
Anonimna - Urša želim ti, da se tudi ti čimprej pobereš in da gresta v nove boje (seveda po pregledu), želim ti, da ti je to edina takšna slaba izkušnja in da boš naslednjič po srečni, mirni nosečnosti v roke dobila svoj zaklad.
P.S. sem se razpisala vem, samo pač danes kar letijo iz mene čustva.
