Pozdravljeni!
Zanima me tiste, ki živite skupaj v hiši z moževima staršema kako se sporazumevate? Se lahko pogovorite kaj vas moti in obratno brez prepira? Sploh poveste, če vas kaj mori al raje držite v sebi?
Meni se zdi to življenje pod isto streho tako zelo naporno zaradi tega prilagajanja, sploh če si karakterno s starejšo generacijo zelo različen. Oni ne razumejo tebe in ti ne razumeš njih. Vedno sem si želela, da bi živela za sebe, da bi imela svoj mir z svojo družinico, prideš na obisk in oni k tebi in to je to. Pa je sedaj drugače. Ko sem zanosila, sva si s fantom uredila mansardno stanovanje v njihovi hiši. Zaradi njegovega dela se žal nisva mogla preseliti drugam. Pa ni bilo vtikovanja dokler niso prišli otroci, ampak dobro, tisto že nekak uredimo. Mene moti, ker njim se zdi vsakdanje, da je vse skupno. Smo ločili zunanje prostore, ena stran hiše naša, druga njihova. Naredili smo si svojo mizo s klopcami, svoj žar, igrala za otroke....itd. Zraven njihove hiše smo zgradili hišo in spodaj naredili klet, ki jo uporabljamo skupaj. Potem je njegova mama omenila, da bi imela v naši novi hiši razstavljene njene umetnine na stenah, pa je mož rekel, da ne bo možno. Je bila zelo začudena. Nato smo se začeli pogovarjati, da bova naredila uto in v njej letno kuhinjo, ki jo pa jaz želim imeti zase. Malo sem že parkrat namignila, da bi bilo fajn, če si s tastom naredita letno kuhinjo, pa je rekla, da brezveze, če jo bova pa midva naredila. Zdaj jaz izpadem sebična in hudobna, ker želim imeti v tisti uti svoj mir, ker ne želim deliti. Koliko poslušam svoje prijateljice imajo večina rade zasebnost in nekaj, kar je res samo njihovo. Res je, da imamo skupen vrt, ki ga obdeluje tašča, jaz pa nakupim semena, ampak mož pa plačuje telefon in vse mobitele, račun elektrike in še marsikaj drugega, vozita se tudi z njegovim avtom. Verjamem, da so bili prej, dokler so pač bili oni bolj skupaj navajeni, da vse delijo in jima je sin tudi vse dovolil. Ne razumem pa, da ne more zdaj tašča razumeti, da zdaj ima pa on družino in da se malo odstrani oz. da se ji ne zdi vse tako samoumevno. Konec koncev smo ločili zunanje prostore z nekim namenom. Ne želim se kregati, ampak ne vem na kak način naj razložim, da želim, da je tista letna kuhinja le naša. Sicer bova z možem to idejo o letni kuhinji zamrznila za nekaj let in morda je celo ne bova nikoli naredila...saj si je le tako močno ne želim. A ni lepo, če živiš čisto za sebe in se ne rabiš živcirat zaradi takih zadev!?

midva sva imela isto situacijo, pa sva si kupila parcelo,sedaj na njej gradiva vikend in onadva prideta k nam na vikend samo ko ju povabimo. Sem vesela da imam končno nekaj svojega in da sem čisto na svojem. 

no nekaj takega imava mi2 tud v tihem planu...ko bova našla en primeren prostor nekje ob vodi..pa eno malo barakico narediva in tja vabima prijatelje. Pa sploh en plac, da se umakneš, ko res potrebuješ čisti božji mir! Moti me to pričakovanje, ko imamo prijatelje na pikniku in pričakujejo, da bova za njih tudi spekla. Pa zakaj? Sej mi tud ne gremo dol k njim, ko imajo prijatelje na obisku, ko pečejo. Ja, verjamem, da bi jim pasalo, da bi bili vedno skupaj, ko je piknik, ampak to ne gre! Ima tašča svojo taščo 150 m vstran od hiše, pa jo glih povabi dvakrat na leto dol. Le zakaj, če sta sosedi?:)

Mislim da je res bolj pametno, da si, če se že ne mislita preseliti, omislita vikend, da bosta lahko po svoje gostila prijetelje. Praviš da se drugače da dokaj normalno shajati, samo za vikende bi se vama prilegel mir na samem in po svoje, brez nadzorstva.

Zakaj ne boste vsak teden povabili njegovih staršev na vikend, naj jima pa kar sin razloži.



_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

uf ja je kar težko tudi mi tako živimo, je kar nekaj prilagajanja, sicer se kar dobro razumemo, ampak se nekdo kar rad vtika v najino vzgojo, kar mene zelo prizadane. Sama se z njimi ne kregam, niti nima smisla, če je res sila povem možu on pa potem mal ponori, samo pri takih težakih je to samo začasno. Tudi jaz upam na svojo hišo v bližnji prihodnosti

Kot snaha si ne predstavljam takšnega sobivanja in si ga tudi ne želim. Nikoli.
Ne vem pa, kako bo, ko bom sama babica, ko bosta moja otroka odrasla..se mi zdi, da jih bom tudi želela imeti pod svojo streho, da delata v našem podjetju..Kaj naj rečem, človeška narava je čudna stvar:)

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Hehe, midva pa že zdaj računava, kako bova na stara leta pa spet sama, imela mir, delala, kar nama bo pasalo... in pazila vnuke, ko jih bojo pripeljali oz. če naju bojo rabili... Se pa nekak ne vidiva živet z odraslimi otroki skup... To imamo zdaj - otroke, potem bi mela pa tisto, česar zdaj nimva .


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Popolnoma enako!

Ljudje smo res različni pri nama to tudi nebi funkcioniralo in že po sva se odločala kje bova živela je bil to en od kriterijev, ki je pretehtal, pri nobenih starših. Imamo pa tako da če kdo kaj rabi pač pokliče in se uredi ni problema ni pa vtikanja, no ja tudi pridejo komentarji glede vzgoje samo poveda da to je najina odločitev in to je to.
Imam pa kolegico ki pa živi v isti hiši kot njeni starši zraven pa še babica in dedek, torej 4 generacije, pa šisto fino funkcionirajo, skupaj jejo, med tednom kosila pripravi babice, za vikende pa enkrat kolegica enkrat njena mama, za otroke poskrbi tisti ki ima čas, jih pelje v šolo in gre iskat, tudi perilo včasih operejo en od drugih, če ima kolegica premalo perila za en stroj gre do mame in še njeno pobere in kontra. Še dopuste in vikende dostikrat skupaj preživijo. Pač vsak po svoje, mislim da moraš le vedeti koliko si prilagodliv za take stvari jaz pač nisem in moj mož tudi ne koelgica in mož sta pa ful in si ne predstavljata da bi živela tako kot midva. ŠE dobro da imamo izbiro in se lahko odločamo po svoje.

Mislim da bi morala vsaj malo spremeniti svoj odnos do bližnjih. Namreč njegovi starši so te (vaju) vzeli k sebi. Vse kar sta si tam uredila sta si z njihovo "privolitvijo". Tudi vajino "ločevanje" sta sprejela (kaj pa sta drugega hotla) ker sta te vzela "za svojo".

Resnica pa je verjetno ta, da ti njih nikoli nisi vzela "za svoje", zato taka želja po "ločevanju".

Moram reči da jim prav gotovo ni prav luštno s takšno snaho, ki na vsakem koraku pokaže, da jih ni sprejela, pa morajo potrpeti (če so pametni) da ste le blizu in da se zaradi njiju vidva ne kregata. Lahko pa ti zamerila in bila užaljena, samo potem .... bi bilo vse samo slabše.

No ja, kmalu boš tašča in "za vsako rit raste palica". Tako da se zna zgoditi da boš lahko še dobro okušala "ločevanje", samo takrat boš ti na drugi strani.

jaz imam tudi zelo rada svoj mir, samo če ga hočeš res imeti parkrat na mesec, si narediš nekje nekaj, kar je malo stran, tako da te vikend variante kar podpiram. Jaz osebno ne bi delala letne kuhinje, če imate že zdaj take kaj je vaše in kaj njihovo, ker za moje pojme je to neverending story. Ne moreš enostavno preganjat tašče in tasta, če je vse njihovo, sicer pa je verjetno vse stvar dogovora... 

_____________________________

"I never said to be like me, I say be like you and make a difference." (MM)

Mi živimo v stanovanju nad mojo v.d. taščo in tastom, v stanovanju zraven nas je pa še v.d. svakinja z družino ... no pri nas vse lepo funkcionira. Včasih mi gre na živce, da kdo pozabi pred vrati počakat, da mu pridem odpret (potrka in takoj vstopi), ampak za to so izumili fajn stvarce, ki se jim reče ključi in jih lepo uporabljamo pa je ... pa to tašča pride mogoče 3x na mesec tako gor ... da bi si pa del njunega vrta prisvajala mi pa na misel ne pride ... če želimo malo zunaj posedet na vrtu in da tamala teka in se guga, smo itak vedno dobrodošli, ampak urejata ga pa tašča in tast in jaz se ne tikam zraven ... imam svoj vrtiček v dveh tegelcih na balkonu, kjer tudi sušim cunje in ob večerih v miru na zraku z mojim popijeva kako pivo ... zaenkrat mi tako odgovarja, ko bom pa želela kaj več zasebnosti, si bova pa umislila kako vikendico

Po mojih izkušnjah je najboljše živeti na svojem, ne pri enih in ne pri drugih starših... Žal pa nam zaenkrat finance še ne dopuščajo nakupa svojega stanovanja, tako da...

_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

ja, tehnofil, sigurno, da jim ni lahko z mano. So ljudje, ki lahko oz. si celo želijo, da živijo skupaj s starši. Jaz nisem bila nikoli tako povezana s svojimi, da bi si želela živeti z njimi. Od osemnajstega leta sem skrbela finančno zase in se tudi odselila od doma in se navadila na zasebnost. Preden sem se preselila sem, sva z možem uredila mansardno stanovanje, pravzaprav sva dala vse noter, od oken naprej. V bistvu bova midva skrbela za njih, ko sami več ne bodo mogli, saj je mož edinček. Tudi tašča in tast sta si naredila zase hišo, da bi imela svoj mir. Verjemi mi, da so zelo srečni, da imajo sina doma, ker jim je tudi finančno dosti lažje. Če bi pa preveč nagajali, bi se pač odselila. In če bi sina vzgajala,da mora imeti svoje življenje in iti zase živet, bi mi itak naredila največjo uslugo. Samo to jim ni v interesu, je že lepo, če vidijo sina in vnučke, oče tudi dela pri sinu v firmi.
Ko si bova uredila novo hišo in se odselila, lahko imajo tudi stanovanje v katerem sedaj živima, mi je čisto vseeno. Smo pač ločili zunanje prostore, ker drugače ne bi imela čisto nič zasebnosti, ki jo jaz pač potrebujem...pa nesramna snaha gor al dol. Mislim, da nas je veliko takih.:) In če si želim imeti uto zase, se mi ne zdi nič takega nesprejemljivega. Če bi pa rekla, da bomo skupaj financirali ali uredili, pa ni interesa, sta prestara, da bi si karkoli na novo delala (imata 55 let). Vsak gleda s svojimi očmi. Jaz recimo si niti pod razno ne želim, da bi kateri otrok doma živel, ker želim imeti na stara leta svoj mir. Pa tudi če bi bila zaradi tega tečna tašča. Vedno si nekomu tečen.

aja, pa še nekaj dragi tehnofil....če bi sama živela skupaj z sinovo družino, mi niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi razmišljala o tem, da bi se vtikala v njihovo letno kuhinjo....niti prosila ne bi, če lahko tam kuham, ker bi se mi zdelo najbolj naravno, da potrebuje mlada družina svoj mir. Če bi pa imela kakšno željo glede vnukov, bi se pa o tem pogovorila. Bi pa bila zelo vesela, da so pridni in si naredijo nekaj svojega. Lahko bi pa mi rekli, ah, saj ne rabimo ničesar, če pa imajo že oni zunaj mizo in klopi, pa žar. Samo, potem bi pa že morali usklajevat piknike, da se ne bi zgodilo, da bi bila miza že zasedena, a ne? Jaz sem bila vzgojena tako, da moraš biti samostojen, mož pa je bil do 30.leta pod maminim okriljem. Upam, da se bo moj sin prej spokal od doma.:)))

Mi se v redu zastopimo, se zavedamo da imamo vsak svoje pogelde na stvari in se to trudimo upoštevat..... je pa tako, da če še z nekom živiš v isti hiši, bo vedno potrebno neko prilagajanje.... tako pač je.

_____________________________

www.petjenaporoki.si

FB http://www.facebook.com/porocnaglasba

 Kaj bi te moja mami zdejle iz hlač stresla  ... z atijem pri rosnih 53 in 58 letih skačeta in plezata skoraj vsak vikend po naših 2000-akih, lani sta si umislila leseno uto na vrtu, pri hiši non-stop nekaj prčakata in dodajata, nadgrajujeta itd. Jao, da jima rečem, da je vse to za BV, ker sta itak prestara ... ROFL ... bolš da me ni potem še 14 dni naokrog

< Sporočilo je popravil Otika -- 15.9.2011 7:45:28 >

Otika, to so taščine besede, da zdaj na stara leta si pa res ne bosta šla neko letno kuhinjo gradit. Halooo. Moji starši so tudi čez petdeset in razmišljajo o gradnji hiše, ker bi radi imeli zasebnost (živijo v stanovanjski hiši z enimi solastniki).
Ma nema veze, mene je samo zanimalo na kakšen način povedati, da bi mogoče vsaj malo razumela, da nisem hudobna in sebična, če želim imeti zasebnost in svoj mir. Verjetno se ne da spremenit njihovega mišljenja, zato se raje distanciram in živim svoje življenje. Boli pa, če me nekdo zaradi tega označi za hudobno.
Morda pa je dobila takšno snaho, ker sama ni bila nikoli prijazna do svoje tašče, pa se ji vrača. S tem, da jaz nisem nesramna tako kot zna biti ona. Vem, da to boli, četudi smo si različni.

Glej, če je tako, da tašče ne boš premaknila niti za cm, ker kot si rekla, je pri tašči globoko v glavi zasidrano, da je vse okrog hiše skupno ... potem je odgovor na dlani, na tebi pa je, da se odločiš:
a) Če želiš popolno zasebnost - se preselite,
b) če želiš občasno zasebnost - si umislite vikend, ki bo pod ključem, ki ga boste imeli samo vi in potem tja vabi prijatelje, si umisli letno kuhinjo itd.

Ampak:




:)

Kot vidiš, tu namreč ni problem fizična ločenost. Saj ima vsak svojo polovico vrta. Ampak starši vse tri generacije vidijo kot eno družino in so mnenja, da oni itak spadajo zraven (beri zgoraj: kako bi bili radi pri vseh piknikih zraven). Najverjetneje bodo tudi v primeru, da bo letna kuhinja par kilometrov stran, pričakovali, da bodo oni zraven.

Ja ampak če rečeš, da greš s prijatelji na piknik, se vsedeš v avto in odpelješ je le drugače, kot če špvabiš prijatelje na "svojo" polovico vrta , zraven pa tašča ravno okopava solato ... no vsaj pomoje ...

Podpis pod ajsek. Vsekakor je fajn, da vse te vaše zdrahe rešuje tvoj mož, ker bo od njega vse veliko lažje slišala - pa še rekel ji bo to, kar bo res tudi sam mislil. Vidva se morata pa seveda prej sama uskladit. če se on strinja glede vajine zasebnosti, itak nimaš problema. Če pa se ne - potem pa ni problem tašča, ampak vidva.

Težko to zahtevaš na njenem... To je tisti problem. Meni je popolnoma jasno, da bi znorela, če bi živela s katerimikoli starši. Ampak zato pa živiva v micenem stanovanju . Težko pa vzameš ok, stanovanje, ampak potem še zunanji del, pa si tam narediš uto in jim prepoveš vstop... tako je res težko skup živet in verjamem, da se jim zdi brezveze imet v eni hiši dva žara in dve letni kuhinji itd... kadar živijo ljudje v isti hiši, so pač praznovanja/pikniki navadno skup, tudi če si niso ljudje v sorodu...


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Zakaj bi bili pa pikniki v isti hiši skupaj? Oni imajo svoje prijatelje, mi svoje. Ko oni povabijo svoje, se mi ne pridružimo zraven, razen, če je žlahta, pa mi privolimo. Oni nas sicer povabijo skoraj vedno, ampak nam ne ugaja. Oni pa tudi ne pašejo zraven, ko so naši prijatelji, ker nimamo skupnih tem. Tudi oni ne vabijo zraven prijateljev zraven svojih staršev. Zakaj pa ne, če jim je to tako normalno, pa so sosedi? Se pa dogovorimo občasno ob vikendih za skupno kosilo, pa skupaj kaj spečemo, pa dobro pikniki ob rojstnih dnevih in posebnih priložnostih.
Ne razumem zakaj jim je to vsidrano v glavo, če pa sami niso živeli s starši in jih niso imeli zraven na piknikih, ko so se družili s prijatelji??? Sam si živel po svoje, v svobodi, od sina in njegove družine pa pričakuješ drugače? Mislim, da bi se lahko postavili v mojo kožo glede na izkušnje in lastno svobodo. Svoje želje sva povedala preden sva si uredila stanovanje in so rekli, da se ne bodo nič vtikovali. Žalostna sem, ker se ne moreš enkrat pogovorit in se mirno pomenit na razumen način. Da bi se lahko jaz počutila mirno v srcu in bila tam popolnoma sproščena, ker bi videla, da me spoštujejo in upoštevajo. Navajena sem na odprt, iskren odnos. Ko pa vidim, da se nekdo ne drži dogovora in mi za hrbtom dela drugače, pa me zelo boli. Sem imela svoj avto- še nisem živela tam in sem uporabljala avto od dragega, pa sem ji rekla, da se lahko vozi z mojim, ampak ne dovolim kaditi v avtu. Pa je rekla, da ne bo. Potem sem jo vidla, da kadi v avtu in ko me je videla, da sem jo opazila, je odprla okno in rekla, da ona že ni. Še par takih situacij je bilo, pri katerih sem vidla, da se na njeno besedo ne morem zanesti, ker je za mojim hrbtom naredila drugače. Vse bi dala, samo ne bodi hinavski. Počutim se totalno nespoštovano s taščine strani.

Ker ne živijo v isti hiši. Sama sem živela v hiši s kupom študentov in čeprav smo bili zelo različni in nismo imeli istih prijateljev, nisi mogel naredit praznovanja samo zase oz. svoje prijatelje - ker ne moreš nekomu dišat s čevapi, pa da ga ne povabiš zraven - nekak ni lepo, ne vem, ne znam lepo razložit... Vedno so lahko prišli vsi iz hiše + tisti, ki si jih povabil od zunaj. Razumem, da ti na to drugače gledaš, vendar pa moraš razumet, da večina ljudi na to ne gleda tako kot ti - torej se moraš ti prilagodit ali pa najt drugo rešitev - vsaj dokler si na njihovem.

Kako pa tvoj mož reagira na to? Se strinja s teboj? Jim je on povedal, kako si želi imet ali je njemu ok, da ste malo več skupaj?


To po moje ni nespoštovanje, ampak njihov način funkcioniranja - tako verjetno dela pri vseh - ne da se ji it v konfrontacijo, zato se konfliktu raje izogne z lažjo.
To ženske prejšnje generacije dostikrat delajo - sama si razlagam to s tem, da takrat ženske še niso imele toliko besede v družbi in so se morale "drugače znajt", če so hotele svoje skoz spravit. Je pa tečno do amena, se popolnoma strinjam.

Sama ne morem bit ziher za marsikaj in potem pač presodim, kaj se mi zdi zelo pomembno (tam bom pač zraven - če se gre za varnost mojih otrok, pa da ne morem bit v nekaj zelo nevarnega ziher, da ne bojo delali), kaj pa ni vredno živcev in pač naj delajo po svoje, saj ni vedno samo ena pot prava. Res pa je, da je veliko lažje, če ne živiš skup, ker se pač imaš kam umaknit.

Zakaj pa se ne preselita, če si tam tako nesrečna?


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/