IZVIRNO SPOROČILO: Frodo Bisagin
... Prevec se ukvarjamo z simptomi in pozabljamo poiskati vzroke, ki so dejansko pomembni. maktub bi tudi rada, da moz preneha igrati igrice. Verjetno bo morala resiti to s iskanjem vzroka, zakaj ima potrebo igrati igrice. Bo bolj zaleglo kot izklapljanje elektrike in tovrstni poskusi preprecevanja igranja.
Očitno je, da se pogosteje veliko raje usmerimo v posledico kot vzrok, preprosto iz razloga, ker zmožnost najti vzrok zahteva precejšnjo mero miselnega napora in objektivnosti, kar pa se lažje doseže, če smo se sposobni umakniti, stopiti korak nazaj, kot da vzrok vztrajno iščemo in ovohavamo preblizu njeni posledici. In tak umik lahko pomeni tudi agresivno presekat, grobo udarit po mizi, razjebat situacijo, ki takšna kot je še najbolj smrdi po postanem in usranem - skratka, v grlu smo do dreka, roke pa vztrajno stiskamo k telesu, namesto da bi z njimi krilili, mahali, krampali. Ko se tone, očitno ne preostane druga, kot da se doseže dno dna, da bi se končno lahko odrinili od trdih tal in ponovno zavihteli na površje.
V primeru Maktubinega partnerja - predvidevam, da gre za igro Travian. Nekaj bo na tej igri, očitno je kamen spotike v mnogoterih domovih. Predvidevam, da gre za eno obliko kombinacije taktike, strategije, druženja, sodelovanja, osvajanja, vojskovanja, skratka abstraktna simulacija vojskovanja brez krvi in konkretnih žrtev. Recimo temu okoliščine realnosti diametralno nasprotne temu, ki veljajo v zavetju harmonije toplega doma. In ni naključje, da je prevzela tudi visokoizobražene, domnevno zrele, stabilne moške, može, ateke.
Katastrofa!
Po letih stabilnosti se zgodi turbulenca, ki možeka katapulitira iz ustaljene orbite, kar naenkrat se pojavi strast, ki ni usmerjena samo in izključno v družinski krog, medtem, ko se ženkicam vse bolj dozdeva, da izgubljajo nadzor. In potem namesto, da bi mogoče poizkusile s taktiko "popuščanja gurtne", še bolj stisnejo za vrat in posledično, ravno nasprotno svojemu namenu, povzročijo še večji revolt. Ma nima veze s spolom, lahko tudi obrnete situacijo ženska-moški.
In potem se taka oseba rada označi kot izgubljena, neizživeta, naj bi se ponovno našla. Ljudje smo po naravi radovedna bitja, eni bolj drugi manj, ljubimo sicer rituale, radi se ponavljamo, ljubimo ugodje, to nas pomirja, vendar ljubimo tudi izlete, dobar provod, razburjenje, adrenalin, užitek in med tema dvema skrajnostima ves čas furamo in lovimo nek balans v življenju.
Podobno misekovemu* vprašanju na aktualni temi glede tuposti in infantilnosti moških, se sprašujem ali resnično nimamo toliko zaupanja vase, da ves čas dvomimo, se sprašujemo, smo konstantno v dilemi ali smo izbrali pravega partnerja ali ne??? Kdo je tukaj torej izgubljen oz. kdo se še sploh našel ni???
*Ravnam se po lastni inerciji, sledim lenemu ugodju in ne sprejemam novega nicka.