No, niso vsi isti. Mene je peljala domov kadilka v SVOJEM avtu, skup še z eno kadilko, pa nista prižgali, ker sta vedeli, da imam astmo! Čeprav nisem nič rekla in se mi tudi ne zdi prav karkoli rečt, če si v njihovem avtu... Tako da - imaš super obzirne kadilce in popolnoma brezobzirne kadilce, kot pri ostalih skupinah ljudi.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se razjezim, povem, kar mi ne paše, potem mi je hudo, če sem jih preveč prizadela, pa se sekiram. Ah, ko najdem en plac za vodo, kjer se bom lahko umaknila, ko bo duša klicala po popolnem miru, bo to nekaj posebnega zame. Starše spreminjat nima smisla, kregat se mi pa res ne da in grdo gledat. Noben ne želi drugemu nič slabega, vsega imamo polne riti....sej svet je zelo lep, samo vedno nas mora nekaj motit.
Hvala Ronja, si me potolažila!

Mi živimo skupaj z mojimi starši in se ne razumemo najboljše. Živimo v zgornji etaži, starši pa spodaj, imamo svoje gospodinjstvo, ker nam skupno ni zneslo, saj smo se morali kar naprej prilagajat in se držat ure, če smo kam šli. Ko smo si sami začeli kuhat, pa jima spet ni pasalo, ker sta se počutila odrinjeno. Priborila sem si svoj vrt, tako da obdelujema vsaka svojega.  Enostavno smo si zelo različni in če že pride do kakih trenj, se potem konkretno skregamo, predvsem midve z mamo in se potem kak mesec ne pogovarjama, kar pa je zelo moteče. Pač ne moreš naredit nič po svoje, ker jima nič ne paše, nikoli nismo sami doma, mogoče se zgodi en krat na mesec, pa še takrat ponavadi mi kam gremo, tako da izkoristita priliko za kak obisk. Če bi imela možnost bi takoj spakirala in se odselila, ampak ni izvedljivo, vsaj zaenkrat še ne.
Se pa oba z možem strinjava, da ko bodo najini otroci tako daleč, da je boljše, da gredo na svoje, če bo možno jim bova pomagala, tudi če bodo rabili kako varstvo. In bova imela midva mir, pa oni tudi pred nama.

Dve generaciji? Pri nas so 4 generacije, sicer vsaka pod svojo streho, pa vseeno dovolj blizu, da bi lahko včasih komu zavila vrat...kaj čem. Dokler bo šlo bo šlo, še vseeno pa imam možnost iti, pa me noben več ne bo motil.

Dejstvo je, a se je pod isto streho treba prilagajati. Verjetno pa vseeno pomaga (predvidevam) - npr. ko ste skupaj zunaj pogleda otroke ko ti npr. vrt okopavaš - 5min pa 5 min ipd. V takih prmerih si pa ne želiš zasebnosti, ampak si vesel tistih 5min. In tako človek težko potegne črto - ni vse črno ali belo, ampak črnobelo.
Predlagam, da si v stanovanju omisliš en svoj prostorček za odklop, ali pa taščo raje prosiš za malo varstva in se podaš na zasebni sprostitveni sprehod, kolesarjenje, zraven vzameš dekco, greš za vodo, meditiraš... in prideš kot preojena nazaj. Vrno uto pa le naredite, povabi prijatelje, jim povej, da naj kar pričakujejo še družbo tašče in tasta - malo jih bodo prijatelji zabavali, se z njima pogovarjali, malo jih ignorirajta... potem bosta pa pojedla in odšla, vam bo pa ostalo kar nekaj smešnih debat na temo njune prisotnosti - konec koncev je to parkrat na leto. Če pa res želiš piknik v zasebnosti pa najameš piknik prostor, se vsedeš v avto in greš.
Mi živimo skupaj in se imamo fajn - ko želimo se gledamo, ke ne želimo gremo pa navrh in zapremo vrata in se mamo fajn zasebe.

Mogoče sem jaz malo čudna, ampak meni se zdi čisto normalno, da če z nekom živiš skupaj, da imaš neke stvari tudi skupne (npr. žar na vrtu, pa piknike in podobno). Mi živimo skupaj z mojimi in se v povprečju super razumemo. Normalno, da kdaj koga kaj moti, ampak to so take malenkosti, da je škoda čas porabljati za njih. Imamo pa sicer vsak svojo kuhinjo, ampak kosila jemo skupaj, ker ata prihaja zgodaj iz službe in skuha za vse. Mi je smešno, da bi oni ob treh lepo papcali, mi bi pa takrat prišli iz službe in bi lačni še kakšno uro pacali po kuhinji. Večerje in zajtrke oz. razne prigrizke, pa jemo vsak zase, oziroma mi večkrat njiju "povabimo" k nam jest. Vrt oziroma dvorišče imamo pa skupno in eno teraso z mizo in žarom. Se mi pa zdi nekaj povsem normalnega, da prideta zraven kaj pojest, če imamo mi piknik, itak se z vsemi poznata in rada kaj počvekata. Pa tudi kadar ima kateri obiske in kuha kavo vedno druge vpraša, če pridejo na kavo. Je pa tudi res, da moja starša zelo malo časa preživita doma, mi pa tudi in se včasih vidimo samo za kosilo in tik pred spanjem. Pa nikoli nismo imeli nekih hudih debat o tem kako bomo funkcionirali, živimo pač in se sproti zmenimo, če je kaj treba. Če pa kdaj kam gremo tako da ne pridemo za kosilo domov, pa to tudi povemo in nas nobeden ne čaka in tudi ni nobeden užaljen zaradi tega.

Sem pa trdno prepričana, da bi šla na svoje, če bi si noro želela imeti vse svoje. Če že itak vlagam v to stanovanje, bi potem s tem denarjem komot nekaj časa plačevala najmenino v enem stanovanju in bi bilo vse moje. Problem rešen...

Mislim, da ni takega problema, če živite s tvojimi starši. Menim, da je veliko lažje shajati s svojimi starši, še posebej za žensko. Ampak življenje s taščo???????  Tudi jaz želim imeti mir in zasebnost in stvari zase.

lenika83, a če bi s taščo in tastom živela, bi tudi s takim veseljem vsak dan skupaj kosilo jedli?

Nikoli ne bi živela ne z mojim starši, ne s taščo in tastom. Sva živela en čas skupaj z mojimi pa je bilo vse ok. Potem sva imela na razpolago hišo na vasi ali pa mansardo pri tašči in tastu tudi na vasi. Ker se nama hiša ni dopadla sva se odločila za stanovanje v katerem smo še zdaj. Zdaj smo v pričakovanju drugega otroka in spet vse aktualno. V mansardo nočeva, čeprav bi bilo komot glede varstva. Je pa vse drugo s poti. Smo pa radi sami in na svojem in to ne pride v poštev. Torej bomo reševali zadeve po svoje. Lahko pridejo na obisk, prespijo ampak se morajo zavedati, da mi pri njih ne delamo reda in nočem, da ga kdo pri nas. No tega se po tolikih letih itak zavedajo .

Pri nas funkcioniramo zelo podobno; moj oče kuha za vse, sicer sta oba moja starša že nekaj let upokojena. In sta nama čuvala ta malo do 2. leta, potem sta jo vozila v vrtec in iz njega, pa zdaj jo vozita v šolo in iz nje. Pomagata nam pri pranju, likanju, delimo si večino stvari, skupaj hodimo na prvomajska potepanja po tujini (ta naša popotovanja, kamor vzamemo tudi moževa starša, so pravzaprav že kar legendarna in se imamo super), moja starša našo madam vzameta tudi na počitnice na morju, na izlete, jo počuvata, ko si midva omisliva krajši oddih (do 1 tedna), skrbita za nas vse, ko nas ni doma, ko je otrok bolan. Po drugi strani pa sva midva v oporu njim, ko potrebujeta kaj glede zdravstva, nakupov, občasno (ampak res redko) pomoč na vrtu (ki ga onadva tako rada obdelujeta, midva pa sploh ne - in to čisto spoštujeta). Ma skratka mi ful dobro funkcioniramo in si želimo, da bi tako ostalo še dolgo, dolgo. Tudi njuna vnukinja dobi s tem ogromno in onadva isto.

Ajsku lahko povem, da pri nas v bistvu ne delamo velikih razlik med mojimi starši in med moževimi, torej med mojim tastom in taščo. Se odlično razumemo, pogosto vidimo, prirejamo družinske piknike, občasno skupne počitnice ali popotovanja. Oba prihajava iz družin, kjer je sobivanje generacij nekaj normalnega. Lahko bi šla nekam na svoje, ampak nama ni v najmanjšem interesu, dokler so tu starši. Zakaj le? Ogromno odtehta njuna pomoč in ogromno pomenimo mi v njunem življenju. Že ko kam sami oddidemo, mami reče, da je bila hiša prav prazna in tak mir, da je skrajni čas, da smo nazaj.

Se pa med tednom malo vidimo zaradi najinih delavnikov, tudi preko vikenda si plane čisto po svoje oblikujemo, mi gremo po svoje, oni po svoje. Se pa obveščamo za lažjo koordinacijo. Npr. v nedeljo nas ne bo, oznanimo, to pomeni, da če bosta doma in sta planirala nedeljsko kosilo, pomeni, da ni treba računat na nas. In obratno - onadva sta zelo mobilna, hodita naokrog, na kavice, izlete, obiske sorodnikov, gresta sama na dopust, skratka sta zelo aktivna upokojenca. Ko smo skupaj, nam je fajn, ko nismo, pač nismo in ni nobene zamere.


_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Imam sicer občutek, da je to kot provokacija mišljeno, pa ni pomembno...

S taščo in tastom (še posebej taščo) jaz v življenju ne bi živela, niti pomislila nikoli nisem in ne bom, da bi živela skupaj z njo, ker to enostavno ne bi bilo mogoče. Ampak... zato pa tudi NE živim z njo (oz. njima). Pa nismo skregani, hodimo na obiske, se videvamo, ampak skupaj pa nikoli in nikdar ne bi mogli živeti, ker imamo popolnoma drugačne prioritete v življenju in povsem drugačen življenjski slog. In v tem je bila tudi poanta mojega pisanja. Če ne moreš živeti z nekom, potem greš pač na svoje. Če že v osnovi itak vlagaš v hišo pri tašči, potem pač daš ta denar za najemnino, namesto za nova okna, na primer. Saj menda se ne vseliš kar v bajto brez da bi taščo vsaj nekajkrat prej videl in si o njej ustvaril mnenje. Meni je bilo od prvega dne jasno, da s taščo skupaj ne bi nikoli shajali in se nisem šla tja selit, bi pač šli v neko najmniško stanovanje in rešeno. Moj je pa tudi imel opcijo, če hoče živeti z mojimi ali greva v stanovanje, pa se je sam odločil tako kot se je in je zdaj prav zelo zadovoljen s svojo odločitvijo (pa tudi s svojimi straši ne bi hotel živeti).

Mislim, da tisto kar je napisala ajsek ni bilo mišljeno kot provokacija, ampak kot čista realnost, če živiš s taščo in tastom. Pa tudi, če živiš s svojimi starši je najbolje, da so stvari čim bolj ločene. Nikoli ne veš, kdaj bo prišlo do prepira in ti bo potem nekdo "kaj naprej vrgel". Tudi s kuhanji kosila je najbolje, da skrbiš sam zase itd. Mogoče tudi tvojim staršem in partneju ni / in mogoče ni vse po godu. Ali je njemu o.k., da ste ful veliko časa s tvoji starši in ne sami kot svoja družina.
Oprosti, če se ti zdi, da sem nesramna. To je le moje mnenje.

Mi smo na srečo na svojem, v mali vikend hišici, ampak na svojem Preden smo šli sem, sva bila z dragim pri meni v stanovanju, v mansardi, pri moji mami in očimu. Kaj naj rečem? Z mamo se super razumeva in se redkokdaj skregava, ampak živet z nekom je vsaj meni muka. Pač ne vem, moja mama ni razumela zakaj se midva tuširava ob polnoči...pač ona hodi s kurami spat, midva pa sva bolj nočna...nikoli ni zaradi tega jamrala, ampak tak ko sva se pogovarjali.  Jaz sem imela glede tega kar srečo, mame niso motili obiski, če smo imeli piknik, je bilo pač na meni ali ju povabim ali ne, ampak ponavadi sta se takrat umaknila.  Skratka, ni bilo neke panike, ampak zdaj ko imam otroka, pa ne vem kako bi bilo.  saj kregali se verjetno ne bi, ampak nam zdaj tako bolj paše. 
Je pa res, da je moja mama mlada (47) in razume fore mladih, medtem ko sta tašča in tast tam okoli 60 in pač določenih stvari ne razumeta. Z njima verjetno ne bi mogla živeti, ker sta "težka" človeka...no ali pa sem jaz za njiju ...
Zdaj če druge možnosti ne bi bilo, bi se pač prilagajala do neke meje...saj kaj pa ti druga preostane.

Ne, ni bila provokacija. S svojim vprašanjem se navezujem na situacije, ki jih poznam v resničnem življenju, izven foruma, kot tudi na tu opisange zgodbe.
Običajno je tako, da je tisti, ki ostane doma, precej bolj navdušen nad generacijskim sobivanjem, kot njegov priseljeni partner. Zato sem vedno nekoliko skeptična, ko nekdo razlaga o idili življenja v hiši staršev, in zato sem postavila vprašanje - a bi ti bilo pri tašči tudi tako fajn. Ker mož tu je pri tašči.

Saj ne rečem, običajno je bolje bit pri ženinih starših, ker je več potencialnih konfliktov glede stvari, ki so "v domeni žensk". Ampak vseeno je pa zanimivo, da so praviloma partnerjevi starši popolnoma nerazumevajoči in da smo z njimi čisto nekompatibilni, naši lastni so pa super. Bi bilo zanimivo izvedet še, kaj si partnerji o tem mislijo.

No, saj nisem tako za slabo vzela

Zdaj pač celotna debata poteka v smislu tega, da se s starši (katerimikoli že pač) ne da živeti skupaj. Pa sem samo hotela povedati, da se da. Ampak je definitivno veliko odvisno od tega kakšni so starši po karakterju. Normalno, da tudi pri nas ni vse idealno, pa da tudi kdaj koga kaj moti, ampak ne pa v taki meri, da zaradi tega ne bi več hoteli živeti skupaj. Pa glede tega, da bi kdo komu kaj "naprej vrgel" je spet od karakterja odvisno, moji starši tega ziher ne bi naredili, jih preveč dobro poznam, da vem, da do tega ne more priti.

Saj zelo dobro razumem, da se pač z nekaterimi starši ne da živeti, ampak z nekatrimi pa se da. Niso vsi že po naravi nagnjeni k temu, da nekomu nekaj "naprej mečejo", pa da vse gledajo samo skozi denar in kdo je kje komu kaj dolžan.

Meni se pa zdi fajn, da so ločene stvari...saj smo družina za sebe in zato smo si tudi takoj naredili svoj vhod in ločili zunanji del.Enostavno, če si preveč različen po načinu življenja in karakterju, ne gre. Morda bi z drugačnimi starši šlo, ampak sama sem tip, ki imam rada zasebnost in si rada stvari po svoje zrihtam. Nikoli ne prosim za varstvo, ko sem zunaj, ker takrat si itak vzamem čas za otročke. Za varstvo prosiva v nujnem primeru ali pa zvečer, ko greva kdaj kam (morda 5x letno) in že dam prej otročke spat. Sicer pa pokličem katerega brata ali prijateljico, alternativa se vedno najde. Bolj poredko potrebujem varstvo. Ni mi všeč, če si pač sama nekaj urejava in v to vložima dosti denarja, da pa bi se človek zdaj kr zraven prištulil, češ, sej to je pa naše. Če bi bila jaz v vlogi tašče, bi se trudila čim bolj umikati, ne pa riniti zraven. Ampak to sem jaz....druge pa ne gre spreminjati, Tudi s svojimi starši ne bi živela..prehitro pride do trenj, ki pa jih sicer ne bi bilo. Če smo pa tako različni!:)

Jaz pa nisem čisto prepričana, če bi se v vlogi mame/tašče umikala, glede na to, da bi bila to moja hiša in moj vrt.

Zdaj si napisala točno to kar jaz že cel čas hočem napisati... Če sta že itak v osnovi vložila veliko denarja v taščino in tastovo hišo, potem bi po moji logiki lahko šla nekam na svoje, ker denar očitno ni problem. Pa ne mislim, da bi morala v neko hudo hišo, greš pač za določen čas v najemniško stanovanje in je vse tvoje, tašča pa pride na obisk. Jaz pač že v osnovi ne bi nikoli vlagala v nič pri tašči.

Po moji logiki pač enostavno ne moreš pričakovati, da bo tašča kar naenkrat nehala hoditi po enem delu dvorišča, ki je bil njen, zdaj se pa tebi zdi, da je tvoj. Jaz tega tudi ne bi razumela. Meni je bistvo skupnega bivanja v tem, da ima vsak nekaj od tega, pa lahko tudi samo družbo, ni treba biti finančne narave.

Ja ampak če ima človek tako rad ločene stvari in tako ceni svojo zasebnost, potem si ne gre urejat stanovanja pri svojih/partnerjevih starših in pika ... kadar gre za sobivanje več družin skupaj se je treba vedno (VEDNO) prilagajat in sklepat kompromise ... pač del tvojega kompromisa je, da na vrtu nimaš zasebnosti, v stanovanje ti pa najbrš ne hodi nepovabljena ... oprosti, ampak res te ne razumem.

ajsek, jaz odkrito priznam, da ne bi mogla nikoli (v normalnih okoliščinah, ne da je kaka vojna, takrat pač vse stisneš, maš drugih problemov dovolj...) živet z nobenimi starši - ne s svojimi, ne z njegovimi. Z mamama sploh ne. Pa sta obe fajn ženski in mi ne bi naprej metali, da je to njihovo, ne moje. Samo bi pa turili svoje do nezavesti... Pa okoli otrok bi se ziher zahakljali, ker pač mislim in čutim, da je tako, kot se trudiva delat (ne rečem, da vedno rata, ampak se vsaj trudiva), najboljše za njiju. Vem, da bi mi ju tašča razvadila  do onemoglosti, mami bi ju pa verjetno vsak teden prehladila . Pa tudi okoli tega, kako se kaj naredi, kdaj, na kak način,... - uh, I won't even go there .

Po pravici povedano sama nimam živcev za vsako malo malenkost razlagat, zakaj sem se je odločila naredit tako in ne tako, kot onidve delata, pa se non stop zagovarjat okoli takih bedarij (to moram že malima razlagat z njunimi zakaji in mi je to čisto dovolj ). In kadar je meni nekaj res pomembno, takrat bi težko gledala, da tega ne upoštevajo oz. rečejo, da bojo, pa ne. teh stvari je ful manj, če ne živiš skupaj. Takrat lahko komot zamižiš na obe očesi, ko greš na obisk, saj veš, da bo doma spet naš red. Če živiš skupaj, to odpade, ker je to doma.

meni se zdi super, kako se nekateri poklopijo in jim vse laufa - starši imajo varstvo in čas zase, otroci babico in dedka blizu, dedki in babice pa vnučke in družbo. Nismo pa vsi za vse. Meni se utrga, da bi morala vsak dan jest pri njih (katerihkoli). Midva imava kuhanje za hobi, kuhala sva si sama že ko sva še živela doma, luštno nama je scimprat nekaj po svoje, rada imava zelenjavo, ki je pojeva precej več kot je starši kuhajo, pripraviva jo drugače in nama je taka bolj všeč, rada imava druge kuhinje, rada se sredi noči odločiva, da bova jedla tople kruhke... Skratka - imamo različen stil življenja in jedenja;). Če smo par dni po obiskih, nama obema že ful manjka naša hrana. Smo pač usekani nanjo:).

Podpis. Jaz sem tu bolj realna: lubi je imel idejo, da bi si naredila eno delavnico na vikendu njegovih staršev in medtem, ko bi on urejal svoj del vrta, bi jaz not v miru ustvarjala. Saj ideja je ful lepa, samo ni izvedljiva. Kmalu je tudi sam to ugotovil, ker že svojega vrta ni mogel imet tako, kot si je želel in je bil parkrat kar žalosten glede tega. Potem so se nekak zmenili in zdaj so vsi zadovoljni. ampak to gre, ker je pač sin - ne morem pričakovat, da bojo oni imeli tak posluh za moje kaprice, ni fer. Gremo vseeno gor, jasno, samo mi je jasno, da je to njihovo in lahko delajo, kar hočejo tam - jaz pa lahko kaj pomagam, če želim.
Vem, kakšno sta si malidve želeli imet gredico (imata vsaka svojo) in kaj gor, ampak sem vedela, da to ni izvedljivo kar se njuju tiče in se ne bom šla zato bockat z njimi. To je njihovo in imajo vso pravico, da urejajo po svoje, nasadijo, kar njim paše itd... nisem niti rekla, ker bi bilo škoda - babi je tako imela tisti fajn občutek, da so nekaj naredile z malimi, malidve pa tudi nista zato meli nobenih traum. Valjda sta najprej težili, da bi to imeli/to naredli za na vrtiček, samo meni je jasno, da ne morem kar tja navlečt glih karkoli se nam zdi in sva rekla, da ne, da to odločata babi in deda. Če bomo imeli kdaj svoj vrtiček, pa bosta seveda lahko imeli vse tako okrancljano kot si želita . in bosta posadili kaj bolj markantnega kot čebulo. Ampak do takrat so pa čebule iz njihovega vrta najboljše. Pustit si dihat je veliko lažje, če ne živiš skupaj, skratka. Vsaj za večino.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja, bistvo je v tem, da se poklopiš. Mi smo se, ko smo se odločili za skupen nakup hiše, prej dobro pogovorili. In skupna odločitev mojega moža, mojih staršev in moja je bila, da gremo skupaj v hišo (prej je itak že pri nas sobival moj - takrat še bodoči - mož). Skupnega sobivanja smo bili navajeni in smo ugotovili, da nam klapa.

Nama pa izredno ustreza, da nas čaka pripravljeno kosilo doma, ko prideva iz službe. Itak se prej zmenimo in mojemu očetu, ki je glavni kuhar, ali moji mami sploh ni problem za naju pripravit kaj drugega kot za njiju. Npr. midva imava rada solato, ki je zelo malo "zabeljena" (torej, malo olja, malo kisa, pa še ta mora biti balzamični, malo soli), solata od staršev kar plava v kisu . Pa naredi 2 skledi in je volk sit in koza cela. Enako je tudi pri ostalih jedeh. Vse se zmenimo, nenazadnje tudi okus drug drugega dobro poznamo in ni nobenih problemov. Midva itak tudi veliko jeva zunaj, takrat pač samo dan prej ali zjutraj istega dne (če pride do česa nenapovedanega) poveva, da na naju ne računata. Samo ponavadi gresta potem tudi onadva ven, ker se jima ne da kuhat samo za njiju.

Hočem torej povedat, da moraš biti tip, da ti ustreza sobivanje in moraš biti kompatibilen s starši, pa katerimi koli že. Moj mož je rekel, da nikoli ne bi živel s svojimi starši (zaradi mame, ki ima malce drugačno prakso pri marsičem ), da pa brez problema živi z mojimi. Midva imava svojo zasebnost, ko si jo zaželiva oz. potrebujeva, enako omogočava tudi staršem. Hiša je velika 250 kv. in v treh nadstropjih imamo dovolj prostora za zasebnost. ko vstopamo v "tuj" teritorij, pa potrkamo.


_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Hehe, se strinjam, vsi 4je morajo bit tipi za sobivanje in kompatibilni.

Pri nas to oba rečeva za oboje starše in obe mami imata drugačno prakso, vsaka v svojo smer sicer - včasih bi ju človek kar skombiniral, pa bi bilo idealno (ampak potem se spomniva, da sva midva ravno ta kombinacija, hehe).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Lepo se mi zdi, da živijo skupaj, se upoštevajo, razumejo, si prisluhnejo.... Jaz osebno oz. oba z možem greva dosti raje s prijatelji na dopust kot s starši. Preprosto ne zdrživa...ker da moram non stop pri otrocih popravljat, kar se mi ne zdi prav, mi vzame preveč energije. Noben od naju ni navezan na starše v tej meri, da bi jih pogrešal, če jih mesec ali dva ali pa tudi pol leta ne bi videl. Ampak je pa tako priročno si deliti vse stvari, če pa vse midva nabavima, a ne? Pa sem sicer zelo radodarna, dam denar pa si kupi, če si želiš, samo nekaj pa si želim zase. Ja, možu je lažje, njemu se fučka kaj si oni mislijo, jih nadere (kar meni ni lepo), pa so drug dan kot da se ni nič zgodilo. En čas potem tisto kar je bolj na hard povedal upoštevajo, potem pa se počasi spet pozabi. In mene to ful utruja.. Pri nas doma je veljajo, kar se enkrat pove, to potem drži in to potem upoštevamo. Tu pa ni tako, pa tudi navaditi se ne moram na tako brezbrižen odnos. Ja, sama sem kriva, ker nisem vztrajala, da bi šla že v štartu drugam živet, ker sem vedela, da nisem človek za to, ampak glede na to, da je on imel že vsaj neko podlago za stanovanje in mi obljubljal, da bova šla kasneje drugam, sem v to privolila. Zdaj zgleda, da ne bova šla drugam, jaz se bom pač živcirala...pa upam, da ne zbolim!

Enako. Zato pa ne hodimo skup na dopust. In ne živimo skup. Saj ni tako težko ugotovit, ali si kompatibilen ali ne . Jaz vem, ad se na skupnem dopustu ne bi čisto nič spočila, mene ubija, če niso odnosi dorečeni ali če je kaka napetost v zraku, pa to pogosto vidim pri takih mešanih parih na dopustu... Smo bili parkrat na obisku (ali oni pri nas) in sta se snaha in tašča tako prcali, čeprav se mata radi... Ma, meni se utrga tako. Je pa res, da mi ni problem kuhat na dopustu ali met skoz otroke okoli. Vse ma svoje + in -.


jaz sem bila tudi navajena, da če se nekaj zmenimo, tako je. Ampak niso vsi ljudje taki in ne moreš vsilit svojega načina odnosa nekomu, ki pač ni za tak način. Oni funkcionirajo drugače. Tudi jaz sem mislila, da kar se zmenimo, bo držalo. Zdaj vem, da pač ni tako in da je treba ene stvari pač milijonkrat povedat, kot malemu otroku. Ampak to veliko lažje sprejmeš, če ne živiš skup in ti ni treba vsega milijonkrat povedat, ker je takrat, ko si na obisku, itak vseeno, kako imajo (če ni res varnost ogrožena, tu še vedno milijonkrat povem, če je treba), ker imamo lahko doma po svoje. po moje je ravno tu keč.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/