Pri naju je tako, da je kot lastnik nepremičnine napisan on. Ker sva jo delno financirala s stanovanjem, ki ga je pred tem kupil sam. Tudi kredit je vzel on, jaz pa samo eno malenkost... Kar se tiče položnic, jih plača moj, jaz pa hrano. Nisva poročena, ne zdi se nama pomembno, trenutno je pa tako bolj zaradi tega, ker je ves denar namenjen financiranju nepremičnine. Vem pa točno, koliko približno sem vložila v nepremičnino in če bi se npr. razšla, bi lahko bil problem, ne bi pa v nobenem primeru hotela polovice, ker nisem polovice prispevala.

Pri naju je to tudi zato tako, ker je na začetku pač moj vzel kredit za parcelo in nekako se mi je zdelo logično, da je potem napisan kot lastnik. In če bi zdaj pisal polovico nepremičnine name, sem nekako prepričana, da je možno samo z darilno pogodbo, potem pa plačam verjetno nek davek? Skratka stvar je zdaj po mojem malo zakomplicirana, najlažje je rešit, če se poročiva.

Dejansko ste mi pa dale malo za mislit, ker nikoli ne veš... Pri najboljšem prijatelju od mojega, ki ga je pustila punca in sta zidala, mislim, da ni dobila, niti zahtevala nič. Ne vem pa, koliko je vložila. Manj od mene, sigurno... Jaz sem enkrat računala koliko in spraševala mojega v zvezi s tem, pa me je malo čudno gledal, v smislu, zakaj je pa zdaj to pomembno...

Kaj pa se lahko zgodi v primeru (pa bog ne daj...) smrti partnerja? Pa da ni napisana nobena oporoka?

Pozdrav!
Naj še jaz povem, da ko sva midva kupovala stanovanje je moj vzel cel kredit sam, jaz nisem niti porok pa imava lastništvo 50/50, tudi v pogodbi sva bila oba kupca. Tu nima nobene veze kdo vzame kredit!!! Očitno imata vidva širši problem in jaz bi se na tvojem mestu malce zamislila. Moje mnenje.

sem tudi takega mnenja.

Iz moje izkušnje s krediti pa naslednje:
lastnika sva vsak 1/2. Kredit sem vzela samo jaz. Pri notarju pa je zaradi hipoteke moral vpisati, da se strinja s tem, da je nepremičnina v celoti pod hipoteko.
Kredit pa odplačujeva s skupnim denarjem.

Tudi jaz bi se v tvojem primeru strinjala le s solastništvom, ki se mi zdi edina pravična ureditev. Se mi pa zdi, da morata poleg dileme lastništva s partnerjem razrešiti še kaj drugega...

Najin primer je sicer malo drugačen - z možem sva si dom uredila v zgornjem nadstropju hiše mojih staršev. Takoj, ko sva se z mojo družino o tem dogovorila, smo uredili tudi lastništvo. Vsem vpletenim (tudi mojim staršem) je bilo samoumevno, da bova lastnika odgovarjajočega dela nepremičnine postala oba.
Mi je pa zanimivo, da večini ljudem to ni tako samoumevno - starša sta poslušala pripombe, da sta nespametna, ker del svoje hiše podarjata tujcu (!), jaz sem se srečevala z vprašanji, kaj bom storila ko (!) se bova ločila; brat pa, da je neumen, da se odpoveduje delu svoje dediščine. Vendar pa se vsi strinjamo, da je moj mož del naše družine in da je edino pravično, da je njegov dom tudi pravno-formalno njegov.
Seveda se zavedam, da je življenje nepredvidljivo, in da obstaja tudi možnost, da se bodo najine poti enkrat razšle. Vendar pa menim, da bi bila tudi v tem primeru zmožna razumnega in spoštljivega dogovora. Pa tudi če se bo izkazalo, da temu ni tako, se mi zdi nesmiselno graditi odnos, ki bi temeljil na nezaupanju.

V situaciji ste vsi in tvoja skrb za dom in otroke je optimalna tudi za njega - torej nepremičnine pridobljene v zakonu pišita 1/2 - 1/2. Čas, da si izboriš kar ti pošteno pripada, je sedaj ko sta prijatelja, ne takrat ko je kreg.

Hvala za vse odgovore.
Danes je moj oče situacijo malo spremenil, ker se je odločil, da bo prodal en del svojega imetja, da nam pomaga. Tako ne bo treba razmišljati o 100% kreditu. Kredit, ki ga bo pa moral vzeti moj tako ne bo tako visok in tudi mesečni obrok bo veliko nižji. Zdaj tudi partner "lažje spi", ker ga to finančno malo razbremeni.