Svetujem vama, da sta predvsem to, kar sta. Ne razmišljajta preveč, odzivajta se spontano. Če se dobro poznate, potem vesta kaj rabi. Prijatelji so za to, da so s teboj tudi, ko ni vse lepo. Jaz sem imela smolo, da moja najboljša prijateljica tega očitno ni znala ali pa me v resnici ni nikoli poznala, ker se pač ni poglobila vame, po drugi strani pa sem imela srečo, da se je odzvala prijatlejica iz otroštva in mi pomagala takrat ko je bilo najhuje.
In kaj mi je najbolj pomagalo? Da so se ljudje NORMALNO obnašali do mene. Ne da so hodili mimo mene ali pa se srečanju z mano celo izognili, če se je le dalo, ker niso vedeli kaj naj rečejo. Zaradi takih reakcij se počutiš zaznamovanega, pa čeprav si ti tisti, ki žaluješ. In pride debata in je vse napeto, vsi vemo kaj je v zraku, pa nihče ne upa nič rečt...ja res je, smrt je še vedno tabu v naši družbi.
In nič ni narobe, če se tudi kdaj nasmejete skupaj. Bosta videli, vse bo dobro, če bosta poslušali sebe in svoje občutke. Bo pa težko, dolga pot jo čaka in razumeti morata nekaj: zgodilo se je njej in ne vama. Lahko jo poskušata razumeti, ne moreta pa vedeti kaj čuti. Lahko vama je hudo, samo ne vesta kako je hudo njej, ki bo celo življenje morala živeti s to izgubo. In vedeti morata, da se je njej trenutno ustavil svet, vama pa ne. In da bo verjetno zelo težko sprejemala dejstvo, da je to tako. Da gre življenje ostalim naprej, njej pa je za zdaj obstal na tisti točki, ko so ji povedali, da sta otročka umrla.
Majhni koraki bodo, toda če bo ob sebi imela tako dobri prijateljici, ji bo zagotovo stokrat lažje. SAmo bodita tam za njo in ji dajta to vedeti. Brez velikih besed.
