[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, se je enkrat pred leti zgodilo in zgolj zato, ker je takoj priznal, zgodilo se je samo enkrat in sem vidla, da mi je bilo res žal in je na trenutke še on bolj trpel kot jaz.Je pa dooooolgo trajalo, da sem čez to prišla.Sedaj po 3 letih pa še pomislim več ne na ta dogodek, mi je prav smešno vse skupaj.

Srček

Mislim da ne.:zmeden2:

Arina, zanimiv odgovor!Al pa zabaven.Pa upam brez otrok!

NE in še enkrat Ne!! To bi zame pomenilo eno hujših izdaj in verjetno ne bi več nikomur zaupala:((

Podobno razmišljam kot Jančika.
Vse je odvisno od spleta okoliščin in verjetno bi med nama moralo biti nekaj narobe, da bi do tega prišlo.

Jaz sem bila vedno prepričana, da bi lahko oprostila, ker nisem niti malo zamerljive sorte, pa vse pozabim tisti hip, ko me kdo neha napadat. Ampak varanja pa nisem mogla oprostit. Sploh ker se ni nehalo, pa ker je bila po sredi zaljubljenost.
Zakaj? Zaupanja ni bilo več in s tem sem ga nehala spoštovat in to popolnoma. Naenkrat ni bil več moj prijatelj, ampak samo še moj znanec. Kljub otrokom sem šla. Z otroki vred, seveda.

Moj bivši fant me je (kot sem kasneje izvedela) prevaral verjetno najmanj "milijonkrat", dobila pa sem ga samo 1x in nezrelo budalo kot sem bila, sem mu oprostila, pozabila pa NIKOLI.. Od tistega trenutka dalje, ko sem ju videla skupaj je bilo mojega sveta konec - od šoka sem doma pol noči prebruhala.. In lahko verjamete (!!!), da sem mu kljub vsemu oprostila in sva bila skupaj potem še leto ali dve (saj se ne spomnim več prav)..??? Po tem, ko sem ga dobila je bilo najinega zaupanja konec FOREVER - vedno sem dvomila v vse kar je rekel, naredil, razmišljal, verjel.. (in dobro da sem!!) - v glavnem zveza je že takrat na pol umrla, jaz pa sem še kar vztrajala, ker sem hotela z glavo skozi zid in nisem videla (od zaljubljenosti) 2 metra pred sabo, dokler nisem spoznala svojega moža.. Takrat sem šele ugotovila, kaj je v resnici ljubezen (da OBA dajata in sprejemata) in takrat sem IDIOTA pustila (pa se je jokal in tulil 100 na uro, pa me sploh ni ganilo)..

Ne znam si predstavljati, da bi me moj mož prevaral.. Resnično si ne znam, čeprav sem potrebovala vsaj 2 leti, da sem v to začela verjeti, po tem kar mi je storil moj bivši.. Zdaj neomajno verjamem v to - moj mož ve, kaj se mi je zgodilo in ve, kako hudo me je prizadelo.. Pa tudi jaz tega nikdar ne bi morala naredit - že zato ne, ker vem, kako se počuti prevarana oseba..

ČE pa bi se že zgodilo pa... po resnici povedano, ne vem kaj bi naredila.. moja ljubezen do mojega moža je nekaj popolnoma drugega kot to kar sem čutila do bivšega.. skupaj sva več kot 6 let (tako dolgo že tudi skupaj živiva), poročena pa sva malo več kot leto dni, imava pa 7 tednov starega sina.. verjetno bi ga vzela nazaj (četudi bi me marsikdo imel za neumnico po vsem kar se mi je zgodilo - v smislu, da nekatere pa nikoli ne izuči), moja duša bi pa umrla (ne verjamem, da bi mu še kdaj lahko zaupala) - vprašanje kaj bi se zgodilo z najinim zakonom, čeprav je sedaj tako popoln kot je sploh lahko.. Sploh ne morem premišljevat o tem..

Sem se pa ful razpisala :ups: Težko je o nečem pisat in razmišljat v naprej.. ker so potem stvari običajno čisto drugačne ..

B.

...nikoli ne reci nikoli...in to velja tako za oprostiti kot za storiti skok čez plot...življenjski motto,ki velja za veliko večino ljudi četudi tega nikoli ne bodo priznali...

Težko rečem, da bi mu oprostila, pozabila definitivno ne bi nikoli in nikdar in glede na moj karatker, bi dobil to vsake toliko servirano na pladnju.

Meni osebno to pomeni izdajo in s tem tudi popolno izgubo zaupanja v osebo.

Če en od partnerjev vara, sigurno nekaj v njunem odnosu ni v redu, ker potem išče tisto, kar mu manjka drugje. Nesmiselno je to oproščati, ker malo kdo je tak, da bi to lahko res pozabil. Obstajajo izgovori, sem bil pijan, me je zapeljala itd., vendar vsi vemo, da temu ni tako. Če pa se kateri od partnerjev zaljubi, potem pa je itak jasno, da stara zveza enostavno ne more več obstajati in je potem boljše, da gre vsak svojo pot in to čimprej, preden se začne sovraštvo med partnerjema.

Verjetno ne:zmeden2:

:zmeden: ni šans, da bi oprostila, sedaj sem v to prepričana, ker se mi še ni zgodilo...
je pa res, da nikoli ne veš kako bi reagiral v situaciji, ki ti je tuja...
delaš po občutku, ampak vedi, da je to izdaja zveze in zaupanja...
težko je nazaj pridobiti zaupanje skoraj nemogoče...

lep pozdrav

Ne vem. Mislim, da ne, ker bi si ga zmeraj predstavljala s tisto žensko. Ko v partnerstvu izgubiš zaupanje, ti ne ostane več nič.

odvisno od situacije, okoliščin, posledic,...

Odvisno od spleta okoliščin! Včasih sem rekla nikoli, ampak sedaj ne vem-oprostiš, pa tudi pozabiš s časom! Poleg tega želim, da ima Luka oba-mamico in atija, in da živimo vsi skupaj pod eno streho-s tem da se v globali razumemo...

Vedno sem govorila, da ne bi. Ko pa se mi je to zgodilo, sem se trudila, da bi šla čez vse to, pa sem ugotovila, da sem imela prav in da mu ne morem oprostiti in pozabiti. Ni več zaupanja in spoštovanja. In če ni tega, zveza ne more obstajati.

Najbolj pomembna za zvezo je ljubezen. Če ni ljubezni, se take stvari dogajajo. Če se take stvari začnejo dogajat, je najboljše, da gre vsak svojo pot.

Odvisno zakaj je skočil:kuza:čez plot.Jst pravim,da za vsako stvar sta v neki meri oba kriva,ne samo eden.Vem,da se sčasoma ljubezen in zaljubljenost ohlaja in moraš biti pravi mojster,da najdeš skupno pot v življenju in kolegialnost.
Ne vem:zmeden2:,po moje bi oprostila.
en lp:morje:D.

Jaz sem našla v njegovem gsmu njen sms pa še sliko. Če ne bi bila tako radovedna, bi mogoče še zdaj živela v prepričanju, da smo "normalna družina". Pol sem se še kar nekaj časa trudila okoli njega in ga prepričevala, da naj premisli in ostane pri meni, potem sem pa sama ugotovila, da nima nobenega smisla. Nikoli ne bi tega pozabila.Ni me več ljubil. Na začetku je bil res šok, zdaj sem srečna, da je šel.

Trudila bi se odpustiti, a nebi mogla. Posledice bi odnos skrhale počasi, dvomim, da bi ga kar postavla pred vrata. Konec je pa isti: šla bi narazen.

Pojma nimam. Po moje, da ja, ampak res odvisno od okoliščin.

Oprostiti je dokaj lahko, pozabiš nikoli.Se pravi, v bistvu ne oprostiš. Jaz ne.

Tako majhna, pa tako huda!;)