Odpiram novo temo Kako sta se pa vidva spoznala, saj se mi zdi zanimivo, pa mislim, da bo tudi za druge oz. za vas. Lahko čist na kratko, lahko pa se seveda tudi bolj razpišete . Naj začnem pri sebi. Jaz sem svojega spoznala prek skupne prijateljice. Vedla je, da bi on rad spoznal kakšno punco, pa je skupaj z njim prišla na žur, kjer sva bile zmenjene. Ni mi pa prej nč povedala, kakšen da naju ima namen spoznat. Iz prijateljstva se je čez kakšen mesec razvilo več. Zdaj se poznava že deseto leto.

Dobra tema, pa mislim da bo kar zanimiva za prebirat,...
no naj opišem,... spoznala sva se na plesu, preko mojega takratnega "tipa", ki pa to, kaj jaz vem, niti ni bil, no,...
šli smo tja do šanka na pijačo, pa je on skrivoma začel koketirat z mano,..  meni so pa začeli že mrgolet po trebuhu,.. čez par dni sva bila že uradno par, sedaj teče 13 leto kar se poznava, 25.5. je bilo pa 9 let kar je moj mož,..

Kot maturantka sem iskala po šoli aktivne športnike, ki bi mi izpolnili anketo na športno tematiko.
Eden iz med njih je bil tudi moj, ki me je kasneje "nedolžno" spraševal kako mi gre pisanje seminarske.
Skupen šport je bil razlog za pjačke..pjačke pa so prerasle v ljubezen

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Spoznala sva se preko moje sestrice, ki ga je takrat žurala z njim in njegovo družbo! Zvelkla naju je skupaj, ker sem si jaz morala priti malo sebi  - prej sem skoz čepela doma (razlog razpadla dolgoletna zveza in nevolja do spoznanja drugega tipa ha ha ha), on pa je iskal resno punco ha ha! In potem cel večer trobil, kako romantičen je npr: zvezdice na nebu, večeri v dvoje in bla bla, tako, da mi je šlo kar na smeh! No po končenem zmenku, ko sem bila že doma, pa mi je zazvonil telefon, da kako se je trudil, da je dobil številko itd. Ja, pa ja od sestre jo je pa res težko dobil, kajne! V glavnem, mislila sem si da to ne bo nič, a za družbo je ok! Sedaj pa sva že 10 leto skupaj, 2 leti poročena imava dva navihanca (punčko 3 in fantka 6), razumeva se super in če bi še enkrat živela bi si želela ravno takšnega moža!

p.s. Super tema - ko se spet malo spomniš tistih začetkov, ki ti pričarajo nasmeh na usta!

Se strinjam: SUPER tema!!!! Midva sva se spoznala na veselici (igrali so Čuki) 17 let nazaj. Bila sem v družbi treh prijateljic in en frajer je mene prišel prosit za ples . Med plesom si je zapomnil mojo telefonsko (sem bila prepričana, da je še slišal ni) in naslednji dan me je poklical. 14 dni kasneje sva bila že noro zaljubljena, ves svet je bil sončen in takšen je še danes, ko sva poročena 15 let in imava tri prekrasne otroke. No, kakšen oblak nam včasih prekrije sonce, priznam 

_____________________________

midva sva se spoznala v moji bivši službi...jaz sem kruh prodajala,on ga je pa dostavljal...vsak dan je "lajal" name...enkrat sem ga imela pa "dost"...sem šla v garderobo,na listek napisala svojo telefonsko,mu jo dala v žep in rekla da naj me ogovarja izven službe...isti dan je prišel po mene v službo(ko sem končala),šla na pijačko in evo....7 let skupaj,3 leta poročena in 2 mladička
se pa velikokrat nasmejeva na to,ker on pravi,da mi je hotel uidet,pa sem ga "prisilila" da je vzel številko
mi je pa recimo super,da noben o drugem ni vedel nič(le ime),bila sva v delovnih oblačilih

je pa zanimivo,da sva od 1. dne vedla,da se bova poročila in da bova imela otročke

< Sporočilo je popravil Čebel@ -- 8.6.2011 7:40:45 >

na internetu na eni klepetalnici. po treh dneh sva šla na pijačo in v kino. iz kina sva se že držala za roke..od tega bo v petek 11 let :)

V zboru kjer sem prepevala smo za en koncert rabili instrumentaliste in tisti simpatični bobnar, ki je prišel čisto po naključju, kot zamenjava ker en drug ni mogel, je zdaj moj mož :)

_____________________________

www.petjenaporoki.si

FB http://www.facebook.com/porocnaglasba

V bistvu se midva z mojim poznama že iz osnovne šole iz petega razreda saj je bil sosošolec mojega brata torej se poznama nekje okoli 20 let (leto gor ali dol), bila dobra prijatelja do vsega 10 let nazaj ko sma na kresu za 1. maj ugotovila da je le nekaj več, vmes pridela 2 pupi in drugo leto se nama obeta poroka, najini pupi pa bosta najini družici;;))))
Je pa zanimivost to da sta najina starša; njegov oče in moja mama bila v osnovni šoli sošolca in sta v klopi skupaj sedela ; ne vem če se nista takrat že dogovorila da bosta otroke poparčkala

V bistvu sva se gibala (in stanovala) v isti družbi že praktično celo OŠ in SŠ, bolj konkretno pa se je začelo, ko sem kot članica in ko-režiserka v ljubiteljski gledališki skupini iskala nadomestilo za glavno vlogo v Finžgarjevi "Verigi" (no, on takrat še ni vedel, da je to glavna vloga ). Iz intenzivnega skupnega druženja se je počasi razvilo prijateljstvo in iz prijateljska ljubezen. Ki traja že 18 let, od tega bova septembra praznovala 14. obletnico poroke, naša mala miss pa gre takrat v 1. razred. Krasni spomini in čudovit zakon. Je res pravi in ga ne bi zamenjala.


_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Na faksu. Bili smo klapa, prijatelji in vsi ostali so vedeli, da sva si všeč, samo midva ne (sva bila najprej oba v zvezah). POtem čim sva bila (približno) fraj, pa sva tudi midva to ugotovila in potem ni bilo poti nazaj. mislila sva, da bova skup 1, max. 2 tedna, da bo to neka romanca. Zdaj sva skup 12 let in se poznava 13 let, imava pa več otrok kot sva računala tednov, hehe. Oba sva vmes odrasla in koevolucija je naredila svoje: dvomim, da bi lahko našla nekoga, s katerim bi tako klapala, znam bit težka... Zato res upam, da se bova lahko skup postarala, z njim se mi zdi to čisto fajn:). Pa vse se da zmenit, to je ful fajn - in če mu kaj ne paše, reče, ne pa da se kuja, to je sploh super.

Vsi naju zezajo že od začetka, virtualno in v resničnem življenju čisto enako, ker sva pač rada skup (milo rečeno neobičajno dosti) - ampak jaz ne morem pomagat, če pa se mi on zdi fajn - v bistvu niti nočem pomagat;). Saj imava oba svoje slabe lastnosti, samo so fajn kompatibilne, da drugega pač ne motijo toliko, vsak ma kdaj slab dan ali obdobje, ampak overall si ne bi mogla želet bojlšega. Mam srečo, upam, da jo/ga obdržim;).

To je bila definitivno moja najboljša odločitev v življenju (da sem z njim), tudi zaradi stvari, o katerih se mi takrat sanjalo ni - recimo da je super oči - vedela sem, da bo fajn oči, ampak ne pa da bo tako super oči, tega si sploh nisem predstavljala, da je lahko tako fajn;). Seks pač lahko prej stestiraš, tega pa ne . Tako da mislim, da sem svojim otrokom dala najboljše prav s tem - tako gene kot da sem jim izbrala najbolj fajn očija, hehe.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ronja, spet tekmuješ, kdo bo imel najdaljši post? 

Ma, ne, samo pogrešam ga. Glede nakladanja sem jaz itak izven konkurence, edino Frodo mi eš štih drži . Kadarkoli hočem dat kak primer, da pri meni je pa tako, mi rečejo, da sem itak izvenserijska in da nima veze, kako je pri meni, ker pri drugih ni tako.  Že celo življenje poslušam ta "argument".

< Sporočilo je popravil ronja -- 8.6.2011 14:13:17 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Midva sva se spoznala.....uh, praznovala sem kolegičin rojstni dan in to da sem samska in da zame moški ne obstajajo. Bile smo v diskoteki, fajn smo popile, kar naenkrat je pristopil do mene in mi v roke porinil bandidos, sem nazdravila z njim in se smejala in plesala okoli z drugimi- njega še pogledala nisem, samo vem, da vsakič ko sem imela prazno flašo mi je prinesel novo (kok je mel časa me opazovat) Potem sem ugotovila da sem ostala brez prevoza, je poklical kolega in me odpeljal domov in čez dva dni v službi ga pozdravim, on pa kot iz topa: a greš z mano na kavo. In itak da sem šla zaforo, čeprav sem vsem govorila, da z njim ne bi mogla bit nikoli, kr ni domačin in bla bla. Potem mi je povedal, da me je že neki časa v službi opazoval, kako sem pridna in bla bla bla, pa da me je prvič opazil ko sem v diskoteki plesala in  sredi plesišča padla na tla.  Sedaj sva skupaj srečnih 7 let in v pričakovanju prvega bebija.


_____________________________

Živi za učenje in naučil se boš živeti.

Tudi midva sva se spoznala v klepetalnici. Zgleda, da so bile leta 2000 zelo aktualne Junija sva sklenila 11. leto, od tega 9 let poročena, imava 2 letno deklico.

V študentskem domu. Prvo sem se ga bala, ker sem mislila, da je metalec zaradi dolge čupe (bila sem v neki čudni fazi, ko sem se bala metalcev ), nato pa smo enkrat v skupni kuhinji pekli palačinke in se zafrkavali... pravila sem neke glupe vice, od katerih so vsi prisotni obračali oči, on pa se je edini smejal - in to mi je bilo tako simpatično... Čez slabo leto od teh palačink in glupih vicev sva začela hoditi. Najina deklica pa je prišla na svet točno na najino 10. obletnico.

_____________________________

I believe that life is a game, that life is a cruel joke, and that life is what happens when you're alive and that you might as well lie back and enjoy it. (Neil Gaiman)

uf....mam tud jst zanimivo zgodbico.....
samo bom v dolzini posta prekasala Ronjo...(ce se sppustim v pomembne detalje)..

jutr.


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Miš, to pa moram videt! Sprejmi izziv, hehe. POmembni detajli so sploh fajn

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ooo Ronja kot nalašč si osvežila tole temo...midva imava jutri 13 obletnico poroke, februarja pa bo dvajset od kar naju je potegnilo skupaj ...kar ne morem verjet...
Spoznala sva se tistega daaavnega leta, ko sem kot odštekana mestna sedemnajstletnica počitnikovala pri kolegici katere starša sta bila oskrbnika in vodiča na enem izmed gradov pri nas...S kolegico sva pomagali čistiti grad, pripravljali poročno dvorano ob sobotah, ter pometali na tone riža...Meni je bilo vse na moč zabavno, posebej pa še dva konja, ki sta vlekla kočijo za  mladoporočence. Za ta konja je med počitnicami pomagal skrbeti zanimiv redkobeseden fant, ki je skoraj izgubil vse živce, preden je mene naučil jezditi...Po skoraj treh tednih lahko rečem, da sem se naučila zares dobro poljubljati, jezditi pa še danes ne znam prida ...skratka ko je bilo počitnic konec in ko sem odmotovilila do neba zatreskana domov, še nisem vedela , da bo iz tega nastalo kaj resnega...Pa je...fant se je kmalu prikazal pred vrati in pridno hodil na obisk, dokler mu ni bilo treba v vojsko...K sreči v to našo Slovensko, kjer je skoraj vsako soboto lahko prišel domov oz. k meni.Med tednom mi je pošiljal pisma (oh uboga mladina ki ne ve  da je to nekaj najlepšega...vsi fejzbuki meili in mesiđi se lahko skrijejo )in me klicaril po telefonu...Skratka če nekoliko skrajšam... po končani vojski se je preselil k meni in do danes se mi ga še ni uspelo znebiti ...Eh...zdi se kot pravljica, pa  seveda ni vedno tako...Tako kot sem jaz včasih v njegovih jeznih očeh verjetno videti daleč od Smrkete, je on v mojih  v tistih dneh precej blizu Gargamelu.... Samo v večini časa je pa še vedno moj princ in jaz njegova nerodna princesa

Uhhh.. Res zanimiva tema

Z mojim sva se spoznala poleti, leta 2001.. Z mojo kolegico sva vsak dan hodili v center Ankarana (Adrio), se kopali, zvečer pohajali po parku itd.. Stara sem bila komaj 15 let.. Eno večer je bila neka "žurka" v takratni Pivnici (sedaj je tam bowling).. S kolegico sva se tam napotili, tudi njen brat (2 leti starejši od naju) je šel z nama.. Kup fantov je igralo namizni nogomet.. In s kolegico zapaziva enega fanta (oblečen v črne kavbojke, črno majico, obrit, s črno ruto na glavi, v roki pol litrska krigla bambusa, igra namizni nogomet).. In pripomnim jaz: poglej unega, je kot nek narkič..
Čez 3 dni popoldan mi zapiska gsm.. Dobim sms: Čau.. Tukaj xxxx.. Ne vem, če se me spomneš iz Pivnice, s črno ruto.. Sem komaj dobil tvojo številko.. Si mi všeč in rad bi te spoznal!! In v moji glavi: ajejj, uni narkič.. Ma kje me od vseh tistih tipov, lih on najde, ufffaaaa Ta je bila dobra
On je drugi dan (po srečanju v Pivnici) odšel s starši na dopust po Dalmaciji z barko.. In potem sva si 10 dni pisala in se je on odločil, da hoče nazaj domov, da me spozna, čeprav so imeli namen ostat dol še vsaj 10 dni.. In res, 3.8.2001 je prišel nazaj, njegovi so pa še 1 teden dol ostali.. Dobila sva se zvečer pred Pivnico, on je prišel s skuterjem.. Seveda sem jaz prišla z 2 kolegicama, ki sta odšli sami domov, mene pa je on peš pospremil do doma (slaba 2 km je od Pivnice do doma), on seje pa nazaj vrnil sam po skuter in odšel domov.. hehehe Namreč, moja mama se strašansko boji motorjev in bog hvari, da bi me videla na motorju, čeprav sem se potem skozi z njim vozila na skuterju, dandanes pa se voziva z njegovim cestakom (in ona ne ve prav nič.. hihihi ).. No ja, sedaj se ne peljem več..

In sedaj sva s tem narkičem skupaj že 10 let.. 3.8.2011 je bilo 10 let in letos sva svojo zvezo okronala še z malo punčiko