Zdiš se mi klasični control freak.
In kot praviš, da nisi vesela da si (ali boš) teta, ker te niso pravi čas obvestili- ma, tega enostavno ne štekam . Kake veze ima novorojeno dete in ljubezen do njega s tem, da nisi izvedela, kdaj je tvoj brat osemenil svojo drago?!
Kakorkoli, tvoje življenje- tvoje breme.


_____________________________

ROŽICA

Vsi smo sposobni spremembe, različna je samo stopnja motivacije in realen čas, v katerem spremembe osvajamo; nekateri čez noč, nekateri rabijo več, da premislijo, prespijo, in se v daljšem časovnem horizontu začnejo obnašati drugače. Tudi način spremembe je zelo različen, od radikalne, ki jo običajno spremlja precej visoka mera stresa, do počasnejše, kjer je stres manjši.

Po tistem, kar pišeš na RR (kar zagotovo ni vse), tvoj mož za spremembo ni niti osebno motiviran, niti ni nekih zunanjih dejavnikov, ki bi ga v to "prisilili". Po mojem občutku si se v večini stvari prilagodila ti, in on dejansko nima potrebe, da bi bil drugačen, saj njemu stvari špilajo. Ti si se preselila, ti si se vključila v njihovo družino, v njihovo podjetje..In tisto, kar je meni najbolj očitno, ti ga, vsaj navzen, sprejemaš takega kot je - Balkanac pač .

Verjetno boš užaljena, če ti rečem, da je poteza spet  na tebi. Da spremembo sploh želiš, da jo začneš, spremljaš in spodbudiš. Na nek način se ti bo to najbrž zdelo nepravično in izguba časa ter energije, a vendar - običajno se ob takih izkušnjah spreminjamo tudi sami - na bolje.

Se strinjam z milijonarko-za spremembo je najprej potrebno zavedanje osebe, ki se želi spremeniti, da nekaj ne dela prav, potem pa še želja, da to spremeni.

Sama imam sicer drugačno izkušnjo zadnje čase - z eno prijateljico, ki je postala (ali je bila že ves čas?) pravi egocentrik, brez empatije do sočloveka, nezmožna obdržati kakršnokoli skrivnost...in recimo pri njej do spremembe na bolje ne bo prišlo, dokler sama ne uvidi, kaj v resnici počne (prepričana sem, da misli, da dela samo najboljše) in zakaj to, kar počne, ni ok.

V tem primeru metulj333 vidi problem zgolj v odnosu moža s starši oz. jo "moti" ta navezava. Po moje njen mož res ni doživel faze ločitve od staršev. Res je, da to ni ravno zdrav odnos (ne s starši in ne z ženo). Ni čudno da jo to moti. Pa o tem kasneje.

Metulj333 mora imeti na nek način s tem (fazo ali čem drugim) težavo. Je pa to skrito in je težje najti povezavo (samo metulj333 to lahko). Veliko lažje se je osredotočiti samo na viden problem moževega odnosa. Hočem reči da metulj333 z nečem ta "ples" poganja in ni samo "žrtev". To njeno poganjanje dinamike pa ima vzrok nekje v njenem otroštvu in je verjetno povezano s to temtiko.

Bistveno pri tem je po moje to, da metulj333 uvidi, da nek njen lastni nerazrešeni odnos (iz njenega otroštva) prispeva k temu. Ker mož se lahko še tako trudi, če ga nekaj "poganja" od zadaj (pa ne on, ne ona ne vesta, da se to dogaja in kako to tega poganjanja pride) ne more reagirati drugače - ker to so pač vaši "plesni" koraki.

Šele ko bo mož od tebe dobil to podporo (zmanjšanje poganjanja) bo lahko to fazo ločitve doživel, skupaj s tabo. Takrat boš tudi ti razrešila ta svoj "skrit" problem.

In da boš vedela, ravno zato si je tvoj mož izbral tebe. On tega ne ve, ti tega ne veš, a v fazi zaljubljenosti je (na nezavednem) razbral v tebi (in ti v njem) ta potencial - zmožnost, da lahko skupaj to razrešita.

Zato, če "to osebo pustiš da gre svojo pot" v resnici pomeni se odločiti, da tega svojega nerazrešenega vprašanja in otroštva ne boš razrešila. V bistvu se odpoveš priložnosti.

Ker če on željo ima. Voljo ima. Nima pa moči pomeni samo to da te moči v odnosu s tabo ne dobi ampak mu jo pobirajo tako strarši, kot ti. Vsak na nek svoj način.

Morda ravno tisto, kar ti smatraš za vzpodbudo deluje kot "pobiranje moči". Ne vem. Samo preblisk.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 27.5.2011 9:08:48 >

Partnerski odnos je priložnost / orodje / način za razreševanje nerešenih odnosov iz otroštva.

Teh priložnosti je več
1.partnerka zveza
2.prihod otroka
3.puberteta otroka
4.odhod otroka od doma
5.prihod vnučkov,
pa še sem enega mogoče ozpustil.

Ob vsakem od naštetih dogodkov je potrebno na novo "posodobiti" partnerski odnos. Če smo ves čas samo preskakovali te priložnosti (in ob njih samo trpeli - puberteta otroka ) je odhod otroka od doma tisti dogodek, ki resno zahteva soočenje s partnerskim odnosom - kakšen je, zakaj je,...

To pa je zelo boleče, še posebej če sta se prej vedno nekako uspela temu izogniti. Čeprav prav ta bolečina soočenja povzroči olajšanje pa svi tega ne zmorejo.

Tako lahko starši vspostavijo (ne načrtno) z otrokom tak odnos, ki ga bo vedno vezal na matično družino in bo tako matični družini še vedno dajal tisti smisel, ki ga je imela pred njegovim odhodom. Tako se staršem ni potrebno ukvarjati s problemom v svojem odnosu. V bistvu žrtvujejo pravo svobodo svojega otroka za svoje potrebe.

Samo toliko, da boš razumela kako možno je tvoj mož zvezan. V to povezavo so ga vzgajali celotno otroštvo in jo kasneje samo utrjevali in utrjevali. Tvoj mož ni "šleva" ampak žrtev "zlorabe", zavite v krinko skrbi za dobro otroka.

In sedaj je tak moški našel žensko v katero se je zaljubil - ker - je v njej videl (po nezavednih signalih) da ima "kompatibilno napako" (simterično ali pa asimetrično) in priložnost da se skupaj rešita.

Predlagam ti 2 knjigi (in ostale iz te zbirke)
- Rahločutnost do otrok
- Neprodirna skrivnost intime

primer "ta ko oseba ki se čuti neljubljena, ker se je tako počutila že kot otrok, po vsej verjetnosti za svojega partnerja izbrala nekoga, ki ji ne bo sposoben pokazati prave ljubezni. Na ta način bo lahko krivila svojega partnerja za slaba občutja, ki naj bi jih v njej ustvaril on,..." .... "Veliko laže je namreč vstrajati v odnosu, ki povzroča oz. daje zunanja opravičila za slaba občutja, kakor pa se soočiti stemi občutji v samem sebi oz. si priznati da..."

Morda gre pri tebi metulj333 za bolečno ki izhaja iz neupoštevanja tvojega mnenja? Čutenje s katerim si odraščala. pač ugibam, če ti kaj pomaga.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ali pa temeljna točka. Namreč bolečina daje vedno občutek, da za tebe ni dobro. Vstrajanje lahko pomeni imeti moč priti SKOZI bolečino. Marsikdo si želi izhoda pa ne zmore vstrajati.


Realno, se zato ločiti, ni ravno pameten vzrok. Vzrok leži v bolečini, ki ti jo tak odnos povzroča. Vsakič ko se to zgodi (vrnitev k staršem) ti da občutek: česa? Da zanj nisi dovolj? Da se na tebe ne zanese? Da zanj nisi dovolj "pametna". Da,.... 


Ampak niso samo oni. Tudi ti aktivno sodeluješ v tej dinamiki, samo "kr tako" bo težko ugotovit.

Ko boš uspela določiti ta občutja, potem vsako počutje posebej analiziraš, kje v tvojem otroštvu si prvič doživela ta občutek in kako se je ponavljal (po posameznih leti 2leti, 3 leta, 4 leta, .... puberteta,... ) od "rojstva" do partnerstav z možem.

Tako boš razumela, da ti teh občutij ne daje mož (ker te ne mara) ampak da si jih prinesla s sabo. To razumevanje bo zmanjšalo zamero do moža, zmanjšalo jezo nanj - s tem pa njega razbremenilo. Takrat se začne sklenjen krog pretrgavati in ples začne izgubljati "glasbo".

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nekaj kar je trajalo 30 let ne bo zmagano v par mesecih. Bodo pa v par mesecih vidni prvi rezultati in vzpodbuda, luč na koncu tunela.

luč = zmaga
Saj ne rabimo, da se vsi problemi rešijo tiktak, samo da vidimo, da se rešujejo oz. jih rešujemo in to uspešno - to je navadno čisto dovolj, da je človek srečen - da veš, da bo ok. one way or another.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

še pesmica za vzpodbudo

http://www.youtube.com/watch?v=74xiXRxkKxc


_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Ne. Sem ga pa prebral.

V knjigah ni nobene filozofije.

Ne bi se šel kdo je za kaj kriv. Iskanje krivca ne daje rešitve. Rešitev daje iskanje vzrokov za boleča čutenja ki jih nosimo. Normalne okoliščine v nas zbudijo ta "spomin" in zato občutja čutimo tako močno, boleče. Ne zaradi dogodka danes ampak zaradi bolečine, ki je že v nas.

Niti o tvoji mami in nezavedni krivitvijo otroka ne vem nič. Edino, da si se ti odločila, da ne boš kot tvoja mama. Tvoja največja groza je postati "kot tvoja mama". To, da si čutila potrebo po izražanju je del tega. Pa tudi upor zoper kontrolo očeta.

Kakorkoli že, dejstvo je da pretekli odnosi iz vajinih matičnih družin vplivajo na vajine odnose danes. Torej je potrebno razrešiti te stvari, ampak to ne pomeni da moraš spremeniti odnose v matični družini. Pomeni da jih moraš ovrednotiti.

Na hitro bi rekel takole, ko boš zmogla videti tisto 11-letno deklico, v kakšni stiski je bila, kako je bila prisiljena se osamosvojiti, in ko se ti bo ta deklica tako globoko zasmilila, da boš jokala - to bo ta tvoja luč iz tunela. Takrat bo ta bolečina dobila obliž. Bolj kot boš gledala to deklico, bolj ko jo boš čutila, kako hudo ji je bilo, bolj te bo to ozdravljalo, osvobajalo bolečine.



< Sporočilo je popravil tehnofil -- 27.5.2011 14:26:49 >

misliš v smislu, da ko bo jokala (neke vrste katarza), da se bo po tem počutila bolje?

če moj prijatelj tega ne bi slučajno slišal od dveh babic, ki sta se pogovarjale, jaz verjetno, da se je to dete rodilo, sploh ne bi vedela.

Lej očitno ne štekaš, ne gre se tle za kontrolo in podobno, če se z nekom razumeš in mu vedno pomagaš in si skoz v navezi, potem pričakuješ, da ti tudi take stvari zaupa oz. s teboj deli.

Če imaš brata/sestro predstavljaj si, da izveš ti novico o tem, da boš teta, zadnja oz. čist slučajno. Če je to zate kontrol frik, prav...

še vedno OTROK NI NIČ KRIV!!! in ne odvzemi otroku veselja, ko se bo veselil svoje tete, ko se boš z njim sprehajala, ga čuvala, se igrala, ga kakorkoli razvajala....otrok, ki se bo rodil (ali se je že) ni ničesar kriv. in nič ne spremeni dejstva da si (boš) ti TETA in on tvoj NEČAK/NEČAKINJA!!!!!!! to imej v mislih. pa zamera do brata gor ali dol. menda ja nisi otroku kaj zamerla?????

pa nisem edinka, imam brata, s katerim se super razumem in tudi ima dva otroka in sem super teta (tak rečeta nečaka). in mi na misel ne pride, da četudi bi karkoli bratu zamerla, da bi se odpovedala nečakom??? ne, ne.

vsak ma svoj način razmišljanja in tle ni noben sploh o otroku razglabljal... vidim pa, da vse babe skočte tle v luft, ko samo kriv prst pokažeš... whatever.... je bilo pa vprašanje na začetku nekaj drugega kot pa tole kokodajsanje zdele...

jagoda77, mogoče si že kje napisala ampak mene zanima , če si svojega brata vprašala, zakaj ti ni povedal?

jagoda...samo to še: v prvem postu tu gor si napisala da NISI VESELA da boš TETA.

meni se zdi, da to vsekakor je povezano z otrokom.

ne nameravam pa te obsojat in nič, ker ne poznam vaših družinskih razmer. sem pač samo napisala, da otrok pa res ni ničesar kriv. res pa je, da ne vem kako se boš ti vedla kot teta. mogoče pa boš ali pa si super teta in gojiš le do brata zamero. kakorkoli...to je tvoja stvar.

pa ne kokodakam....in vem, ja, da je avtorica posta spraševala nekaj čisto drugega.

pa brez zamere avtorici posta in tebi.

lep dan.

ja, sem vprašala, pa je rekel, da bi sigurno imela kakšno pripombo... potem mi je babica rekla, da ker je že ona reagirala bolj tako, ker namreč so bile okoliščine zelo čudne, o čemer ne bi tle javno razglabljala, da verjetno zato meni sploh povedal ni. Ampak če si odrasel in stojiš za svojimi dejanji, potem tudi vse pripombe take in drugačne sprejmeš in imaš argumente za to.

Poanta je tu samo to, da za vse ostale zadeve kar se tiče faksa, službe, denarja vsega... za vse me je vedno poklical, se z mano posvetoval, taka zadeva pa očitno ni zame.... potem naj tudi druge ne bodo, če potem temu tako... jaz sem mu zamerila in mislem, da nikomur tle ne bi bilo všeč, da mu nek najožji družinski član take novice ne bi povedal sam.

Melia... ne bom mogla sploh bit teta, ker nisem bila sploh povabljena... tako da... kakor hočjo

jagoda-pa sej ok, če si praktično vse poveste, je res malo bedno, da ti je zamolčal tako stvar. A jaz zgolj zaradi tega ne bi otroka zavrnila ali karkoli v tem smislu. Če se brat o vsem posvetuje s teboj, te očitno spoštuje in da veliko na tvoje mnenje. Mogoče je pa mislil, da tega ne boš dobro sprejela/ga boš kritizirala itd? Vsekakor pa tu otrok ni nič kriv. Kot da bi jaz rekla takrat, ko sem bila noseča, da ker od tašče ni bilo neki ful hudega odziva,da ji ne bom pustila videt vnuka. Pa je zdaj nora nanj in mi veliko pomaga, ampak v tistem trenutku je bila pa reakcija res čudna. Ljudem je potrebno dat priložnost-sploh, če se gre za naše najbližje.