28.12.2010, 11:58
uškinamama
3841
Daj svoje spontanosti trosi drugje .
_____________________________
Najina Uš : staršem prijazen otrok.
28.12.2010, 12:02
Spontan
236
IZVIRNO SPOROČILO: uškinamama
Daj svoje spontanosti trosi drugje .
Yes, mama.
28.12.2010, 13:41
študentka86
61
IZVIRNO SPOROČILO: Spontan
Joooj....
Ravno zaradi takih oseb kot si ti, ljudje nočejo h psihiatru, ker mislijo, da če bodo šli pa tja, so pa direkt za v Polje. Eh, no comment! Dobr da jst nism bla taka, in da me je brigal kaj si drugi mislijo o tem, ker če ne zdele najbrž tega nebi pisala.
Mislim halo, tja greš lahko samo na pogovor z nekom, ki se na te zadeve res spozna, in nevem kaj je tuki problem!? Če pa je res kkšna depresija, pa pč dobiš tablete, kr pa spet ni nič groznega.
28.12.2010, 21:19
arabela*
29096
se popolnoma strinjam...marsikdo raje v sebi drži take stvari,kot bi spregovorill.in to ni vredu.V takih situacijah je potrebno komunicirat...in usposobljeni ljudje za o so še toliko boljši.
Je pa res, da je pri sebi treba presodit...ali se stvari tudi same od sebe lahko rešijo..ali so zabredle predaleč.
Jaz bi vsaj za začetek priporočala kako fajn čtivo, knjigo s psihološko tematiko...se mi zdi, da se človek veliko bolje počuti.Vsaj tako ko imaš kaj časa ali pa zvečer...
_____________________________
Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.
29.12.2010, 11:35
Klemy82
3154
No, študentka, nismo vsi ljudje taki, veš. Eni pa prav radi prisluhnemo težavam prijateljem, kot tudi imamo prijatelje, katerim nam ni problem zaupati svojih. In, ja, tudi pri psihiatru sem v življenju že bila, ampak a veš, če bi vsi za vsakič, ko bi imeli kakšno težavo, se pučutili slabo ali potrto, šli do psihiatra/psihologa... itd, bi le -ti lahko delali 24 ur na dan. Je pa res, da je to pri nas še vedno nek tabu, iskat pomoč pri psihiatru, terapevtu itd... ampak za vsako reč pa tudi ni treba it, no. Nismo še v Ameriki, kjer je imeti terapevta statusni simbol.
Nič ne rečem, če človek nima osebe v svoji bližini, s katero bi se lahko pogovoril o svojih težavah, je tudi to dobra izbira, tudi spoved v cerkvi, ali takole na forumu, če drugega ne. Važno je, da lahko da človek ven iz sebe in dobi kak pameten nasvet, morda rabi le nekoga, da ga posluša.
In po mojem laičnem mnenju, je avtorica teme daleč od tega, da bi se jo pošiljalo k psihiatru. Ženska rabi čas zase, se odklopit od vsakodnevne rutine in skrbi, rabi kofetkanje s kolegicami, obisk pri frizerju, it v kino, se sprostit tako kot njej paše, rabi hobi, naravo, it ven izza štirih sten.
Sem sama namreč na istem, že eno leto doma, pa če se ne bi vsake toliko odklopila od vsega, šla ven, na kavo s kolegicami, na sprehod, v kino, bi se mi že sfecljalo. In občasno imam tudi jaz vsega tega dovolj in točno vem, kako se avtorica počuti. In iz lastne izkušnje povem, da kavica s kolegico, ali le sama s seboj v kafiču na drugem koncu mesta, kjer v miru preberem vse možne trač revije, dela čudeže.
_____________________________
Jst.
29.12.2010, 13:52
študentka86
61
IZVIRNO SPOROČILO: Klemy82
No, študentka, nismo vsi ljudje taki, veš. Eni pa prav radi prisluhnemo težavam prijateljem, kot tudi imamo prijatelje, katerim nam ni problem zaupati svojih. In, ja, tudi pri psihiatru sem v življenju že bila, ampak a veš, če bi vsi za vsakič, ko bi imeli kakšno težavo, se pučutili slabo ali potrto, šli do psihiatra/psihologa... itd, bi le -ti lahko delali 24 ur na dan. Je pa res, da je to pri nas še vedno nek tabu, iskat pomoč pri psihiatru, terapevtu itd... ampak za vsako reč pa tudi ni treba it, no. Nismo še v Ameriki, kjer je imeti terapevta statusni simbol.
Nič ne rečem, če človek nima osebe v svoji bližini, s katero bi se lahko pogovoril o svojih težavah, je tudi to dobra izbira, tudi spoved v cerkvi, ali takole na forumu, če drugega ne. Važno je, da lahko da človek ven iz sebe in dobi kak pameten nasvet, morda rabi le nekoga, da ga posluša.
In po mojem laičnem mnenju, je avtorica teme daleč od tega, da bi se jo pošiljalo k psihiatru. Ženska rabi čas zase, se odklopit od vsakodnevne rutine in skrbi, rabi kofetkanje s kolegicami, obisk pri frizerju, it v kino, se sprostit tako kot njej paše, rabi hobi, naravo, it ven izza štirih sten.
Sem sama namreč na istem, že eno leto doma, pa če se ne bi vsake toliko odklopila od vsega, šla ven, na kavo s kolegicami, na sprehod, v kino, bi se mi že sfecljalo. In občasno imam tudi jaz vsega tega dovolj in točno vem, kako se avtorica počuti. In iz lastne izkušnje povem, da kavica s kolegico, ali le sama s seboj v kafiču na drugem koncu mesta, kjer v miru preberem vse možne trač revije, dela čudeže.
Seveda niso vsi taki, pa tudi nikoli nisem rekla, da prijatelji nočejo prisluhniti, ampak da velikokrat ne vejo kako pomagati, in besedi saj bo, mene in najbrž tudi večino, spravijo ob živce. Komur pa je to dovolj, pa toliko boljše :) Še večji problem pa je (sploh v SLO), da smo preveč zaprti, in velikih problemov ne moremo zaupati niti najboljšemu prijatelju ne. In žal ti v takih primerih kavice ne pomagajo, ker težave samo zadržuješ v sebi, kar pa seveda ni dobro.
Jaz sem po napisanem sklepala, da je težava malo večja, lahko pa ni, in če ni, super, hvala bogu. Mi grejo pa pač na živce ljudje, ki se vtaknejo v besedo psihiater, kot da je to nekaj najbolj groznega.
30.12.2010, 03:14
ronja
15289
Podpis pod najo. Nama se je OBEMA že parkrat frčkalo, ko sta bili non stop bolani! Šefi v službi so že križem gledali, delo se nama je kopičilo, malidve pa kar nista ozdraveli, oz. sta takoj kako novo virozo prinesli... POtem sta jo še meni podelili in še ko sem šla v službo, sem bila ko cunja, itd...
Ampak jaz se tolažim s tem, da otroci, ki so veliko bolani, po statistiki odrastejo v bolj zdrave odrasle ljudi. Tako da ni res, da ti niti to ne uspeva! Super ti uspeva! Malidve imata mamico in očija, na katera se lahko zaneseta! To je največ, kar moraš zdaj od sebe dat! Seveda si želiš sproducirat še kaj drugega, vendar kadar so otroci bolni, je to resnično zelo težko (no, nekateri pravijo, da je mačji kašelj, ker naj bi bolni otroci tako samo spali in imaš cel ljubi dan, da se po glavi čohaš, ampak ne vem, kake otroke imajo - moji niso taki - ne bolni ne zdravi
).
Glej na čas z nijma kot naložbo za takrat, ko bosta zdravi. Midva sva ravno zadnjič ugotavljala, da vedno ful napredujeta, kadar sta bolani: Lejla se je en kup besed naučila, Ronja zdaj veliko bolj gladko teče kot je pred 14imi dnevi, itd... Očitno jim skupni čas paše
.
Jaz bi tudi na tole stavila. Meni se tudi začne kisat, kadar nekaj tednov zapored ne morem na plavanje in nimam tistega svojega ventila, pa čeprav je samo 1 ura na teden... Vzemi si tudi ti nekaj - če je to šport, sploh super, boš ubila dve muhi na en mah. Pa nehaj se zaboga kritizirat! Super punca si! Kile gor ali dol, saj če si presuh tudi ni lepo (jaz sem si bolj grda, kadar imam 2 kiili manj kot zdaj kot če imam 3 kile več, recimo - pa ne samo sebi, tudi drugim).
Se pa malo strinjam s spontanim: vsi imamo kdaj obdobja, ko smo nesrečni, ker pač nič ne gre po načrtih. Pa zato ne rabimo nujno psihiatra. Lahko on pomaga, če je dober, lahko pa tudi prijatelj. To ti pove tudi vsak dober psihiater, sem ravno zadnjič brala to v intrevjuju z Milovanovićem.
Prijateljeva punca se je recimo zaljubila in to je zvedel na svoj rd. Pa me je poklical in sva debatirala kake 3 ure... Na koncu se je počutil boljše (tako je vsaj on rekel, pa nekak je najbolj poklican zato, da pove). Pa nisem psihiater, nimam nobene take izobrazbe, nobenega treninga ali tečaja... Samo rada ga imam (kot prijatelja, da ne bo nesporazumov). Pa je bilo že to dovolj.
Meni se zdi, da janapan še ni ne vem kam zabredla, je pač žalostna, da nič ne gre tako, kot bi rada: otroka sta bolna, stanovanje je bomba, zase nima časa in zato si ni všeč, ne fizično ne psihično,... kar je lahko normalna posledica tega, da si zaprt doma, se trudiš na vse kriplje, pa vseeno vse poka po šivih. PO moje smo že vse bile tam...
Jaz bi ti predlagala, da najprej vse to zaupaš partnerju, ker te on najbolj pozna in najbolj ve, kaj bi ti lahko pomagalo in ti lahko to omogoči (da pazi otroke in te "nažene"). potem se lahko pogovoriš še s kako prijateljico, pa mogoče greš malo ven, da vidiš, da se fantje še vedno ozirajo za tabo in da drugim nisi tako grda, kot se zdiš sama sebi. Ne mislim, da je prav svoje probleme reševat na način,da si ego pumpaš, ampak če pa včasih pogledaš nase še iz drugega zornega kota, pa dostikrat prav pride
. Drži se, prazniki so tu, če boste malo doma, se bosta pa tudi pozdravili in vam želim veliko zdravja drugo leto! (no, tudi letos, samo za zdaj je verjetno že prepozno...)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
