[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mi smo se danes dopoldnedne igrali bolnišnico. ( Večji gre ta teden na opracijo in smo zato malo trenirali). Pacienti so bili kar vsi pliškoti pa jaz seveda. Mala dva pa sta bila zdravnika. Imamo kustume in pripomočke za zdravnika še od lanskega pusta. Pa iz ene stare prve pomoči za v avto ( ki nam je potekla) sem vzela povoje in obliže.

Zdaj sta šla počivat, potem gremo pa mal ven na sončka preden se skrije.

_____________________________

Čežana, hvala za poročilo in ideje, bojo verjetno kdaj prišle prav:). Kar se tiče vožnje ponoči: mi gremo vedno tako k dediju - zvečer, da spijo v avtu in jih speče odneseva gor. So v pižamah in bundicah in čevljih, pokriti, potem pa damo bunde in čevlje dol (razen mali je v pižami in svoji vreči) - to majo zato, ker bi sicer vse skup pozabli:D, pa ker pot ni tako dolga, ni problem (1 uro). Bidoni so tudi pri nas nujni, kamorkoli gremo, kadarkoli gremo... In selotejp ej res zakon! Hvala za vse ideje:).
Aja, pa za pinterest ne rabiš facebooka, preverjeno;).

Lilly, pogovori se z njo o vrtcu, zakaj noče hodit. Mojo piko je tudi vse bolelo, ko ni hotela it v vrtec, pa smo rešili vzrok, zakaj noče in je bilo potem vse ok:). Ena punčka jo je pri kosilu brcala pod mizo. Sem to povedala čisto lepo vzgojiteljicama, če lahko malo pogledata, sta TAKOJ reagirali, se pogovorili in tamala se ni nikoli več pritožila, rada je šla v vrtec, zdaj se čisto ok razume tudi z uno punčko (ni glih njena omiljena, ni ji pa noben strah). Njo je to ful morilo in ni vedela, kaj naj naredi, vzg. pa seveda niso rentgen, da bi videle, kaj se dogaja pod mizo. V 1 dnevu je bila zadeva rešena. Res, toplo priporočam, najdi, zakaj ji ni ok, kaj je narobe, nekaj je ziher, mogoče ni vrtec, mogoče je kaj drugega, samo najdi razlog, pa bo vse ostalo veliko lažje:). Vso srečo!

Mi smo šli danes k zdravnici, tam sta punci hoteli skakat ristanc in se igrat "ujemi me in me požgečkaj", kar je bilo zaradi smeha preglasno za v čakalnico, tako da sem igro preusmerila v jogo - sta delali lastovke in drevo, škratka itd... (pač stoječe zadeve:D), pa malo smo uganjevali, katero žival si je nekdo izmislil, pa kaj vidi, itd... Se priporočam za ideje za TIHO igro zdravih otrok v čakalnici! Potem smo ostali malo še na zelenici in smo poizkušale trobentat na trobentice:). To jima strašno dogaja, hehe. Jutri me pa čaka en kup stvari, ker imata punci že vse splanirano, ko sem rekla, da bomo doma:D.


Vsake toliko se oglasim, je pa tu več razlogov, zakaj ne tako pogosto:
- ker sem nazaj v službi, sem manj časa z malimi in potem se tisti čas več crkljamo, zato ni več vsak dan en kup reči za počet, ker rabijo največ samo mami (crkljanje vas pa ne zanima, to že znate)
- ker sem v službi, mi doma ostane manj časa in tisto, kar ga je, sem rajši z malimi in ne za račkotom
- ker so mali v vrtcu, so ves čas bolni in smo veliko pri zdravnikih, ali pa je vsaj en čisto bogi in se ne da delat toliko kot kadar so zdravi
- predvsem pa sem se začela spraševat o smislu vsega skup, če imajo še tisti, ki to berejo, občutek, da to počnemo iz nekega ega (ne mislim samo na pelin, ona me ma itak na piki, ker mislim, da otroci za normalen razvoj ne rabijo nujno vrtca, kar je seveda strašno nraobe;), ampak tudi drugi komentarji...) Za to se mi pa ne da pisat, grem rajši tutoriale gledat, hehe.

Prej sem več pisala zato, ker sem imela občutek, da s tem nekaj dam nazaj v virtualo, ki je meni tudi precej dobrih idej prinesla, pa da vrnem. Če pa to ni tako in ljudje od tega nimajo kaj dosti in mislijo, da je vse samo zaradi ega, se mi pa ne da. Zato sem en čas tudi blog precej zanemarila... Še vedno se nisem čisto odločila, kaj je res oz. česa je več, samo zdaj se nimam časa s tem poglobljeno ukvarjat (sem pa razmišljala, da bi naredila eno anketo na to temo enkrat). Ker čisto zase grem se grem rajši kaj novega naučit, še moj ego ma to j rajši, ko mi kaj rata:D...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ronja mi smo zelo veliko pri zdravnikih. Naš pediater ima v čakalnici dve mizici, nekaj barvic in kašne liste za barvat pa je to ponavadi že dovolj. Če pa gremo pa kam drugam pa obvezno vržem kaj v svojo torbico. Največkrat vzamem barvice in kakšno mini pobarvanko, al pa kakšno revijo ( napr. zmajček, ker doma sploh ni zanimiv tam pa je), kakšn avtomobilček, včasih mu pustim, da raziskuje mojo torbico. Ponavadi pogledamo tudi vse slike obešene po stenah, pogledamo kakšno reklamno zgibanko,...

Glede ega pa, če eden ali dva mislita, da to počneš zaradi ega to ne pomeni, da vsi tako mislijo.

_____________________________

Vem, da ne mislijo vsi tako. Samo za vsako stvar rabiš neko motivacijo, da jo delaš - ali ti je v zabavo, ali pa jo delaš iz drugih razlogov. Zabavnih je veliko reči in opisovanje raznih aktivnosti ni glih prvo na listi pri meni. Ni mi hudega, sploh ne, samo da bi bilo to samo po sebi nek staršen užitek, pa tudi ni. Blog sem začela pisat zato, ker mi je v reali in virtuali precej ljudi reklo, da bi radi videli, "kako to zgleda", karkoli smo pač počeli in da naj napišem kaj več, da bi oni tudi probali, pa se ne znajo lotit ali pa se ne spomnijo. In zato da nekaj vrnem, ker je na netu res malo morje idej in sem hvaležna vsem, ki se trudijo za to:). Pa še en tak mini albumček je za moje male, da bojo videli, kaj smo počeli, ko so bili mali:). Zato sem zanj vseeno našla čas, čeprav sem že razmišljala, da bi vse skup dala kar v en offline album, pa da mam samo zanje. Zanje pa bi rada ohranila spomine, že zdaj uživajo ob gledanju slikic, "ko so bili mali":).
Za to, da so zraven komentarji, kaj smo počeli in da je vse skup online in za javljanje tu, pa sem mela drugo motivacijo in ta je nekak malo splahnela, ko sem videla, da je komu sicer tudi v pomoč, veliko pa tudi ne oz. ne vidijo tega namena zadaj. Vem, kaj je rekla Marija Terezija: "Če si prijazen, se bo vedno našel kdo, ki ti bo pripisal sebične namene zato, ampak vseeno bodi prijazen." vendar pa je trenutno moja energija malo omejena in mi je nekak ni za dajat nekam, kjer ne doseže namena oz. mi gre to bolj slabo. Potem je boljše, da se potrudim na kakem drugem področju, štekaš, kaj mislim?

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Prehitro oddala:D. Ma, gre za to, komu je vse skup namenjeno - briga me, kaj o mojem pisanju tu misli pelin, ker itak ne pišem tega zanjo, ona ve teh for za animirat tamle verjetno več kot me vse skupaj, ker pač dela v vrtcu in tega ne rabi. Tema je bila namenjana izmenjavi idej mamic, ki smo veliko z otroki. Če pa druge mame nimajo kaj dosti od tega, in si to razlagajo po svoje, potem pa sem nekje zgrešila in nima nekega strašnega smisla vse skup. To je nekak tako, kot če bi se recimo zrihtala, ko greva z lubijem v kino (kar včasih se). In bi mi potem on rekel, da delam to samo za svoj ego ali pa zato, da bi me kdo drug gledal - ma, veš, da bi naslednjič rajiš šla v kavbojkah:D - ker moj ego se v kavbojkah prav fajn počuti, če se oblečem v nekaj bolj seksi, je pa to zanj - če pa to njemu ne bi bilo všeč, pa ne bi imelo smisla. Isto je tu. Če moje razpredanje ne koristi skoraj nikomur, razen parih mam, s katerimi pa itak komuniciramo tudi drugače, potem nima smisla, ker tiste komot tudi po telefonu pokličem, pa predebatiramo ideje ali si napišemo kak mail, za tiste ne rabim foruma (čeprav smo se z nekaterimi tako spoznale ali ponovno našle:)).

Sama nisem nikoli videla tega velikega razkoraka med virtualo in realo - vedno sem videla na drugi strani ljudi seveda si jih včasih predstavljaš drugače, ampak še vedno sem imela občutek, da komuniciram s človekom in to počela tako kot v reali, kjer tudi navdušeno razlagam, če sem videla/delala/... kaj, kar mi je bilo fascinantno ali je bilo zelo všeč mojim malim itd... V reali nisem imela nikoli občutka, da bi ljudje to jemali kot hvaljenje (lahko pa da se tudi tu motim), ker sem enako (ali še bolj) navdušena nad nečim, kar me je fasciniralo pri nekom drugem. V virtuali pa samo pripopaš link in ti ni treba nič razlagat, kako nekdo nekaj obvlada, ker si lahko vsak sam takoj pogleda. Mogoče je v tem fora, mogoče imajo ljudje tudi v reali tak občutek, pa samo jaz ne vem, v vsakem primeru pa ostaja osnovni problem - da nimam neke strašne motivacije delat nekaj, če ni od tega nobene koristi. Ker s tem ne služim, se korist meri v tem, da je v pomoč nekomu drugemu. Če imajo točno ti, ki jim je zadeva namenjena, občutek, da je vse skup eno samo hvaljenje, potem pa sem nekje zgrešila in je boljše delat kaj drugega s časom, ki mi ostane. Upam, da je zdaj razumljivo. NIč ni narobe, če ljudje tako jemljejo moje pisanje, samo ker ni tako mišljeno, je potem boljše 2x premislit, predno še kaj napišem;). In potem seveda malo manj napišem, hehe:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ma joooj Ronja no! Pa kva težiš
Ti lepo nehaj takele razmišljat (in pisat) , ampak raje piši dalje (ko utegneš seveda).
Jaz te strašno rada berem tukaj in na blogu, pa čeprav  praktiš nič od predlogov ne porabimo.
Se pa sprostim, fino mi je ko berem in gledam, čutim pozitivo, razvedriš me, nasmeješ me, zdiš se mi pametna, srečne otroke imaš in občudujem te.
Tudi to je ena korist!
 In seveda dobim komplekse


_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

U, tašesti poskus j bil uspešen. Še eden od vzrokov za večjo tišino tule, bi jaz rekla. Ker te mine...

Super, torej se vse strinjamo, da optimistično nadaljujemo s pisanjem, pa bomo videli. Morda pa se nam še kdo pridruži z novimi idejami?

Mi dneve preživljemo nekako ... v okrevanju? Morda bi bila to kar dobra beseda. Vsi smo precej utrujeni, se mi zdi, da potovanje prihaja za nami. Drugače pa smo večinoma zunaj, uživamo v sončku in nesnegu, delamo načrte za okolico hiše in za vrt, spravljamo se preštihati in obrezati. Take reči. Kar na silo moram uveljavljati red in urnik, ker s(m)o res čisto razštelani in se totalno pozna razlika med dnevom, ko sem malo sitna in vztrajam pri urniku in dnevom, ko pustim stvari teči tako, kot so. Otroci so v prvem primeru bistveno bolj mirni in se manj kregajo. Zanimivo, res. Kakšnih posebnih dejavnosti zaenkrat torej nismo sposobni. Večinoma fanta želita v času za biti zunaj kopati luknje v pesek. Pa jima dovolim. Mora že biti kakšna korist in notranja nuja pri vsem skupaj, če ju tako žene v tisti kup peska.

Drugače malo gledam okoli za kolo za tamalo. Fanta kolesarita, ona pa bi tudi, seveda. Poganjalček, ki ga imamo, je zanjo še prevelik. Zdaj pa razmišljam, da se mi bolj od tricikla verjetno splača kupiti tamajhnega 10' poganjalčka, da ga bo lahko uporabljala poleti, ko bom našo novo pridobitev vozila v vozičku (za katerega potrebujem obe roki, grrr. Ampak novega samo zaradi tega ne bomo šli kupovati), fanta bosta verjetno na kolesih, ona pa bo verjetno tudi želela biti kot onadva. S poganjalčkom bi bila kar samostojna. Triciklov pa fanta nista obvladala kar dolgo ne, tako da mislim, da se zanj res ne bom odločila. Gledala sem nekaj takega:
http://www.kakadu.si/28-poganjalci-za-najmlajse
Kaj pa ve mislite? Tamala je zdaj stara dve leti, velika je povprečno, kaj pa vem koliko, nosi večino 86 številko, tako da je po moje tam nekje.

Tihe igrice za v čakalnico. Hm. Lahko s kulijem na prst narišeš učke, nos in usta, pa imaš prstno lutko. Ali pa taprave stlačiš v žep in se igrate z njimi. Ali pa kamen-škarje-papir. En kovač konja kuje. Ali pa merjenje dolžine prostora (klopce, ploščic) na različne načine. S stopali, s koraki. Kaj pa nalogice in nalepkice? Pripovedovanje pravljic in pesmic, ti njim in oni tebi. Bom malo razmišljala med kuhanjem, zagotovo se še česa spomnim.

hedviga, hehe, ja, vsekakor je to bil osnovni namen bloga (in tega raportiranja tu) - širit pozitivo (ok, tu še pojamram kdaj:). Verjetno bi v boljših časih zamahnila z roko, ma briga me, če komu kaj ni prav, naj ne bere, pišem itak za une, ki jim je všeč:). Kar je res. Samo kadar že tako bolj na tenko piskaš, takrat si malo bolj racionalen s tem, kam vlagaš - in premisliš, če zadeva učinkuje ali ne - za tiste, ki jim je namenjena, seveda.
Recimo bk sem bila na kulinariki in mi je bilo fajn, veliko sem se naučila, veliko pa tudi napisala (ne verjameš, a ne?:D) in velikokrat je baje komu kaj pomagalo (tako so vsaj napisali) in to mi je bilo luštno, najbolj sem se potrudila z idejami za mamicealergikov in tam sem bila najbolj vesela, če jekateri pomagalo. POtem se je začelo kreganje (niti ne z mano, ampak na splošno) in potem je nekaterim šlo na živce, da sem preveč pisala o svojih otrocih in sem prišla sem, kjer pač vsi pišemo o svojih otrocih:). Tja se ne vračam več, ker je to (zame) stvar navade in tudi ko dam eno stvar res adacta (to je res redko, navadno samo kopičim:D), se navadno ne vračam. Sem prišla parkrat pogledat, ko so me punce dobesedno poklicale, ampak to je bilo to.

Potem sem bila tu in je bilo ok, pa vmes en čas na craftsterju, kjer je res pozitiva, vendar ko sem v nosečnosti z L. nisem smela nič, sem spet rajši sem prišla, ker tam sem bila čisto zafrustrirana, kaj vse bi, če bi lahko...:D In potem sem ostala tu, ker se moje nosečnosti in dojenčki kar niso nehali . Potem smo se na tej temi našle punce, ki smo si ok in sem kot kasija nekak pozabila, da to bere še kdo drug, predvsem sem pa mislila, da tisti, ki to berejo, to jemljejo tako, kot je mišljeno. Tu je bila tista pelinina tema res budnica, ne zaradi nje, ampak zaradi ostalih. Hotela sem naredit nekaj dobrega, ker so meni ljudje na 2. strani žice že tolikokrat pomagali - sploh se kaj naučit, ideje dobit, kje kaj kupit, ma, svašta... Zdaj pa nisem glih prepričana, da mi je to ratalo... Če dobi pelin tak občutek, je eno, ker ljudje ipak pristransko ocenjujemo, če nam je nekdo všeč ali ne, vendar sem dobila večkrat občutek, da nekak tako (v milejši obliki) mislijo tudi ljudje, ki jih cenim in ne ocenjujejo na prvo žogo. Zato se mi zdi, da je nekaj narobe s tem, kako pišem, če da več ljudem isti občutek. Ker pa trenutno nimam časa (ok, glih ta trenutek ga mam, ker mali spi, punci pa gradita gradove iz sladkornih kock, samo to ni stvar enega trenutka), da bi ugotavljala, kje točno sem sfalila in kaj moram naredit, da bi zadeva izpadla bolj prav, sem vse skup enosatvano mal zapustila.

Na splošno mi namreč ni jasno: včasih me ljudje zezajo, zakaj pišem na blog, hkrati pa mi v istem stavku (tudi v reali), rečejo, da naj to vendar objavim . Nič jasno:D. To čaka, da nekoč premozgam, samo bo mal trajalo;). Bom vsake toliko prišla sem, če bom ravno morala doma ostat .

A, dej nehi no! Da me vidiš v reali, ko skoz jamram vsem po spisku, kako mi nič ne rata tako, kot bi rada... V službi se mi vleče, kar ne rata mi, tamali je skoz bolan, odkar je v vrtcu, pnci sta se vmes tudi enkrat mal sesuli, ko sta ugotovili, da zdaj pa na polno, (nekak sem računala, da če so z očijem ali babicami in dedki, potem me ne bosta pogrešali, pa ni čist tako - ko mi je lubi to predočil in sem se mal zamislila in popravila, je bilo pa boljše:), jaz pa tečna, ker ne sfolgam vsega lepo kot prej... Saj počasi se sestavljam in si rečem, da če bom dovojl dolgo brcala, se bom morala tudi premaknit:D. Samo res nisem glih človek, ob katerem bi bili drugi lahko zakompleksani . Vedno pravim, da imam izredno nizko produktivnost - naredim mogoče 10% tega, kar mam v planu in cca 0,1% tega, kar bi rada bit će bolje, neko viče, hehe - če ne drugega ratamo s prakso hitrejši

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

hehe, tudi odpiranje oken svoje naredi, res je:)

Josephine, sem ti še odg. dolžna: pri nas pri zdravniku ni niti mizice, tako da vse aktivnosti, ki zahtevajo podlago, odpadejo. Ker navadno tovorim že tako precej s seboj (za malega za preoblečt, flaško za lulat, za punci za pit, itd...) in ker smo večinoma z vozičkom in peške, sem s količino prtljage nekoliko omejena, tako da bi najrajši aktivnosti, za katere ni treba met nič s seboj. Sploh ker tam dostikrat niti za usest ni dobro prostora. Hvala obema za predloge, nekaj bomo gotovo uporabili (ali pa vse, če bojo še naprej toliko bolni:D). Dokler ni bilo malega, ni bil problem, smo vzeli knjigico in vsaka na eno nogo, pa je. Zdaj pa moram malega lovit in ne morem z njima brat knjigic, ker mi mali skače iz naročja (nočem pa, da tam bolan vse preliže, pa še kaj drugega stakne)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

čakalnice - Nismo redni obiskovalci pri zdravnikih, tok tok tok, me pa recimo namuči čakanje v restavracijah, kjer otroci znajo izgubit potrpljenje preden hrana sploh pride na mizo. Ronja, jaz sem tudi vedno tovorila stvari za jih zamotit s sabo, kot osel! Pa me je mož malo spravil na realna tla, otroci so zrasli, radi so samostojni... zdej vsak svoj ruzak tovorijo (tudi ko gremo samo na igrišče recimo): s flašo pijače, hrano (včasih ti kakšne rozinice, jabolko ali piškotki dajo celih 10 minut miru!) in stvarmi za ustvarjanje. Opozorim jih, naj ne jemje vsak istih stvari, da si lahko posojajo.. vedno barvice in papir pa mogoče kakšna igračka.

dolge poti - hja, imamo jih kar že nekaj 24+ urnih za sabo (sedet v avtu, da ne bo pomote). In otroci (sedaj 7, 6 in 3, začeli smo pa, ko so bili stari 4,5, 3 in 1 mesec!) me presenečajo, precej bolj so potrpežjivi, kot misliš. Na teh res dolgih poteh lahko nekaj časa gledajo tudi risanke in igrajo igrice. Hrana: vedno se trudim vzet s sabo nekaj, kar "ne more" glih razpast na mikrofaktorje, pa me tudi vedno znajo presenetit, saj iznajdejo način za to, hi hi. Za na dolge poti (avto in letalo) sem sprva nosila tudi pobarvanke in knjigice, pa niso nikoli šle v nuc za prav dolgo. Še največ tišine se pridobi, ko se ustaviš na poti na črpalki, da vsakemu kupim eno bleščečo revijo po izboru, še boljš, če je zraven kakšna igračka. Prav tako se na taki poti ne sekiram, če pojejo kakšen junk food in skoraj vedno pade kakšen HappyMeal ali kaj je že, dodatne minute tišine v avtu pri hranjenju in pol pri ogledovanju nove pridobitve. Imamo tudi avto bingo, ampak veliko raje (najraje) se igrajo I spy ali Vidim nekaj na črko... in poveš črko, vsi ostali pa morajo to uganit. To igro lahko igrajo ure, da se že midva naveličava! Vedno so aktualne pravljice in pesmice, midva se jih trudiva naučiti kakšno slovensko, ki je še ne poznajo, oni pa imajo vedno v rokavu kakšno angleško, za katero se nama ne sanja. Nikoli pa mi ni padlo na pamet, da bi se za pot pripravila kot se je Chezanna (HVALA, bom naslednjič zagotovo uporabila tudi kakšno tvojo idejo!!!).


< Sporočilo je popravil dskubin -- 9.4.2013 17:54:11 >

_____________________________

I don't know who you are -
But you probably deserve a hug.

jej, we are back!!!!! dobrodosle vse!

cezana, E. je za drugi rojstni dan dobila poganjalcka pukija... in se obnese nadsupr!

pri nas? morm rect, da sm se sele zdej sprijaznila s tem, da je L. popolnoma drugacna dojencica kot je bila E. in da je pravzaprav popolnoma druga oseba... zdej sm tut sele zacela uzivat z dojencico, ker prva dva meseca sm samo cakala, da postane ze koncno malcica... zdejj pa koncno lahko uzivam z diseco strucko

z E. se pa tut zabavava, lep urnik mava in nama gre res supr... zdej bo cas za vrtnarjenje in bomo velik zuni, ker se bomo letos lotil vrticka...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

ronja razumem kaj si hotela povedat, no vsaj mislim da razumem[=smiley1.gif] nekatere stvari so pač namenjene, da jih počnemo samo določen čas in jih potem na nek način "prerastemo". pač razumem, da ti do tega ni več. drugače pa tudi jaz veliko fotkam kar počnemo skupaj, ker mi je to zabavno. za svoje otroke pa lahko delaš tudi fotoblog "zaprtega tipa", ki ga vidiš samo ti in povabljeni ( napr. sorodniki).

_____________________________

Pozdravljene,

Tudi jaz vas že dolgo z veseljem berem. Super ideje imate, marsikatero smo že preiskusili, druge pa še bomo. Skratka, ne obupat, ne nehat pisat, ker obstajamo tudio take, ki uživamo ob branju vaših dogodivščin in nam je kopica idej v veliko pomoč. Pišem sama sicer zelo redko na forume, to se vidi že iz tega, da sem na RR že od prve nosečnosti dalje, pa sem nabrala komaj nekaj nad 200 postov. No mogoče pa sem kdaj kaj napišem, ker ste mi res fajn.

Pa da dam še jaz eno idejo, kaj početi z mulčki: http://www.sciencebob.com/experiments/rockcandy.php Tole se mi zdi  fajn, smo tudi preizkusili z najstarejšima dvema, pa prvič ni uspelo, verjetno nismo imeli nasičene raztopine, tako da nameravamo kmalu ponoviti. Poleg sladkorja bomo naredili tudi raztopino soli in opazovali, kakšne razlike bodo med kristali. Pa mogoče še kaj drugega, mogoče modro galico, če bom uspela v službi dobit bakrov sulfat. Moji tudi radi vrtnarijo, če delu z lončki na terasi lahko tako rečeš. Lani smo vzgojili grah in so ga potem res z veseljem obirali, pa jagode in ribez, tako da letos nas tudi čaka kaj podobnega. Verjetno bom nabavila še sadike češnjevca, ki ga ima najstarejši zelo rad, pa korenček bomo posadili in še kaj.

Chezana - mi imamo tri Pukyje in vsi so se super obnesli. Najmanjšega, Puky Wutsch, je najmlajši sin dobil za prvi rojstni dan in je z njim res užival od prvega trenutka naprej. Še zdaj se rad z njim vozi po stanovanju, mu je pa že malo majhen. Potem imamo še Puky LR1Br, to je 12-colski z zavoro, ki sta ga dva uporabljala od 2. leta naprej in jima je bil že takrat čisto prav, seveda je bil sedež čisto spuščen. Pa nista bila kaj ekstra velika za svojo starost.  Zato ti predlagam, da preden nabavljaš, greš v trgovino s tamalo in preizkusiš tako 10 kot tudi 12 colskega. 10 colski je res majhen bo verjetno drugo leto že premali, 12 colski pa bo za nekaj časa. Pa še gume ima napihljive in vsaj meni je to bolj všeč kot polne gume, ki jih ima 10 colski Puky LRM. So pa Pukyji res kvalitetni, prvi (ta velik, LR XL) je pri nas že 5 let in je preživel dva razgrajača, pa je z njim še vse OK in že čaka na tretjega. Ne bom rekla, da je kot nov, je popraskan seveda, ampak deluje pa še vse, kot je treba.

Cezana, poganjalčka obvezno nabavi. Mi smo najmanjšega imeli Kettlerja in je bil čisto ok. Trenutno ima O puky xl (ta je največji). smo pa vmes imeli še srednjega. Pukylino je pa itak še vedno v obtoku po stanovanju, tako da...ne vem kaj čakaš z nakupom

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Poganjalci so zakon. . Mi imamo tudi Kelttlerja 12col in je čisto ok. Uporablja ga od 2 rojstnega dneva naprej.

_____________________________

na hitrco:

Ronja, gradove iz sladkornih kock?? a sta dejansko naredili grad? Wohooo, pri nas tudi ograje ne bi naredili, vse kocke bi prešle neznano kam


Poganjalci-naša dva sta imela poganjalce Kokua in od nekje 2 let naprej (pa še zmeri, ampak zdej zgleda res že čudno) sta se na žive in mrtve preganjala... Zdaj bom pa te poganjalce počasi prodala ali oddala, ker imamo nove bicikle in se bomo začeli učit kolo vozit, tako brez tamalih biciklov...

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Upam, da ne boste nehale pisat, jaz sem tud med tistimi, ki vas rada bere  Mate super ideje, mi jih kar uporabljamo doma  Si jih v en zvezek pišem, da bom še pri tamlajši kaj pokoristla.

Drugače pa, če ima še katera kakšno idejo, se toplo priporočam. Čez poletje gremo za najmanj mesec dni na morje, ima katera kakšno pomorsko idejo? Ker ne bo ne Tvja ne računalnika, bo treba nekaj počet s 4-letnikom. Nekaj idej že imam (dopolnila bova herbarij s obmorskim rastlinjem, pa delala "akvarij" iz ribic na magnetke, barvala kamenje...), bi pa bila vesela še kakšne

Našla med blogganjem. Lepo je brat nekaj v slovenskem jeziku

http://www.montessoridoma.si/

_____________________________

jaaa, sm ga nasla ze neki casa nazaj, vsec mi je... ceprav zaenkrat se ni nic takega, kar ne bi delale ze doma (razn mletja kave, ki pa je ne pijem)

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Uf en mesec, sem vam kar mal fouš . Če je mivka obvezno gradovi iz peska, če so kamni pa utrdbe iz kamenja na plaži, lahko nabirata školjke oz. lupine in potem z njimi ustvarjata podobno kot s kamenčki. Mi drugače nimamo čolna pa smo ga lani za en dan najeli in je bilo zanj tudi doživetje. Pa kakšno leseno ladico iz naplavin lahko naredite. Sicer pa bi jaz en mesec izkoristila za učenje plavanja in ogledovanje morskega dna z masko. Kakšnih posebnih dejavnosti se jaz na dopustu ne grem. Smo vsi bolj na izi Večeri so pa itak najlepši. Ker ni TV in računalnika ( mi gremo običajno bolj v samoto in tudi ni nekaga dogajanja) vzamemo s sabo vedno družabne igre., pa lepo sedimo na terasi....ah poletje kje si

_____________________________

Če pa tako lepo diši . Mi nimamo mlinčka, jo pa včasih pri tašči mlejeta in meni tako lepo diši. Aja pa orehe tudi zelo rada mlejeta. Samo zdaj je problem k sta dva in se ne moreta zmenit kateri bo prej.

_____________________________

Lahko izdelujete počitniški dnevnik, mi smo ga lani pisali in je nastal res krasen spomin na počitnice.
Potrebuješ pa samo en lep zvezek, potem pa vsak večer/popoldne popišeš&narišeš, kaj se je zgodilo oz. (če je 4letnik raziskovalske narave, kot naš) predvsem kaj novega smo videli in našli. Enkrat je bil škorpijon, enkrat poseben pajek, enkrat je ta mlajši padel v vodo itd.

sam na hitr ker nimam casa delat raziskave zdejle a katera ve iz glave kaj je borax? (neki mam v spominu, da je to borova kislina) tole sm gledala in bi nardile pa nimam pojma kaj bi lahko uporabla: http://www.ourbestbites.com/2010/09/kids-in-the-kitchen-slime/

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!