ena res lušna stvar za narest iz praznih plastenk - pa čist simple! mi imamo 3 take hranilnice kar na balkonu obešene in se vsakega vrabčka fantička blazno razveselita

http://pinterest.com/search/?q=plastic+bottle
Nekaj idej je čisto surrealističnih, ampak za zapiranje vrečk, pa za zalivanje paradižnikov, pa za keglje pa za tiskanje rožic jih pa uporabljamo. Pa da se tudi raketo narediti s pomojo plastenk. Pa I spy flaške, ali pa una fora za umiritev otrok, ko daš v obarvano tekočino bleščice in glicerin, pa potem  gledajo, kako "sneži," ali pa zmešaš obarvano vodo in olje.

tale debata o montessori mi je pa dala mislit. sem hotela se navezat glede tega, da je treba otroku dati znanje na voljo, ko je pripravljen. meni je to prav prišlo ob učenju branja in pisanja (predpismenosti seveda, še noben ne bere). ergo, po montessori logiki vse stvari v zvezi s pismenostjo postaviš v prostor: npr. malo mizico, stol, liste, pisala, barvice, plakat s črkami,...pač nek material v razumni meri, da se otrok znajde. in pustiš otroku, da sam raziskuje. potem mu lahko material, če je bolj specifičen, predstaviš in pokažeš, kaj se z njim dela. ne siliš ga pa, da se nekaj mora naučit. spodbudiš njegovo radovednost. če hoče, prav, če ne pa kasneje. pa recimo ta srednji je bil v neki fazi polivanja in prelivanja. saj to sem omenila, se mi zdi. pa sem mu dala malo vode in veliko lončkov in je prelival. prav zatopil se je v svoje delo. pa zdaj lepo naliva in ne polije več tolikokrat.

mi je žal, da ne najdem več takih tem, ki bi se vanje zatopil. kako jih ti zaznaš chezana? ali katera druga. povedat pa še ne zna.

Hehe, to itak moraš, če ne se ti spuntajo Vsaj moji:). Ampak meni je to logično: jaz tudi ne maram, da mi nekdo reče: zdaj pojdi - ja, a nisi mogel prej rečt, ko nisem glih (vstavi poljubno)/ sem lih začela (vstavi poljubno)... Se mi zdi, da je to tako logično, da delamo čisto podzavestno tako...


haha, to so bolj pridni starši, jaz sem lenčina - če se sami zaigrata - ne diraj lava dok spava Še spat se nama ju ne da spravit (oz. jima zatežit, da bo počasi čas), če sta zatopljeni v neko svojo igrico (se nama to včasih grdo maščuje, ker sta potem pa crknjeni, pa se jima ne da pospravit;).


Saj pravim, da to niso razpucani pojmi, ampak lenoba. Če sta zadovoljni sami, zakaj bi ju prekinjala, saj mam 100 stvari za naredit v glavi, ki samo čakajo na take trenutke . Recimo en tak primer, ki se ga spomnim: smo se zmenile, da bomo delale ladjice za gregorjevo, potem sta se pa ful zaigrali in mi ju je bilo škoda prekinjat, tako da smo na koncu delale ladjice 3x manj časa (rezultat temu primerno manj trpežen - je bila Lejla mal žalostna, da ni bila ladijca za večkratno uporabo), ampak se mi zdi, da je fajn tako - sta imeli potem oboje. Če bi vedela, da jima bojo sicer potem te ladjice tako zelo fejst dogajale, pa da bo Lejla žalostna, bi ju verjetno vseeno prekinila prej, samo hočem rečt, da mi je to težko - čisto tako - kot zbudit spečega otroka - se mi neki upira (in to čisto sebično: pa glih zdaj, ko čist nič noče od tebe, ga boš dirala al kaj?) Po moje je to res zato, ker so bili pri nas taki trenutki hudooooo redki


Hehe, moji čveki kar sami povesta (in ne enkrat!). Pa včasih je ful hecno - ko nekaj delamo, pa jima je všeč, samo se mi ne zdi, da bi bilo pa to nekaj tako strašno super specialnega, potem mi pa čez 2 leti (dobesedno!) začneta težit, kdaj bomo spet to počeli... Prav hecno

Je pa verjetno res meni lažje, ker enostavno vse povesta: Ronjo od poletja dalje fascinirajo črke. Nekaj časa sem čakala, da jo bo spustilo, pa je niti približno ne in zdaj se pač včasih "učiva" črke in nameravam to malo bolj sistematično vpeljat. Sem razpucala v glavi, da ji škoditi to ne more, če si sama želi in da v bistvu sama delam razliko oz. predsodke, če jo brez problema učim raznih likovnih tehnik in pesmic, itd... črk in številk pa ne. Lejlo črke ne ganejo, obožuje pa številke. Ronji so številke bolj taktak... Če jima pokažeš 0, bo ena videla o, druga pa ničlo .
Pretakanje vode jima je obema od malega všeč (se vidi že v bani), pretakanje raznega riža in podobnega pa samo tako kot jima je izi - ne marata pretakat na točno določen ms način, recimo (sem jima pokazala, kako naj bi, pa jima je bilo bolj všeč po svoje - to je recimo ena taka stvar, kjer se moj princip razlikuje od ms - zaradi mene lahko pretakata, kakor jima paše - super, če znata tudi propisno skozi lijaček, ampak če jima pa ni do tega, pa lahko tudi samo iz lončka v posodico in nazaj, recimo in jima z veseljem dam še en lonček, da pretakata po svoje)

Kar se teh materialov tiče, je pa verjetno spet pri nas tako, da imamo to "srečo", da živimo na malem, tako da vse enostavno je okoli. Kar je čisto proti ms principu, ampak puncama pa dogaja - onidve si potem napleteta vso zgodbo iz stvari, ki kao ne grejo skup in jaz sem prav ponosna, ko ju gledam pri njuni igri in domišljiji:). To je v bistvu tisto, kar ms najbolj "zamerim" - se mi zdi, da malo ubija domišljijo. Medtem ko waldorf - ravno obratno - daje ful povdarka atrs and crafts, ampak otroci potem ne znajo računat... Nekaj vmes oz. vsakega malo, se mi zdi pa idealno:). Ideje o prikazovanju matematike na nek senzoričen način, so mi zelo blizu, punci imata radi raznorazne nalogice (sploh ronja je čauhnjena nanje), volneni škratki, naravna mizica ipd... iz waldorfske tudi - škratki so valjda Lejlini omiljeni... Ampak všeč mi je ravno to, da iz tega kaosa znata naredit en smisel in se zabavat . Sem čist zbluzila danes, a ne? Morate štekat, me nizek pritisk daje in že cel dan rahlo skup lezem

Se mi pa zdi, da se začnejo vsi malo ponavljat: pri ms imaš ves čas to prekladanje s pincetami pa tiste kartice, pa pripomočke za slačenje in oblačenje itd... pri valdorfski je pa vse ful likovno obarvano, pa manjka malo logike kdaj... Nisem nek ekspert, samo kar sem do zdaj prebrala, mi je dalo tak občutek. Se mi zdi pa super, če to skomibiniraš, pa od vsakega vzameš to, kar tvojim otrokom dogaja. Saj to ni prav težko videt;). Punci recimo obožujeta lutke. Meni so brezvezne - bile že ko sem bila otrok in še zdaj ni to moja ljubezen. Ampak njima pa dogajajo.

Vem, da premalokrat delamo jogo, ker res ful uživata, premalo plešemo in premalo pojemo, ker vse to jima je ful všeč, pa malo več rutine bi jima mogoče pasalo (ampak Svitu pa seveda ne, njemu je fajn, da se mu malo prilagajamo;). Ostalo se mi pa zdi, da se trudim v eno kar ok smer, ker malidve zgledata zadovoljni z izbiro in ker vem, da ni sforsirano, ker vedno prosita za še:). Vedno pa se da precej boljše (there's a lot of room for improvement!). Ronji moram naredit nalogice, pa razne družabne igre se rada gre (Lejla pa ne in to je mal problem;), Lejli pa bi lahko več brala in njo zadnje dni zelo zanima angleščina - vse: od njihovega merskega sistema (ja, ms bi me pohvalil, imata meter s cm in inčami gor in potem me sprašuje, katero je po angleško ), do besed (ko sem ji danes brala Zajčka petra v ang. - to je ena luštna knijgica, ki sem ji jo prinsla iz službene poti in je zato seveda v ang. - kupila sem jo zaradi krasnih ilustracij - no, potem pač preberem stavek po angleško, pa ga prevedem v slo. in zadnje čase me Lejla ves čas prekinja in sprašuje za posamezne besede:) - prej je mela pa Ronja to fazo:). Tako da: če bi se človek samo temu posvetil, bi ju lahko res naučila svašta - samo se mi to ne zdi najbolj važno. Važno mi je, da nam je fajn skupaj, da se mamo radi in nista ljubosumni, da se ne čutita ogroženi, ampak varni, da nista apatični ali zdolgočaseni ves čas,... ni pa treba, da do konca izkoristita svoje potenciale, vseh itak ne moreš.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Podpis pod tole. Treba je vzet malo iz onega malo iz tega. Zato meni tudi niso všeč te "alternativne" šole.

Meni so vse te metode nekako naravne, ampak se je pač nekdo spomnil in naredil iz tega biznis. Pa Jull. Ma, mislim, saj ni nič novega povedal če dobro razmislimo. Pač poslušaš in gledaš otroka in potem narediš tako kot je njemu všeč. Imam prijateljico, mi je čisto v montesoriju, pa tamalemu pripravlja sve i svašta, ampak malega pa to ne zanima in ne sodeluje pa je potem razočarana. Ok, ne sili ga, ampak nabavila si je montesori rekvizite in sedaj tamali noče s tem delat Jaz se ji smejim, kaj pa naj..In ji rečem naj ga pusti na miru, ko ga bo to zanimala bo že sam pokazal.

Jaz recimo ne bi nikoli mogla funkcionirati kot pri Chezani (pa ne mislim nič slabega), ki imajo skoraj vsak trenutek izplaniran. Moji včasih sploh nimajo vodene aktivnosti v dnevu, ker se zjutraj zbudijo in hočejo ven in so zunaj. Pa me ne rabijo. In stalno nekaj počnejo in se s tem največ naučijo (evo, včeraj so si naredili dvigalo iz lončka in vrvice, obesili na drevo in dvigovali kamenje). Ma, moji še spat ne hodijo ob isti uri, enostavno nimamo tak ritem in način življenja. Še sama ne vem kje bom končala zvečer, kaj šele za otroke .

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

soulmate, podpis pod vse. - tudi jaz ne bi mogla funkcionirat tako splanirano - zato mi pa ms ne potegne, ker tam je ta rutina res glavna in vse je totalno splanirano (me pa fascinira, kako so ljudje tega sposobni! Če pogledaš counting coconuts, recimo...), se mi zdi, da je to zelo na kožo napisano zelo organiziranim in discipliniranim ljudem, jaz pa nisem ravno to;) Imam pa tudi jaz prijateljico v MS in je mela iste probleme. Fajn pri "jebivetrovskem" sistemu, ki ga midve furava, je to, da mama ne more bit užaljena, ker se otroci ne igrajo z nečim tako, kot si je ona zmislila - ker mama nima nobene take hude vizije oz. je vedno odprta za "nove možnosti". Slaba stran je pa to, da ni toliko rutine, ki jo imajo otroci radi (eni bolj kot drugi, Ronja je ful usekana na pravila, njena mama pa glih ne... potem pa vozimo slalom, hehe:D). Upam,d a bo večina otrok bolj prosto po prešernu, hehe:D.

Pri nas je vstajanje kakor nam paše. Ven gremo, kakor nam paše - če se malidve zaigrata, mali pa spi, je ni žive sile, da jih bom vse zmotla in spakirala ven če so tečni, jih bom pa popokala pa ne glede na čas, recimo, ki mogoče ne bo več primeren po mnenju večine (A šele zdaj greste ven? A ni mal pozno? Ja, mi smo pa že nazaj itd itd itd... Ja, dragi moji, punci gresta spat po 21h, mi mamo še čaaaassss )

Čeprav Juul mi je pa pri eni stvari odprl oči, ko je napisal, da ne smemo pohvalit risbice, ki nam jo otrok prinese, ampak se moramo zahvalit zanjo, ker jo je nam narisal. Da je to isto kot če bi ti nekoga povabila na večerjo, pa bi rekla, kako se mate fino skup, on bi ti pa rekel: "ja, res dobro kuhaš." Da potem otroci začnejo enačit ljubezen s tem, kako dobro nekaj naredijo in to je itak štala. In sem pri mali pazila potem, da sem se vedno zahvalila in včasih še navdušeno vprašala:"a prav ZAME? Kako lepo!" In je tamala res zasijala od sreče:). Veliko bolj kot če smo pohvalili njeno risbico. To seveda ne pomeni, da ne smemo hvalit otroka, samo da ne smemo zamenjat enega za drugo - ne znam tako dobro razložit kot on, ampak upam, da štekate, kaj sem mislila.

Aja, pa hvala za link, sva pogledala in se odločila, da bojo otroci lahko vedno skakali po posteljah (edino, če bo gor dojenček ne) - saj ne da bi bila ful razlika od prej, ampak ne bo jima treba poslušat najinega nerganja vsake tok časa (itak sta skakali, samo ni bilo zaželjeno:) Evo, zdaj gremo pa skakat po lužah, mata že od včeraj obljubljeno (včeri je bratec zahinavu, ko je spal )

< Sporočilo je popravil ronja -- 24.4.2012 9:27:42 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Uf ste pa napisale!
No, chezana, sem hotela odgovorit zakaj mi MS pri starosti pod 3 leta ni najbolj všeč, pa ste vmes že toliko napisale o tem, da ste že same napol odgovorile. Nevem, mogoče jaz vidim malo drugače stvari. Tiste ki govorite o MS kot da je tam pa neka ful disciplina in se ne sme tega in onega in se mora vse samo na en način....to sploh ni res. No, vsaj pri nas ni (mogoče pa kje je?nevem). Naša punčka je v MS oddelku in je daleč od take "vojske" kot jo opisujete. Res pa, da je to javni vrtec z nekaj oddelki montesori-ja, kjer malo povzemajo ta način, torej ni "taprav" MS vrtec. Je glih nekaj vmes. In kar je meni najbolj všeč pri njihovem delu je to, da so otroci veliko manj pasivni kot pri klasičnem oddelku. Ker v klasičnem oddelku otroci pač pridejo v vrtec, imajo par minut proste igre, potem dobijo za jest, potem pa jih vzgojiteljice "animirajo" in povejo kaj bojo danes delali....itd.. to meni ni všeč. Ker otroci so pri tem pasivni - samo pridejo in čakajo kaj se bo zgodilo. In to jim delamo že cel vrtec, celo OŠ, celo SŠ, potem se pa čudimo, da najstniki sploh ne znajo nič počet in ne vejo kaj bi radi v življenju. Če smo jih pa vodili kot kužke celo otroštvo...to je meni narobe.
Pri našem oddelku mi je všeč da je malo drugače. Ko pridejo je najprej zajtrk, ki ga sami postrežejo, pospravijo. Potem pa imajo aktivnosti - to izgleda tako da si recimo eden izbere da bo risal, drugi da bo zlagal kocke, tretji da bo bral knjigo, četrti se bo valjal po tleh in delal prevale, peti bo naredil šopek iz rož, šesti bi samo gledal, sedmi bi okopal dojenčka, osmi bi nevemkaj...Razlika je torej v tem, da se je otrok SAM odločil "Jaz bom pa tole delal" in samo zaradi te majhne razlike, je njegova koncentracija 10x boljša in daljša kot če bi mu vzgojiteljica servirala kaj naj zdaj počne. Samo ta mala razlika naredi spremembo. In tu ne gre zato, da bi se moral otrok naučiti nekaj. Mene res ne gane, če bo moja hčerka znala sama zavezati čevlje že pri dveh letih ali šele pri šestih. Ali če bo znala štet do 10 ali do 100 že pred OŠ - to mi je res tazadnja stvar. No, potem ko tale njihova aktivnost v vrtcu traja kakšnih 45 minut, imajo pa druženje na črti, v krogu, vsi skupaj, in od takrat dalje pa do treh popoldne, je pa njihov vrtec čisto podoben klasičnemu, mogoče samo s to razliko, da res vedno pustijo da otrok SAM naredi, sam razdeli pogrinjke pri kosilu, sam pomete drobtine, da ko grejo na sprehod starejši "pazijo na mlajše"...itd. Pa všeč mi je da jih - kot je rekla chezana - veliko opazujejo (v klasičnem oddelku vzgojiteljice otrok sploh ne opazujejo!). Otroke je treba veliko več opazovat kot pa vodit, za moje pojme. Ker če dobro opazuješ, asistiraš otroku tako, da on sploh ne opazi. Kaj je lepšega...

Da bi pa doma imeli tak red, pa niti slučajno, oh kako zelo NE...pri nas je tak kaos da kar glava boli. Še jemo in spimo ne ob istih urah, kaj šele da bi imeli vsakdanje aktivnosti pošlihtane. Kako le..moja otroka sta oba strašno "neredoljubna" in se bi mi zmešalo če bi jim vsiljevala urnike (saj vseeno še kar probavam).

No, ampak, zakaj mi MS pred 3.letom ni toliko všeč. Ravno zato, kar pravi Ronja. Ker mislim, da je treba otroke v tej starosti še vseeno veliiiiiiko crkljati. In jim popuščati in gledati skoz prste pri nekaterih stvareh (vsaj jaz jim). Kar pa jih v tem oddelku v bistvu ne. Dam primer, recimo, če si moja hčerka (stara skoraj 3) obuje copate narobe, jih vzgojiteljica ne bo popravila. Njen način je pač tak, da čaka da bo otrok opazil da ga copati tiščijo oz. da niso prav in jih bo sam popravil. Ali pa smrkav nos. Ona ne briše nosov, ona samo opozori otroka naj si gre po robček. Ali pa zjutraj pri poslavljanju - vzgojiteljica noče da starš vstopa v igralnico, ker s tem moti druge. Tako da moramo otroka samo oddati, brez mahanja in objemanja..No, recimo take stvari pa mene motijo. Ali pa pri hranjenju, npr. če en otrok noče jesti (ali pa se mu ne da, ker je utrujen) ga vzgojiteljice ne bodo nahranile. Bo pač ostal brez kosila. Meni so pa te stvari malo krute no. Ker se mi zdi da z otrokom, starim 2-3 pač ne moreš tako, oz. tako majhen otrok ne razume zakaj tako (večji morda že).

Kar se pa tiče dojenja, nošenja in podobnih zadev pa...oh kako zelo imaš prav ronja....Mama mora slediti svojemu nagonu, in nikakor ne poslušati raznih "pametnih" nasvetov babic, tet in tašč. Problem pa je, ker ene mame ne znajo več poslušati sebe, ker so jih v letih vzgoje tako ukrojili, da mislijo da morajo delati drugače. Veš koliko je takih mam (imam kolegice) ki puščajo otroke jokati in jih nočejo nositi, in jih nočejo dati k sebi v posteljo ponoči, da jih ne bi razvadile?! Meni kar slabo naredi, ko na to pomislim.

Ampak meni ni jasna razlika: saj imaš tudi v klasičnem vrtcu igro po kotičkih! Otrok si sam zbere, kje oz. s čim se bo igral, pač glede na to, kaj ga tisti trenutek zanima, edina omejitev je število otrok v določenem kotičku (kar je edino logično in je gotovo enako v ms). Ker v praksi to ni tako idilično: lahko se več otrok odloči igrat z eno in isto igračo in v tem primeru bo gotovo posredovala vzg. in ostali razen enega pač ne bojo takrat delali tega, kar so si prvotno zamislili... Zato se mi zdi to malo metanje peska v oči.

In to, da mu predstaviš materiale, potem mu dovoliš, da se sam odloča, s čim se bo igral - na voljo ima pa 3-5 košaric s par predmeti, s katerimi se na določen način igra in jih ne sme mešat, treba je potem vedno vse nazaj pospravit takoj... Je super za kdaj, ampak za vsak dan pa se mi zdi fajn, da lahko kombinirata po svoje - ker ne moreš verjet, kake vse to kombinacije najdejo! Danes smo bile pri sosedi in ima nek fensi voziček za punčke in valjda je bila to glavna atrakcija. Amapk ker smo bile prej zunaj in je deževalo, sva s sosedo obe pokrili svoja vozička s tisto plastično prevleko, ki jo z zadrgo zapneš na rob senčnika od vozička (ne vem, kako naj drugače napišem - dežna prevleka za vozičke, skratka). In potem Lejla pogleda pri sosedi okoli, vidi prozorno plastično vrečo/torbo in jo začne tlačit na tisti voziček za dojenčke - valjda, ker pač dežuje . Meni se zdijo take reči krasne, super ideja, iznajdljivo, simpatično... MS bi me pa sk*, ker otrokom dovolim a.) se igrat s plastiko, ki je oh in sploh no-no, b.) dovolim otroku, da ima celo gomilo igrač in potem sestavlja iz njih poljubno igro, ne pa da mu omejim izbor in še ta iizbor razdelim na košarice in se sme samo z eno naenkrat igrat... Evo, to je tak konkreten primer;)

Predvsem pa se mi zdi, da morajo otroci bit otroci - pri ms-ju, kar sem brala, je vse zelo jasno in meni malo preresno zastavljeno: otrok si izbere, kaj se bo igral, potem se igra s tem, potem to pospravi, potem se gre igrat z drugo rečjo,... NI kombinacije teh reči, to mi ni všeč. Saj v reali verjamem, da noben ne dela čisto tako, ampak potem bi lahko tudi princip temu prilagodili;). Zato so mi teme všeč: ker lakho ima vsak svojo idejo, en rad pleše, en rad slika, oba bosta našla marsikaj za počet na temo indijancev, recimo. Pa malo divjanja okoli pogrešam pri tem, takega divjega, ne čisto mirnega:). Všeč mi je bilo ko je ena pisala, da je joga za otroke nekaj čisto drugega kot joga za odrasle - ona se je znala lepo prilagodit, da ni bila to zdaj tista mirna, tiha joga. In taka je celo meni bolj všeč;). otrokom pa itak:).

Se mi zdi pa super za učenje matematike, par luštnih idej za fino motoriko, itd... Samo se mi zdi pa rahlo podcenjujoče, da daš otroku vsak dan nekaj za pretikat, pa se delaš, da je to vedno nekaj novega, čeprav je ves čas pretikanje, pa čeprav so enkrat zobotrebci, drugič pa slamice, če malo karikiram;).

Pa to je isto v klasičnem vrtcu, otroci razdelijo pogrinjke in pribor, tudi pospravijo potem za sabo - vse, tudi papirnate robčke, če jih rabijo (vem, ker sem videla, smo šle parkrat z Lejlo pozdravit njeno skupino in kadar esm prišla ponju po kosilu je bilo isto - ni moglo bit iscenirano, ker so otroci točno vedeli, kaj naj. Tak da ne vem, no, meni se zdi, da je to stalna praksa, vsaj v našem vrtcu...

Tudi s tem, da v klasičnem vrtcu pa vzg. ne opazujejo otrok, se ne morem ravno strinjat. Ko sem šla na govorilne, so mi večinoma kar dobro povedale, kakšni sta moji punci v vrtcu:) Na zadnjih celo precej podrobno, na kateri stopnji je pri risanju, kako se vživi v kaj, itd...

Kar se tiče vodenja - ne vem, mojidve se zdaj super sami zaigrata, uživata pa blazno, kadar si jaz kaj zmislim, da bomo počele in potem seveda iz tistega naredita nekaj tretjega in to je meni najboljši del, hehe. Zato nisem proti vodenju, samo da jim pustimo tudi, da si sami kaj najdejo (torej, da ne skočimo na vsak: mami, meni je dolgčas;), pa valjda da jim pustimo, da se igrajo po svoje (to zame pomeni tudi, da bojo mogoče z rjavim trakom merili mizo med poslušanjem pesmice o rjavi cesti ).

Kar se tiče samostojnosti, se mi zdi, da jim je samo ne smemo zatret, saj itak vsak otrok hoče bit "velik in samostojen", samo da je to na začetku ultra nepraktično ("Bom sam/a" faza - ampak ta faza je super, samo časa si moraš vzet več, se pa splača kasneje:). Če pa je nekaj narobe, pa se rabi pocartat, pa je to izvedljivo, potem pa definitivno cartanje. Recimo če grem sama kam samo z eno punco, takrat jo navadno nesem po stopnicah, pa se jima strašansko fajn zdi! Popolnoma super sami hodita, nikoli sicer ju ne nesem, nikoli mi zato ne težita, jima je pa nekaj čisto ekstra, ko se lahko čisto posvetim samo eni in jo takrat crkljam.

Glede dojenja: mene so VSI prepričevali, da se otrok sam nikoli ne odstavi, da bojo gor do pubertete, če jih ne bom dol vrgla, da bo kasneje samo težje, itd... Ma kaki! Ravno obratno! Ko sem Lejlo želela odstavit, pa še ni bila pripravljena, je jokala. Ko se je čez par mesecev sama odstavila, pa je bilo čisto lahko, lepo se jo je dalo zamotit s čim drugim, ma, čiiiiisto brez problemov! Isto z Ronjo, samo da je bila mlajša. Sem bila že pripravljena, da bom dojila v tandemu, pa se je potem sama odstavila - iz 4x na dan na nič. Lejla pa počasi, se je doooolgo dojila samo še zjutraj, amapk to pa obvezno. Tak da - naj bojo pametni, kolikor hočejo, za moje pojme nimajo pojma;). Pri Svitu se sploh ne bom več sekirala. Nobena opica ne doji pol leta, pa se hitreje razvijajo, tako da naravno to ziher ni. Res je, da pri tej hrani dojenje zaradi hranil ni več nujno potrebno, je pa fajn zaradi protiteles (lejli se je poznalo, ko se je nehala dojit), predvsem pa eni otroci to rabijo za pocrkljat. Lejla se je sama obula, v vrtcu so rekli, da je strašno samostojna, zjutraj pa se je še dojila - to je bila njena doza mamice in to je to. Ronja je nekaj časa potem, ko se je nehala dojit, morala šlatat moje zize - tako je pač nadomeščala. Ko se je Svit rodil, sta čez nekaj časa obe hotli probat - in sem jima dovolila in tako zadeva ni nič magičnega in sta potem dali mir. Lejla je nekaj časa vsak dan pila iztisnjeno mleko in se mi zdi, da ji je to prav pomagalo pri privajanju na bratca - ker je dobila isto kot on:). potem jo je pa počasi minilo, če ji pa zapaše, pa še zdaj lahko dobi, ampak se niti ne spomni več dostikrat.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Nimam veliko časa, ampak tale vic stoletja pa moram pokomentirat. In to takole:
Mislim, da bolj daleč od resnice ne bi mogla biti (pa tudi jaz ne mislim nič slabega.) Hvala, ker si me zares nasmejala po dolgem in precej brezveznem dnevu.
Na ostalo po odgovorim, ko bom imela spet svoje pol urice pavze. Verjetno ne danes in ne jutri.

< Sporočilo je popravil chezAnA -- 24.4.2012 21:33:53 >

tale debata o organiziranosti mam je pa    ker jaz zase mislim, da sem še premalo organizirana. ampak ko si mama večih otrok, se te vsaj malo organizacije nujno prime. mogoče ne rutine kot jo sicer prakticirajo nekateri starši, ampak skuštrana ti si se meni zdela prvič, ko sva se videli, strašno sposobna in oh in sploh. jaz sem prišla tja na kavo vsa zmedena in nesrečna neprespana mama na frišno, tebi je pa A grulil v slingu cel čas kave. pa iz avta si se spravila v 3 sekundah. jaz prvič mama nisem vedela, da je sploh možno tako hitro priti iz avta z dojenčkom. moj minimum takrat je bil ene pol ure . si bila moj idol .
hočem povedat, da z enim otrokom še skočiš po sok v trgovino, če si ga ravno pozabil. z dvema recimo že tovoriš s sabo več ali manj vse potrebno.  prisiljen si se prisilit k boljši organizaciji. čeprav se mogoče meni zdi, da bi se dalo še izboljšat zadeve. ampak najbrž smo vsaka po svoje že dovolj organizirane, sicer bi težko vodile te kopice otrok. otroške generalke  

prvomajski prazniki se bližajo  mi bomo doma na počitnicah - torej se bomo odpravljali na izlete in počeli stavri skupaj. komaj čakam. imate kakšne posebne načrte?

Ronja, načeloma je v MS namenoma samo po ena različna stvar za delat. Torej samo en košek z enakimi stvarmi, samo en dojenček, samo eno stojalo za slikanje,...itd. in to zanalašč, ker mora pač takrat drugi otrok počakati, če je bil eden pred njim ki si je to izbral. S tem se naučijo počakati. Glede kotičkov vem da so tudi v klasičnem oddelku. Saj jaz nikakor ne zagovarjam MS kot edini pravi način, gre samo zato, da ko sem vpisovala moje prvo ljubljeno dete (do takrat priklopljeno name) z enim letom v vrtec, se mi je zdelo da so morda tele MS vzgojiteljice malo bolj čuteče za individualne otročke, nekako se mi je zdelo da je ta način boljši, da tretirajo otroke kot zelo "sposobne", da se bolj ukvarjajo s tem kaj v nekem obdobju otrok potrebuje,...pa pogledat sem šla oddelke in je bilo v MS oddelku neverjetno prijetno družinsko vzdušje, v klasičnem pa ne tolk. Navsezadnje pa, ne glede na program, je največ odvisno od vzgojiteljice. Če je "taprava" potem je krasno, če je pa pač ni, je pa slabše. Prav grozno pa najbrž nikjer ni. Upam vsaj.

No, sicer pa, kot sm že napisala, še danes nisem prav prepričana če je bil MS oddelek za našo gospodično prava izbira...V principu se mi zdi sicer v redu, sam so ene stvari ki me motijo...

Tole je res točno, s tem da se je mene ta organizacija prijela samo pri pripravljanju za potovanja Ko sem imela samo Lizo sem s sabo nosila vse živo, joj, kar sram me je ko se spomnim Sedaj nas vse spakiram v 10 minutah v 2 športni torbi
Evo, ta teden sem sama z njimi, in že vem da bo do konca tedna kaos po hiši. Čeprav, jaz imam tri, moja frenda ima enega in ona pokliče mamo da ji odpelje tamalega k sebi, da lahko pospravi, počisti, naredi kosilo . Jao, ko se kam spravljamo rabi 10 krat več časa kot jaz... In se temu full smejimo. Moj problem je da nikoli ne vem koliko časa bom potrebovala za nekaj in se vedno preračunam, seveda v svojo škodo , tako da zamujam in take stvari.

Chezana, ma, narobe si me razumela, ampak kolikor te jaz berem ti točno veš kaj bi boste počeli ta dan, približno ob istih urah hodite ven, imate kosilo, pa spat itd..Pri nas tega ni, enostavno nam to ne znese. Je pa res, kot je rekla Ronja, da je full odvisno od otroka. Naš Oton rabi eno recimo rutino pa organizacijo oz. animacijo, ker drugače je nemogoč. Arsen je cooler, njemu je vse ok, Liza je pa drama queen in ji je non stop dolgčas, pa karkoli z njo počeli (edino kar jo zelo zelo zanima je šport, plavanje, tekanje, kolesarjenje,...).

Manna, naš vrtec ima tudi kotičke in skoraj enak ritem kot si napisala ti. Ma, itak - vsaj po moje - ti vrtci ki so v sklopu državnih in so kao montesori, waldorf niso čisto pravi, ampak vzamejo iz tega samo neke elementa. Mi smo bili v pravem waldofrskem pa mi je tudi bilo par stvari malo mimo. Ampak bi še vse to potrpela, potem pa se je zamenjala ravnateljica in je nastal pravi kaos. Sedaj smo u kao normalnem vrtcu in sem super zadovoljna. Otroci pa tudi, kar mi je najbolj važno.

Kasija, sicer pa z Arsenom je bilo lahko biti coole, ker je bil super . No, itek da je imel svoje fore, ampak v slingu je pa samo spal in spla, pa malo pojedel in spet spal. Pa potem ponoči ni spal
Bi me morala videt z Otonom, kjer sem še celo jaz, ki res ne kompliciram in grem s tamalimi povsod začela ostajat doma, ker bi kam prišli in Oton bi se začel dret in bi bilo konec. Bi se lahko obrnili in nazaj domov, ker on je pa res prvi dve leti življenja prejokal. Še sedaj je najbolj glasen. In če ni kaj po njegovo je katastrofa. Takoj izbruhne, temperamenten je - pravi Balkanac (prav mi je kaj smo ga pa v Sarejevu naštimali; moj frizer ima eno tezo o tem, da je v njega prišla duša, ki še ni našla miru, no, ja bi mu kar verjela, he,he) Joj, ko se spomnim nazaj...Brrr.

Drugače pa, jaz dam kapo dol Ronji, ker v hiši živet in imet tri otroke je veliko lažje kot pa v stanovanju - probala oboje.

< Sporočilo je popravil skuštrana -- 25.4.2012 8:50:33 >

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Po mojem damo vsi dol kapo Ronji...

Meni je sicer čist zabavno in luštno imet malo kaosa kadar imam oba doma in pač nekej počnemo, ustvarjamo, skupej kuhamo, gremo ven, imamo vse razmetano,...itd. Edini problem je, da ponoči ne spimo. Naš tamali še nikoli ni prespal več kot dve urci skupaj, pa še dve je luksus. In posledično sem včasih tako zaspana da me še cel dan pečejo oči, sem razdražljiva, sitna, pač neprespana. In ko to traja in traja mesece in mesece, rata človek malo.....včasih bi se zavlekla v kot in spala en teden. To je res edina stvar ki mi je grozna. Drugače pa bi imela takoj še ene dva...

Podpis. To tudi mene ubija.

Drugače pa hvala za super linke.

Ste pa čisto nore s pisanjem zadnje dneve , vas skoraj ne utegnem niti prebrat, pisat pa res nimam časa, zato se malo obširneje javim čez nekaj dni. Ostanite v cvetju!

< Sporočilo je popravil lily32 -- 25.4.2012 11:11:03 >

NO glede zaključevanje stvari ali glede pravočasnega oblačenja ali pospravljanja pa nam zelo prav pride ura. Tamaledva sta dobila enkrat eno tako sicer lušno uro na kazalce, meni pa se je zdelo takrat to tako brez veze da če nebi dedija monterala preden sva midva z možem opazila bi bila tista ura še danes v omari. Kakorkoli sedaj jo uporabljamo in jima jaz na kazalcij povem čez 15 minut in pokažem primer sedaj je velik kazalec na 6 (torej jeu ura pol sedmih) ko bo ura 15 minut do osmih in povem velik kazalec na 9 potem .... In nato vsakih 5 minut pokažem na uri koliko je in koliko časa še imata. Se kar obnese in 6 letnica sedaj tudi sama pove velik kazelec je na 8 še 5 minut.

Glede pohval pa se z možem vsake toliko opozoriva en drugega sedaj je pa že čas da malo pohvaliva ker sva se zalotila da včasih naju slišita samo ko je kaj narobe, in posledično je dlje časa mir saj ne potrebujeta najine pozornosti. Ja je pa težko in včasih ti res bolj paše biti tiho da imaš nekaj časa tišino in čas za partnerja.

Manna, jap, nespanje je tudi meni največji problem in trenutno mi je prav fajn kar se tega tiče - ni idelano, ampak se da preživet. Je pa bilo nekaj časa koma. Malo še izdrži pa bo, eto naš najmlajši bo junija star 3 leta in sedaj je res že super.
Sem bila ravno danes pri prijateljici, tamali star 3t in je zamenjal dan za noč. Uh...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

skuštrana, moram reči, da si mi dala temo za razmišljanje. O organiziranosti in načrtovanju.
Stvar je taka. Sama sem blazno neorganizirana, dostikrat preveč flegma in velikokrat nimam dovolj močne volje, da bi izpeljala zamišljeno. Na žalost. (Občudujem vse tiste, ki teh problemov nimajo. ) Imam pa veliko domislic, domišljija mi vedno dela 100 na uro. Daj mi temo in jaz ti bom povedlala dvajset različnih dejavnosti zanjo. Le izpeljem jih dostikrat ne.
Ugotovila pa sem, da mi pomaga, če si dan okvirno splaniram vnaprej. Tako uresničim vsaj kakšno od idej.  Pomaga mi tudi ob dneh, ko imam vsega poln kufer, ko se mi nič ne da. Takrat sledim eni točki urnika za drugo in tako lažje zvozim dan. Pa tudi nazorno vidim, da se konec tečnega dne vendarle bliža Z vsakim otrokom bolj cenim urnik in načrtovanje dneva (pri taprvem nisem načrtovala nič. Sploh. Pri tadrugem sem določila teme za posamezni dan-ob petkih smo peklli piškote. Lepi spomini , zdaj pa imam načrtovan že dopoldanski čas). Ker drugače bi se mi utrgalo.
Se mi zdi pa zelo pomembno, da sem tudi fleksibilna. Če mož ostane doma, seveda ne bom sledili urniku, bo dan čisto drugačen. Če se bosta fanta zaigrala, še preden bom vstala iz postelje, ju bom seveda pustila, če bo prvič po dveh tednih dežja sijalo sonce, bomo mi zunaj, čeprav naj bi tisti dan pospravljali. In če sem tega sposobna (in to mi pa res ne dela težav) in nisem tečna, če otrokom tisti dan urnik ne paše(tudi tu nimam težav), potem mislim, da je to ok. Čisto realno pa urniku sledimo tako nekje tri dni na teden. Ostalo so variacije, prilagoditve in čisto ignoriranje urnika ...

ronja, našla sem tole stran.
http://gracefulgirlsbraveboys.com/2011/06/30/ten-things-about-primary-geography/
Ti je kakšna stvar všeč? Meni je ideja z mravljo in z zemljevidi pod prozornim prtom na mizi super.

Eno priporočilo iz prve roke. Puncama vseeno ne pusti skakati po vajini postelji. Midva sva fantoma pustila, pa sem po dveh letih skakanja vsako jutro skoraj umrla, tako me je bolel hrbet. Res, zjutraj sem prve pol ure ležala na tleh in počasi premikala kolena k bradi in nazaj dol, da sem sploh lahko vstala. (Tule zdaj ni bilo nobenega umetniškega pretiravanja.) Kot da sem stara 90 let, res. Jogi je bil čisto uničen. Čisto. Pa je bil kao malo boljši, ko sva ga kupila. Zdaj sva kupila novo posteljo in jogije, fantoma pa sva na tla poleg najine dala jogi z otroške posteljice, ki sta ga oba že prerasla. Dovolj je velik za njuno skakanje, ko ga bosta čisto uničila, pa magari kupim novega. Stane 80 E v trgovini, jih je pa cel kup rabljenih na raznih spletnih portalih. Tudi zastonj. Vem, da ti nimaš možnosti imeti ekstra jogija samo za skakanje, pa vseeno razmisli , če ni bolje, da po enem letu ali dveh kupiš nov otroški jogi, ker skačeta po svojem, kot nov tavelik jogi, ki je veliko dražji.

Aja, skuštrana, hvala za link, jaz sem ga pozabila prilimati. (Evo, praktični primer moje neorganiziranosti. Drugi praktični primer pa so nikoli poslane fotke moža z otrokom v mai taiu )

Kasija, jaz kombiniram. Pomagam si z približnimi časovnimi razponi, ko naj bi otroka zanimale določene reči, ko naj bi tudi določen razvoj prišel do kakšne nove točke.. To preberem v knjigah, na internetu. Pa gledam, kaj jim je všeč. Da dam primer. Fanta zelo rada sestavljata reči iz kočk. Duplo, Lego, kar hočeš. Tamala ju do zdaj ni ravno šmirglala, zadnje čase pa ji je postalo zelo zanimivo biti v bližini, ko so bile kocke zunaj. Pa sem malo bolj pozorno pogledala. Tamala se zdaj priplazi, sune sestavljene kocke in jih razstavi. Bolj je zakomlicirano, bolj vesela je. Zato sem ji potem jaz zanalašč puščala sestavljene dele, da ji je ona razdrla. Zdaj pa jih poskuša sestaviti nazaj. Ali pa recimo danes. Bil je vroč dan, bili smo zunaj, imela sem crocse. Pa sem ji pokazala marjetico. Utrgala jo je, jo vrtela med palcem in kazalcem kar nekaj časa, nato pa jo je hotela vržt nazaj v travo. Sezula sem crocs in dala v luknjico eno vejico. No, ona je potem zafilala vse ostale luknjice z marjeticami, deteljicami, regradi. Vidim, da ji je to zabavno in zanimivo, zato bom v naslednjih dneh poskusila še kaj na to foro vtikanja reči v luknjice ji pripravit. Ali pa kak mesec nazaj, ko ji je postalo fascinantno listati tatanek papir (najraje s knjigami iz knjižnice ) Ker to ne gre, da bi knjige trgala, umakniti iz dosega pa je pri nas misija nemogoče, ker so povsod, sem ji dala nekaj starih revij. Tiste je lahko listala po mili volji. In se je naučila. Ne mečka in ne trga več.

manna, vidiš, reči, ki si jih naštela,da ti pri MS niso všeč, pa sem jaz počela še preden sem slišala za MS. Če se je sin potrudil toliko, da si je sam oblekel hlače, ga pač ne bom šla popravljati (ok, razen če gremo res kam, kjer mora biti lepo oblečen). Se mi zdi, da bi s tem v nič dala vse njegov trud in samoiniciativo. Sem pa naslednjič, ko se oblači, pozorna, da na nevsiljiv nalin skupaj pogledava, kako so že hlače prav obrnjene. Enako je tudi pri čevljih ali copatih. In če ne je, pač ne je. ZAkaj bi ga silila in se kregala z njim? Saj meni tudi ne paše vedno jest.  Bo pa pri naslednjem obroku pojedel malo več. (Itak kar naprej jemo). Res smo ljudje različni. Fino to.

Aja, naš nespečnež je začel bolj resno spati nekje pri dveh. To pomeni, da se je zbudil samo še enkrat ali dvakrat na noč. Zdaj pri treh pa vsako noč sicer v spanju govori ali poje, vstati pa moram tako enkrat na dva tedna zaradi njega. Zdrži, saj bo. Če ti kaj pomaga, se ponoči spomni, da smo tvoje soborke na tvoji strani. Morda bomo celo istočasno kdaj hodile po otroških sobicah. Tako da nisi sama

O MS in navadnih vrtcih bi si dovolila samo eno majhno pripombico. Čeprav moji otroci ne hodijo vrtec, pa jaz sem. In bilo mi je zelo lepo (to je zdaj samo medklic. Res imam lepe spomine nanj). Zgodilo se je, da je bil naš vrtec poplavljen. Zares poplavljen, stoletne vode, pa to. Oprema vsa zanič, kakšen mesec ali dva smo vsi otroci hodili v druge enote (to so pa zanič spomini). Ko smo se vrnili v naš vrtec, je bil popolnoma prenovljen. Svetovno čudo, od vsepovsod so ga hodili gledat. Mami mi je pripovedovala, da je bil oh-in-sploh ravno zato, ker so upoštevali "neke montesori principe," če jo citiram. Kaj je bilo tako revolucionarnega? Kotički, majhne lesene mizice in majhni leseni stolčki. Vidiš, ronja, v današnjih vrtcih je že marsikatera stvar vključena in se nam zdi čisto normalna, pa samo dvajset let nazaj še ni bilo tako. Mami ni imela pojma, kaj oz. kdo naj bi ta montesori sploh bil. Le povedali so jim, da je to pa po montesori vzgledu narejeno. Tako da nekaj zaslug za kotičke (in podobno) vseeno montessorijevci lahko imajo Ko bi še matematiko (in geografijo, pa še kaj bi se našlo) po OŠ učili na otrokom prijaznejši način, če bi si kakšno idejo sposodili al ipa celo posvojili ... To bi bilo super.

Pa še o dojenju bi eno misel dodala. Ronja, moje misli so bile in so pravzaprav v veliki meri še podobne tvojim. Le da imam čudno izkušnjo. Naš tadrugi je bil (in še vedno na nek način nekoliko je) Udren. Jokal se je kar precej in temu ustrezno malo in slabo spal. Zaspal je samo ob dojenju. Ker sem že tastarejšega ponoči imela v svoji postelji in ga med spanjem dojila, se mi to dojenje ponoči ni zdelo nič čudnega in groznega. Se pa je večkrat in dalj časa dojil, ker se je večrat zbudil in rabil kar dolgo časa, da je zaspal nazaj. Pa Bog ne daj, da sem se kaj premaknila med dojenjem, se je takoj zbudil. Torej. Na sistematiki pri prvem rd smo ugotovili, da mu je dojenje močno načelo sklenino. Rekli so, da se morava tako nehat dojiti, pa ni šlo. Enostavno ni šlo in pika. Po noči, ko se je od desetih zvečer do treh zjutraj drl brez prestanka (poskušala sva ga uspavati na vse možne načine. Na vse. Pa ni šlo. On se je hotel dojiti), nato pa zaspal in se po 10 min spet v joku zbudil, sem se odločila, da ga bom dojila še naprej, dokler se pač ne bo sam odstavil. Itak grejo mlečni zobki ven. Zdaj ima tak "lep rjav nasmeh," če citiram moža. Vidiš, cel čas sem se spraševala, kako gre ta moja izkušnja in izkušnja evolucije ( da ima mama otroka/mladiča ob sebi, ga doji, ko in kadar si to on zaželi, da ga ponoči ne pusti jokati, da ne bi privabil plenilcev. Po tej logiki mu dojenje ne bi smelo škodovati.) skupaj? Ne vem. V tistem trenutku sem se pač odločala po svoji vesti za tisto, kar se mi je zdelo najbolj prav. Kako bi se odločila, če bi bila še enkrat v isti situaciji, ne vem.

Balerina, ja, tekmovanje z uro tudi pri nas pali. Z navadno, peščeno al pa s štoparico (odštevalnikom časa) na pečici ali na mobitelu. Malo rotiram. Ko se ene fore naveličata, potegnem iz rokava drugo, ki sta jo že malo pozabila.
Tisto o pohvalah pa sem tudi jaz zadnje čase razmišljala. Ker sem se prevečkrat zalotila, da sem šimfala čez tamale, sploh čez našega tasrednjega, celo tako, da sta fanta to slišala. What a mistejka  tu mejka. No, zdaj se trudim, da tega ne delam, zadnje čase pa se trudim hvaliti.. Evo, moja nona bi rekla, da sva isth misli. v isth je polglasnik, pa ga ne znam tu napisat

Kaj počnemo in kaj načrtujem da bomo, pa kdaj drugič. Lahko noč

chezana, glede samostojnega oblačenja/obuvanja; seveda jo jaz tudi ne popravim, če se je z navdušenjem sama oblekla, to je drugo, jaz govorim v primerih, ko jo recimo copatki žulijo, pa noben ne pristopi k njej in jo preobuje. To mi je mimo. Ali pa, da ji na sprehodu ne zaprejo zadrge na jakni, ker jo menda že sama zna, pa si jo ni. Mogoče si jo pa ni zato, ker se ji je zataknila. Hočem rečt, da pogrešam da bi bile malo bolj "materinske" te vzgojiteljice, saj verjetno pričakujem preveč, ne morejo samo ujčkat vseh, sej vem...sam tko pomislek.
Glede hrane je pa naša miss itak zgodba zase. Tu lahko debatiramo res dolgo...

Smo se malo ukvarjali z atrijem in igrali in sem naletela na krasen blog. http://playgrounddesigns.blogspot.com/ so zbrani designi nekomercialnih igrišč. sem pa iskala inspiracijo za eno vodno napeljavo na vrtu. naša je pač bolj praktična in manj lepa, ampak je bila danes velik hit. oba sta bila premočena do kože od igre z vodo.

sem šla iskat eno igračo , ki ima zraven mini montessori igralnico. nehote sem imela vse 3 s sabo in sem se mislila pobrat ven v sekundi, preden postaneta mulca podivjana. in glej čudež - sta se čisto tiho in mirno igrala. tiste montessori zadeve pa si sploh ne zaslužijo imena igrača, to so res bolj edukativne zadeve. kompaktne. iz dobrih materialov. impresivno skratka. sploh najbolj impresivno je bilo, kako sta se fanta zaigrala. komaj sem ju dobila ven. mi je dalo zagon, da poščem še kaj takega - na bolj domači in izdelaj sam bazi - kar bi ju zaposlilo in jima dalo misliti. chezana se pridružujem, res škoda, da nimajo takih materialov na volj tudi v javnih vrtcih. čeprav imajo nekateri res lepo opremo sicer.

manna jaz svoje otroke pustim narobe oblečene, če se oblečejo sami. sicer ne vem, zakaj to počno pri montessori. jaz jih pustim, ker jima nočem odvzeti veselja in ponosa, da sta se sama oblekla. se vse prepogosto ujamem, ko jima določam, kdaj sta lačna - sita - kdaj se morata umit - ju prepričujem v česanje...  če bi jima bilo pohištvo bolj prijazno, bi se lahko urejala sama. recimo nizko ogledalo in glavnik. tako jaz za njima letam z glavnikom, ki ga sama ne dosežeta. bo treba kaj uredit v tej smeri...

< Sporočilo je popravil Kasija -- 2.5.2012 22:39:38 >

Joj ste pa res veliko napisale v zadnjem času. Vas komaj dohajam. Za pisat pa nikoli ni časa, ker se vedno kak alarm prižge ko se usedem k računalniku

Čez praznike smo bili malo naokrog.
No danes smo risali s kredami po dvorišču. Sem kupila take zelo velike v KIku so res poceni. Potem je postalo pa prevroče in smo šli noter delat smoothije. No v bistu smo v mešalniku delali napitke iz navadnega jogurta ( iz mlekomata) in sadja (jagode, banane, jabolko). Kdaj naj bi začeli otroci sami uporabljat nož? Moj hoče po vsej sili zadnje čase sadje rezat kar sam pa se bojim, da se ureže. Aja star bo pa 4 čez cca. en mesec.



_____________________________

josephine, v montesori vrtcu uporabljajo nož že od 1.leta dalje....seveda je precej top, režejo pa npr. zrelo mehko banano. Pa škarje tud že uporabljajo... Tko da 4 leta po mojem je čist v redu. Seveda mu ne daj najprej ostrega noža. Otroci znajo bit zelo previdni, če hočejo.

manna hvala. saj škarje že kar dolgo uporabljamo. je tudi kar spreten z njimi ampak noža mu pa do zdaj nisem dajala razen tistega plastičnega na piknikih ampak s tistim lahko samo kakšno banano nareže kaj drugega pa ne.

_____________________________

Končno sem objavila prvi del teme žuželk, če katero zanima, bo vsak dan nekaj zdaj - upam:).

čežana, luštna stran:). Trenutno je naš filc zemljevid v "fazi mirovanja" - je trajalo, da sem dobila kopije od celega sveta , pa se je vmes toliko drugega dogajalo, da je moralo počakat - imam planirano za naslednji teden:).
Kar se tiče skakanja po postelji: najina postelja je široka 120 cm in če/ko se bomo selili, malo upava na večjo , pa tudi jogi ni bil nič dražji od otroških - 100€ -tako da bi po svoje rajiš, da tega uničita, kot pa Ronjinega, ker tisto posteljico bo verjetno rabil še Svit, tudi ko se preselimo... SIcer pa mene neznosno boli hrbet, če pride k nama Ronaj ponoči, ker se potem ne morem niti premaknit - deli 120 s 4, pa ti bo vse jasno - pa lubi ma široke rame (ne da se pritožujem, da ne bo nesporazuma), ona si vzame plac, Svita pa tut ne morem potlačit...

Hehe, ja, saj ravno to pravim: da je to čisto normalno, da ni to ms izumil. Nama s sestro je oče naredil mizico in klop v najini velikosti - pa ni nič ms bral;). Normalno, da je za otroke fajn, da majo pohištvo svoje velikosti, pa da lahko čim več sami - to ni nekaj novega - to ej od vedno bilo tako:) Moja varuška pa ni imela otroškega pohištva, pa imam ravno tako krasne spomine na tisti čas:). Vse te stvari so čisto ok, samo še vedno je glavno nekaj drugega:).

Kar se tvojega vprašanja glede dojenja tiče: karies se je pojavil šele v dobi jamskega človeka, torej potem, ko smo bili že davno razviti v ljudi in ko so bili ti vzorci glede mame z mladiči tudi še dalj časa prisotni... Naša narava ni računala na karies - jamski medved je baje izumrl prav zaradi njega... Ampak kar se narave tiče to ni bil tak selekcijski pritisk, ker je tvoj otrok vseeno preživel in ker mlečni zobje itak izpadejo - verjetno - ugibam. No, moji punci sta imeli kljub nočnemu dojenju lepe zobke in ko sem spraševala zobozdravnico, je rekla, da očitno ni problem, ker jih zvečer dobro umijemo in ker sicer malo pazimo (pač ne dajemo bonbonov in lizik, rajši čokolado in sladoled, itd...)

Kar se rezil tiče: Ronja pod najinim budnim očesom sme rezat tudi s pravim nožem - recimo kruh, mehko salamo, itd... Pa korenček olupi s tistim lupilčkom. Škarje mata že dolgo. Jedilni noži se mi sploh ne zdijo problem in smo jih že dolgo uporabljale pri modeliranju.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/