http://www.ringaraja.net/forum/m_4668009/mpage_1/key_/tm.htm#4668369
Še od takrat se vse to vleče?
Neverjetno!
Koliko še rabiš da ti res poči film?



< Sporočilo je popravil honey* -- 14.3.2011 14:45:55 >

Ne, honey*, ne od takrat, še od 10 let nazaj.
Moj velik problem je, ker popuščam. Popuščam tako pri otrocih in tudi pri njemu. Ker mi, odrasli, nismo pri "izsiljevanju" nič drugačni, kakor otroci. Čeprav bi morali biti, saj smo pri teh letih odrasli in bi morali razumno razmišljati. In na tem področju sem kukavica, ker se mi vsak zasmili.

Spontan, saj zagrozim, rečem, nato omenjam celo izplačilo svojega deleža in preživnino za otroke. On pa lepo mirno, hladno ogovori: lej, če si se tako odločila, da greš, pejt, ampak posledice boš nosila sama. Jaz ne bom nič plačeval. Potem pride do kreganja in začneva kričati en na drugega, kriči naj že enkrat izginem. Čez uro ali dve, se obnaša, kot da se ni nič zgodilo, me hoče objet, poljubit, povohati vonj parfuma.

Nikoli ne boš šla.

Syncmaster, sicer nisem imela s fanti nikoli nobenih takih problemov, sem pa vseeno izkusila čustveno izsiljevanje - pač iz druge smeri, vseeno zoprno. Razumem, da je tvoj problem v bistvu to, da nikoli nisi prepričana, ali si res naredila vse, da bi bilo boljše. KOt da rabiš eno opravičilo, če bi ga hotela zapustit oz. odpisat iz svojega življenja. Z zelo podobnimi vprašanji sem se tudi sama ubadala in na koncu spoznala, da se čisto brez veze sekiram. Da nisem nikomur nič dolžna. Da mi ni treba milijonkrat poizkušat, če bi pa zdaj mogoče že šlo. Da lahko samo naredim tako, da je meni in mojim najljubšim fajn in to je to. Da za to ne rabim nobenih opravičil. Da je to, da smo mi srečni čisto dovoljšen in čisto legitimen razlog. Da ni treba, da se non stop prilagajam. Da ni neopravičljivo, tudi če bi pri tem komu naredila krivico. Da je včasih treba pač izbirat, koga boš osrečil, ker se vseh ne da, ker se želje izključujejo.
To me je naučila moja tastarejša hči, ko mi je nedvoumno pokazala in zelo zelo jasno povedala, kaj ji ni všeč. Takrat je meni naredil klik v glavi in vsi ostali niso bili več pomembni. Kako bo komu zoprno, kako bo kdo žalosten - ni bilo nič v primerjavi s tem, da je žalosten moj otrok (pa ne zato, ker ne bi dobil nove igračke, da ne bo kdo vsega vzel iz konteksta).
Malo me čudi, da tebi ta klik še ni naredil kljub temu, da ti dajejo otroci zelo jasne znake in da zelo lepo povejo, kaj jih moti in koliko jih to obremenjuje. Ne jemlji tega zlahka, ampak se poglobi v njihovo doživljanje - in ti bo gotovo počilo.

Od takrat naprej sem neprimerno bolj srečna in tudi veliko bolj mirna. Vem, da delam tako, kot je za nas najboljše in se nikomur več ne opravičujem zato. Nimam več slabe vesti. Uživam življenje in imam dobesedno ogrooomno energije več, pa celo bolj zdrava sem! Ne moreš verjeti, koliko enerije ti lahko pobere takole nesmiselno tuhtanje, kaj bi, če bi, pa kaj mogoče bo, če boš samo še malo potrpel tole in tole, itd... Včasih je enostavno treba naredit rez. pa skočit, pa magari v neznano. Ko si zanosila s prvim otrokom - nisi mela pojma, kaj te čaka, ne? Pa je bilo slabo? no, vidiš: neznano ni nujno slabo.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Prijatelj pravi, da ga je potegnil iz interneta ven, potem pa še nevem-kje dodal podnapise. Lahko ti ga pa tudi prekopiram če želiš.

syncmaster kaj se je pa zgodilo, da si prišla nazaj k njemu. Sem prebrala tvojo prejšnjo temo in sem videla da si odšla. če si imela enkrat pogum oditi ga imej še enkrat in predvsem VSTRAJAJ. Razumem kaj preživljaš. Tudi sama sem podobna...vse probam narediti za druge in nase pozabljm potem sem pa žalostna in jezna ker drugi tega ne cenijo. In v tem delu si sama kriva (tako kot sem se jaz) ker se postavljaš v vlogo žrtve. Predlagam ti da odideš...čim prej ker vidiš da ni nič bolje kljub temu da si ga že zapustila.


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Ah, saj veš, kaj se zgodi. S prošnjami te spravi nazaj, sem pa še toliko bolj jezna nase, ker mu niti ni bilo treba veliko prosit.

torej vidiš da ni nič hudega ko greš na svoje...poskusi ponovno...morda ti uspe.

Vso srečo ti želim!


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

aja pa še to...terapevt ne bo ničesar naredil namesto tebe...odločitev po boljšem življenju in aktivnost v tej smeri je samo tvoja in samo ti si ta ki lahko naredi korak. Čeprav sem dobila bolj občutek da se želiš le pogovarjati in dobiti mnenje v stilu: res si revca in on je prasec! On je morda res prasec ampak samo ti si ta ki si odgovorna za svoja dejanja, za svoje življenje. In edino ti si kriva zato ker mu to dovoliš. Ne razumi tega kot napad...sem sama v podobni situaciji (edino pri meni ni otrok in me ne zmerjajo) in sem prebrala mnogo literature v tej smeri...na koncu odgovarjaš le sebi!


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

maš ZS

? - NIMAVA svojo hišo, imava ODNOS ki sva ga zgradila in dva čudovita otroka, ki sta ....

Pozabila sta graditi odnos, oz. lažje (nam tudi) je "graditi" otipljive stvari.


Edina pot k graditvi odnosa je pogovor (če se pogovarjati znamo). Umetnost pogovora je ne povedati kaj čutiš ampak slišati kaj čuti tisti ki ti govori. In obratno. Utihneš pa takrat ko te je strah izpostaviti svojo ranljivost, ko izgubiš "upanje" da boš slišan. Na koncu je vsa povedano v stavku: Vem, da veš, da vem.

Ker smo večinoma nevešči v izražanju in v slišanju čustev, ker smo vsi prinesli iz svojih matičnih družin v svoj zakon določene (disfunkcionalne) vzorce obanašnja, obstajajo takšne in drugačne oblike pomoči zakoncem v krizi. Ne se ustrašit. Vsi zakonci so v krizi. Samo eni na začetku, eni globoko, eni neopazno, drugi občutno. Sam mislim, da so še najmanj v krizi tisti zakonci ki zmorejo priznati, da so v krizi in nato delajo na odnosu.

Drage moje dame, mislim, da sem bila tistega marčevskega dne ( lansko leto ) nazadnje na forumu, kjer sem jokala in stokala in nič naredila.
Naj povem, da sem v septembru lanskega leta pa vendarle obrnila nov list v življenju ( sicer še s pomočjo nekoga ) in da sem pometla s preteklostjo in živim sedanjost, ki je čudovita in se ne oziram nazaj, ker se nimam za kaj.
Smo imeli še lansko leto po vsem tem, v maju, juniju in juliju tudi hospitalizacijo na psihiatrični bolnici, ampak vsa stvar le ni obrodila sadov.
Tako, da, vesela, srečna, zadovoljna

me veseli