coala, tudi mene, veš.
Že od začetka osnovne šole imam življenje obrnjeno na glavo, želja po otroku pa se je kmalu rodila. A ne gre. Očitno moramo res eni nositi bremena, težo vsega.
Ne vem, rada bi verjela v zgodbo, da nekoč bo srečno življenje, a se mi umika in čas in upanje.
Sej dopuščam odprto možnost, a se istočasno slepim.
Ni pa najlažje biti postavljen pred dejstvo, da ostajaš brez potomcev in s tem se bo tudi naprimer veja drevesa življenja po očetovi strani sklenila, ni ostalega sorodstva.
Ja, glej, zgodi se, da včasih barve življenja nimajo sija.
Upanja pa nam tako ali tako nihče ne mora vzet, ker naše misli delajo po svoje.
Kako si ti, kako se imata vidva?
Moj spomin je kot od zlate ribice, vse pozabim, tako da se ti že vnaprej opravičujem, ker te to sprašujem, ampak ... kako pri vama potema, IVF?, nadaljujeta?
Zdaj sem še izvedela, da se je moj ginekolog upokojil in iščem drugega (GKLJ), najbolj mi je všečna ideja it k dr.Drobniču, ampak ne vem, če je smisel, ker dela na IVF, ali pa npr dr.Rončević. Ne vem ali ima katera izkušnje z njim ali ne oz kakšni so vtisi.
aspera, pozdravljena
_____________________________
Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(
Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.