Imaš poanto, priznam tudi zelo dobro in ti dam prav kar pišeš, ampak se ne vidim notri, pa si čisto nič ne mečem pesek v oči. Poznaš le par besed tu nametanih.

Lej ti si imela težavo, si zgubljal aživce in si pač udarla po mizi in izbrala pot, če boš jedel, boš, če ne pa ne, al je bil jok ali otrok lačen, ne vem, ampak nekaj od tega ziher- dosegla si svoje, dosegl asi mir in da otrok sam je, si pa tudi rabil ačas, iz danes na jutri sigurno ne. Jaz sem pač izbrala drugo pot, ne izgubljam živcev, otrok ne joka, je sit, do tega cilja, da bo jedel sam, ap bomo tudi prišli. Tak kot eni otroka pustijo jokat, da se nauči zaspat sam v svoji postelji, kot drugi da otroka pustijo v svoji postelji spat, ga držijo za roke, ujčkajo....Dokler se zavedam možnih posledic in vidim napredek, je nekaj drugega, kot da tega ni. Pa spet ni metanje peska v oči

Otroci pri 3 letih, niso nič sposobni poskusiti nenavadne reči in čedalje več otrok je zelo enolično hrano in čedalje več otrok je zato tudi debelih, da ne govorim, da jim starši še posebej kuhajo. Žal jaz poznam več ali manj take otroke in niti enega, ki bi jedel vse. Že odrasli jejo zelo enolično, drugo ne vejo kot šnicl, krompir, kak riž in testenine, čim bolj enostavno, čim bolj enolično in bog ne daj kaj eksotičnega. Mi ne jemo v 3 tednih iste hrane. In jemo tudi take, ko niso na videz privlačne, so pa zelo okusne. Za otroka je na videz privlačen pohan fišfingers, hrenovka, kuhan makaron, ampak samo zato, da bo sam jedel, pa ne bom kuhala vsak dan na videz privlačne jedi. In motivacija tudi ni vedno vse. Vem, tudi pitanje ni vse, ampak dokler je napredek, me noben tak komentar ne gane, ker poznam sebe, poznam otroka in poznam možne posledice in vem kar me pelje ta pot.

Zaradi prizadevnosti, marljivosti in živahnosti, me otrok res ne rabi še pri hranjenju in ravno zato, ker niti ne dopustim in ker otrok tudi ne izkorišča še drugje te lenobe, ker zna jest sam, ne delam take drame iz tega, kot ti vidiš

< Sporočilo je popravil Hope2 -- 21.10.2011 18:05:56 >

Uf... Si vsekala mimo. Da bi bil od Hope otrok lenobica pri hranjenju

Je pa res s tem pitanjem dosegla, da je res zdravo hrano. Ta pravo zdravo in raznovrstno. Ne tako zdravo, kot jih večina misli, da je zdrava. In prav je tako, ne da gledam nekatere otroke, ki se še preden kaj poizkusi dere, to jaz ne jem.

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

Če je otrok zainteresiran da poskusi raznovrstno hrano, ga ne rabimo hranit....in po moje Hope ni tega, da njen fant je raznovrstno zdravo hrano dosegla s pitanjem ampak s pripravo takšne hrane, z lastnim zgledom in še s čim....Če otrok ne bi imel interesa česa takega poskusiti, bi mu lahko skozi ušesa tlačila, pa ne bi tega želel...oz. bi se mu dvigovalo že ob gledanju hrane na žlici, ne glede na to kdo jo drži...
Ne, pri nas nismo tolkli s pestjo po mizi in se jezili  ( vsaj na glas ne) in jokali....enostavno smo mulota spodbujali s tem da smo sami lepo jedli, s tem, da sva se potrudila, da hrana tudi na krožniku privlačno zgleda, ter z raznimi šaljivimi besednimi igricami, ob katerih je dostikrat pozabil vihati nos in vse pojedel...sam.
Iz izkušenj vem, da otrokom, ki so zvedavi in pripravljeni poskusiti raznovrstno hrano, ni potrebno imeti ob sebi nekoga, ki jim jo maši v usta....naša ta večja, je nora na vso zelenjavo in jo moram že od malih nog vleči stran od pulta, da mi ne poje solate še predenj jo zmešam, pobere surovo kislo zelje s posode predenj ga skuham, izprazni pol vedra repe v shrambi in podobno...Pa je tega nismo navadili s pitanjem....enako lahko povem, da se je ta malemu vedno, še ko sem mu kot čisto malemu poskusla kaj uturit po žlici, ko ni bil ravno za stvar, v hipu dvignilo....skratka....še vedno sem mnenja, da če je otrok zainteresiran za različno hrano, ne rabi pitanja....in če otrok interesa po različni zdravi hrani ne kaže, rabi dodatno spodbudo (privlačno aranžirana hrana, pomoč pri pripravi, ...), kar pa pitanje  ni...

Drugače pa je res, da pač vsak svojega otroka vzgaja....Samo Hope, mislim da podcenjuješ svojo kuharijo....glede na to kar berem na "kuhanju" o tvojih čarovnijah v kuhinji, mislim, da za tvojo mizo ne bi bilo treba nikogar pitat....svaka ti čast...


< Sporočilo je popravil pelin -- 21.10.2011 19:37:55 >

V prvem odstavku se krepko motiš. In to kar pišeš v drugem odstavku smo tudi dali skozi in lahko rečem to, kar si ti v prvem odstavku, lahk bi mu vseeno tlačla skozi ušesa in ne bi jedel. Vsak je dojemljiv drugače.
Če si že šla prečekirat kaj kuhamo, pojdi še prečekirat kaj se je dejansko dogajalo in zakaj je prišlo do tega. Tudi o tem sem pisala. Na kratko ti lahko povzamem. Naš otrok je bil tak jedec prve mesece, da nisi mogel verjet, kam vse to spravi in to brez kakih soli, zelišč, izboljšav, kar si mu dal, je jedel, četudi surov brokoli. Tudi sam je jedel, vedno je imel svojo žlico in smo ga spodbujali k samostojnemu hranjenju, nikoli nobenih problemov, košče od začetka, nikoli nič komplicirala glede hrane. Iz enga dneva na drug pa bum- začel je zavračat vso hrano, ni hotel niti poskusit, niti motivacija, nič ni pomagalo, niti pitanje, niti skakanje za njim z žlico, niti okrasitev, nič. V naši kuhariji, odnosu do hrane... se ni nič spremenilo, ne vem kaj ga je pičlo. Probala sem mu tudi delat snežake, pa rožice... iz hrane, oči so se mu svetile, letel je za mizo, kot še nikoli, zajel je žlico, nesel v usta in pljunil ven. Tak da niti pod razno ne uspeva pri vseh. Kuhamo vedno tako, ne zmrdujemo se nad hrano, ravno zato, da ne bi otrok tega pobral, spodbujala sva ga z besedami in dejanji, pa nič pomagalo. Hrano ap rad pripravlja z mano, pa ga potem ne gane, ko je na krožniku. Ima tudi svojo kuhinjo in zelo rad kuha, pa govori kaj je skuhal in potem to kao je- igra je eno, dejanje pa potem drugo.  Toliko je pomagalo, da nam je s časoma uspevalo spravt kaj v usta ravno s pitanjem in ja s prigovarjanjem in spodbujanjem- to se strinjam. Težko ti je razložit, ker imaš drugačen pogled na vse. Verjemi pa, da večina mamic sproba vse. Tiste ki ne, pa tudi otrok ne zna jest pri 3 letih samostojno.
Večina mi je rekla, pa kuhaj mu tako hrano, ko jo ima rad. Kakšno, če nima nič posebnega rad. Za nobeno jed nismo mogli reči, da jo bo jedel. Če je en dan jedel solato z "veseljem" potem je 2 tedna ni hotel povohat, za vsako stvar je bilo tako in kaj mu naj potem kuham. In ja, v tem času je tudi naš lahko jedel kak dan zelje ven iz lonca, ampak naslednji dan ali čez 3 tedne je bilo to fuj. V glavnem ni bil zainteresiran za nič, kaj šele za poskušnjo novih stvari. Od naju je pa itak od vsega začetk adobil pozitiven vzgled glede  hrane, pa to ni bilo dovolj. In roko na srce, nisem tip človeka, ki bi vsak dan kuhala in pripravljala otroku privlačno hrano za oči.

In glede naše hrane. Večina otrok se zmrduje, da dobi to na krožnik, in tudi večina odraslih. Ne boš verjela, sem enkrat dobila servirano od enega starejšega moža, saj ni čudn da noče jest, če pa tako hrano kuhate, dajte mu šnicel, suhe makarone pa bo jedel. Sam ta tip ni vedel, da naš tudi tega noče jest in da je npr prejšnji teden jedel ta isto hrano z veseljem. In ta tip ima otroka, ki je do 2 leta jedel čisto vse, potem pa isto bum in še zdaj pri 13 letih je samo 5 jedi in mu morajo vedno posebej kuhat in se ob mizi, ko drugi jejo kaj drugega, zmrduje. Mama tega otroka poje vse, obožuje našo hrano, pa ji ta vzgled in spodbujanje ne pomaga. Takega otroka in odnosa do hrane jaz nisem hotela in sem vztrajala, pač smo pristali tam ko smo. Za nekoga podpiramo lenobo, za druge pač ne.

Še ena prigoda: Naš ni hotel nikoli ribe jest, če sem mu kje zakamuflirala, je vse ven pljunil, če jo je videl itak ni hotel poskusit. Odvisno od volje je kdaj pojedel košček pohanega fišfingersa. Pa sem vprašala eno priznano pediatrinjo, kaj naj naredim, pa kolk je "narobe" da otrok ne dobi omega3, pa dobim odgovor, vsak teden mu pripravite pač pohano ribo. Halooo 1 letniku- naj je še tak priznana pediatrinja, jaz tega na njegov jedilnik ne bom dala. In potem bo pristal še samo na pohanem mesu . Zame je potemtakem tudi podpiranje lenobe, da starši kuhajo jedi, ki jih otrok pozna, ki so mu privlačne, ki jih obožuje.
In imaš otroke, ki jedo čisto vse, brez pitanja, verjamem da imaš ti takega, ampak tudi verjamem, da jaz tega pri mojemu ne bi dosegla tega. Imaš tudi odrasle, ki so pripravljeni poskusit kaj novega in take, ki kuhajo vsak drug dan isto, pa bog ne daj kaj novega. So še otroci, ko pri babici ne bodo jedli palačink, ker jih speče drugače kot mama in so otroci, ki bodo pojedli samo besedo palačinka, ne glede na to ali je iz pšenične moke, ali iz ajdove ali fila zelenjava ali nutela. Ne moreš vse v isti kolup metat in trdit, da smo vsi isti. Pač pri enemu pali to pri drugemu, drugo. iN vzgled tudi ni vse.

In ja, zdaj ga več ne rabim pitat vedno za vsako kosilo, se odvajamo in tudi s pitanjem več ne rabimo novih jedi sprobavat, ker tudi novo jed kdaj sam je, ga pa še kdaj popitam- in zato tudi pravim crklanje- on ne izkorišča v nulo, se mu pa učke zasvetijo, ko mama priskoči na pomoč- včasih si sprosi zato, ker bi rad hitro pojedel, da bi dobil nagrado ali se šel igrat, včasih iz navade vzamem žlico- jap tu ga biksnem, včasih pa enostavno zato, da ga spodbudim, da vidi, da je okusno. Včasih pa tudi probam vztrajat, da sam je. Poznam cilj, vem da gremo k njemu, vem da smo veliko dosegli in ni mi žal niti malo, četudi me zdaj kdo obtožuje, da podpiram lenobo.


Udart s pestjo po mizi, pa ne pomeni, da dejansko to počnete, temveč, da ste se pač tak v enem trenutko odločili in niste popustili- ste vztrajali pri tej odločitvi . Jaz sem npr po vseh poskusih udarla po mizi in rekla, ne bom letala z žlico za njim, ne bom vsako kosilo besedne igrice igrala, ne bom pripravljala drugačne hrane- ker sem videla, da je začel vse skupaj izkoriščat, napredka pa tak ni bilo videt. Za mizo sedimo, jemo, se pogovarjamo- čim manj o hrani, ne delamo bigdeala iz tega kar je na krožniku in tako se je naučil sedet in jest- pač s pitanjem, ja. Sigurno bi še na kak drug boljši način, ampak se ga nismo spomnili ali našli- nismo supertruper familija- se učimo , do takrat pa pač izbiramo tisto kar vsem ustreza in kaže napredek


< Sporočilo je popravil Hope2 -- 22.10.2011 7:08:14 >

Samo tole bi komentirala, ker nisem brala vsega.

Hope...nisem šla zdaj prečekirat tvoje kuharije na "kuhanje", ampak jo redno zasledujem...rada berem kaj čaraš in večkrat kaj skopiram in kakšno idejo porabim...Prav tako verjamem, da pač jeste doma po sistemu, ki se vam zdi najučinkovitejši....v bistvu v zadnjem postu večkrat najdem našega fanta, posebej tam, ko praviš, da mulo določeno hrano , ki jo je en teden prej še z užitkom jedel , v drugem tednu odklanja kot bi mu bila od nekdaj neljuba...V bistvu mi svojih težav še pri njegovih skoraj desetih letih nismo posebej dobro rešili....Še vedno daleč raje hrano pripravlja kot pa je...
Glede teže pa....naš ima skoraj deset let in ima 29 kg...je suhec....kadar ga vidim v športnem dresu  s tistimi njegovimi suhimi nogami, me kar zvije....vendar je živahen in v bistvu zelo zdrav (trkam na les) dečko....To pa mislim da je bistveno...