Kaj narediti? Odvisno kaj bi ona rada.

Če želita samo še počakat penzijo (in čim manj delat), potem je tu varianta, o kateri je največ govora - selitve gore, dole, v vseh kombinacijah; dokler sta v Sloveniji, bosta taman vse uredila.

Vendar.
Glede na to, da sta bila celo življenje navajena delati, je to večji udarec zanju kot pomanjkanje financ.
Tukaj jim ti lahko zelo konkretno pomagaš glede na to, kakšen "gobec" si. Poišči jima delo.

Denar boste že zrihtali, še vedno si ga.

Kolikor vem, si ga. Tašča že nekaj rihta, da bo šla privat pospravljat stanovanja, g. Tast pa še ni dojel, da je prvič v življenju brezposeln in brez dohodka, tako, da zaenkrat leži pred TV-jem, katerega po mojem sploh ne gleda, ampak zraven razmišlja po svoje.

Naredite reprogram - stroški so minimalni, lizing se podaljša, obroki so manjši od 100€. In naredite to čimprej, da ne rečem takoj, ker so razni opomini in zamudne obresti veliko bolj boleči od samega obroka.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Januarja že 2. obrok zaporedoma ni bil plačan. Mislim, da se je reprogramiranje že zamudilo.

Potem pa jutri s pivom do njega, enega spijte, pošljite vse v k**, potem pa v akcijo.

Ni se zamudilo, ampak naredite ga PRED 3. obrokom. Potem postane žestoko, zdaj je še kul.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nisem vsega brala, mogoče je že kdo nekaj takega predlagal, ampak na mojo logiko: naj onadva (Tašča in Tast) gresta že zdaj živet v svojo hišo (sploh, ker jima, kot praviš, naj ne bi manjkalo veliko do penzije), vidva z možem v stanovanje, to, kar sta vidva dajala za najemnino za vajino stanovanje pa naj gre za življenje Tašče in Tasta, če se še prej kaj ne reši. V kolikor bosta Tašča in Tast nepremičnini zapisala tako, kot si prej rekla, naj se Svakinjin delež v hiši zmanjša za vajin vložek Tašči in Tastu (še najbolj bi bilo, če ju zapišeta kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju s svojima otrokoma in če recimo ona (Svakinja) jima ne bo nudila strehe nad glavo in nekega urejenega osnovnega življenja, pač ne bo potem dobila nepremičnine, enako tudi vidva). Ker sicer bi bilo skrajno nepošteno, da vidva ostaneta brez 'svoje' nepremičnine, tudi, če bi se potem ona na Hrvaškem pisala pol pol na tvojega Moža in Svakinjo.

Po mojih izkušnjah imajo ljudje v prvi vrsti slab občutek zato, ker so na nek način nekoristni (saj je čudna beseda, ampak tako nekako se počutijo) in ne vedo kaj bi sami s sabo, ker so celo življenje bili navajeni delati.

Bubu-bibi... razumem tvoj point oz. tvoj vidik te dolgoročne premoženjske rešitve, ampak mislim, da v tej naši situaciji potencialna bodoča delitev premoženja oz. dedovanje sploh ne igra bistvene vloge.
Nama z g. Možem je, na splošno gledano, rahlo vseeno za ves ta beton in zemljo (na Hrvaškem tega niti ni tako malo). Stanovanje v Ljubljani bi nama prišlo prav, nisva pa taka materialista (čeprav imava rada denar), da bi pomoč pogojevala z nečim drugim. V tej situaciji ne. Midva bova tokrat pomagala v vsakem primeru, pa četudi nič ne dbiva v zameno oz. četudi g. Mož čez 15 let nič ne podeduje. Kakor se kregamo in zaje*avamo, nama enostavno srce ne da, da bi ju pustila sama v tej situaciji, v kateri sta se znašla in to ne po svoji krivdi. Midva z g. Možem sva mlada, imava razmeroma dobre službe in imava monost zaslužiti še več. Sicer bova morala več delati in posledično bova tudi svoje potomstvo manj videla, ampak ker je tak način planiran za relativno kratek čas, se bova spustila vanj. Dolgoročno se najbrž ne bi v takih ekstremih. Tako, da če midva malce več delava in malce manj zapravljava, bi se verjetno osnova ravno izšla za vse.

Dobro, da si navajena veliko zapravljati - ker zdaj lahko na hitro privarčuješ .

Tukaj je pa moja kritična točka. Ne znam nehat'. In nimam pojma, kako si bom oklestila svoj luksuz, ki načelom sploh ni noben pretiran luksuz.

Dobra priložnost, da se tega malo naučiš .

Ja, saj imam g. Moža, ki je glede tega bistveno bolj realen od mene.

Samo v bližino kakšne izložbe s torbicami in/ali škornji ne smem priti, pa bo že pol problema rešenega.

Ni treba ravno do Like po rešitve .

Pozabljaš, kje živim... in da je to na mojem koncu težko. 

Potem pa je lepo od vaju. Sicer pa te pogodbe niso tako strašne kot zvenijo (vem iz prve roke), je pa vse pregledno in do širše družine pošteno. Tako na dolgi rok. Ker se hipotetično podobna situacija lahko zgodi tudi čez pet-deset let (ok, ne izguba službe obeh hkrati, lahko kaj drugega) in bo Svakinja ravnala tako kot se ji zdi prav, vidva pa... verjetno kot si mi odgovorila. Samo ni nujno, da bo naslednja situacija tako relativno kratkoročna. In na dolgi rok je dobra volja včasih tudi premalo, zlasti, če zraven vidiš neko... kaj pa vem izkoriščanje (ne Tašča in Tast, Svakinja). Tako pa imaš vsaj malo maneverskega prostora in razpolagaš s skupnimi, ne le s svojimi sredstvi. Samo tako, mogoče potem v razmislek.

Jaz osebno nikoli ne bom lastnica tega stanovanja v LJubljani ali tiste hiše na Hrvaškem, tako, da se zaenkrat izogibam čemurkoli, povezanemu s tem. Tudi sama vem, da takšne pogodbe niso kritične, če so pravilno sestavljene, ampak po drugi strani pa dvomim (vsaj kolikor poznam sebe in g. Moža), da bi bila midva pripravljena dejansko podpisati dosmrtno preživljanje v zameno za nepremičnino. Ja, saj nepremičnina je nekaj vredna, tu ni dvoma - problem je v tem, ker midva z g. Možem niti sama zase ne veva ravno najbolje, kaj in kako bova, kaj šele, da bi bila sposobna nekomu drugemu (komurkoli) garantirati dostojno preživetje. Nisva bogata, nisva kreditno sposobna, nimava prihrankov - imava samo spodobne dohodke.
Povrhu vsega pa si nobeden od naju čes takega ne bi niti upal predlagati.

če prav razumem situacijo, je takole:
- tast in tašča imata 1 stanovanje v LJubljani in 1 hišo na Hrvaškem. vidva živita v najemu, svakinja pa v njuni hiši.

če razumem prav, predlagam takole:

1. prodate stanovanje v lj in si delež razdelite na 3 enake dele (1. tast in tašča, 2. vidva, 3. svakinja). tašča in tast se preselita na hrvaško in imata poleg penzije tudi lep kupček denarja (1/3) od prodanega stanovanja, kar jima bi moralo zadoščati za neko lagodno preostalo življenje (sploh, ker praviš, da sta skromna). ker stanovanje, če ni res en majhen pajzel v zakotnem delu mesta, bo vseeno kar nekaj nanesel, saj vemo, kakšne so cene.

2. ko tast in tašča umreta, prodate še hišo na hrvaškem in si jo razdelite na 2 dela. pol vama, pol pa svakinji.

ta načrt sicer ni najboljši za vaju (trenutno), je pa pravičen do tasta in tašče, ki sta si v življenju (kakorkoli že) dobila stanovanje + hišo, zdaj pa na stara leta nimata niti za kruh. in ker, če gledamo materialno, sta onadva kar premožna (lastniško stanovanje v lj. in hiša na hrv), ste lahko vsi na poziciji: volk sit in koza cela. onadva na stara leta ne bosta stradala (+ umrla bosta kjer si želita), vama bosta finančno izdatno pomagala s 1/3 deležem od prodanega stanovanja (ki bo kar za nekaj najemniških let ali pa morda dobra osnova za nakup lastnega stanovanja - lahko pogledata tudi izven lj, kjer so cene bolj sprejemljive), svakinja pa tudi ne bo izvisela, ker bo še vedno lahko živela v hiši na hrv. Kako se bodo pa oni glihal med seboj, pa naj se sami zmenijo. če ji hočeta plačevat vse stroške, je to njuna odločitev.

Meni bi bil to čisto zadnji scenarij in samo neke vrste back up za vse ostale odločitve; da lažje dihaš in se "boriš" naprej, ko veš, da obstaja še neka opcija, recimo tako kot rezerve v zlatu, ki jih imajo države.
A glede na to, kakšna sta tašča in tast, vsaj po tvojih opisih, s to variatno niti pod razno ne bi prišla na mizo.

Prodaja stanovanja v Ljubljani (ni "pajzl"v zakotnem predelu mesta, temveč 1,5-sobno v BTC-ju) je zadnja možnost, za katero mislim, da jo bosta izkoristila, če bo res treba, vendar mislim, da se bo, tako ali drugače, situacija izboljšala že predtem oz. na trenutno kdove kakšen drugačen način. To stanovanje sta z dvema delavskima plačama odplačevala 16 let in sta (čeprav jaz tega ne razumem) na te štiri stene navezana skoraj toliko, kot na hišo na Hrvaškem.
Ki sta jo pa postavila takorekoč z lastnimi rokami in to dvakrat. Postavljena je na parceli v družinskem naselju, tako, da je, če ne upoštevam družinske tradicije, prodaja skoraj nemogoča že zaradi tega. Hiša je 2-stanovanjska, z razen nekaj malenkostmi je takorekoč dokončana in glede na to, da stoji na turistični lokaciji z znamenitostjo (Plitvička jezera), prav tako ni tako malo vredna (s parcelo vred, seveda).
Obstaja pa še tretja nepremičnina - posestvo nekoliko stran od Plitvičkih jezer (gozd, travnik in majhna, prazna hišica, v kateri sta bila rojena stara starša). Tukaj je več solastnikov (pač vsi otroci) in razen ene tete, ki živi v Sloveniji in se na Hrvaško nima namena vračati, s nihče ne strinja s prodajo. Tam najbrž nikoli nihče ne bo živel (poleg tega pa tudi ni primerno za bivanje - ob zelo veliki investiciji bi morda lahko nastal kmečki turizem, ampak ne vem, kdo bi se s tem sploh ukvarjal), ampak vsi pa pač plačujejo davek in so lastniki in tako bo šlo najbrž in roda v rod. Moj g. Mož do tega posestva nima nobene čustvene navezanosti in se je svojemu deležu dedovanja že vnaprej odpovedal (ne želi stroškov z nečim, od česar nima koristi). Dedovala bo gdč. Svakinja, s čimer se vsi strinjajo.
Moj g. Mož prav tako nima nobene želje (potrebe pa načeloma tudi ne) do hiše na Hrvaškem, vendar je ravno toliko tradicionalist, da svojega potencialnega deleža (če bi ga dobil) ne bi nikdar prodal ter ravno toliko komot, da bi imel prostor za vikend oddihe. Stanovanje v Ljubljani pa je trenutno pač samo nujno zlo, takorekoč - ga. Tašča in g. Tast še cca. leto dni zagotovo ne gresta nikamor iz njega.
Trenutno je zadeva "razdeljena" tako, da stanovanje uporabljata ga. Tašča in g. Tast (bi pa lahko tako moj g. Mož kakor gdč. Svakinja tam kadarkoli začasno bivala, če bi bila kriza). V hiši na Hrvaškem v 1. nadstropju živi gdč. Svakinja, je pa 1. nadstropje trenutno tudi od g. Moža - kadarkoli lahko pride in gre in, če se mu zmeša, se lahko tudi preseli tja - ga. Tašča in g. Tast se s tem strinjata oz. je to njuna beseda oz. odločitev.