...ah, sem nekaj zašuštrala pri citiranju...

Blak, za kak konkreten odg. rabimo več podatkov: odvisno, kaj je narobe, koliko te to moti, ali s tem lahko živiš ali ne. Ampak tako vsekakor ne moreš ostat, če imaš občutek, da ima rad samo sebe - to ni ok občutek, da te mož nima dovolj rad.

Hotela sem rečt, da je težje kar it, ko imaš otroke in da zato tudi ne moreš grozit z odhodom, zato, da bi te človek upošteval, ker to ne gre, ko se enkrat odločiš, da boš skup ostal (in narediš otroke).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Kaj me moti? Moti me, da sem v zvezi bila sama, ker nisem nikoli mogla računat nanj. Nerganja, lenobe, stresanja slabe volje je bilo veliko. Za to, da se je ukvarjal z otroci, sva se mogla zmenit, iz njegove strani ni bilo nobene iniciative. Pa tudi, če se je ukvarjal, je to bilo nekako prisiljeno in je otroke le nerviral. Njegov pristop je strog, tog, igrivosti ni.
Večkrat sem ga opozarjala na stvari, ki me motijo, malo se je "popravil", pol pa spet zapadel v stare navade. Sedaj mi očita, da sem popustila, da nisem dovolj vztrajala, da bi mu morala 1000x povedat, ampak jaz sem tako utrujena. Zgubila sem zaupanje, spoštovanje in seveda tudi čustva.
Kar pa zelo pogrešam je čustvenost in čutnost. To, da se človek zaveda ljudi okrog sebe in kaj se z njimi dogaja, zmožnost "vživljanja"... V enem letu in pol ni opazil, da sem se jaz totalno zaprla. Zakaj sem se? Ker, ko sem iskala oporo, je nisem dobila, ker ko sem potrebovala objem, ga nisem dobila...in spet sem bila sama.

In ja, tudi jaz sem se zagledala ali zatreskala (saj ne vem, kako to imenovati, ker se zavedam, da sem v to afero padla zaradi nezadovoljstva in razočaranja)v drugega, s katerim sem se počutila kot da bi spet zadihala, zaživela, se smejala. Lepo nama je bilo: veliko pogovorov, crkljanja, sproščenosti.

Ah, težko je, ko imaš otroke, zato Sakul pojdi naprej, veš, kaj hočeš, veš, kako ti je bolje...

ravno zato sem se pa tako odločno odpravila na pot, ker takrat ko nisem bila tako odločna, sem nekako vedela sam apri sebi, da bom prišla nazaj k njemu v objem....

Sedaj pa je preskočilo prag normale in sem odšla. Ja mogoče je res prehitra "menjava" ampak tako sem hotela, in četudi bi se sedaj vrnila k bivšemu v objem mi nebi bilo nikoli žal za to kar sem naredila ,oz. kar delam.

Zdaj sem lahko jaz, prava jaz. Tudi z bivšim sva še v stiku, sem mu na lep način povedala kako in kaj, in ni mi problema it z njim na kavo. Če bo preskočila tista iskra , če bo bo začelo spet kdaj vrtat po trebuhu ko ga bom videla (čutiti metuljčke), če bo srce ob njem še kdaj igralo, bo to to... če pa ne bo.... mi pa ne bo hudega.

Mogoče bo to samo en  huda preizkušnja zame in zanj, res sem se prepustila toku svojega življena, kamor me bo neselo me bo neslo, vesela sem le, da to gledam z odprtimi očmi in z nasmehom na ustih

Hvala


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Ja tehnofil tudi jaz mislim, da si tokrat malo udaril mimo glede tega da metuljčki potem niso več mogoči ko osebo spoznaš.... jaz jih še po 7ih letih čutim - sicer ne vsak dan, sploh če je prenatrpan  - ampak vsaj po natrpanem in napornem tednu ko pride petek zvečer in cartanje imam metuljčke....  očitno imam srečo

c c c ...

ah, ti si hotla premor, on konec. zdej ga ima.
ima pa milijon in eden nacin lahko, da te osvoji nazaj, zbral je najslabsega...
ostani tm kjer si in mu zazeli veliko srece v zivljenju...

...

A se ti zdi fer do tega drugega, da si z njim in razmišljaš o tem, da se boš mogoče nekoč vrnila k prvemu.