Bolj kot berem vaše odgovore, bolj se poglabljamo v tematiko, ki nima nič opraviti z mojim vprašanjem. Samo nekaj razjasnjujem in pojasnjujem ali se celo opravičujem. Vse to pa ne bi bilo potrebno, če bi dejansko odgovarjali na zastavljeno vprašanje in ne toliko se ukvarjali, kaj bi bilo najbolje za mojega otroka. Kaj je najbolje zanj, veva le jaz in njegov oče, ki sva z njim v stiku vsakodnevno, jaz celo 24 ur dnevno 365 dni v letu. Preberete stavek ali dva iz enega posta in prihajate do zaključkov, ki nimajo nobene veze z realnostjo. Žal nikoli ne bom mogla tako dobro opisati karakter svojega otroka, da bi ga lahko iz napisanega spoznali ali poznali. Morali bi ga videti, z njim živeti ali vsaj preživeti nekaj časa (pa še to se določeno obnašanje spreminja iz meseca v mesec) in nato soditi. Ljudje tako radi sodimo o vsem in vsakomur, a žal pogosto na pomanjkljivih podatkih ali pa celo domnevah.

Naj vas "pomirim", da se moj otrok zna boriti zase, saj je osebnostni tip kolerika. Nikoli in nikdar pa ga ne bom učila ali celo odobravala, da bi se izživljal nad drugimi otroki, sploh tistimi, ki so od njega mlajši. Verjemite, da bi udaril nazaj, če bi takšno dovoljenje tolerirali. A na srečo je pred tem pritekel do mene in me vprašal, če lahko punčko brcne nazaj, ker je ona brcnila njega. Učimo ga, da se "nasilnim" otrokom umakne, če se lahko in si poišče družbo otrok, s katerimi se bo bolje razumel. Ravno tako smo ga naučili, da ne trga igrač iz rok drugim otrokom, da jih ne odriva z igral, ampak počaka, da se igralo sprosti ali prosi, če se lahko umakne, ko se nekdo z igralom ne igra, ampak samo zaseda prostor. Če nekdo igračo iztrga njemu iz rok, mu svetujemo primeren odziv na podlagi situacije - gre za otroka, ki je mlajši od njega ipd. To je treba otroka NAUČITI! To ne pomeni, da je nesamozavesten ali sramežljiv ali nesposoben se postaviti sam zase in je zato nujno potreben prevzgoje v družbi otrok 'z vseh vetrov'.

Kar se tiče socializacije, jaz osebno ne vidim, da ima kakšne posebne težave. Je po naravi ekstrovertiran in nima težav z navezovanjem stikov z otroki, ki jih je prvič srečal. Dejansko je celo on tisti, ki prvi pristopi do nekoga drugega in predlaga igro, če ima za to interes. Mogoče tudi zato, ker so vsi otroci, s katerimi prihaja redno v stik, sramežljivi (btw. vsi hodijo v vrtec). V skupini otrok tudi največkrat prevzema vodstvo, kar se mi sploh zdi pozitivno. Če kaj hoče od otrok, gre sam do njih. Samozavesten je tudi v interakciji z odraslimi in se z njimi pogovarja kot bi se z nami doma. Vse to pri njem spodbujamo, nič ni nastalo samo od sebe.

Po tisti izjavi, da v vrtec noče, ker se tam otroci brcajo et cetera, smo mu obrazložili, da niso vsi otroci takšni in mu povedali, kaj vse se tam pozitivnega dogaja. Vedno mu predstavimo tako pozitivne kot negativne strani neke zadeve. Učimo ga, da bo kasneje v življenju znal pretehtati tako slabe kot dobre strani in na podlagi tega sprejemati boljše odločitve. Ko otroku zastaviš vprašanje, ne moreš vedno z gotovostjo vedeti, kakšen bo odgovor. Ti pa njegov odgovor lahko veliko pove, o njegovem svetu in kako ga doživlja, zato so takšna in drugačna vprašanja pri nas nekaj vsakdanjega.

Sedaj pa še nekaj o razlogih, zakaj moje dete ni v vrtcu. Do tretjega leta so bili to zdravstveni razlogi. Sedaj pa preprosto ne vidimo več tako velikih plusov. Osebno smo v stiku kar z nekaj otroci, ki so njegove starosti, vsi seveda v vrtcu, pa jih intelektualno močno prekaša. Če ga dam v vrtec, bo izgubil to prednost, ki jo sedaj ima, saj se v vrtcu ne učijo nič takšnega, česar že ne bi znal, medtem ko lahko doma lepo nadgrajujeva že osvojeno znanje. Menim, da bi bila to kar velika žrtev na račun domnevne nesocializiranosti, ki se jo lahko tako ali tako nadoknadi prek drugih aktivnosti.

Enkrat sem že rekla, da vrtec ni ne slab ne dober, ravno tako kot ne domača vzgoja. In to bom ves čas zagovarjala. Sama nisem hodila v vrtec, ampak sem bila pri babici in 'okopavala vrt', pa sem bila v šoli odličnjakinja, prejela priznanja, štipendijo za nadarjene in bila med najbolj priljubljenimi v razredu, pa sem introvertirana po naravi. Še danes se spominjam svojega prvega dne v šoli kot nekaj lepega. Mojega moža so prisilili starši v vrtec zaradi socializacije in ima še danes grenak priokus na to, ko se spomni. Tja je hodil z odporom. Koliko je bil njegov uspeh v šoli odvisen od vrtca, ne vem, ker je bil izredno brihten že pred vstopom v vrtec. Potem poznam osebo, ki je tudi sovražila vrtec in tudi v šolo ni hodila preveč rada. Nad njo so obupale celo vzgojiteljice in jo predčasno pošiljale domov, ker je bila tako nesrečna. Otroci naše sosede niso hodili v vrtec, pa so v šoli vsi trije močno prekašali znanje tistih, ki so bili v vrtcu. Poznam mater, ki je dala hčer v vrtec, da bo imela prijatelje, ko bo prišla v šolo, pa so se preselili v drug kraj, ko je bila mala v prvem razredu in je morala zamenjati šolo. Obstaja nešteto zgodb in vsaka je drugačna. Zato presojo o tem, kaj je najbolje za mojega otroka, prepustite meni. Vem, da želite dobro, a mi boste naredili največjo korist, če mi poveste vaše izkušnje in kakšne težave lahko pričakujem, ko otrok ni šel v vrtec. Rada bi izvedela za resnične težave pri vstopu v šolo, ki ste jih opazili pri svojem otroku, ki je bil v domačem varstvu in ne za hipotetične težave, ki jih lahko pričakujem, če otrok ne gre v vrtec. Hipoteze so eno, realnost pa čisto nekaj drugega.

Kakor si rekla, ga vidva z očetom najbolje poznata, zato se tudi sama odločita, kaj bosta naredila. Takšna vprašanja na forumih pač izzovejo različna mnenja. Otroci so različni, ne paše vsakemu enako in če misliš, da bo vajinemu ok iti direkt v šolo, pol pa tako naredite. Ne vem, zakaj je treba take polemike delat iz tega. Ali pa vseeno nisi čisto prepričana v svoj prav? Jaz recimo nisem niti razmišljala, da bi imela prvo hčerko doma, ko sem rodila drugo. Ker po moji logiki in videnju ji je bilo mnogo bolj zanimivo v vrtcu, kjer se ji je dogajalo na polno dokler nismo prišli po njo. Medtem sem se pa jaz posvetila dojenčku. Popoldan smo bili pa skupaj. Ampak če ti misliš, da bo za otroka boljše, da je doma, naj bo doma. 

podpis.

ok, torej je odločeno - fant bo doma. let`s move on.

Seveda je nastala polemika, ko pa se je vse začelo vrteti okoli tega, zakaj otroka dati v vrtec (kot vidim se v tem duhu nadaljuje!) in le tu in tam kakšen post o tem, kako je bilo z vstopom v šolo, kar je mene dejansko zanimalo. In sedaj se zaključuje ta tema s tem, da če mislim, da je najboljše za otroka, da je doma, naj bo pač doma. A je to slučajno odgovor na moje vprašanje? Moje vprašanje ni bilo, kaj vi menite o vrtcu. Moje vprašanje ni bilo, kaj menite o vzgoji doma. Moje vprašanje ni bilo, kaj menite, da bi bilo bolje za otroka. Pa točno ob vse to se spotikamo že od začetka. No, mogoče bi pa morala vprašati, če obstaja kakšna povezana skupina mam ali staršev, ki so otroke vzgajali doma. Če kdo ve za takšno skupino, naj mi prosim sporoči.

Isobel...na vse to kar  si napisala bi lahko rekla, da si se ti v sebi nekako že odločila in da ti sedaj vsi, ki se nam tvoja odločitev ne zdi ne vem kako pametna, dvigujemo pritisk. Gotovo želiš svojemu otroku najbolje, in ga seveda najbolj poznaš...verjamem da se trudiš za njegovo socializacijo, ga obsipavaš s pozornostjo, si mu na razpolago 24 ur na dan...In ravno to ...teh 24 ur na danki jih ti tako povdarjaš, je za moje pojme največji in najbolj pereč problem....Trenutno si ob njem od jutra do večera, pa še ves čas vmes...otrok pa bo šel v šolo in bo kar čez noč prisiljen biti vsaj 4 ure med tujimi ljudmi...po moje mu ne bo lahko...kljub vsej intelektualni , čustveni in socializacijski podlagi, ki mu jo nudiš...Gotovo  te bo pogrešal...gotovo mu ne bo lahko...Pa ne tvezim in ne nalagam teorije ampak ti govorim iz prakse...mogoče pa si fant želi malo med svoje vrstnike za dlje časa in ne le na igrišče ali na obisk, pa se po drugi strani tega  v srcu boji, ker čuti, da ti nad tem nisi navdušena...mogoče ga v vsej svoji zavzetosti dušiš s svojo stalno  prisotnostjo pozornostjo in nasveti...Ugibam, ker pač fanta ne poznam...poznaš pa ga ti...če imam količkaj prav, mu dovoli, da razpre krila in gradi svojo samostojnost tudi malo stran od tebe in ne le ob tebi...

ja, mislim, da je nekaj mam na RR, ki imajo otroke doma - vem da je nekaj tem odprtih, kjer si delijo linke spletnih strani s kreativnimi idejami kaj vse je mogoče početi doma. poišči teme prek iskalnika in jih pobaraj na ZS

< Sporočilo je popravil mateyka -- 15.8.2011 22:46:40 >

ja, vprašanje je treba pravilno zastavit. res.

žal ne poznam takšne skupine, a upam, da najdeš kakšen stik z mamico, ki prav tako sama vzgaja otroka. kajti z ljudmi, ki imajo skupne cilje, je lažje.

se mi pa zdi, da bi se pred šolo znali pojaviti podobni znaki kot pri vstopu v vrtec. kakšni bodo, ne veš, ker kot si sama napisala: Obstaja nešteto zgodb in vsaka je drugačna.

in: Hipoteze so eno, realnost pa čisto nekaj drugega.
v kolikor je tvoj otrok dojemljiv, družaben, se v svoji koži počuti okej, potem se ti ni potrebno ničesar bati.
moj nasvet bi bil (tako bi se ravnala jaz, če svojih v vrtec ne bi dala), da z otrokom navežeta čim več kontaktov z ostalimi otroci (tudi za primer otroških bolezni) - naj bo življenje čim bolj spontano.

srečno!

Isobel, te popolnoma razumem, da sprašuješ in razmišljaš o tej temi. V samem bistvu je zelo težko narediti kakšno stvar čisto drugače, kot jo dela večina. Sploh, ker znamo biti ljudje zelo obsojajoči do stvari, ki jih ne poznamo. To pravzaprav velja za vse, na samo za "brez vrtca v šolo".
Tudi sama sem bila pri prvem otroku zelo negotova in me je strašno skrbelo, kako bo, sploh, ker je zelo tiha in vase zaprta. Vedela sem, da bi bil vrtec zanjo hud problem. Nekako šele pri petih letih se je začela "odpirati" in v šoli res ni bilo niti enega problema.
Pa bolezni tudi ne pobirajo v šoli tako kot recimo v jaslih, no... Vsaj slinijo se ne več, pa nosove si samo brišejo...

Pa od večih učiteljic sem slišala, da so otroci, ki pridejo v šolo brez vrtca bolj umirjeni, neagresivni...

Sem pa prav vesela, da zdaj pri tretji lahko mirno rečem, da ni v vrtcu in da vem, da je to najboljše za našo družino in za naše otroke. Pri taprvi me je pa skrbelo, priznam... Ampak če bi jo morala pa pri enastih mesecih dati v vrtec, bi se mi pa zmešalo od skrbi...

Pa še to, prepričana sem, da ni prav, da se socializira nekoga, ki svoje osebnosti ni še niti malo razvil. In vrtci za moje pojme preveč poudarjajo socializacijo in skupino, premalo pa posameznega otroka. Šola se mi zdi čisto nekaj drugega, saj gre za večje otroke, ki nenazadnje znajo svoje strahove in težave ubesediti in reševati na drugačni ravni, kot vrtčevski.
Pa nisem proti vrtcem, za marsikoga so pač edina možnost, nekateri jih pa k sreči ne potrebujemo.

Mah, par stvari sem nametala, tako na hitro, isobel, če te kaj zanima, kar vprašaj...

Sem spremljala teme mam, ki so si delile linke o ustvarjalnosti in kreativnosti. Sem že tudi sama pomislila na to, da bi jih kontaktirala, a sem se danes spomnila, da poznam dve učiteljici prvošolčkov, mamini znanki, in se bom nanju obrnila v zvezi s tem vprašanjem. Z eno izmed njiju sem se že pred leti pogovarjala na to temo, ko še nisem imela otrok in se je ravno uvajala devetletka, ampak se ne spomnim več podrobnosti. Ne vem, zakaj se nisem na njiju spomnila že prej ... V knjižnici pa sem tudi zasledila nedavno študijo prav na to temo in bom še to malce pogledala. Potem bom pa zaključila, ker se mogoče že preveč poglabljam in delam probleme tam, kjer jih dejansko ni ali jih mogoče sploh ne bo.

pelin, res je, da odločitev imeti otroka doma ali v vrtcu ni bilo nikoli vprašanje. Ker pa sem dobila informacijo od nekaterih, da ga moram eno leto pred šolo obvezno dati v vrtec, sem pa v zvezi s tem tukaj zastavila vprašanje. Včasih smo imeli malo šolo eno leto pred osnovno šolo, ki pa je ni več od uvedbe devetletke kot je povedala ena izmed vas. Ker tako ni zakonsko obvezno, da gre v vrtec, ga ne bom dala. Očitno je prišlo tu do nesporazuma, saj sem dobila vtis, da menite, da sprašujem, ali naj dam otroka v vrtec ali ne.

pelin, skrb za otroka 24/7 je bilo rečeno v splošnem smislu, kar nisi mogla razbrati iz napisanega. Moje dete drugače kar samo pokliče ali pošlje pismo, kjer obvesti znance, da bo prišel na obisk in tam ostane, kolikor ga je volja. Sam, brez mene, seveda. Če bi lahko, bi mu posvečala toliko pozornosti kot praviš, da mu jo in bi potem bil pri dveh letih že pravi mali Mozart, no prej Einstein, ker nima ravno posluha, in bi o njem brali na Bibaleze. Dokler se bom pa poleg varuške igrala še kuharico, čistilko, skratka gospodinjo, in še mater drugemu otroku, pa se za pretiravanje v pozornosti ni za bati. In srčno upam, da se spet ne bo našla kakšna, ki se bo obesila ravno na ta zadnji stavek in mi svetovala, da bi pa ravno zaradi tega bilo dobro dati otroka v vrtec, ker se mu bodo tam bolj polno posvetili!

Meraba, težko je hoditi proti vetru, če si sam. Jaz sem žal obkrožena z ljudmi, ki pač delajo stvari tako kot se je to vedno delalo ali takšnimi, ki sledijo družbenim trendom. Ko ti toliko ljudi nasprotuje, se začneš spraševati, če mogoče res česa ne počneš prav, sploh, ker gre za prvorojenca, pa čeprav se kasneje izkaže za dobro, da sem se ravnala po svojem občutku in pameti, kakršno že pač imam. Redkokdo mi pametuje o tem, kako spraviti madež ven iz oblačila ali kako skuhati kosilo, katere knjige naj berem ali kako naj preživim večer, še manj dobim dobronamernih nasvetov v zvezi z zakonskim življenjem, pri vzgoji in negi otroka se pa skoraj vsi po vrsti čutijo poklicane, da svetujejo, ne da bi jih sploh vprašala za nasvet. Pri drugem otroku sem veliko bolj samozavestnejša in lažje in odločneje zagovarjam svoja stališča. Sedaj pa moram zaključiti tale na hitro in po delih spisan spis, ker se mi je zbudil ta drugi otrok.

Meni je bilo tudi uvodno vprašanje čisto "pravilno" oz. čisto jasno zastavljeno.......

Ignororaj jih ... Kot si sama napisala, najbolje veš, kaj je dobro za tvojega otroka. Se mi je nekajkrat zazdelo, kot bi pisala o moji punčki. Do 2,5 leta sta jo pazila babica in dedi. Naučila sta jo veliko lepih stvari za življenje: da je treba biti potrpežljiv, paziti na svoje stvari, deliti stvari...pa seveda še ogromno pesmic, pravljic...Ko je prišla v vrtec so se vzgojiteljice čudile njenemu besednemu zakladu. Žal pa se pri nas vrtec ni pokazal kot dobra stvar. Včasih se mi zdi, da je naša (upam, da se ne sliši samovšečno-ker ni mišljeno tako) prebrihtna za svoja leta. Ko je imela v vrtcu konflikt - recimo, ko jo je "prijateljica" iz vrtca konkretno vgriznila v prst, sem ji rekla: A si jo nazaj? Si povedala vzgojitejici? Tamala pa mi je rekla: Ne, mami, jaz nisem tak nesramna. Jaz sem ji samo rekla, da ne bom njena pijateljica, če še me bo kdaj vgriznila. In ker imamo v vrtcu več malih grizlijev - očitno tako pereč problem, da smo imeli na to temo krizni sestanek, naša očitno trpi, ker nima sama v sebi te krvoločne žilice, da bi z gizanjem, lasanjem, tepenjem reševala težave. Zato se je zaprla vase in samo molim, da ji ne bo to pustilo večje posledice za OŠ - ker je njen prvi stik z institucijo bil slab. Še vedno sem mnenja, da ni vsak vrtec slab, za vsakega. Poslušam kolegice, ki imao v vrtcem dobre izkušnje in njihovi komaj čakajo, da gredo v ponedeljek v vrtec, pri nas pa žal temu ni tako.

Uživaj torej vsak trenutek s svojim sončkom! še prehito bo šola....

moj gre sicer v vrtec pri sosedi so ga pa izpisali. S štirmi leti ga je dala v vrtec kjer se ni uspešno uvedel, lahko bi sicer vztrajali, ampak so se odločili drugače in je ostal doma. sedaj je zaključil prvi razred oš, s socializacijo nima težav, takoj je šel z veseljem med otroke, ima prijatelje, lepo sodeluje... skratka nobene razlike med njim in ostalimi - tako mi je razložila soseda, pa tudi na splošno je res zgovoren in družaben  tamal, kar ne morem verjet, da mu je vrtec tako presedal.

tudi jaz nisem marala vrtca, zato sem pa šolo tolk bolj , prvi dan šole so bila zame nebesa in konec vrtca, mi ni bilo nikol težko it, tudi kasneje ne, sem samo za nazaj pomislila

Dalj časa spremljam to temo in bolj kot berem menim, da enoznačnega odgovora ni. Vrtec da ali ne?! Večina staršev ima o tem deljeno mnenje in na koncu je to TVOJA oz. VAJINA odločitev s partnerjem. Osebna, ko pretehtata vse možnosti. Predlagam, da vzameš list, napišeš + in - ter se odločiš. Jaz sem sicer ZA.

Zakaj?
+ Strokovno usposobljen kader,
+didaktične igrače in drugi materiali, ki jih sicer nimamo doma,
+veliko obogatitveni dejavnosti (lutke, pravljice, pesmi, prireditve...),
+raziskovanje in odkrivanje novih reči je v sodelovanju s podobno starimi otroki primernejše, ker se otrok meri z otrokom in ne z odraslim,
+razvijanje samostojnosti...

Kar se tiče socializacije pa to. Primarna socializacija se začne v družini. Vrtec ti pri tem ne more pomagat, če ti doma otroka zapiraš v omaro (karikiram!). Otroci se družijo na veliko načinov; v parku, na igriščih, otrok ima okoli sebe družino, morda kopico sorodnikov ...To vse je socializacija. Kolikor opisuješ si otroku privzgojila socialni čut, ni je strah, je samostojna ipd.. Pa vendar se mi zdi pomembno tudi to, da je otrok sposoben ostati sam, brez staršev, del dneva. Da se v tem času znajde, se kaj novega nauči, doživi kaj lepega (in obratno!) ter predvsem ima ob sebi osebo, ki ga pri tem spodbuja.
V razmislek pa še to. Saj ni nujno, da otroka voziš v vrtec za 8 ur. Morda samo do kosila. Daj otroku možnost in poskusite. Nenazadnje jo še vedno lahko izpišeš, če se zadeva z vrtcem ne bi obnesla. V šoli te možnosti ne boš imela...

Ne morem ti povedati, ker otrok hodi v vrtec (tu ni imela težav, čerprav ni hodila okrog prvega dne).
Nekaj dni nazaj sem spoznala punčko, ki ni nikoli hodila vrtec, pa nisem imela niti najmanjšega občutka, da ni socializirana. Normalno se je vklopila v mojo družbo (odraslo) in družbo otroka, ki še hodi v vrtec.

Jaz tudi nisem hodila (ziher se mi pozna ) in sem še danes zato vesela. Živo se spomnim, kakšen nebeški mir je bil doma in kako mi je bilo lepo. Če mi zaradi vrtca kaj manjka - naj mi .

Tudi argumetni socializacije so tako tako; deloma držijo, saj se otrok navadi družiti s sebi enakimi a z vidika življenja je ta socializacija tako tako, ker se redko v realnem življenju človek druži samo s sebi enakimi. V vrtcu se te medgeneracijske socializacije, ki je pomembna, ne navadiš, saj se družiš s samo enako starimi in z vzgojiteljico, ki se večinoma prilagaja tebi in skupini in ne ti njej.

Edino, kar (po moje) otrok od vrtca lahko pogreša, je igra. To se mi zdi edini pomemben argument za vključitev (ali ne) v vrtec. Vsi ostali atributi vrtca so dobrodošli, mi pa niso pomembni za odločitev. Igra mi pa je pomembna  - da otrok se otrok igra, da se zaigra in pozabi na cel svet. Če tega ne počne sam od sebe, ali se ne nauči doma, potem bi ga v vrtec vključila, ker to pa je tisto, kar se mi zdi, da bi iz otroštva res pogrešal - predano igro.

< Sporočilo je popravil milijonarka -- 25.8.2011 22:24:54 >