Ja, o tem sem govorila. On mora začet tebi dajat ljubezen na tvoj način, ti pa njemu na njegov. Vendar...če se on ne pritožuje, mu najbolj verjetno že daješ ljubezen na njegov način. Ne vem, za razmislit je - mislim vidva morata o tem razmislit. Knjiga je pa fajn ja, pa točno o tem govori. O vrednotah.

osamljena...mogoče pa to počneš, ker se ti nič ne dogaja v življenju in iščeš nekaj kar ti da občutek, da obstajaš in da je nekomu mar zate?

Sem tudi sama v tujini, brez prijateljev in se prav tako včasih počutim grozno sama in osamljena, ampak to dragemu povem in me posluša in me razume, ker je dal sam skozi isto štorijo in mi je potem malo lažje. Vedno pa ne, takrat pač najdem kako razvedrilo ali pa pokličem moje domov in se malo začvekam z njimi.

Jaz sicer nikdar nisem živela v neznani sredini, ampak sem imela podobne izbruhe .
Ko sem bila prizadeta, sem "vrgla stvari ven" na neprimeren in lahko tudi nesramen način in na koncu nisem prav ničesar dosegla. In ravno moja prijateljica (lahko pa je to tudi osebni dnevnik) je bila tisti filter med mojo ognjevitostjo in njegovo navidezno hladnostjo oz najprej sem ponavadi njej povedala stvari, ki me motijo (to je dejansko lahko neke vrste terapija- ta babji čvek ) in šele potem njemu, kar je rezultiralo v to, da sem njemu povedala stvari na dosti bolj razumljiv in normalen način. Je pa potrebno vzpostaviti tudi neka lastna/notranja načela glede spoštovanja partnerja in glede meja do osebnega prostora drugih. Torej, če se zavedaš, da to, kar počneš, ni ok in ker se to da z malo spretnosti in lastnega brzdanja vse skupaj dejansko spremeniti, moraš najprej prevzeti odgovornost glede tega. Ni nikakršne druge slabe osebe v tebi, si samo ti, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Vem, ni lahko sprejeti, da nismo takšni simpatični/etični/moralni... cukrčki zmeraj , ampak da imamo v sebi še tisto temno stran, ki se zelo rada zakamuflira v kaj neizrazitega, dokler ta prikrita prežeča nevarnost v nas ne izbruhne in smo še sami v šoku, češ kaj nas je obsedlo. Imeti sebe rad v najbolj bednem trenutku, ni mala stvar. Je pa izvedljiva .

Ob tem gre tudi za dejstvo, da sem se sama spremenila oz spremenila svoje vrednote. Recimo, sem tip človeka, ki potrebuje fizično bližino in klasično, on, seveda, ni tak tip . No, torej, ko hočem biti objeta ali poljubljena, se stisnem k njemu v objem- nadaljevanje on sicer zelo dobro obvlada, pač z začetkom in timingom ima neke nesporazume. Je še kar teh primerov, ampak sem osvojila njegov način oz spoznala le-tega, saj dejansko vem, da me ima rad, ampak mi tega pač ne kaže na način, kot sem sama imela predstavo o tem. Sem pozorna na njegove signale glede tega in nimam toliko predstave v glavi, kako naj bi bilo. Vem in vidim pa, da se tudi on trudi meni pokazati na moj način, kar je sicer včasih prav smešno, ker glumi, saj hoče, da sem zadovoljna, ampak dejansko takrat to ni on. Ker dejansko je vse ok tudi, če ni tako, kot sama pričakujem. Torej so neka vsiljena/privzgojena obnašanja in vzorci  lahko težko breme, dokler ne počistiš z njimi.

No, na koncu imam še občutek, da si sicer dovolj samokritična, ampak vseeno kar razvajena in navajena biti center vesolja.

Upam, da urediš zadeve in zaživiš takšno življenje, kot si ga želiš in ki ga imaš na dosegu roke !

< Sporočilo je popravil Rožica I -- 25.11.2010 0:23:39 >

_____________________________

ROŽICA

Niti sebe ni sposoban sprejeti, kako naj sprejme drugega.

Nisem vsega bral, ampak preveč časa imaš. Zaposli se z nečim koristnim ali z nečim, kar rada delaš.

Po drugi strani imaš v sebi nek ideal, kako bi moralo biti in družbena merila in čeni tako, misliš, da je vse narobe.

In pogrešaš nežnost, ker tega očitno nimaš dovolj. To lahko najdeš tudi v sebi in to neguješ do sama sebe.

Morda si v občutljivejšem obdobju in ti hoče življenje servirati določena spoznanja. Te nečesa naučiti. 

Pojdi v sebe in malo raziskuj, zakaj je tako. Ne razmišljaj o tem, kako je to narobe, ampak zakaj je točno tako prav, kot je. Kaj v sebi moraš spremeniti , da se boš počutila dobro.  

Uf, jst v drugo državo ne bi mogla it, res ne. Nisem tip ki bi lahko živela brez prijateljev in družine. Zato te po eni strani razumem, kako ti je. Najdi si hobi, prijatelje nujno, pridi domov na počitnice za dalj časa,... Ne vem, težko rečem kaj pametnega. No, saj to itak.  

Upam, da boš rešila probleme. Srečno.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

avtorica sporocila, si dobila moje ZS? Nekaj te spraujem tam.

Vse sem prebrala in se vam vsem zahvaljujem za pozornost.

Knjigo si bom definitivno nabavila, hvala za naslov v angleščini, bom poskusila namreč poiskati v aki ameriški knjigarni, tam bi se verjetno dalo dobiti, če ne pa mi ostane nabava preko neta.

Poleg tega sem se po prebranem odločila, da se bom notranje stiske lotila z rekreacijo. Odvečni čas, ki ga imam bom porabila koristno za dušo in telo.

Baje se ob rekreaciji izloča nek hormon zadovoljstva?

No, če je to res potem bo vsekakor pomagalo. Ker ko sem brala te vaše odgovore sem se zavedala, da morda res tečnarim tudi iz kakega potlačenega nezadovoljstva...

Vsekakor hvala vsem, ki ste mi napisali tolažbo, nasvet pa tudi kritiko. Vse pomaga. Hvala.



_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Nezadovoljstvo je povsem zadosten vzrok, da zacnes raziskovati in iskati vir nezadovoljstva. NI potrebno izhajati iz tega : joj kaj jaz njemu delam...,  ampak lahko postavis sebe neodvisno od moza v situacijo osebe , ki ima svoja hotenja, zelje in , ki je nezadovoljna.  V dosedanjem pisanju si nakazala, da si odvisna od moza, da na sebe gledas preko njega, preko njegovih oci, ki te potem "tebe , ki brez veze tecnaris" postavijo na realna tla , ker te je vajen.... In ti se slabo pocutis ker... nisi upravicena do svojih obcutkov.
Nekako je razumeti, ce ne cutis po svoje, potem cutis po njegovo in vidis kako brezveze tecnaris.. ni kompromisa, je tvoje ( neupraviceno) in njegovo (pravilna slika) . Ti menis, da ga hoces prilagoditi sebi, on zavraca kakrsno koli prilagoditev tebi.. na koncu ti popustis in vidis kako si "blesava".... in se prilagodis njemu - vcasih ( ni nujno, da je pri tebi tako) je problem zgubljanje sebe in lastne osebnostne identitete. Dilema prevzeti njegove vrednote li se odlociti za svoje je tezavno, ce partner ne dojema in zastopi zakaj so tudi tvoje vrednote pomembne - dolgorocno. takrat oseba postaja predmet, saj ji vse clovesko odvzeto.
Razcisti prvo s seboj. Ko bos nasla vzrok za nezadovljstvo ga bos lahko zacela resevati. Masila za odvracanje pozornosti so marsikdaj zelo uspesna in v redu, ponavadi pa ne resijo srz problema. So pac masila, ki pridejo prav v procesu razkrivanja odkrivanja... tudi preko krepitve samozavesti.

Srecno.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Mislim, da to ni edini vzrok. Da nisi ti edini vzrok. Glede na to da si na začetku govorila precej nedoločno, je bilo to samo nedoločno predvidevanje.


Prepir je gotovo napačna reakcija. Povod, ki pa povzroči pa prav gotovo ni brezvezen. Dejstvo da oče dela in ne poseda s prijatelji popolnoma nič ne spremeni dejstva, da ni z otrokom. Otrok potrebuje očeta, bližino. Mislim, da imaš bolj prav kot si misliš.

Nič ne more otroku nadomestiti očeta, še najmanj pa darila in ugodnosti. Konkretno. Mislim da "čutiš" prav. Otrok vsakič znova dobi sporočilo DA JE ZA OČETA POMEMBNEJŠE DELO KAKOR ON. "Ne, ni res." "Rad ga ima, za njega dela." Lahko. Ampak sporočilo, ki ga otrok dobi je eno samo, moje potrebe po bližini z očetom so manj pomembne od "odraslih opravil".


Tudi ti dobivaš stalno ISTO sporočilo. Darila so bolj vredna kot tvoje želje, kot ti, saj "odtehtajo".


Resnica je, da to niso malenkosti. To je VSE. Ti to čutiš. On tega ne razume. Morala se bosta oba naučiti, ti njega z vzgledom, on s pripravljenostjo in dejanji. Resnica je da OBA nekaj počneta kar bi bilo bolje da nebi.

Poglej disfunkcionalnost vajinega odnosa - proces, ki se ga ne zavedata:
Bolj kot se ti zdi on neljubeč / (...,ipd) bolj mu očitaš, bolj je on prizadet in je še manj ... in ti očitaš še bolj,..... in vse to počasi raste toliko časa da ni več vzdržno. Ravno to kar tebe sili v eno reakcijo, potegne njega še bolj tja zaradi te reakcije , in stvar samo še raste....


A ti je sedaj kaj bolj jasno? Odnos je že toliko iziritiran, da njegovo dejanje (nedejanje) pritisne na tvoje najbolj razdraženo mesto. Normalno je da človek prvo zavpije in odskoči, če mu kladivo pade na že poškodovan prst. In normalno je da se on odmakne od kladiva še bolj vsakič ko mu pade na glavo.


Ta človek ni ubogi zato ker dela. Ubogi je zato, ker vama NE ZNA dajati tistega kar potrebujeta. Moral se bo naučiti. In tudi ti. Če je v svoji družini naučil od svojega očeta, da je pomembno otroku kupovati darila potem ne zna niti ne more dajati sebe.


Za mene je to zdrava zahteva. Glede na to da dobivaš draga darila verjetno dobro veš, da te denar ne more osrečiti. Ti želiš da te osreči on, z odnosom do tebe. Ampak on tega ne pozna, ne more razumeti.

Vajin problem daleč presega tvojo krivdo ali zgolj "preveč časa". Po vsem kar si povedala boš morala razkriti kaj res pomembnega, da bom spremenil mnenje.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 25.11.2010 13:24:41 >

Moje mnenje je, da ti potrebuješ pozornost in ljubezen. Zelo nujno zate je, da si poiščeš prijatelje in z njimi kramljaš o vsem mogočem in se z njimi dobro počutiš. Sedaj se tvoj svet vrti samo okoli otrok in moža. Tvoj mož je v bistvu edina odrasla oseba s katero se čez dan pogovarjaš. Tvoj mož mora nadomestiti tvoje prijatelje, mamo, družino in moža. Zato ga pa najedaš in obtožuješ, ko pride domov.

Jaz sem v isti situaciji kot ti, sicer ne tako daleč od doma kot ti. Na začetku sem se tudi jaz obešala samo na moža, on je bil vsega kriv in če me slučajno ni želel poslušati, je seveda bil najslabši človek na svetu, za katerega sem vse žrtvovala, on mi pa na tak način vrača, da me sploh ne posluša in ga ni doma. BTW, tudi moj veliko dela, da nam lahko omogoči dostojno življenje.
Ker tako moje mišljenje in početje ni pripeljalo nikamor in ker jaz grozno potrebujem vsakodnevne pogovore o resnih in manj resnih stvareh, o otrokih, gospodinjstvu, čenčah ipd., sem si poiskala prijateljice (mamice z otroki z igrišč) ter vsak dan najmanj eno uro govorim po telefonu z mamo in svojo najboljšo prijateljico iz otroštva. Pa naj stane kolikor hoče ... jaz te pogovore krvavo rabim.
Tako so se tudi odnosi med naju z možem uredili, ker mu ni potrebno biti moja prijateljica, mama, kolegica, .... ampak samo mož in oče.

Ko sem se odselila, me je moj dober prijatelj vprašal, ali sem sigurna in pripravljena na ta korak. Rekel je, v življenju se moraš zmeraj naslanjati najmanj na tri stvari (družina, prijatelji, partner), ker če se boš samo na eno (partner) boš padla. To je kakor pri plezalcih v gorah. Če se držijo samo z eno roko, padejo.
Poišči si ljudi, s katerimi se dobro počutiš ... pojdi na kakšen kuharski tečaj ali kaj podobnega (na takih tečajih se lahko spoznava ljudi), vzdržuj stike z družino in prijatelji iz Slovenije (telefon, maili, kamera, ...).

Držim pesti ...

evo, podpis.