29.11.2011, 20:17
m_o_i
3646
...tista zadnja alinea... pri nas je kontra 
ata imajo se kar nebogljenega dojencka, mama ima pa ze mladega moza
no, ne pravim pa, da je to slabo; slabo je zame to, da oba starsa pihata v isti rog isto melodijo 
_____________________________
Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm
30.11.2011, 22:18
Anonimen
Verjetno sta šla oba vzroka z roko v roki.
Odrinjeni ste bili s smislu klasične moške vloge - kot moralne in fizične avtoritete v družini, ki predstavlja varnost (kar omenjaš tudi sam) in razumsko središče družinskega dogajanja. Istočasno smo ženske izgubile svojo ženstvenost, saj smo se postavile na vaše mesto, v osnovi sicer v družbenem in poklicnem življenju, ki se je danes v vsej polnosti preneslo v družinsko. Enako ste se moški umaknili. V tem kontekstu je tudi nenehna propaganda vsi drugačni vsi enakopravni, družbeno škodljiva, saj nam odvzema tisto bistveno kar nas določa - moškim moškost in ženskam ženstvenost. Kaj je bilo prej, ne vem, a po moje eno pogojuje drugo. Pravi moški bi znali omejiti pretirano žensko potrebo po emancipaciji in prave ženske bi znale ohraniti svojo ženstvenost. Tako pa se v pomanjkanju pravih vloh zatekamo k polulanim in pokakanim plenicam. Kar preveč je v njih simbolike.
Drugih ne spreminjam, imam dovolj (in preveč
) dela doma. Samo nekaj ravnotežja v idili starševstva ne škodi.
01.12.2011, 08:59
juhica
354
Se zelo strinjam, ampak ni mi jasno, zakaj naj ženska ne bi tako razmišljala?? Meni je prav moja babica v enem težkem trenutku pomagala z identičnim nasvetom, in se živo spomnim olajšanja, ki je sledilo v tem trenutku, ko sem v bistvu ozavestila dejstvo, da mi ni treba biti "najboljša". Spet sem dobila veselje do šole in se lažje učila, predsvem stvari, ki so me zanimale, prej sem bila kot v enem krču...
Glede vsega napisanega, mislim, da so v resnici ženske in moške vloge danes zelo enakovredne in bolj odvisne od karakterja človeka kot od spola. Pri nas sem pač jaz tista včasih ta stroga, ker večkrat zahtevam kaj od otrok - logično, kot gospodinja sem več z njimi
. Se mi pa zdi da sva zelo usklajena in se mi zdi odveč definirati vloge v smislu, ti kot oče moraš poskrbeti za to in to, jaz pa za to in to, stvari morajo biti spontane in prihajati od znotraj človeka v pravem trenutku....
07.12.2011, 21:56
ronja
15289
Absolutno - malidve točno vesta: če smo same, imamo vhodna vrata nujno zaklenjena (so se včasih čudni tipi sprehajali pri nas po bloku), če je on doma, to ni tako nujno, ker je oči tu, da nas brani
. To ej tudi dobrodošlo, ja. "Lubi, pretiravaš!" pač včasih moramo slišat
. Itak, saj nisva klona.
Otroka še nista v šoli, v vrtcu zaenkrat ni bilo težav, tako da ne morem rečt, kako bi reagirala, ampak do zdaj sem vzgojiteljice videla kot zelo fajn zaupanja vredne osebe, s katerimi se da krasno sodelovat. Lubi enako, je pa res, da na raznih roditeljskih on bolj trpi, meni pa to ni problem, zato ne vem, zakaj bi moral on hodit- če grem jaz, mu doma lahko poročam o vsem, če gre on, vprašanje, koliko bo odnesel
. Se pa ponudi, če vidi, da sem zmatrana, čeprav mi je že taprvič ko sem mu povedala, kaj so počeli na rod. sest., rekel: "lubi, na to boš ap ti hodila, jaz res nisem za te fore!"
Šlo je pa za to, da so morali starši se vrtet in plesat z zaprtimi očmi in potem nekaj narisat po doživljanju (mene na tistem rod. sest. ni bilo, so mi mamice povedale, pa se mi je zdelo zanimivo, ker nisem vedela, da to počnejo in sem povedala naprej - rod. sest., na katerih sem bila jaz, so bili čisto normalni, brez plesa;). _____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
07.12.2011, 22:00
Anonimen
Imamo enako pravico, da rojevamo otroke? Nimamo, ker smo narejeni različno, v najbolj osnovni izvedbi
. Ženske to pravico imamo, moški je nimate, ker vam po naravi ni dana. V tem smislu je tudi mišljeno, da smo narejeni neenkopravno (kot razumem, z neenakimi pravicami - lahko pa razumem narobe).
Menim, da smo zmožnost, lahko vse sama (kar pri sodobni tehnologiji in ostalih možnostih, predvsem izobraževanja in dostopa do informacij in družbe, ni težko), izrabile v napačno smer. Namesto da bi nam to kot skupnosti (družini) olajšalo življenje (ker se večina must del naredi hitro, enostavno, praktično jih lahko kdor koli), obogatilo življenje (ker smo ženske izobražene, celo bolj kot moški, kar naj bi omogočilo širši spekter druženja), smo spremembe zapeljale v smer tekmovanja, kdo bo boljši, kdo bo dokazal, da dela več (in drugi posledično manj) in podobno, in namesto da bi uživale v blagodatih družbe obilja, ki pomeni obilje tudi za družino, tekmujemo. To je naporno, za vse, in mislim, da vsi izgubljamo (aha, zdaj vidim, da ponavljam za tabo
). Hkrati smo izgubile na svoji ženstvenosti, toplini, ne zavedamo se več, kaj pomeni pojem lepa ženska (ki ga rade enačimo s pojmom, uauu, kakšna seksi bejba) in logično je, da izgubljamo, spet vsi, družina in družba, ker ni več pravih žensk..ali jih je vse manj, da ne posplošujem, enako kot ni več veliko pravih moških.
Z enim stavkom - emancipacijo smo pripeljale do te skrajnosti, da smo kobajagi dobile vse, a izgubile tisto najpomembnejše - ženstvenost.
< Sporočilo je popravil milijonarka -- 7.12.2011 22:01:03 >
07.12.2011, 22:00
ronja
15289
Meni se pa zdi, da nič od tega - da vam čisto dobro gre. Ne vem, poznam samo par primerov v svoji okolici in ti se mi zdijo res fajn, sploh ta primerek, ki ga vidim doma
. Ne vem, zakaj bi nujno moralo bit kaj narobe. Sicer se pa strinjam, da je mamam lažje - me imamo isto vlogo že od pradavnine - ne glede na to, kateri psihološki metodi slediš, po vseh imamo me isto nalogo: otrokom dat ljubezen, priznanje, varnost,... Isto je govoril Rugelj, razni šovinistični pristopi, tradicionalna družina in isto govori moderna psihologija, Jul in v bistvu čisto katerikoli psiholog, ki ga bereš. Za vas je pa težje: eni pravijo, da morate tudi vi brezpogojno ljubit in dajat priznanje, eni, da mora bit to bolj pogojeno, eni da morate bit nežni, drugi, da morate bit strogi... sem kar vesela, da sem mami
. _____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
07.12.2011, 22:37
ronja
15289
Kolegu res verjetno ne bi rekel, iz preprostega razloga - ker si z njim verjetno ne bi mogel nič pomagat (večina jih ali še nima otrok ali pa so tako mali, da še nekak ni takih problemov, sodelavci, ki imajo starejše otroke pa so večinoma res bolj "tip očeta, ki si ga opisoval"), ni pa to nič nenavadnega, da se midva pogovarjava o vzgoji. V bistvu se mi zdi to še najbolj prav. Navsezadnje midva najbolj poznava, kaj se dogaja in včasih drug drugemu precej odpreva oči.
Recimo sem opazila, da mene punci nikoli nista pustili pojest ničesar v miru- enostavno je vedno vsaka nekaj hotela, njega pa. In valjda sem se vprašala, kje ga serjem, odgovor je bil na dlani in potem sem lahko to začela malo zavestno spremljat in popravljat (je mal boljše) in mi je tudi on pomagal, da nisem takoj vstala, če sta kaj hoteli (to je tak materinski refleks - se bojimo, da objo otroci lačni al pa žejni in čim izrazijo tako željo, skočimo, vsaj ene) - enostavno me je ustavil: "sedi, saj bosta počakali" in sta res. Tega sama recimo ne bi tako lahko speljala, ker se enostavno dostikrat nisem zavedala, kaj počnem, to je bilo čisto avtomatično - že k dojenčku sem vedno laufala, samo da je muksnil in potem to malo ostane
... Ali pa obraten primer, ko sem videla, da sta punci nekak bolj ubogljivi, če smo same. Sem opazovala, kaj je drugače, sva se pogovarjala, katera pravila si oba želiva (ker je šlo to njemu še bolj na živce, samo ni vedel, da sta lahko drugačni) in potem se je vse ful hitro poštimalo.
So pa stvari, ki niso toliko od vzgoje odvisne, pa so drugače - recimo, sta čisto pridni, pridem jaz domov, pa me samo zasedeta ko eno trdnjavo in če se hočem ganit proč, sta sitni ko vrag. Sva gledala, če so kaki vzorci, pa zaključila, da gre enostavno za to, da sta me navajeni met in da če me nekaj časa ni, pač morata not prinest in nimaš kaj. Potem sta pa spet cukra. Tak da je fajn vedet, proti čemu se ma smisel borit, proti čemu pa ne in tu se mi zdi, da si lahko ful veliko pomagamo. Ker enostavno je včasih iz drugega zornega kota zadeva veliko bolj jasna:). To je recimo tudi vloga očetov - in mam.
Se mi pa zdi, da gre trend prisotnosti očetov strmo navzgor, tako da sem tu res optimistična. Moj oče je ful delal, vseeno je pa bil zame tam, kadar sem ga rabila. Ne vedno, ampak v kar nekaj ključnih trenutkih pa. Tudi ko sem bila že velika
. In v bistvu je to kar veliko. Pravi pa tudi on sam, da je lubi boljši oči, ker se pač z malima precej več ukvarja. Tako da - mela sem fajn očeta, malidve mata pa še boljšega - kako ne bi bila optimistična? _____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
