Berem, berem, ona je 25.

nisem brala odgovorov, tudi tvoj post čist na hitro. ampak bistvo je to, da za otroka res morata biti oba pripravljena, ne hiteti, ker res nista prestara. sama sem rodila prvega pri 31, drugega pri 32 leti, do takrat uživala 100 na uro, doštudirala, no še dr. moram končat, dobila dober šiht z visokim položajem, uredila bajto, skratka vse to in še več, pa vseeno nisva zamudila z otroci. ko imaš enkrat otroke, jih imaš za vedno. in takrat je res najbolj vredno to, da ima ta otrok oba, mamo in očeta, oba ki se z njim zavzeto in predano ukvarjata. res je tudi naporno, težko, sitno,..., ampak, če veš, da si se za to sam odločil, tako mama kot oče, potem ti je to v zadoščenje in ni očitanj, občutkov krivde, prepirov med partnerjema. tukaj, v težavah, se le podpirata, spodbujata, si pomagata. in zato mora biti partner pripravljen na očetovstvo. srečno in ne hiti. uživajta v zvezi in kasneje v starševstvu,, če bo vama namenjeno.

Ona je 26, (predno bi zanosila in donosila, bi bila stara najverjetneje že 27, kar pa tudi ni več staršno premlado za otroka).
Tvoj stavek pa je:

partner pri 25ih pomeni, da je partner star 25. kar v nobenem primeru ni res;).

kola, tudi sama sem imela kasneje otroke, vendar si jih takrat še nisem tako zelo želela kot sakul. Ona si otroke že nekaj let hudo želi... In si ne predstavljam potlačevat take želje ne vem koliko let... Kdaj si prestar, je težko rečt, ker imajo tuid 40letnice otroke in nekaterim je super, nekatere so kar ornk zmatrane, nekatere 60 letnice pa ne sledijo več svojim najstnikom... Ampak vse to je lahko ok, če si pač vsi tako želijo. Pa nismo vsi isti: sama si pri 20ih niti pod razno nisem želela otroka, nekatere pa si ga. In zato, ker meni ni bil problem počakat do zelo poznih 20ih, ne pomeni, da drugim ne bi bil problem. Ker imamo različne želje.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Otrok je zaveza, obveznost,... Z osebo s katero želiš biti, želiš imeti otroke in s tem tudi potrditi zavezo. Dokler otrok ni, se je lahko premisliti (z manj posledicami). Torej ne otroka pomeni ne zavezi (vseeno ker noče ali še ni pripravljen). Ne zavezi pomeni težava v zvezi ne pa težava z željo po otroku.

Otrok je normalen korak naprej v zvezi, zato je grdo, dajati SakuL občutek krivde, ker si želi otroka. Saj konec koncev "naj bi bila" skupaj ker si želita skupaj ustvariti družino.


S takšnimi (resnimi dolgimi) zvezami je navadno tako, ko gresta narazen, se partner, ki prej ni bil "za", v letu dni poroči in ima otroka, z drugo/drugim. Le kako to?

No, pa sva prišla skupaj, tehnofil, štekam in se tudi strinjam. Lahko je ne otroku = ne zvezi. Lahko pa bi človek zvezo imel, ne bi pa še imel otroka (se spomnim svojih zvez na začetku 20ih - pač še nisem bila pripravljena za otroka in ga nisem želela takrat naredit (tudi on ne, sva oba ziheraša glede tega), fanta sem imela pa rada in bi bila z njim, res pa je, da še nisem vedela, ali do konca svojih dni... to je ta razlika in imaš prav).
V tem postu mi je postalo tudi malo bolj jasno najino nestrinjanje okoli poroke: mislim, da je predvsem v dojemanju lete: zate ima globoko simbolno vrednost zavezanosti in pripadnosti, zame je to samo papir,ki ti mogoče olajša kako birokracijo (da imajo vsi isti priimek in to, da očetu ni treba za vsakega otroka podpisovat očetovstva, več pa še nisem našla), zaveza pa itak pride že prej. Verjetno bi bilo lepo, če bi vsi gledali poroko na tvoj način, vendar mislim, da ne gledajo vsi čisto tako.

Moram priznat, da sem na to tudi jaz pomislila... Lahko je sicer razlog tudi v tem, da če mu že ena zbeži zato, ker noče otroka, se pri drugi prej odloči, vendar je verjetno tvoja varianta pogostejša... Vsekakor vprašanje, koliko časa se  splača čakat.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

saj vem, da mogoče neumno razmišljam in marsikdo nebi nikoli prestajal toliko kot jaz... pa saj če mi nebi bilo lepo nebi.
razmišljam  o tem, da se z njim pogovorim , mu povem vse želje, občutke, itd... pa potem vidim kako se bo stvar izcimila.

Verjetno je res najbolje, da greva narazen... Ni mi težko narediti tega koraka, pa vendar ga hočem naredit s prečiščenim zadeva.

da ima drugo? Kaj naj rečem... Ga vprašam, mi reče da ne. Da sem jaz zanj ena in edina.
Ga prašam, če želi da narediva premor (greva začasno narazen), pa naj se zgoni....pa noče.
nevem... sicer dvomim...ne obm pa dala roke v ogenj (sem bolj pesimist, tako da itk dostkrat pomislim na to)

hvala vam


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Ne vem če je bolje da gresta narazen. Prav gotovo pa ni dobro da gresta še naprej tako kot do sedaj. Odnos lahko nadgradita in poglobita (ne z otrokom) in potem pride želja po otroku sama od sebe.

Ne vem. Moški smo pač ...  Meni mi tudi ni "dišalo" poročiti se. In res, takrat nisem vedel kaj bi. No poročil sem se, odnos pa sva se učila graditi. Namreč ni veliko otrok ki imajo to priložnost prenesti od doma. Tako da vzrokov zakaj je tako nevedenje veliko in niti niso pomembni. Pomebno je samo ali sta oba pripravljena poglobiti odnos, to pa ne pomeni z otrokom. Otrok bo samo prinesel nered, spremembno prioritet, pomanjkanje časa za vse, ..... v glavnem na sam odnos ne vpliva ravno zdravilno . Pomembno je da je odnos tako močan da te vplive "prenese". Če ni, en od partnerjev pobegne. Ali k drugi ali k računalniku ali k delu v službi. Ve' se katerega spola je tisti partner.

Imata vse. Imata ves čas. Uporabita ta čas za medsebojno spoznavanje (ker v globini se ne poznata). Rahločutnost v odnosu takrat ko velja ČUTIM DA ČUTIŠ DA ČUTIM. Potem niso potrebne besede, ker npr. čutiš da on čuti da ti čutiš željo do otroka. Verjetno imata kar precej aktivnosti, ki zapolnijo praznino, da zapolnijo praznino, ki nastane v trenutko ko aktivnosti ni. Torej veliko več časa namenjati medsebojnemu pogovoru o tem kaj in kako vsako stvar posebej kdo od vaju občuti, namesto da namenjata čas skupnemu preživljanju časa.

In ne bo kar z danes na jutri.  Sam se še vedno učim. Pomembno je da se učita spoznavati čutenja, začutiti drugega.

Torej sta v krizi. In ker živita skupaj, poroka vama ne pomeni nič oz. je za vaju življenje skupaj že kot poroka, sta "zakonca". Zakonca v krizi. Morda bi se v to smer tudi obrnila po pomoč. Saj ne gre za nič drugega, kot za to, da vama pomagajo se naučiti, kako ustvariti tako varen odnos da si lahko v njem povesta drug drugemu vse. Precej lažje kot iti narazen, kaj ne?

tehnofil vse si lepo napisal... problem nastane tudi pri najini trmi (moji in njegovi)...

Vem, da se še učim in se celo življenje bom... pa vendar ne vem kako naj sse z njim pogovarjam, niti nisem rpepričana v to, če bi on želel "pooč" od te vrste "zdravnikov"....


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

kaj bi kdo naredil, je v veliki meri odvisno od motivacije: tvoje in njegove: ali sta za ta odnos pripravljena tudi požret svoj ponos v smislu "saj znava sama", če je očitno, da ne znata, če pa se vama vedno pri eni in isti stvari zatakne in to pri stvari, ki je obema zelo pomembna... Za začetek spremeni svoje mišljenje: to niso "zdravniki", ampak so res zdravniki - zdravijo tako kot vsi ostali zdravniki, imajo svoje protokole, diagnostiko,... če so dobri, potem to ni neko mešanje megle in "pomoč" ampak lahko res pomagajo. če pa tega niti ti ne verjameš, potem sta res daleč od tega, da gresta k nekomu po pomoč.
Se pa podpišem pod tehnofila.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ne gre za zdravnike, gre za strokovnjake.

Ko zidaš hišo najameš strokovnjaka za gradnjo pa za elektriko pa za vodovod pa celo za ureditev okolice hiše. Ko gradiš odnos pa ne rabiš nobenega strokovnjaka? Vsak ga potrebuje in ga tudi išče v obliki člankov iz raznih revij, knjig s tematiko psihologije in podobno.

Je pa približno enak rezultat kot če se sam učiš iz člankov in knjig o elektriki, gradnji, vodovodu in potem "naredi si sam". Eni imajo za ene reči več smisla, druge manj.

Dejstvo pa je da z znanjem in smislom ki ga vsak od vaju ima sta prišla do te točke sedaj (ki ne kaže ravno na dolgoročen uspeh).

Pametni pa pokličejo vodovodarja ko cev pušča in električarja ko meče ven varovalko. Je pa tako kot povsod, obstajajo boljši in slabši majstri.